arhivska stran
teme

Dr. Marko Munih: Znanost od tu naprej

Ujeti smo v sedanji trenutek časa in prostora. Če razmišljamo o trenutni in prihodnji znanosti, potem enako kot pri večini področij našega življenja tudi v znanosti ne gre pričakovati, da bi se razmere nenadoma skokovito spremenile. Mogoče je pričakovati napredek glede na trenutno stanje le postopoma skozi evolucijo raziskav nasploh in tudi univerz. Vsekakor je izhodiščni položaj za prihodnost v sedanjih razmerah, ki pa jih moramo realno oceniti.

Verjetno lahko pridemo do popolnoma napačnih ugotovitev pri ocenjevanju trenutne znanosti le ozko skozi število objavljenih člankov, citatov, patentov, sredstvih za RRD, ali procentualnem deležu BDP, oziroma primerjavi teh kazalcev med Ameriko, Japonsko, EU in Slovenijo. Tako tradicija, kot tudi sedanja družbena, gospodarska in znanstvena ureditev teh držav je povečini drugačna od tiste v Sloveniji. Vemo, da je naš sedanji sistem objavljanja znanstvenih publikacij naravnan v številčnost za vsako ceno in manj v kvaliteto. Tudi celotna področja raziskovanja so pogosto namen samemu sebi, niti ne temeljnemu znanju, niti aplikaciji in dodani vrednosti v industriji, ampak samo preživetju skupine ljudi. Hudo pereče je tudi področje patentiranja, saj tovrstne kulture ne poznamo. Tudi tista spoznanja, ki so vredna patentne aplikacije ne gredo po tej poti ali jih prevzamejo tujci pod svoje okrilje vsaj kot koordinatorji opaznega evropskega projekta. Nasploh inovacije in patente lahko pričakujemo iz tehniških in naravoslovnih področij in ne iz humanističnih ved. Tudi ne moremo preprosto sešteti število patentov na eni strani in števila vseh raziskovalcev ali vseh vloženih sredstev na drugi strani, saj s tem vnesemo nesorazmerje. Če gledamo objave ali citate poglejmo ne samo njihovo število, ampak, kar smo že imeli, najmanj še število glede na financiran FTE ali investiran MioSIT za ustrezno področje. Večkrat torej gledamo napačne kazalce za našo strukturo investiranja v znanost. Stimulante v želenih smereh je mogoče deloma in kot naslednjo spremembo vpeljati že v sedanjih razmerah preko spremenjenih kazalcev ocenjevanja, saj se bo le-tem raziskovalna sfera sama prilagodila.

Posebej specifična za slovenske razmere je tudi struktura raziskovalne sfere. Še posebej za celoto Slovenijo velja, da raziskovanje ni samo domena univerze, oz. univerza je samo eden, vendar pomemben akter v znanosti. Pri nas je financiranje v nesorazmerno veliki meri glede na EU usmerjeno v javni sektor raziskav. V želji po spremembah moramo torej v svojih načrtih in zaradi specifičnosti vsakega sektorja narediti ločene in verjetno drugačne načrte za visokošolski, za javni sektor in za ponoven začetek ali pospešen razvoj raziskav v gospodarskih družbah.

Vsekakor želja po napredku, torej spremembi sama ni dovolj. Tako kot pri načrtovanju svoje privatne prihodnosti imamo tudi pri razmišljanju o novi podobi in izkoriščanju znanosti dve možnosti:

  • zelo hitro oz. hitrejše od drugih se moramo prilagajati razmeram,
  • pravilno moramo izbrati sicer časovno oddaljene cilje, pred očmi moramo imeti trenutno stanje in hkrati stanje, ki ga želimo doseči v prihodnosti.

Naši prihodnji cilji morajo biti usmerjeni v družbo in tehnologijo, kot bosta ta dva izgledala takrat, po prehodnem obdobju in v tistem času, ko bodo naše planirane spremembe zaživele. Marsikaj v prihodnosti ni mogoče predvideti z zanesljivo verjetnostjo. Kar pa je gotovo na globalnem nivoju, je zmanjševanje in podražitev vseh vrst naravnih virov, energije, še posebej za naše geografsko področje pa velja dejstvo o staranju populacije. Posledice in upoštevanje teh spoznanj vodi do popolnoma spremenjenih ciljev raziskav in tudi sicer potrebnih širših sprememb. Povečanje števila starostnikov bo na nas vplivalo preko spremenjenih aktivnosti, deloma spremenjenem povpraševanju na trgu in drugačni družbi nasploh. Gledano z druge strani pa to pomeni procentualno in absolutno zmanjševanje (zaradi manjšega števila rojstev) deleža mladih, tako v smislu števila aktivnih v gospodarstvu, kot v številu mladih raziskovalcev in profesorjev na univerzi. Zavestno moramo torej narediti, privabiti, nuditi možnosti in zadržati dobre mlade v strokovne gospodarske kroge, znanost nasploh in univerzo v ožjem smislu, da bodo, če ne že povečali, pa vsaj zadržali sedanji nivo znanosti. V nasprotnem nam grozijo negativni trendi v vseh kazalcih samo zaradi demografskih gibanj.

Znova se je potrebno spomniti, da je za produkcijo želenih visokotehnoloških izdelkov z visoko dodano vrednostjo potrebno lastno znanje in odkritja, katerih odraz so patenti in objave, ti predvsem iz tehniških in naravoslovnih področij. Glede na pričakovano manjše mlajše generacije ne smemo dopustiti, da bi se absolutno število ali procentualni delež tehniških poklicev v prihodnje zmanjšal, saj so za skladen razvoj nenadomestljivi in nad tem znanjem se lahko zgradi celotna druga piramida. V Sloveniji se soočamo s situacijo v kateri je število inženirjev majhno. Trenutno razmerje med tehniškimi in netehniškimi vedami in trendi v zadnjem obdobju so zaskrbljujoči (25 odstotkov je diplomiranih inženirjev danes, leta 1975 jih je bilo 58 odstotkov). V celotni zgradbi, od osnovne in srednje šole, do univerze in države je potrebno v sedanjem trenutku spremeniti klimo s splošnim naporom in pomočjo države povrniti ugled ter tehniška in naravoslovna področja dvigniti na novo raven. Trenutni zavestni napori na nivoju nekaterih članic UL so potrebni, niso pa zadostni. Trudu pri delu s študenti in promocijskih obiskih v srednjih šolah se morajo pridružiti v velikem številu predstavitve slovenskih podjetij dijakom. Zakaj ne bi organizirali namesto informativnega dneva kar vseslovenske predstavitvene tedne kemije, strojništva, elektrotehnike in drugih smeri podprte s strani države. Nadalje, zakaj ne bi kot eden od instrumentov uporabili pri novem finciranju univerz formule, po kateri bi tisti študiji, ki imajo veliko kadrov na trgu in se pogosto pojavljajo na zavodu za zaposlovanje bili financirani nižje in obratno deficitarni pa bolje. S tem bi omogočili višji nivo študija ter hkrati privabili dobre učitelje.

Kot vsak sistem bi prislovično toga univerza na naraven način sledila spodbudam za sodelovanje z gospodarstvom in drugim oblikam prenosa znanja, če bodo posamezniki in institucije videle v tem možnost normalnega življenja. Ne smemo spregledati dejstva, da programsko financiranje sicer spodbuja kvaliteto skupin, vendar odvrača od sodelovanja med raziskovalno sfero nasploh in industrijo. Vpliv diplomantov iz gospodarstva nazaj na univerzo se mora povečati. Več diplomskih, magistrskih, specialističnih in tudi doktorskih del mora nastati v sodelovanju. Sistemsko bi morali podpreti skupno vključevanje gospodarstva in univerze v mednarodne raziskovalne projekte, prav tako tudi podpreti obvezno vsaj nekajmesečno strokovno aktivnost v tujini takoj po diplomi. Samo gospodarstvo in država morata prepoznati potrebo po mladih učečih se inženirjih in povečati obseg štipendiranja. Tudi na univerzi moramo habilitacijska pravila od primarne usmerjenosti v reference publikacij in deloma pedagoških ocen nadgraditi z zahtevo po pridobivanju domačih javnih, gospodarskih in mednarodnih projektih. Isto velja za raziskovalne nazive. Uvesti je potrebno motivativno podporo za tiste, ki so že sedaj na tej poti. Iz tesnejšega sodelovanja z industrijo mora nastati večje število razvojno naravnanih projektov. Na gospodarski strani je potrebno prepoznati dolgoročno propulzivne subjekte, na raziskovalni strani pa zmogljivosti univerzitetnih skupin. Potrebno si je pomagati tudi z ekspertizo visokotehnološkega dela gospodarstva. Naravno bi bilo podpirati predvsem tista področja, ki bodo dodala zagon že funkcionalnim disciplinam in s tem utrdila njihov položaj. Na strani družbe je potrebno vzpostaviti okolje s stimulativnimi možnostmi za podjetja ter ideje mladih diplomantov in doktorjev. Narediti moramo tako ugodne pogoje, da bodo ne samo naši, ampak tudi tujci videli pri nas oazo za razvoj svojih zamisli. To je lahko ne nazadnje tudi dobra poteza za promocijo Slovenije.

Dr. Marko Munih, Fakulteta za elektrotehniko, UL
December 2003





No documents found