Politična ekonomija konkurenčnosti in podjetništva


Gradivo za Pogovor o prihodnosti Slovenije, 1. marec 2004
Avtor: Prof. dr. Aleš Vahčič

Ekonomisti se strinjamo v vsaj v enem: povečanje konkurenčnosti in podjetniških sposobnosti omogoča hitrejšo rast, hitrejša rast pa pomeni hitrejše povečevanje blaginje. Ko govorimo o povečanju konkurenčnosti in povečanju ravni podjetništva, mislimo na to, da konkurenčni pritiski silijo menedžerje k povečanju učinkovitosti podjetij, povečana raven podjetništva pa pomeni hitrejše nastajanje in rast konkurenčno uspešnih podjetij. Na kratko, konkurenčnost pomeni sposobnost vodilnih poslovnih ekip, da v konkurečni tekmi zmagujejo.

Ta uvod je potreben zato, ker sem z njim hotel poudariti ključni pomen menedžerjev in podjetnikov v konkurenčni tekmi. To je približno tako kot v športu. Za doseganje vrhunskih smučarskih rezultatov potrebujemo urejena smučišča, tekmovalne proge, žičnice, smuči, trenerje ..., toda brez dobrih tekmovalcev rezultatov ni. Za vzgojitev vrhunskih tekmovalcev pa so potrebni še drugi pogoji: predvsem motivacija tekmovalcev, spodbudno kolje in nagrada, ne samo v obliki denarja, temveč predvsem v obliki priznanja za športne dosežke.

Razlika med športnimi in ekonomskimi dosežki je v tem, da je v športu uspeh več ali manj objektivno merljiv. V poslovnem svetu pa se uspeh meri z denarjem, z dobički (vsaj v kapitalističnem gospodarstvu, ki smo ga sprejeli), pot do dobičkov pa je lahko takšna ali drugačna. Poenostavljeno povedano, se danes države glede poti, po kateri poslovna elita prihaja do premoženja, razlikujejo predvsem v tem, ali so institucionalni pogoji v neki državi naklonjeni špekulativnemu in rentniškemu pridobivanju dohodkov in premoženja, ali pa meritornemu pridobivanju dohodkov in premoženja. Če velja prvo, se bodo ljudje racionalno odločali v poslovnem delovanju v korist rentnega in špekulativnega pridobivanja ekonomskih koristi, če velja drugo pa v korist meritornega pridobivanja ekonomskih koristi.

Pozitivno podjetništvo, ki ga danes sprejema svet kot enega ključnih vzvodov rasti, je meritorno pridobivanje ekonomskih koristi, saj temelji na znanju, naporu in pogumu in so lahko zato podjetniki, ki na ta način pridejo do premoženja, upravičeno ponosni na svoje dosežke in imajo v svetu tudi ugled. Bill Gates je že vrsto let zapored med najbolj občudovanimi podjetniki na svetu po anketi Financial Timesa, v Nemčiji, ki ima zelo neenakomerno distribucijo dohodka in premoženja, nikogar ne moti bogastvo inženirjev, ki so po drugi svetovni vojni zgradili srednje velika podjetja, ki v svojih tehnološko zahtevnih nišah dominirajo na svetovnem trgu in tvorijo hrbtenico nemškega gospodarstva in tudi socialno skrbna Švedska se ne sramuje svojih Wallensteinov; tudi Švica, ki skoraj nima brezposelnih, nima problema z visokim številom bogatih ljudi.

V podjetniški literaturi, v poglavju o etiki velja naslednji preizkus z "ognjem in vodo": ali se upaš objaviti na prvi strani glavnega dnevnika svojo premoženjsko bilanco in navesti, kako si prišel do premoženja. Podjetniki ki so iz nič ustvarili globalna podjetja, ki tvorijo jedro uspešnih gospodarstev, to lahko mirno storijo. Torej vprašanje ni, kolikšno je premoženje posameznika, temveč, na kakšen način je do tega premoženja prišel.

V ekonomiji razlikujemo dva vira dohodka: od dela in od kapitala. Visoki dohodki zaposlenih v javnem sektorju in menedžerjev so dohodki od dela. Razlike v dohodkih od dela so v Sloveniji še vedno relativno nizke v primerjavi s tradicionalnimi kapitalističnimi državami (kljub drugačnemu javnemu mnenju). Toda razlike v dohodkih od premoženja, ki so sestavljeni iz kapitalskih dobičkov, dividend in rent so neprimerno večje. Če je nekdo pred dvanajstimi leti vložil ekvivalent 100.000 evrov v podjetje, katerega vrednost se je podvajseterila ima sedaj 2 mio evrov neobdavčenega premoženja. To pomeni, da je bil dohodek od kapitala v dvanajstih letih v povprečju skoraj 200.000 evrov neto, kar je neprimerno več kot kakršen koli delovni dohodek v Sloveniji. Takšnih kapitalskih dobičkov je bilo v Sloveniji veliko. Glede na razmere kapitalskega trga se bodo visoki donosi na kapital nadaljevali in ob pravilnem valganju bodo lastniki teh kapitalov uživali naraščajoče dohodke od kapitala. V Sloveniji so torej mnogo večji distribucijski problem visoki dohodki od kapitala kot od dela. Kakšno je sporočilo, ki iz tega sledi?

Visoko sposobni ljudje, ki imajo redka tržno zanimiva znanja (menedžerji, pravniki...) ne primerjajo svojih dohodkov z delovnimi dohodki, temveč s kapitalskimi dohodki premožnih slojev. To pomeni pritisk na izplačevanje visokih delovnih dohodkov v monopolnih panogah. Če bi naredili analizo distribucije premoženja in virov premoženja in bi vire premoženja lahko klasificirali na naslednje kategorije: premoženje iz denacionalizacije, premoženje iz kapitalskih dobičkov javnih delniških družb, premoženje iz odkupov deležev nejavnih podjetij, premoženje iz naslova upravljanja s pidi, premoženje iz naslova pravih podjetniških dobičkov, izvirajočih iz ustanovitve in zgraditve uspešnega podjetja (meritorno podjetništvo), premoženje iz naslova visoko plačanega dela (menedžerji, strokovnjaki) in te vire razdelili na dve kategoriji in sicer na: 1. rentniško pridobivanje premoženja in 2. pridobivanje premoženja na podlagi prave podjetniške iniciative (znanje, pogum, napor), bi brez dvoma ugotovili, da je delež premoženja pridobljenega na nemeritoren način veliko večji kot delež premoženja, ki je bil pridobljen na meritoren način (pozitivno podjetništvo). V stvarnosti slika ni črno bela, saj je mnogo ljudi prišlo do premoženja na hibriden način. Tu gre za osnovno dejstvo, da bomo v prihodnosti soočeni v Sloveniji s premoženjsko elito, ki je prišla do velikega premoženja brez pravega podjetniškega napora, oz. kakšnega posebnega znanja.

V konkurenčni borbi za prihodnje dohodke in premoženja, so tisti sloji prebivalstva, ki so motivirani in imajo pogum, da bi z meritornim podjetništvom prišli do poslovnega uspeha, v razmeroma slabem konkurenčnem položaju, ker je velik del proizvodnega kapitala v rokah tistih, ki so prišli do njega na nepodjetniški način. Primarni ekonomski interes rentnikov pa ni prizadevanje na področju pozitivnega podjetništva (ker je za to potrebno znanje, napor in pogum), temveč ohranjanje privilegijev in vlaganje v lukuzno potrošnjo. To ne pomeni, da se iz teh slojev ne bodo rekrutirali tudi uspešni podjetniki in da se del tega premoženja ne bo pretakal v uspešne podjetniške naložbe. Gre za to, da imamo situacijo, kjer pozitivno podjetništvo še nima prave ekonomske teže in ugleda. Kaj sedaj?

Velika večina premoženja, o katerem je tu govora, je bila pridobljena na legalen način. Torej tu sploh ne gre za vprašanje sodnega preganjanja ali kaj podobnega. Gre za vprašanje, na kakšen način usmerjati prihodno politiko in graditi institucije, ki bi povečale možnosti uspeha pravih podjetnikov. Brez bistvenega povečanja števila teh Slovenija ne bo nikoli rastla 4 - 6% na leto. Ravno zaradi velikega števila rentnikov je število ljudi, ki bi s pozitivnim podjetništvom skušali pridobivati svoj položaj v poslovnem svetu in družbi, v Sloveniji relativno majhno.

No documents found