arhivska stran
teme

Datum: 10/01/2003

Sedem fragmentov k zunanji politiki


1.
Na odnose v mednarodni skupnosti bodo v naslednjih desetletjih pomembno vplivali procesi, ki bodo izhajali iz izkušenj in modelov ravnanja mednarodne skupnosti ob 11.septembru, ob reševanju regionalnih kriz ter ob vojaški intervenciji v Afganistanu in Iraku. Ta dejstva bodo vplivala tudi na tokove globalizacije, na iskanje novih modalitet delovanja mednarodnih organizacij in vodilnih držav v svetu, na razvoj, dostopnost in implikacijo novih tehnologij in znanstvenih odkritij v najširši mednarodni skupnosti ter na doktrino o realnih nevarnostih in grožnjah stabilnim in tvornim reševanjem odprtih vprašanj razvoja mednarodne skupnosti.

Temeljne grožnje varnosti mednarodni skupnosti in posameznim državam so danes tudi in predvsem grožnje njenim državljanom. Grožnje so postale transnacionalne: mednarodni kriminal, terorizem, bolezni, nečiste tehnologije, korupcija, proliferacija, trgovina z mamili, otroci, organi idr., ogrožanja kritičnih infrastruktur ipd.

Na političnem področju se državna suverenost zmanjšuje v globaliziranih mednarodnih odnosih.

Opazen je trend oblikovanja mednarodnih in regionalnih združenj, v katerih imajo skupine državljanov in nevladnih organizacij vse večjo vlogo, kar neposredno vpliva na diplomacijo, saj se število različnih udeležencev v mednarodnih odnosih vse bolj povečuje. Diplomacijo vse bolj usmerjajo ekonomija, globalna varnost in civilna družba.

Razlike med ZDA in EU so pomembne. Upoštevati jih je potrebno pri oblikovanju zunanje politike vsake posamezne države. Uravnoteženje bo nujno in ključno. Zunanja politika ZDA se posveča predvsem varnostnim grožnjam, ki izhajajo iz širjenja orožij za množično uničevanje in mednarodnega terorizma. Politika EU pa je usmerjena predvsem v reševanje globalnih problemov, ki izhajajo iz klimatskih sprememb, migracij, revščine, širjenja nalezljivih bolezni... V teh procesih Rusija in Kitajska šele iščeta svojo novo mednarodno identiteto ciljev.

Ti trendi že opozarjajo, da je po obdobju hladne vojne prišlo do propada ne le dveh velikih ideologij, ampak tudi do začetka konca mednarodni ureditvi, ki temelji na suverenosti močnih nacionalnih držav.

Demokracija, pravna država in zaščita človekovih pravic in manjšin ter etničnih skupin postajajo tiste vrednote, na podlagi katerih se vse pogosteje meri prispevek posamezne države mednarodni skupnosti. Država, o kateri se bo v okviru mednarodne skupnosti oblikovala takšna predstava njenih vrednot, bo v prihodnosti uživala pomemben mednarodni ugled.

Čeprav države ne bodo imele suverenost kot v preteklosti, vendar bo vodenje oz. moderiranje notranje in zunanje politike ostala pomembna dejavnost sleherne države. Skozi ti dve politiki bo tudi dosežen in v javnosti prepoznan nivo zaščite in promocije ključnih nacionalnih interesov. To kar se bo bistveno spremenilo bo predvsem zavest o tem, da ne živimo več v svetu "ZERO - SUM GAME" ampak v svetu, ki se oblikuje po načelu "WIN-WIN GAME" . To pomeni, da bo ključna aktivnost v mednarodnih odnosih usmerjena v sodelovanje in ne v kompetentnost. Vsi deli neke državne skupnosti bodo predstavljali državo v mednarodnih odnosih.

2.
Diplomacije že danes - v prihodnosti pa še manj - ne bo mogoče voditi več "za zaprtimi vrati", v salonih pooblaščenih in v skladu s 14 točkami iz leta 1918. Diplomacija bo vse bolj soočena z dejstvom, da bo morala postati transparentna in javna. Pri tem se bo morala prihodnja diplomacija tudi radikalno soočiti z modelom, ki ga je leta 1993 uveljavil ameriški kongres ob razpravi o reformi ameriške vladne agencije za informiranje, ko postaneta satelitska TV in internet temeljni sestavini t.i. "ameriškega modela javne diplomacije" kot modela za globalno upravljanje in manipuliranje v cilju uveljavljanja ameriških nacionalnih interesov. Ta model ne daje perspektive diplomaciji, ki želi aktivno moderirati delovanje zainteresiranih interesnih skupin civilne družbe pri usmerjenem in uravnoteženem razvoju temeljnih vprašanj globalne skupnosti. Povzroča nevarne delitve, radikalno polarizacijo, ki vodi v spopad generacij, v oblikovanje in spopad "prijateljskih koalicij", kultur, etničnih in verskih skupin in celo civilizacij. Hkrati spodbuja stagnacijo v mednarodni odnosih ter preprečuje humano celostno usmerjanje in nadzorovanje procesov globalizacije. Nemoč vodenja takšne javne diplomacije se je pokazala v primeru Iraka s pozivom za aktivnejšo vlogo Združenih narodov v obnovi in stabilizaciji države.

V novih okoliščinah sodobnih mednarodnih izzivov se javna diplomacija, ki se postopno vriva v klasično in tradicionalno, vse bolj usmerja k poslovnemu svetu, k izobražencem, univerzitetnim ustanovam ter nevladnim strukturam, da bi se na ta način lahko zagotovila neposredna vlaganja, pridobila in zainteresirala mlada generacija ter zanesljiveje in dolgoročneje okrepil ugled in vpliv v tistih mednarodnih okoljih, kjer se sprejemajo strateške in za nadaljnji razvoj človeštva in mednarodnih odnosov ključne odločitve.

JAVNA DIPLOMACIJA V SOGLASJU IN SOZVOČJU Z DOMAČO JAVNOSTJO LAHKO USPEŠNO PROMOVIRA SODOBNO DRŽAVO. Zato je javna diplomacija že danes postala v sodobnih državah sestavni del diplomacije v celoti. JAVNA DIPLOMACIJA DANES ZAHTEVA NUJNO PRILAGODITEV TRADICIONALNE DIPLOMACIJE. Sodobni diplomat ni le poklicni diplomat, je lahko vsak, ki se identificira z vrednotami določene države v mednarodni skupnosti ter s humanimi modeli reševanja odprtih dilem globalizacije. Ti temeljijo na vrednotah zagotavljanja miru, varnosti, človekovih pravic, sodelovanja, tolerance, znanja, razvojne perspektivnosti in socialne varnosti za vsakega in za vse. Sodobna in prihodnja javna diplomacija lahko temelji le na modelu win-win diplomacije. Gre za model t.i. kontekstualne regulacije v zunanji politiki - torej za dinamični model zunanje politike.

MODEL KONTEKSTUALNE REGULACIJE JAVNEGA PARTNERSTVA V ZUNANJI POLITIKI






Država bo morala spremeniti svojo diplomacijo in način modeliranja zunanje politike. Preusmeriti se bo morala v moderatorsko vlogo med različnimi zainteresiranimi (kolektivnimi) akterji. Javna diplomacija kot kontekstualna regulacija je vmesni in alternativni člen med regulacijo in samoregulacijo. Diplomacija države mora zavoljo vse večje kompleksnosti odločitev v mednarodnih odnosih v dosti večji meri kot doslej, prisluhniti nevladnim organizacijam, regionalnim in lokalnim skupnostim, interesnim skupinam, ekspertom in raziskovalnim institucijam in skupaj z njimi razvijati model mednarodnega mreženja. Stalni avtoriziran partnerski dialog, so-delovanje in odnos lahko presežejo odprta vprašanja odgovornosti in netransparentnosti. Zato je ključna naloga države - to zahteva od članic in kandidatk tudi EU - da podpira nevladne organizacije in jih bolj kot doslej vključuje v svoje projekte diplomacije.

Sodobna javna diplomacija mora postati sestavina državne diplomacije, ki je usmerjena v sistematično oblikovanje javnega mnenja o interesih določene državne skupnosti in celo določene interesne skupine (usmerjena v delo z mediji, NGO z zaposlenimi v javnih službah, z zaposlenimi na univerzah, s poslovnimi okolji in vsemi, ki imajo poslovni interes v državi, ki se promovira in zastopa ipd).

Ti vidiki bi morali postati podlaga za pripravo kodeksa diplomatov ali kodeksa obnašanja v mednarodnih odnosih, ki je še vedno nepopisan list v zgodovini slovenske diplomacije.

3.
Položaj in prepoznavnost Republike Slovenije in njenih državljanov v tujini je v pomembnem delu odvisna od

- celovite projekcije srednjega in dolgoročnega razvoja mednarodnih odnosov,
- jasno opredeljenih ciljev Slovenije, projektov scenarijev, iniciativ in vrednot v prihodnjih mednarodnih odnosih, ki bi jih naša država in njeni državljani dosledno, učinkovito in sistematično uveljavljali in uresničevali v okviru prihodnje zunanje politike države ter v okviru članstva v mednarodnih organizacijah in povezavah,
- sprejetja modela javne diplomacije kot sredstva za mednarodno promocijo v svetu aktivne in prepoznane države in njenih možnosti, vrednot in prebivalcev.

V takšnem razvojnem kontekstu mednarodne skupnosti bi bilo potrebno oblikovati novi, prepoznavni in inventivni SLOVENSKI IMAGE, ki bo vedel, KAJ NAJ SLOVENIJA PUNUDI MEDNARODNI SKUPNOSTI KOT IZVIRNO PERSPEKTIVO RAZVOJA IN ODZIVANJA NA RAZVOJNE DILEME.

Doseči bi morali stanje, da bi se čimveč državljanov Republike Slovenije identificiralo z zunanjo politiko države ter aktivno zavzemalo za promocijo njenih ciljev, vrednot, stališč in aktivnosti v okviru mednaroden skupnosti.

Poudariti bi bilo treba odločenost majhne države, da njen pričakovani MEDNARODNI IMAGE ne more biti odvisen samo od gospodarske ali vojaške moči, klasične diplomacije, zgodovinske tradicije in zanesljivih zaveznikov, ampak predvsem od pravočasnega razumevanja dolgoročnih posledic velikih globalnih sprememb, ki že danes odločilno vplivajo na spremembo splošnih političnih in civilizacijskih vrednot.

4.
Prvi resni preizkusni kamen slovenske zunanje politike bo naše aktivno delovanje kot članice EU in Nata. Naše sposobnosti, ugled in prepoznavnost v svetu pa bomo potrdili že ob opravljanju obveznosti predsedujočega OVSE. Vse sile moramo zato v naslednjih nekaj letih usmeriti v to, da bomo delovali po jasnih ciljih in smereh ter s premišljenimi iniciativami v okviru teh organizacij. Ti ključni trenutki naše nove vloge v mednarodni skupnosti v naslednjih nekaj letih bi lahko dolgoročno in usodno opredeljevali (ne)ugled in (ne)prepoznavnost Slovenije, slovenske zunanje politike in slovenske diplomacije v svetu.

5.
Prihodnja slovenska zunanja politika bi morala vse aktivnosti, cilje in sredstva usmeriti v to, da bo pri uresničevanju, vrednotenju in promociji zunanjepolitičnih ciljev sodeloval najširši krog strokovne in civilne javnosti, zamejci ter Slovenci in naši državljani po svetu, pa tudi Sloveniji naklonjeni tujci. Uveljaviti je treba novo kulturo dialoga in sodelovanja v slovenski zunanji politiki.

Potrebno je odgovoriti na vprašanje: kakšna naj bo primerna dolgoročna zunanja politika Republike Slovenije v 21. stoletju, ki ga bosta označili aktivni udeležbi Slovenije v NATO in v EU. Gre za pomemben premislek po kratki izkušnji s samostojno zunanjo politiko. Kako bomo drugačni, prepoznavni in inventivni v mednarodnih odnosih? Kje bomo mednarodni skupnosti opora in nosilec demokratičnega razvoja (JVE, Sredozemlje ali še kje?). Začetni, vendar pomemben napor v to smer je naredilo zunanje ministrstvo ("Primerna zunanja politika"), vendar je potrebno projekcijo zunanje politike in predvsem mednarodne prepoznavnosti Slovenije zasnovati na srednjeročnih trendih razvoja in odnosov mednarodne skupnosti v 21.stoletju.

Slovenska diplomacija mora v svoji organizacijski in vsebinski prilagoditvi nameniti pomembno pozornost mladim, ki so zainteresirani za delo v diplomaciji, poleg tega pa so gonilna sila številnih nevladnih organizacij in znanstveno-raziskovalnih projektov. Danes so pogoji za karierno napredovanje mladih diplomatov slabi. Obstoji resna nevarnost demotivacije celotne generacije diplomatov. Vprašanju bo treba nameniti pomembno pozornost, predvsem pa izoblikovati takšen sistem, ki bo omogočal napredovanje in uveljavljanje na podlagi objektivnih kriterijev in sposobnosti ter interdisciplinarne usposobljenosti.

Slovenska diplomacija bi morala poseči po novih tehnikah, ki bi nadomestile klasične tehnike ravnanja. Vsakdan nove slovenske diplomacije naj bi vse bolj predstavljal resno delo s tujimi in domačimi mediji, s tujimi agencijami za lobiranje ter stalno so-delovanje z diasporo, civilno družbo ter strokovno domačo in tujo javnostjo. Ciljno bi morali biti usmerjeni v tuje medije (organizirani obiski, background informacije, ciljni programi o določenih dogodkih in iniciativah ipd.) Nujno je treba za doseganje strateških ciljev aktivne in prepoznavne slovenske politike v svetu oblikovati dobro premišljene programe delovanje z jasno določenimi finančnimi viri in nosilci. Ti programi aktivnosti bi morali izkoriščati najširšo paleto sodobnih tehnologij (elektronski mediji, spletne strani, digitalno omrežje, internet ipd.).

Programsko in finančno bi bilo nujno srednjeročno načrtovati prisotnost Slovenije na svetovnih in mednarodnih razstavah, specializiranih sejmih, mednarodnih festivalih, kulturnih prireditvah, likovnih, etnoloških idr. razstavah, na športnih prireditvah ter voditi dolgoročne promocijske aktivnosti samostojno ali v sodelovanju z drugimi državami ipd..

Kjerkoli v svetu se pojavljajo slovenski državljani ali tujci sami promovirajo Slovenijo, je potrebno skrbeti za organizirano predstavitev sodobnih vrednot in iniciativ Slovenije. V državne delegacije bi veljalo aktivneje vključevati tudi predstavnike civilne družbe, znanosti, izobraževanja idr. , ki imajo in so pripravljeni ciljnemu okolju v tujini ali iz tujine nekaj povedati, predstaviti slovenska stališča, dosežke, pobude in poglede... Znanja in volje je veliko. Potrebno je motiviranost le izkoristiti, povezati in usmeriti.

Gre za aktivnosti, ki so strateškega pomena za promocijo malih držav in za izgradnjo njihove prepoznavnosti v svetu. V te aktivnosti je treba vključiti zamejske Slovence, diasporo in Sloveniji naklonjene tujce, ministrstva, nevladne organizacije, univerze, akademike, pisatelje, medije, oglaševanje, in druge zainteresirane posameznike. Primerno bi bilo organizirati za vodenje takšnih aktivnosti tudi posebno državno ustanovo vezano pa predsednika vlade, ki bi sistematično skrbela za promocijo aktivnosti države in državljanov v tujini ter za nabor in realizacijo strokovnih, političnih, kulturnih, varnostnih, rehabilitacijskih, študijskih, znanstvenih idr. idej, pobud, iniciativ in aktivnosti Slovenije v tujini.

V takšnih okoliščinah delovanja bi se moral sodobni slovenski diplomat bolj ukvarjati z ofenzivnim PIAR, kot pa s spremljanjem tujih medijev, gospodarskih statistik, političnih stališč in ocen ipd. Namesto preživelega zbiranja informacij v tujini, ki so danes v večini dostopne preko elektronskih medijev, bi morala sodobna diplomacija več dela nameniti aktivnemu promoviranju ter sodelovanju pri oblikovanju stališč, strokovnih pogledov in javnega mnenja o Sloveniji v državah gostiteljicah, mednarodnih organizacijah in tudi pri mednarodnih nevladnih in drugih organizacijah, podjetjih ipd..

Norma delovanja slovenskega diplomata bi morala postati: POVSOD IN VEDNO AKTIVNO PRISOTEN. Vedno in povsod bi morali biti v izražanju stališč, mnenj in pobud pozitiven, realen, dosleden ter pripravljen na kompromis in razumevanje. Potrebno bo na ključnih področjih voditi ne le diplomatsko ampak tudi kadrovsko iniciativo. Ne gre prezreti, da je v ključnih mednarodnih središčih odločanja (Bruselj, New York, Moskva, Peking, Washington, London, Dunaj, Rim, Pariz idr.)

konkurenca kadrov, idej, pobud, iniciativ in interesov izjemna. Samo v Bruslju, kjer je center EU in Nata, deluje več sto diplomatskih predstavništev ter nad 1000 registriranih lobističnih skupin. V takšnih okoliščinah je potrebno sprejeti dejstvo, da ni mogoče uspešno delovati zgolj s klasičnimi diplomatskimi prijemi.

Sodelovanje s predstavniki civilne družbe, znanstveniki, novinarji, oblikovalci javnega mnenja, gospodarstveniki idr. postaja imperativ. Zagotavljati bo treba stalno komunikacijo in javno promocijo ljudi, ki imajo izkušnje in znanje, ki so sodelovali pri moderiranju in sprejemanju pomembnih odločitev, projektov, razvojnih programov ipd. Diplomacija mora stalno iskati pri slehernemu vprašanju, pri sleherni iniciativi in sleherni mednarodni akciji tudi na zanesljivega mednarodnega partnerja in sogovornika.

Dejstvo je, da v mednarodni skupnosti ni več velikih odločitev brez aktivne javnosti in brez dogovarjanj ter aktivne medijske podpore.

6.
Pomembno vlogo bi morali nameniti oblikovanju premišljene in za mednarodno skupnost sprejemljive zunanje kulturne politike, ki združuje, povezuje ter postaja tudi metoda t.i. preventivne diplomacije, ki naj človeštvu zmanjša negotovost prihodnosti vsaj do znosne mere.

Kultura je bila pogosto tesno povezana z državno kulturo, ki se je omejili na sužnjevanje državnim ritualom. Obdobje modelov etatistične kulture ter kulture lakiranih dvoran, ki sta sami sebi namen, ter nacionalne kulture, ki deluje v službi varovanja nacionalnih interesov, je minilo. Kultura tako svojo prejšnjo vlogo in pomen izgublja. Priznavanje kulturnih razlike, ki so bile v preteklosti nemalokrat vzvod krvavih in celo genocidnih dejanj, postaja dejavnik spodbujanja sodelovanja, dialoga in sporazumevanja med ljudmi, kulturami in državami. Še več, postaja v priznavanju razlik posebna vrednota in celo gonilo razvoja in sodelovanja. S tem premišljena zunanja kulturna politika dobiva novo in pomembno vlogo. Prav model premišljene, nove in v svet usmerjene kulturne politike, je lahko model preseganja zastojev v demokratičnem dialogu, ki temelji na odnosih nepodrejanja in medsebojnega spoštovanja in celo spodbujanja krepitve pozivnih vrednot človeškega razvoja. Zagotoviti je treba pogoje, da bo slovenska kultura prepoznavna in enakopravno zastopana v EU in svetu. Zagotoviti je treba podporo promociji slovenske kulture v svetu in tuje v Sloveniji.

Slovenija bi se morala predstaviti Evropi in svetu kot uspešna država, s človeško, kulturno in poslovno odličnostjo. Z dobro premišljenim strateškim marketingom je treba v tujini graditi pozitiven, simpatičen stereotip o Sloveniji, Slovencih, ki želijo s svojimi iniciativami, stilom življenja in ravnanja postati enakopraven partner v regionalnih, kontinentalnih in globalnih procesih.

Namesto stalnega ponavljanja naše resnice, je treba dati in predstavljati mednarodni skupnosti naš kreativni pristop, v katerem kultura dialoga in razumevanja, tolerance in priznavanja razlik ter skrb za človeka, okolje, zdravje, znanje in mlade postaja temeljni substrat človeka vrednega življenja..

7.
Aktivna in prepoznavna slovenska diplomacija bo morala v sodobnih pogojih delovanja mednarodne skupnosti v večji meri prevzeti modele delovanja sodobnih podjetij in oglaševalnih agencij. Potreben je premišljen celostni marketing ravnanja v Sloveniji, v bilateralnem in regionalnem sodelovanju kot tudi v multilateralnem okolju.

Le tako je mogoče pričakovati ustrezen promocijski učinek, ki se bo potrjeval v slovenski prepoznavnosti v mednarodni skupnosti, v njeni uspešni politični, kadrovski, poslovni, intelektualni in kulturni vključenosti v mednarodno okolje, ki bo pozitivno vplival tudi na notranji politični, ekonomski, socialni in kulturni razvoj države in posameznika, ter črpal svojo energijo v aktivnem izobraževanju in v izobraževanju ter promoviranju kreativnih in inventivnih v svet in k svetovnim vprašanjem usmerjenih ljudi, skupin in organizacij.

Bojan Guček, Ljubljana, 01.10.2003





No documents found