Dr. Jože Krašovec: Znanost in etika


Danes smo bolj kakor kdajkoli v zgodovini človeštva občutljivi za vprašanje človekovega dostojanstva, v zvezi s tem pa za avtonomijo v znanosti. Globinsko spoznavanje naravnega zakona, glas vesti, splošni človeški čut za dobro in usmerjenost naše zavesti v prihodnost so razlog, da se danes v svetu vse bolj uveljavlja etika kot posebna zahteva sodobne tehnološke in tehnokratske civilizacije. Nekateri govorijo o etizaciji sodobne družbe. Nastaja etični kodeks za znanstvenike. Na številnih področjih obstaja dogovor med ideološko različno opredeljenimi znanstveniki.

Različni sodobni pogledi na naravo in na vlogo človeškega razuma določajo različna stališča glede etike na splošno in posebej v znanosti. Razlogi ali motivacija za etični premislek ustrezajo nazorskim postavkam. Presežno usmerjeni znanstveniki čutijo notranjo, absolutno moralno zavezanost. Ta jim v bistvu zadošča, zato motivacije za etično ravnanje v znanosti ne bodo panično iskali v zunanjih dejavnikih, denimo v izkušnji katastrof, ki so posledica sodelovanja neodgovornih znanstvenikov in politikov. Vsestranska presoja človeškega bitja, človeške zgodovine in idejnega pluralizma kaže, da vsi ravnamo v môči motivacij, ki se napajajo iz teorije in prakse. Vodi nas upanje v najboljše, v podzavesti pa se prebuja zavest ogroženosti pred deli lastnih rok.

Vsaka družba od znanstvenikov upravičeno pričakuje upoštevanje dejstev ali resnice, osebno integriteto, ki pomeni verodostojnost, med drugim verodostojnost do postavk stroke. Odločilna etična motivacija je zaupanje v danosti ali resnico. Zato je samo delo tudi edina prava nagrada za vložene napore. Gre za notranjo, skrivnostno motivacijo. Stopnja vere v vrednote določa stopnjo odgovornosti do drugih. Preizkusni kamen znanstvenikove etike je že zavest o nujnosti nenehnega usposabljanja in prizadevanja, da si pridobi verodostojnost v znanstvenih krogih in pri učencih. Znanstvenik in kulturnik ne bosta obstala, če ne kotirata visoko v stroki in v zaupanju javnosti. Skrb za strokovno usposobljenost sama po sebi pomeni napredovanje v kulturnem in medkulturnem dialogu. Danes je vse večjega pomena globalna skupnost znanstvenikov, ki svoja spoznanja med drugim preverja v mednarodnih posvetih in svetovnih kongresih.

Opazovanje in dojemanje veličastne skladnosti vesoljnega reda in skrivnostnega poteka zgodovinskih dogodkov ne more biti nevtralno, avtonomno in svojevoljno. Vedno odseva zavest o človekovi dolžnosti, da upošteva celoto vesoljnih danosti in notranji moralni imperativ, ki določa smisel našega življenja in delovanja. V tem so načelni razlogi za zahtevo etike v znanosti. Praktični razlogi izhajajo iz izkušnje o človekovi zmožnosti za dobre in slabe odločitve, o nevarnosti oblasti nad svetom in o parcialnosti človeškega spoznanja. Zaznavanje vesoljnih danosti v njihovi fizični, metafizični in metaetični zakonitosti pomeni največji razpon globalizacije človeškega duha. Celostni pristop omogoča sintetični uvid, da je vse stvarstvo v gibanju in je usmerjeno v neki cilj (telos). Ustrezen uvid v celoto omogoča bolj ali manj zanesljivo presojo, kakšne so možnosti doprinosa naše znanosti našemu narodu in celotni človeški skupnosti.

Za izčrpnejše izvajanje gl. J. Krašovec, "Načelni in izkustveni razlogi za etiko v znanosti", Bogoslovni vestnik 61 (2001), 3-22; isti, "Ontološke osnove globalizacije in etike", Bogoslovni vestnik 63 (2003), 479-498.

No documents found