arhivska stran
teme

Prof. dr. Dušan Povh: Pomen podjetniškega duha na univerzah

3. Svetovna konferenca slovenskih znanstvenikov in gospodarstvenikov iz domovine in sveta

Živimo v času izredno hitrih sprememb. Kar se je zgodilo v preteklosti v desetletjih, na nekaterih področjih celo v stoletju, doživimo danes v enem samem desetletju. To velja tudi za spremembe v družbenih ureditvah, in povezano s tem tudi za spremembe v gospodarstvu. Osnovni vzrok za te globalne spremembe je gotovo hiter razvoj gospodarstva v razvitih deželah, pogojen z razvojem novih tehnologij, posebno na področju komunikacij.

Predvsem odprtje trgov med zahodnimi državami in prost prehod kapitala in ljudi je omogočilo globalizacijo. Ta se je začela na zahodu že pred desetletji. Hitrost razvoja je v devetdesetih letih preteklega stoletja še bistveno pospešil razpad vzhodnega političnega bloka. Globalizacija in deregulacija gospodarstva prinašata hitrejši razvoj in vodita po raziskavah IWF (International Monitary Fond) dolgoročno k dodatnemu porastu gospodarskega razvoja za 10% in bistvenemu zmanjšanju brezposelnosti. Seveda so to srednje vrednosti in nekateri bodo imeli v tem razvoju velike možnosti, drugi pa bodo soočeni z velikimi problemi. Kaj bomo dosegli mi, je v veliki meri odvisno od nas samih.

Razumljivo je, da države v tranziciji, med njimi tudi Slovenija, zaostajajo v tem razvoju, predvsem kot posledica izolacije v prejšnjih režimih. Tudi mišljenja ljudi, kot posledica dolgoletne vzgoje v unitarističnem sistemu ni mogoče spremeniti v nekaj letih. Vendar imajo te države z vstopom v Evropsko Skupnost vse možnosti, tranzicijo uspešno dokončati.

Gospodarski razvoj zahodnega sveta bazira na visokem nivoju izobrazbe na univerzah in visokih šolah. V svetu zaradi tega pospešeno modernizirajo univerze in jih prilagajajo novim potrebam gospodarstva, tudi v smeri ozkega sodelovanja z industrijo. Kvaliteta izobrazbe je postala ena centralnih političnih nalog za bodočnost. Spoznali so, da je gospodarski uspeh ozko povezan z dobro izobrazbo in usmerjenost h potrebam industrije. Seveda imajo tudi zahodne države pri teh spremembah dokajšne težave. Med univerzami v različnih deželah so velike razlike, pogojene s tradicijo šolstva in njenim vrednotenjem. V Evropi se ponekod smatrajo univerze še vedno kot nosilci elit in jim je orientacija v smeri gospodarstva nekako pod ceno. Po drugi strani pa je npr. večina ameriških univerz naravnana v ozko sodelovanje z industrijo. Pretok ljudi med univerzo in industrijo je mogoč in zaželen v obeh smereh. Tehnološki primat Amerike pri večini novih tehnologij je tudi rezultat dobrega sodelovanja med univerzami in industrijo.

Tudi Slovenija bo morala na področju povezav med univerzo in gospodarstvom nadoknaditi zaostanek v razvoju. Prilagoditi bo morala strukture in miselnost na univerzi, da bi postala atraktiven partner za industrijo. Predstavil bom nekatere aspekte, katerih realizacija bi bila potrebna za moderniziranje slovenskih visokih šol. Predlogi so rezultat izkušenj iz dolgoletnega dela v tujini, na univerzah in na vodilnih mestih v industriji. Seveda veljajo predlogi predvsem za prirodoslovna in tehnična področja, kjer je ozka povezava med univerzo in industrijo nujna. Vendar velja večina teh predlogov, vsaj v prenesenem smislu, tudi za druga področja univerze.

Nekateri predlogi so v Sloveniji gotovo že predmet diskusije, drugi so vsaj za slovenske razmere nekoliko provokantni. Vendar, kot je že pred 200 leti spoznal eden največjih svetovnih pisateljev in politik, Wolfgang Goethe »ista miselnost nas pusti neprizadete, le protislovja nas naredijo produktivne«.


Imenovanje profesorjev

Kot pogoj za imenovanje v naziv profesorja na univerzi naj bo potrebna večletna praksa v industriji, tudi na vodilnih mestih, v menegmentu ali razvoju. Profesor naj spozna pred njegovo akademsko kariero delo v industriji in ima tudi izkušnje pri vodenju ljudi (na univerzi je vodenje ljudi ravno tako ali še bolj še bolj važno, kot v industriji).

Za profesorja naj bo po pravilu imenovan le kandidat, ki je vsaj delno študiral in doktoriral na neki drugi univerzi. S tem bi preprečili, da bi prišlo do karier, ki so pogojena s privatnimi ali celo sorodstvenimi povezavami, ker tak izbor podpira zaprtost univerze, v strahu pred konkurenco. Poleg tega bi ljudje iz drugega okolja prinesli na univerzo nove ideje in izkušnje. Vem pa, da je izpolnitev tega pogoja v Sloveniji težka, ker trenutno obstajata le dve univerzi.

Potrebno bi bilo iskati kandidate za profesorje tudi med Slovenci, ki so študirali in bivajo v tujini. Seveda bi tem ljudem morali nuditi ugodne pogoje za vrnitev. Možnost imenovanja bi morali omogočiti tudi tujcem, ne le iz Evrope, temveč tudi iz drugih delov sveta (npr. Indije, Kitajske). Neznanje Slovenščine v prvih letih delovanja pri tem ne bi smela biti ovira za imenovanje. V Ameriki je npr. na tehniških fakultetah velik delež profesorjev iz azijskih držav, in po mojih izkušnjah ravno ti ljudje bistveno doprinesejo k uspehu univerz.

Za izbor profesorjev bi morali pooblastiti komisije, ki jih naj sestavljajo domači in predvsem tudi tuji strokovnjaki. Kandidati naj bi se predstavili s predavanji in skupno z vrednotenjem njihovih del bi komisija določila prioritete izbora. S tem bi dosegli, da bi res najboljši kandidati dobili profesure in pri izboru vsaj delno preprečili politične odločitve.


Sodelovanje med industrijo in univerzo

Delo v industriji se bistveno razlikuje od sedanjega dela na univerzi. Razvoj in raziskave v industriji so pogojene z jasnimi cilji: dobiš na razpolago določen denar, dogovoriš se za določen čas raziskave, in pod temi pogoji moraš najti rešitev. Odvisna od teh pogojev je globina raziskave, vendar morajo biti rezultati taki, da so uporabni. Ljudje, ki pokažejo, da so sposobni delati uspešno pod takimi pogoji, naredijo v industriji kariero. Vsaj del tega mišljenja bi morali prenesti tudi na univerzo, če hočemo, da jo bo industrija podpirala univerzo, oziroma se posluževala njenih razvojnih kapacitet.

Važna je dolgoročna povezava med univerzo in industrijo. Sicer je nevarno, da profesor in s tem univerza zgubita povezavo s prakso. Zato naj bi se profesure podeljevale za le določen čas, in bi jih morali, odvisno od rezultatov dela profesorja, potrjevati. V Ameriki je sodelovanje med univerzo in industrijo urejeno pragmatično. Plače na univerzah so v primeru z industrijo relativno nizke, poleg tega dobijo profesorji letno le 10 mesečnih plač, samo za čas, ko res delajo na univerzi. Tako so prisiljeni iskati razvojne naloge v industriji, delati dodatno kot svetovalci ali skupno s kolegi ustanavljajo svoja podjetja, ki se ukvarjajo z razvojem. Vse to ohranja njihov ozek stik z razvojem na področju, na katerem delajo. Tudi država dodatno financira razvojne naloge, vendar po zelo ostrih in transparentnih pogojih. Konkurenca na univerzah in med univerzami je velika in le uspešni profesorji dajejo univerzi ugled. In študent, ki je končal ugledno univerzo, imajo večje šanse dobiti dobro mesto v industriji.


Odprtost univerze

Uspeh univerz in možnost sodelovanja v industrijo zavisi od pripravljenosti univerze, se odpreti navzven. Seveda pomenita odprtost in transparentnost konkurenco z drugimi univerzami v svetu, z vsemi dobrimi in slabimi stranmi primerjave. Vendar, dolgoročno tudi na univerzi ne moremo mimo globalizacije. Če je odprt gospodarski trg in vlada svoboda gibanje človeškega in denarnega kapitala, se morajo odpreti tudi izobraževalni sistemi.

Slovenska univerza je navzven razmeroma zaprta. To je delno rezultat preteklega, izoliranega režima, čeprav je že nekaj mladih ljudi, ki so se v zadnjih letih šolali v tujini. Proti odpiranju univerze uporabljajo vrsto argumentov, npr. da so smo majhen narod in jezikovno ogroženi. Slovenci imamo žal na tem področju kombinacijo večvrednostnega in manjvrednostnega kompleksa: idealiziranje samozadostnosti znotraj lastne družbe, toda istočasno strah pred vsem tujim. Vendar, če smo res dobri, in prepričan sem, da smo, se nimamo bati nikogar, in v konkurenčnem boju bomo gotovo preživeli.

Obstaja vrsta indikacij za zaprtost in nepripravljenost za konkurenco s svetom:

Pomisleki napram uspešnim Slovencem v tujini. Dovolj je znanih primerov, ko visoko kvalificirani Slovenci niso dobili možnosti za odgovarjajočo zaposlitev doma in so vrnili nazaj v tujino. Univerza bi morala, tudi s pomočjo ministrstva za šolstvo, najti pot, kako bi te ljudi integrirali in študentom univerze posredovali njihovo znanje.

Zakaj ne nastavimo na univerzi v večji meri tuje predavatelje za semester ali celo leto? Obstajajo možnosti, pridobiti tuje profesorje za to v okviru sabatskega leta, ali v okviru izmenjava predavateljev med univerzami in vsaj delnega financiranja preko mednarodnih organizacij. Študentje bi imeli veliko korist, saj bi se učili tujega jezika (angleščine) in spoznali način dela in delovne programe na tujih univerzah. Poleg stroke bi tuji predavatelji posredovali razmere v gospodarstvu in kulturi njihove domovine, kar bi služilo potrebni splošni izobrazbi študentov. Kajti splošna izobrazba prispeva, poleg strokovne usposobljenosti, k uveljavljanju v drugih okoljih, posebno v tujini. Seveda bi morala biti predavanja tujih profesorjev v angleščini za študente obvezna, tudi z izpitom.

Doktorati v tehniki in prirodoslovnih vedah naj bodo po pravilu pisani v angleščini. Le tako je mogoče predstaviti uspešna dela strokovnjakom v svetu. V izpitno komisijo ali za komentorja bi morali imenovali vsaj enega tujega specialista iz delovnega področja doktorskega dela. S tem bi zagotovili kvaliteto dela. Bodimo odkriti. Sedaj slovenske doktorate berejo v večini primerov le mentorji sami, ker je strokovna javnost v slovenskem prostoru za obravnavane teme v večini primerov premajhna. Obstaja velika nevarnost, da zaradi pomanjkanja kontrole, kvaliteta doktoratov ni zadovoljiva, kar škodi ugledu univerze. Po drugi strani pa bi dobra doktorska dela, pisana v angleščini, večala ugled slovenskih univerz.

Univerza oziroma posamezne fakultete bi lahko organizirale (npr. enkrat letno) kolokvije slovenskih in tujih znanstvenikov (po možnosti tudi iz industrije) o svojem delu, načinu dela in možnosti karier v tujini.

Naslednji možen korak je ustanovitev skupnih univerzitetnih kurzov na ozko omejenih področjih, najbolje v sklopu regionalnih povezav. Primer je povezava med Münchensko univerzo in Singaporjem. Tudi ustanovitev dodatnih univerzitetnih sistemov je možna, skupno z drugimi visokimi šolami, po vzgledu anglosaksonskega šolskega sistema – izobrazba v smeri »Bacheler« in »Master of Sience«.


Financiranje raziskovalnega dela

Raziskovalno delo na univerzi delno financira državna. To je nujno potrebno, posebno za bazične raziskave. Vendar odločitve za to financiranje niso transparentne. Denar se pogosto deli po vpeljanih kanalih in (političnih) povezavah, kjer imajo prednost predimenzionirani inštituti iz realno-socialističnega obdobja. V tujini se sredstva delijo v približno enakih delih za bazične raziskave, za prehod od bazičnih raziskav k možnim produktom in za razvoj novih produktov. Taka delitev sredstev bi bila potrebna tudi pri nas. Seveda naj bo financiranje drugega in tretjega dela vezano na sofinanciranje zainteresirane industrije pri nas ali v tujini. Odvisno od bližine k razvoju produkta, naj bo delitev financiranja med državo in industrijo v primernem razmerju, npr. 50/50 ali 30/70.

V komisijah za podelitev razvojnih nalog bi morali aktivno sodelovati tuji strokovnjaki (ne le kot recenzenti), da bi bile odločitve res objektivne. Tudi spremljanje in končna ocena rezultatov bi morala biti v rokah teh mešanih komisij. Kar je samo po sebi umevno za financiranje mednarodnih organizacij in sredstev iz EU, bi morali uvesti tudi za nacionalno financiranje.


Študij in praksa v tujini

Slovenski študenti še vedno premalo izkoriščajo ponujene možnosti za študij v tujini. To je predvsem posledica negotovosti in strahu pred odhodom v neznano. Če pa na primer pogledamo v Nemčiji, vidimo, da vsaj dobri študentje po pravilu študirajo leto ali več v Ameriki ali kaki drugi zahodni državi. Te izkušnje in z bivanjem v tujini pridobljeno znanje jezika so v industriji zelo cenjene in pogosto odločilen pogoj za bodočo kariero. Naj citiram v tej zvezi komisarja Evropske Unije Verheugena, ki je v predavanju slovenskim študentom v Ljubljani rekel: »Vi, mlada generacija, boste imeli največ koristi od priključitve Slovenije Uniji. Kot študenti boste imeli več možnosti študirati v tujini, ko pa boste stopili na trg dela, boste imeli tudi boljše možnosti za delo v tujini. Koristi članstva so na dosegu vaših rok,«.



Kaj pričakuje industrija od univerze

V razmerah globalizacije pričakuje industrija predvsem mlade ljudi z dobro, splošno strokovno izobrazbo in ne preveč specializacije. Univerzitetna izobrazba je le izhodno stanje za nadaljnji razvoj. Vsako delovno mesto zahteva nadaljnjo specializacijo, vsak nov položaj ali delo v neki novi firmi pomeni spremembo in pripravljenost za nadaljnji razvoj. Univerza, tudi naravoslovna in tehniška morata posredovati razumevanje za delovanje gospodarstva, posredovati izkušnje dela v timu in principe vodenja ljudi. To lahko dosežemo s honorarnimi predavanji sposobnih in izkušenih managerjev iz industrije. Dandanes je samo po sebi razumljivo, da morajo absolventi univerze dobro obvladati vsaj en svetovni jezik. Z internacionalizacijo predavanj in pogostimi daljšimi praksami študentov v tujini lahko to dosežemo, kar pričajo izkušnje v drugih, posebno majhnih državah.

Za Študente, ki nadaljujejo izobrazbo v smeri doktorata, bi morali iskati strokovne teme, ki so ozko povezane z industrijo, in od nje tudi vsaj delno financirane. Ugodno je, če doktorand lahko dela kar v industriji, seveda pod kontrolo profesorja-mentorja. S tem bi po končanem študiju lažje omogočili prehod doktorandov z univerze v industrijo.


Zaključek

Smo v času hitre tranzicije gospodarstva in družbe in najti moramo odgovore za bodoč razvoj v razmerah globalizacije. Univerza mora izobraziti ljudi, ki bodo v tem novem obdobju uspešno vodili gospodarstvo. Zaradi tega je potrebno univerzo internacionalizirati in odpreti navzven. Važno je, da novosti vpeljemo hitro, ker spremembe potekajo na univerzi žal bistveno počasnejše, kot tranzicija v industriji. Preprečiti moramo, da se razkorak med potrebami industrije in možnostmi univerze ne bo še povečal, z negativnimi posledicami za bodočnost.

Prof. dr. Dušan Povh
Maj 2003





No documents found