Dr. Jana Kolar: Ali bo imela znanost vlogo v prihodnosti Slovenije?
Temeljna znanost je za družbo izjemnega pomena. Z objavami del prispeva v svetovno zakladnico znanja, iz katere je mogoče prepoznati prihodnje izzive družbi. Kljub nizki citiranosti (glej prispevek dr. Blinca) visoko število znanstvenih objav slovenskih avtorjev kaže, da smo na področju temeljne znanosti vsaj v svetovnem povprečju. Povsem drugače pa je pri aplikativnih raziskavah in eksperimentalnem razvoju, za katerega je v Sloveniji značilna nepovezanost javnega raziskovalnega področja z industrijo. V tem prispevku se bom zato omejila na razpravo o tej problematiki.
Republika Slovenija je sprejela t. i. lizbonsko pobudo in barcelonski cilj, s čimer naj bi gospodarstvo EU do leta 2010 postalo najbolj dinamično in konkurenčno gospodarstvo na svetu, temelječe ne znanju. Pri tem naj bi se obseg vlaganj članic EU v razvojno-raziskovalno dejavnost do leta 2010 povečal na 3 % BDP. Dve tretjini naj bi prispeval zasebni, tretjino pa javni sektor.
Resničnost je žal pogosto daleč od želja in številne študije danes pričajo o tem, da Evropska unija zastavljenega cilja najverjetneje ne bo dosegla. V odgovor je pripravila akcijski načrt za povečanje vlaganj v raziskave in razvoj. V Sloveniji se srečujemo z istim problemom, le da je prepad med raziskovalnim področjem in industrijo še toliko bolj pereče. Ker znanost ni namenjena sama sebi, temveč izboljšanju kakovosti življenja občestva, je njena vloga v prihodnosti Slovenije odvisna predvsem od obsega in hitrosti njene prilagoditve potrebam družbe. Naša popotnica je sorazmerno dobra, kar slovenski raziskovalni partnerji dokazujejo s svojo uspešnostjo v aplikativnih raziskovalnih projektih 5. in 6. okvirnega programa ES. Žal pa je delež partnerjev iz vrst slovenskih podjetij, ki edina tudi ekonomsko izkoriščajo dobljene rezultate teh projektov, izredno nizek. Seveda Slovenija tudi tu ni izjema in druge pristopne članice so se izkazale še slabše. Kljub temu je apatičnost slovenskih podjetnikov nadvse skrb vzbujajoča. Vzroki so znani: izjemno pomanjkanje podjetniške kulture, usmerjene k inovaciji, do zdaj odsotnih davčnih spodbud, slab dostop do kapitala itd. Naša vlada se tega zaveda in je v zadnjem času pripravila vrsto ukrepov za ustvarjanje podpornega okolja, prijaznega inovativni podjetniški dejavnosti. Težava torej ni v pomanjkanju vizije, temveč predvsem v hitrosti in obsegu izvajanja dejavnosti na tem področju.
Za konkretne premike v želeni smeri pa bo treba vzgojiti tudi družbo, oprto na ustvarjalnost, ki se ji ne bo težko podati v nemirne vode podjetništva. Zato bo nujna prenova šolskega sistema, ki naj bi vzgajal več visoko izobraženih kadrov v inovativnih poklicih naravoslovja in tehnike. Pri tem igra pomembno vlogo tudi prisotnost znanosti v občilih. Žal je prepogosto odrinjena na obrobje, od koder zaide v človeški vsakdan predvsem ob kontroverznih temah. Za obrobni položaj znanosti so deloma odgovorni tudi raziskovalci, ki so vse prepogosto tako zatopljeni v svoje raziskovalno delo, da o njem pozabijo obveščati javnost. Pri tem zanemarjamo, da se znanost v veliki meri financira iz proračuna in da davkoplačevalcem dolgujemo poročila o porabi sredstev. Nenehno izobraževanje javnosti o tem, kako nova znanstvena odkritja prispevajo k dvigu standarda in kakovosti življenja, bo omogočilo zagotoviti večja sredstva za znanost v proračunu ter navduševalo mlade rodove za inovativne poklice. Predstavljanje uspešnosti slovenskih podjetij visoke tehnologije bo pripomoglo k odločitvi raziskovalcev za komercialno izrabo njihovega dela. Zato bi bilo smiselno, da bi odgovorni ministrstvi (MŠZŠ in MG) ustanovili službo, ki bi se ukvarjala s predstavitvijo doseženih rezultatov javnosti. Izobraževati pa ni treba samo javnosti. Nujna je tudi prenova študijskih programov naravoslovno-tehnoloških fakultet. Dopolniti jih moramo s predmeti, ki bodo študente opremili tudi s temeljnim znanjem, potrebnim za podjetniško udejstvovanje.
Spremembe v miselnosti družbe so žal izredno počasen proces in zastavljeni cilj prav gotovo ni uresničljiv do leta 2010. Z vsenacionalnim konsenzom in zavezanostjo udejanjanju na znanju temelječe družbe pa bi se lahko začeli cilju približevati hitreje kot okolje. V pomoč bi nam bila lahko prav majhnost naše države, ki se laže hitreje prilagaja spremembam, česar pa v Sloveniji še nismo začeli dodobra izkoriščati. To se kaže tudi pri vztrajnem ločevanje področij "znanosti" in "tehnologije" tako na ravni vlade kot z ustanovitvijo Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS in Javne agencije za tehnološki razvoj RS. Pristop je drag in bo najverjetneje vodil v poglabljanje prepada med raziskovalnim in tehnološko-razvojnim ter inovacijskim področjem ter tako oviral učinkovito usklajevanje inovativne dejavnosti.
Kakšna bo vloga znanosti v prihodnosti Slovenje, je torej odvisno predvsem od nas samih, naše prilagodljivosti ter hitre in brezkompromisne poti proti zastavljenim ciljem. Z dejanji smo se Slovenci v preteklosti pogosto izkazali in upam, da nam bo to tudi tokrat uspelo.
No documents found