Znanje in sodelovanje
(Prispevek za Pogovor o prihodnosti Slovenije o konkurenčnosti, 1.3.2004)


Prof.dr. Pavle Sicherl
Znanstveni svetnik, SICENTER, Ljubljana in redni profesor Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

Veseli me, da je v vabilu za pogovor ocena dosežene stopnje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, javnega sektorja in celotne družbe opredeljena v širšem smislu. Tudi poročilo Evropske komisije o konkurenčnosti (2003) konkurenčnost razume kot visoko in rastočo raven življenjske ravni pri najmanjši možni ravni neprostovoljne nezaposlenosti, na trajnostni osnovi.

Moj prispevek k diskusiji se bo nanašal predvsem na oceno položaja Slovenije glede na EU, ker je temelj vsake dobre odločitve k izboljšanju blaginje, učinkovitosti gospodarjenja in konkurenčnosti pravilna celovita ocena položaja, v katerem se nahajamo. Ta pa v javnosti niha med neupravičenim samozadovoljstvom in pretiranim pesimizmom, med nekritičnimi zgodbami o uspehu in mnenji, da so nas zaostanki v kvalitativnem prestrukturiranju odločilno prestavili v vlogo drugorazrednega konkurenta na evropskem in svetovnem trgu.

Kvantitativno gledano, Slovenija še vedno zaostaja pri produktivnosti dela glede na kar 13 od 15 držav EU za 10 do 25 let, kakor tudi za 10 do 33 let pri izvozu blaga na prebivalca pri primerjavi z uspešnimi manjšimi državami v EU 15. To so velike razlike pri dveh zelo pomembnih indikatorjih konkurenčnosti. V splošnem je položaj Slovenije slabši na bolj zahtevnih področjih, pri avtomobilih in mobilnih telefonih na prebivalca pa smo blizu ali na povprečju EU15.

Tukaj govorim o posebni kategoriji pojma časovne distance (S-distanca), ki jo uvajam v svetovno literaturo in ki meri razliko v času, ko primerjani enoti dosežeta isto raven danega indikatorja. Miselna inovacija pri tej novi generični meri razlik je v tem, da razlike med časovnimi serijami merjene v navpični smeri dopolnijo z novo komplementarno mera razlik, ki meri razliko med njima v vodoravni smeri za dani nivo indikatorja in je izražena v enotah časa 1. Tako jo npr. lanskoletni Nobelov nagrajenec za ekonomijo profesor Granger (University of California) še naprej razvija kot kriterij za ocenjevanje modelov predvidevanja (Granger, Jeon 2003). Nas pa tukaj zanima pomen tega novega pogleda za strateške debate in odločanje doma in v Evropi v kontekstu Lizbonske strategije.

Prvič, izražena v enoti časa je tako definirana časovna distanca razumljiva vsem od politikov, podjetnikov, medijev do najširše javnosti. Npr. nivo BDP na prebivalca leta 2001 v Sloveniji je bil dosežen za povprečje EU 15 že leta 1985. S-distanca 16 let pa seveda ne pomeni, da se bo taka časovna razdalja nadaljevala tudi v prihodnosti. Vsekakor pa je intuitivna razumljivost ena od idealnih lastnosti, ki naj jih ima nek instrument prezentacije, evalvacije, benchmarkinga, monitoringa in lahko zelo pomembno vpliva na javno mnenje in odločanje.

1 Kot vse generične ideje, ima tudi koncept tako definirane časovne distance široko področje potencialnih aplikacij, tako na makro kot na mikro ravni. Ta novost je dokaz, da dosedanje metode v ekonomiji, managementu in statistiki niso v polni meri izkoristile informacije o določenih elementih časovne dimenzije, ki je bila vedno na razpolago v obstoječih podatkih.

Drugič, zaključki v dinamičnem kontekstu so lahko bistveno drugačni kot pri običajnih statičnih analizah razlik. Če npr. pogledamo procentualno razliko v pričakovani življenjski dobi za ženske med EU15 in Slovenijo, ta znaša le 3%, časovna distanca pa kar 12 let, kar kaže na povsem drugačno potrebno strateško odločitev za izboljšanje na področju zdravja.

Tretjič, v evropski razvojni paradigmi je odnos med gospodarsko rastjo in kohezijo eden od najpomembnejših in najbolj kontroverznih elementov strategije. Ta povezava je ena od ključnih točk evropske razvojne paradigme, kot je izražena v lizbonski deklaraciji: rast, kohezija, zaposlenost. V dinamičnem kontekstu je potrebno upoštevati dejstvo, da se z večjo stopnjo rasti, pri enakih drugih pogojih, zmanjšuje časovna distanca. Tako so učinkovitost, rast, neenakost in konvergenca po tej teoriji povezani v dveh dimenzijah, statični in dinamični. Ukrepi, ki izboljšujejo učinkovitost gospodarstva, lahko v določeni meri posredno pomagajo pri reševanju problema neenakosti, in obratno, neučinkovitost posredno še poslabšuje problem neenakosti. Ta teorija opozarja, da bo treba mnoge stvari gledati v bolj kompleksni perspektivi 2. Zato je časovna distanca eden od mnogih koristnih tehničnih podpornih elementov za večjo realističnost debate o alternativnih pristopih pri ustvarjanju družbenega konsenza o viziji razvoja, pri scenarijih uresničevanja in pri ocenjevanja rezultatov.

Ocenjujem, da Slovenija še ni dobro pripravljena na svetovni izziv, to je družbo temelječo na znanju. Ne gre samo za omenjene zaostanke, ampak tudi za prevladujočo miselnost. Lundvall je na sestanku na Portugalskem leta 2000 kot eno od zahtev družbe temelječe na znanju opredelil reintegracijo strategij podjetij, socialnih partnerjev in politik na raznih področjih. Prav tako smatra, da produkcija intelektualnega kapitala bistveno zavisi od družbenega (socialnega) kapitala, to je družbene sposobnosti za sodelovanje brez prevelikih trenj. V družbi, kjer je malo medsebojnega zaupanja, se lahko le malo nauči in informacije se ne morejo učinkovito uporabljati.

Tudi sam sem že pred desetimi leti pisal, da sta prav integracija in celovitost največji problem pri usmerjanju družbenih in gospodarskih procesov v Sloveniji (Sicherl 1994), kar je pomanjkljivost vseh vlad v samostojni Sloveniji. Poročilo o razvoju (UMAR 2002) pravilno kaže na implementacijski deficit, odločneje pa je potrebno poudariti koordinacijski deficit (vladni organi, javni sektor, podjetja, socialni partnerji in civilna družba) (Sicherl 2002). Stvari se že počasi popravljajo. Upajmo, da gre pri tem za spremembe miselnosti v pravi smeri in ne predvsem za pripravljenost za skupno delo zaradi potreb za dogovor z EU, ki nas tako hitreje navaja na red in sožitje kot bi bili to sicer sami pripravljeni storiti.

2 Uporabimo zelo poenostavljen primer koncepta celotne stopnje neenakosti, kjer gre za simultano dojemanje in merjenje razlik v dveh dimenzijah (statična razlika v vrednostih indikatorja v določenem času in časovna distanca za določeno raven indikatorja). Naj bo vrednost dohodka na prebivalca za enoto 1 za 50 % večja od vrednosti za enoto 2 za vsa leta opazovanega obdobja, naj zaradi enostavnosti primera dohodek za obe enoti raste po enaki stopnji rasti, vendar v enem scenariju 4% letno, v drugem scenariju pa po 1% letno. Konvencionalne relativne statične mere neenakosti ocenjujejo obe situaciji kot enako stopnjo neenakosti (statični indeks je za 50 % višji v tem poenostavljenem primeru iste stopnje rasti obeh enot), dinamična analiza pa ju ocenjuje kot bistveno različni stopnji neenakosti, saj je časovna distanca v prvem scenariju 10 let, v drugem pa kar 40 let (Sicherl 1997).
Večja učinkovitost torej omogoča večjo stopnjo rasti pri istih sredstvih, višja stopnja rasti pri dani distribucijski politiki zmanjšuje časovno distanco, to zmanjša eno dimenzijo neenakosti in povečuje kohezijo v družbi; bolj kohezivna družba je bolj fleksibilna pri sprejemanju odločitev za potrebne spremembe, to pa spet vodi v bolj učinkovit razvoj. Lahko si seveda zamislimo začarani krog v obratni, t.j. negativni smeri. Politiki bi se morali tega zavedati, obstoječa ekonomska teorija jim tu ne pomaga.

To pomeni, da inovativnost in fleksibilnost, hitra odzivnost ter odprava koordinacijskega in implementacijskega deficita predstavljajo osnovne elemente na poti dohitevanja razvitih (Sicherl, Svetličič 2004). Naučimo se nekaj od uspešnih majhnih držav: doseganje družbenega konsenza o razvoju z odprtostjo in toleranco je bila podlaga za kasnejše uspehe in fleksibilnost Irske, Nizozemske in Finske. Preveč je dolgoročnih strukturnih zaostankov in obstoječih nefleksibilnosti, da bi brez družbenega konsenza in odprave koordinacijskega deficita in brez nove miselnosti v celotni družbi posamezni dobri ukrepi lahko zagotovili uspešno razvojno pot.

Poleg družbenega konsenza obstaja problem usklajenosti ukrepov in predpisov tudi na strokovni ravni, ki so odgovornost vlade in javne uprave. Tako so nekateri predpisi lahko primerni za en vidik s stališča enega ministrstva, povzročijo pa negativne učinke ali nepotrebne omejitve pri potrebni fleksibilnosti na drugih področjih. Zdi se, da ni potrebnega delujočega mehanizma, ki bi na dovolj visoki ravni v vladi in upravi hitro in učinkovito reševal take kontraproduktivne posledice nekaterih predpisov, da bi to lahko zagotavljalo primerno podjetniško okolje in bi nas izvleklo iz nezavidljivih nizkih mest v tem pogledu v mednarodnih primerjavah.

Glede dohitevanja razvitih, se bodo lahko zaostanki zmanjševali ali povečevali, pač odvisno od naših rezultatov. V zadnjem desetletju je realna stopnja rasti BDP za Slovenijo bila v povprečju za 1.8 % višja kot za povprečje EU 15. Če bi uspeli razliko v stopnji rasti BDP v prihodnjem obdobju obdržati na 2 %, bi se v 16 letih izenačili s povprečjem EU 15 za BDP na prebivalca po kupni moči, in v 20 letih z Avstrijo, ki je sedaj zadnja med petimi vodilnimi državami v EU 15 3. Tudi pri veliko bolj optimističnih predpostavkah o rasti Slovenije bi dohitevanje pomenilo tri polne parlamentarne oz. vladne mandate in torej ni velike možnosti, da bi se to dogodilo hitro, še manj pa da bi do tega prišlo kar avtomatsko po neki zagotovljeni tendenci konvergence. Brez kvalitativnega preboja in širitve inovacijske miselnosti iz sedanjega dokaj ozkega kroga na celotno družbo, od države do posameznika, taka pričakovanja niso uresničljiva.

Dovolite mi še komentar o vprašanju fleksibilnosti dela. Fleksibilnost dela ni osamljen pojem, enako potrebna je fleksibilnost podjetij na trgu ter pri inovacijah in razvoju, kakor tudi fleksibilnost države in socialnih partnerjev. Kot opozarja Beck (2000), režim rizika prevladuje na vsakem področju, v ekonomiji, družbi in politiki, kar pomeni, da se bo v prihodnosti delo razvijalo v več kot eni smeri, tako znotraj kot med njegovimi številnimi različnimi razsežnostmi. Fleksibilno prilagajanje je torej nujnost, kar pa ne pomeni, da obstaja ena sama opcija institucionalnega prilagajanja kot to oznanjajo nekateri liberalni krogi v svetu, ki prikazujejo deregulacijo kot edini zveličavni model prilagajanja. Deregulacija tudi v razvitem svetu nikakor ni edini način reševanja obstoječih problemov (Sicherl 2003).

S stališča učinkovitosti ukrepov zaposlitvene politike se to poleg drugih primerov nanaša npr. še bolj konkretno na področje samozaposlenosti, ki pa je zelo heterogeno. Po eni strani je v literaturi samozaposlovanje povezano tudi s konceptom podjetništva, v takih primerih ga lahko vzamemo za zelo pozitiven in inovativen tip ekonomske aktivnosti (Boegenhold, 2002). Po drugi strani pa je samozaposlenost lahko edina rešitev za preživetje, ki so jo nezaposleni izbrali zaradi pomanjkanja drugih možnosti oz. malega zaslužka pod nestabilnimi pogoji. Kot poudarja Boegenhold, je pri prvi skupini opaziti rast novih podjetij in novih poklicev, pojavljajo se številni novi samozaposlitveni poklici in profili dela. Zdi se, da naši predpisi omejujejo in otežujejo razvoj takih podjetij in poklicev, kar omejuje pozitivne efekte fleksibilnosti dela. Premalo se upošteva posebnosti mikro, majhnih in srednjih podjetij, ki so nujno potrebna za širitev razvojne baze. Poleg programov za aktivno pospeševanje posameznih aktivnosti je potrebno v enaki meri naglasiti potrebo po odpravljanju ovir za zaželeno fleksibilnost posameznikov tako v vlogi delojemalca kot v vlogi podjetnika. Kot osnovo za to je potrebno ustvariti podjetniško okolje, ki spodbuja inovativnost in sodelovanje.

3 Tu ne gre za zgoraj uporabljani pojem časovne distance za dani nivo indikatorja, temveč za enostavno poznano enačbo med potjo, hitrostjo in potrebnim časom.

Na področju fleksibilnosti dela je SICENTER sodeloval v okviru evropskega raziskovalnega projekta, kjer so mednarodne primerjave pokazale, da s strani ponudbe dela niso vse atipične oblike zaposlovanja nujno manjvredne v primerjavi s standardno zaposlitvijo. Nekatere so slabše, druge pa boljše, gledano z objektivnega in subjektivnega stališča, nekatere so nezaželene, druge zaželene, ne pa automatsko slabe ali dobre zaposlitve (Sicherl 2003). Povečanje 'prožne varnosti' na trgu delovne sile je torej potrebno povezati z učinkovitostjo državne uprave in podjetništva, na eni strani, in z aspekti različnih preferenc ljudi za usklajevanje delovnega in družinskega življenja, na drugi. Skupaj z drugimi vidiki in instrumenti fleksibilnosti, ki bodo potrebni za reševanje bodočih izzivov in tveganj, so atipične oblike dela instrumenti, ki jih bo treba kontinuirano prilagajati, da bomo vzpostavljali družbeni konsenz, kako uravnotežiti njihove prednosti in slabosti za vse interesne skupine ter za večjo učinkovitost in blaginjo v družbi.

Reference

Beck, U. (2000), The Brave New World of Work, Polity Press, Cambridge
Boegenhold, D. (2002), Regional Integration, Self-employment, and Wealth: Market Functioning Processes as Social-dynamic Systems, Paper presented at the Conference of the Society for the Advancement of Socioeconomics, Minneapolis, June 27-29
European Commission (2003), Competitiveness Report 2003, Luxembourg
Granger C.W.J., Jeon Y. (2003), A time-distance criterion for evaluating forecasting models, International Journal of Forecasting, Vol. 19
Lundvall B-A.(2000), "Europe and learning economy-on the need for reintegrating the strategies of firms, social partners and policy makers", Lisboa seminar on socio-economic research and European policy, May 28-30
Sicherl P. (1994), Razvojne teme, Ekonomska revija, št. 1-2
Sicherl P. (1997), A Novel Methodology for Comparisons in Time and Space, East European Series No. 45, Institute for Advanced Studies, Vienna
Sicherl P. (2002), UMAR: poročilo o razvoju - mnenje in sugestije glede krovnega sistema indikatorjev za spremljanje SGRS, IB Revija, XXXVI, št. 2-3
Sicherl, P. (2003): Fleksibilnost dela: primerjalna analiza, Knjižna zbirka Pravo in gospodarstvo, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede
Sicherl, P., Svetličič M. (2004), Slovensko dohitevanje razvitih: kdaj in kako?, Teorija in praksa (v tisku)
UMAR (2002), Poročilo o razvoju, Ljubljana

No documents found