Ekonomska politika za konkurenčni preboj slovenskega gospodarstva


Avtor: Dr. Tea Petrin

Osnovna teza

Gospodarska rast danes temelji na razširjanju inovacij in znanja, razpoložljivosti podjetniških idej in hitrosti, s katero se te ideje pojavljajo na trgu kot ponudba novih proizvodov in storitev. Konkurenčna sposobnost države je zato prvenstveno odvisna od vlaganja v tako imenovano uporabno znanje ter od razpoložljivosti vodstvenega in tehničnega znanja ter podjetništva, kot tistega dejavnika, ki zagotavlja stalno preoblikovanje podjetij, tako z vidika kombinacije razpoložljivih virov in proizvodnih procesov, kot proizvodnih sistemov.

Za konkurenčni preboj slovenskega gospodarstva mora torej Slovenija postati bolj inovativna in bolj podjetniška, to pa nadalje pomeni uveljavljanje koncepta kvalitetne gospodarske rasti, ki temelji na idejah, znanju, informacijah in novi tehnologiji in to na vseh področjih delovanja od gospodarstva do javnega sektorja in države.

Ali je proaktivna vloga države za konkurenčen preboj slovenskega gospodarstva smiselna?

Glede tega vprašanja ni enotnega stališča med ekonomisti. Tradicionalen pogled na obnašanje podjetij je neoklasičen, to je, da podjetja maksimizirajo dobiček. Skladno s tem sprejamajo odločitve glede proizvodnje, zaposlovanja in investicij kot odziv na impulze konkurenčnega trga. Intervencija države v gospodarstvo je smiselna le, če z njo odpravimo motnje v delovanju tržnega mehanizma - eksternalije, monopoli itd., ker le-te popačijo alokacijske odločitve. Prestrukturiranje gospodarstva s pozitivnim učinkom na gospodarsko rast je tako rezultat makroekonomske stabilizacije, profitnega motiva in tržne koordinacije. Intervencija če že, je usmerjena v minimiziranje neučinkovitega delovanja trga - podpira deregulacijo trgov proizvodov in dela. Inovacije so eksogene v procesu rasti, zato tradicionalni pogled ne upošteva odločitev podjetij tako glede ustvarjanja kot uporabe znanja.

Pogled na intervencijo države v gospodarstvu, ki presega neoklasičen okvir, je povezan s konceptom strateške industrijske politike. Bistvo strateške industrijske politike je spodbujanje institucionalnih sprememb s ciljem spodbuditi nastajanje poslovnega okolja, v katerem podjetja vzdržujejo konkurenčnost in se tudi hitro odzovejo na nove tržne priložnosti.

Teoretično podlago za intervencijo države v gospodarstvo, ki presega neoklasični okvir, daje tudi nova teorija rasti (Romer, Lucas, Baumol). Temelji na ugotovitvi, da ima ustvarjanje znanja naravo javne dobrine, zato podjetja ne morejo zadržati vseh koristi ustvarjenega znanja. Ustvarjeno znanje koristi tudi drugim, kar pomeni, da ima pozitivne zunanje učinke (eksternalije). Zato je velikost zasebnih investicij v raziskave in inovacije nižja, kot bi bila družbeno optimalna. Torej gre za eno izmed oblik neučinkovitega delovanja trga, kar daje podlago za državno politiko, usmerjeno v zagotavljanje večjih zasebnih investicij v znanje. Ta vidik daje podlago za državno politiko in programe, s katerimi vplivamo na obnašanje podjetij, tako da podjetja iščejo znanje zunaj podjetja ter v programih raziskav in razvoja sodelujejo z univerzami, raziskovalnimi institucijami in drugimi podjetji. Ko govorimo o znanju in razširjanju znanja, ne govorimo samo o tehničnem znanju, temveč tudi o organizacijskem in menedžerskem znanju, ki omogočata, da se tehnično znanje spremeni v uporabno znanje, ki poveča proizvodne sposobnosti in s tem rast.

Ker je osrednje vprašanje konkurenčnosti, s katerim se soočajo vse države, kako zagotoviti razvijanje nacionalnih sposobnosti, ki se bodo razlikovale od sposobnosti konkurentov, države ugotavljajo, da tradicionalna makroekonomska politika in tradicionalna politika konkurence, ki je osredotočena na zmanjševanje vloge države in protimonopolno politiko, nista zadostni za zagotavljanje hitre rasti. Reševanje alokacijskih problemov je namreč močno vezano na organizacijske, tehnološke in vodstvene sposobnosti zaposlenih v podjetjih. Tudi če bi bil trg sposoben posredovati ekonomskim subjektom vse potrebne inforamcije, je lahko še vedno vprašljiva sposobnost zaposlenih glede sprejemanja pravilnih odločitev. Prav zato postaja ena od centralnih ekonomskih politik prav politika konkurenčnosti oz. proaktivna industrijska politika. Ta politika na najrazličnejše načine spodbuja razvoj sposobnosti ljudi in podjetij, da hitro povečujejo dodano vrednost. To so specifični ukrepi in specifična znanja tako z organizacijskega, manadžerskega in tehnološkega področja. Ker je tehnološki napredek ključno gonilo ekonomske rasti in je hkrati močno odvisen od odločitev podjetij, osrednji cilj politike ni samo spodbujati generiranje podjetniško pomembnega znanja, temveč tudi oblikovanje sistemov, ki bodo olajšali in pospešili razširjanje tega znanja znotraj narodnega gospodarstva. Seveda pa pri tem ne gre za izbiranje zmagovalcev (picking the winners). Vloga države je spodbujati oblikovanje inovacijskih sistemov, ki omogočajo, da se zmagovalci sami prebijejo v ospredje. Ekonomska zgodovina nas uči, da je skoraj nemogoče napovedati, kdo bo zmagovalec, v katerih sektorjih in v katerih tehnologijah.

V Sloveniji je v preteklosti prevladovala kombinacija tradicionalne makroekonomske politike in politike konkurence ter defenzivne industrijske politike, s kratkimi obdobji poskusa izvajanja proaktivne industrijske politike (izvedba vladnega projekta Prenova podjetij, 1992-93, katerega cilj je bil spodbuditi ekonomsko transformacijo za doseganje vzdržne konkurenčnosti gospodarstva in neoperacionalizirana prva strategija povečevanja konkurenčne sposobnosti industrije, MGD 1996). Po letu 1999 pa politika konkurenčnosti postane ena izmed vladnih politik za uresničevanje sprejete strategije gospodarskega razvoja Slovenije. Vlada RS se je v Strategiji gospodarskega razvoja Slovenije opredelila za podpiranje razvoja, ki bo temeljilo na znanju kot glavnem dejavniku za pridobivanje mednarodne konkurenčne prednosti. Ministrstvo za gospodarstvo je že leta 1999 začrtalo tako politiko. Njen cilj je, da s svojimi ukrepi spodbuja procese prestrukturiranja, in sicer s spodbujanjem razvoja tistih dejavnikov kvalitetne gospodarske rasti, ki v največji meri zagotavljajo hitre strukturne spremembe ter hitro odzivnost na stalno spreminjajoče se pogoje gospodarjenja v globalnem merilu. Delež proračunskih sredstev v podporo tem ukrepom MG se je v primerjavi z obdobjem pred letom 2000 precej povečal (4,0 mia sit 2000; 8,7 mia sit 2001; 9,5 mia sit 2002; 11,4 mia sit 2003 in 13,8 mia sit 2004; delež namenjen spodbujanju tehnološkega razvoja predstavlja zaporedoma 2,5%, 6,4%, 5,9 %, 10,4% in 15,7% razvojnih sredstev MG).

Politika podjetništva in konkurenčnosti MG vlade RS (2000-2004) 1

Pri oblikovanju politike podjetništva in konkurenčnosti smo izhajali iz naslednjih vprašanj:
- zakaj so nekatera podjetja, regije ali narodi sposobni inovirati in obdržati konkurenčne prednosti, medtem ko drugje prihaja do relativnega ali absolutnega nazadovanja,
- zakaj nekatere organizacije uspejo doseči prehod od starega učenja k novemu, medtem ko druge tega niso sposobne,
- kateri poslovni modeli zagotavljajo visoke inovativne sposobnosti podjetij, te pa visoko gospodarsko rast,
- katere so relativne konkurenčne prednosti in slabosti tistih dejavnikov, ki determinirajo potencialne zmožnosti za gospodarsko rast.

Usmerjena je v 2:


- krepitev sposobnosti za obvladovanje tehnološkega napredka (s poudarkom na pospeševanju razvoja in prenosa znanja med gospodarstvom in razpoložljivim znanjem izven podjetij, povezovanje domačega znanja s svetovnim z vključevanjem v ustrezne programe EU)
- krepitev konkurenčnih sposobnosti podjetij (s poudarkom na podjetniških vlaganjih v tehnološki razvoj, povečanju produktivnosti, internacionalizaciji in medpodjetniškem povezovanju)
- ustvarjanje spodbudnega okolja za podjetništvo in inovativnost (s poudarkom na izboljšanju dostopa do informacij, znanja in virov financiranja).

Deluje kot katalizator določenih procesov potrebnih za dodatno rast, za katere iz izkušenj vemo, da do njih ali sploh ne bi prišlo, ali pa bi do njih prišlo z zamudo; z relativno majhnim deležem javnih sredstev na podlagi različnih programov spodbudi povpraševanje po novem znanju, ki v danem trenutku ali ni dostopno ali pa je razpoložljivo v premajhem obsegu. Ta vloga politike konkurečnosti temelji na opredelitvi znanja kot javne dobrine.

1 Predstavljena je v dveh brošurah, in sicer: "Od izzivov k priložnostim", kjer so navedena temeljna izhodišča politike, njene usmeritve ter načini njenega uresničevanja ter "Program ukrepov za pospeševanje podjetništva in konkurenčnosti za obdobje 2002-2006. Program ukrepov MG realizira preko razpisov (za vse ukrepe so izvedeni tudi razpisi) in na ta način spodbuja in sofinancira podjetja v njihovih naporih za pridobivanje mednarodnih konkurenčnih prednosti. Finančna sredstva za te namene so predvidena v letnih proračunih MG in so objavljena v Uradnih listih, prav tako pa so vsi razpisi objavljeni tudi na spletnih straneh MG.
2 Oblikovanje ukrepov politike konkurenčnosti MG temelji na analitičnih podlagah, ki jih pripravljamo v sodelovanju z zunanjimi strokovnjaki, s ciljem, da se osredotočimo na tista področja, kjer je razkorak v konkurenčnosti v odnosu do EU-15 in držav OECD največji:

- analiza konkurenčnega položaja Slovenije (Benchmarking Slovenia) v primerjavi z EU, nekaterimi državami OECD in državami kandidatkami za vstop v EU na tistih področjih, ki bistveno določajo potencial mednarodne konkurenčnosti države in s tem raven gospodarske rasti, 2000 in 2003
- analiza konkurenčnega položaja Slovenije, objavljena v IMD World Competitiveness Yearbook ter The Global Competitiveness Report, WEF
- analiza konkurenčnosti po dejavnostih glede na slovensko povprečje in v primerjavi z državami EU;
- analiza prenosa znanstvenega in tehnološkega vedenja iz akademskih institucij v gospodarstvo v Sloveniji
- analiza tehnološkega razvoja v Sloveniji
- analiza stanja na področju podjetništva v Sloveniji
- simulacija trajnostnega razvoja

Od leta 2001 pa do danes je bilo v te programe investiranih cca 16 mia sit, s katrimi smo generirali dodatnih 340 mia sit investicij v tehnološke, organizacijske in menedžerske izboljšave ter v raziskave in razvoj, hkrati pa ustvarili neposredno 4.000 novih kvalitetnih delovnih mest. (Glej prispevek "Vloga znanosti za konkurenčnost slovenskega gospodarstva", Razgovor o prihodnosti Slovenije, 9. december 2003). Storjeni so bili pomembni premiki z vidika vzpostavljanja inovacijske infrastrukture. 3 V DZ je zakon o podpornem okolju za podjetništvo, ki prav na tem področju predvideva pomembne premike v korist razvoja malih in srednjih podjetij in nastajanja novih podjetij - izboljšanje dostopa do virov financiranja (garancije, začetni in rizični kapital), krepi se vloga Podjetniškega sklada kot posrednika, ki v povezavi s poslovnimi bankami in zasebnimi skladi povečuje obseg ugodnih sredstev za razvojne naložbe. Z novimi instrumenti bo sklad že v letih 2004-2005 praktično podvojil obseg ugodnih virov financiranja za MSP in postopno povečal multiplikacijski faktor (v letu 2003 je dosegel faktor 2,5 na vložena sredstva države, cilj je 8 do 10 v naslednjih letih). Prav tako vzpostavlja ugodne pogoje za nastajanje in razvoj novih inovativnih podjetij (inkubatorji, tehnološki parki) ter za prodor in hitrejši razvoj in prenos znanja (tehnološki centri, razvojna jedra, centri odličnosti...).

V ustanavljanju je Tehnološka agencija (kot tudi Agencija za znanost). V teku je priprava Nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa za naslednje petletno obdobje z naslednjimi izhodišči: povečanje skupnih vlaganja v RR za doseganje Lizbonskih ciljev, povečanje podjetniških vlaganj in povezovanje akademske sfere in gospodarstva, določanje prioritet in usmerjenih vlaganj javnih sredstev za RR na ključna tehnološko razvojna področja.

Z državnimi viri financiramo članarino za šesti okvirni program EU, kot tudi zagotavljamo sofinanciranje priprave projektov, pri projektih Eureka pa sofinanciramo še sam projekt. Podjetja oz. skupine podjetij lahko kandidirajo za finančno podoro za tehnološki razvoj še pri drugih evropskih programih (na področju energetike, prometa, okolja, informacijske tehnologije itd , - skupaj je takih programov 16 (vključno s šestim okvirnim programom in Eureka).

V Enotnem programskem dokumentu, ki je podlaga za črpanje sredstev strukturnih skladov EU do leta 2006 so kot prva prioriteta navedene investicije v izgrajevanje inovacijskega okolja (grozdi, tehnološke mreže, tehnološki centri, parki...), kar predstavlja pomemben potencial za pospešeno investiranje v razvoj in komercializacijo znanja na ključnih tehnoloških področjih. K temu je treba prišteti tudi sredstva iz programa Phare 2003 v skupnem obsegu 1,3 mia sit za vlaganje v izgrajevanje inovacijskega okolja (poslovne cone, tehnološki centri in univerzitetni inkubatorji).

3 Rezultat te politike je med drugim ustanovitev in delovanje:

- 17 poslovnih grozdov, v katerih je skupno 350 podjetij s skupaj 55.000 zaposlenimi, ki sodelujejo s 40 podpornimi institucijami (inštituti, fakultetami, svetovalnimi organizacijami ...);
- 4 tehnoloških mrež, v katerih je povezanih 43 podjetij s skupaj 30.000 zaposlenimi, ki sodelujejo s 15 podpornimi institucijami (fakultetami, raziskovalnimi inštituti);
- 29 tehnoloških parkov, v katerih deluje 240 podjetij;
- 3 univerzitetnih inkubatorjev;
- 53 podjetij, ki uvajajo sistem za doseganje stalnih izboljšav v produkciji, procesih in tehnologiji, s skupaj 23.000 zaposlenimi.

S Politiko podjetništva in konkurenčnosti smo že dosegli zavidljivo raven "pokritosti" z usmeritvami proaktivne industrijske politike EU.

Proaktivna industrijska politika EU, kot orodje za uresničevanje ciljev Lizbonske agende, je prioritetno usmerjena v podporo trem ključnim dejavnikom konkurečnosti:


- znanje - doseganje najvišje ravni znanja in usposobljenosti zaposlenih, hiter razvoj nove tehnologije kot IKT, biotehnologija in nano tehnologija, kot tudi razvoj sposobnosti in know-howa, kako novo tehnologijo uporabljati
- inovativnost - stalne izboljšave tako v pogledu proizvodov, storitev in proizvodnih procesov, zagotavljanje okolja spodbudnega za inovativnost
- podjetništvo - pospešiti razvoj podjetniških sposobnosti za prevzemanje tveganja in nastajanje ter rast novih podjetij, dati večjo vrednoto in nagrado za družbeni prispevek tistim, ki prevzemajo tveganje

katere dopolnujejo:


- sistematično odstranjevanje ovir za dinamično podjetništvo
- zagotavljanje delovanja pravil enotnega trga
- učinkovito kombiniranje politik EU, ki vplivajo na konkurenčnost - zagotoviti, da vse ostale politike prispevjo h konkurečnosti evropske industrije

Doseženi rezultati izvajanja politike konkurenčnosti MG in ostalih ukrepov vlade v podporo strukturnim sprememban za konkurenčni preboj slovenskega gospodarstva niso zanemerljivi. Ukrepi so usmerjeni v spreminjanje kulture podjetij, proizvodnih sistemov in industrijske organizacije, tovrstne spremembe pa dokumentirano pripeljejo do vidnih rezultatov v roku štirih do petih let. Poleg vztrajnosti in sistematičnosti izvajanja politik v prihodnosti ter ob upoštevanju dosedanjih izkušenj izvajanja politike konkurenčnosti, bo potrebno še:

1. doseči družbeno soglasje o potrebi po hitrejših spremembah, tako v podjetniški kulturi kot o tem, kaj mora storiti država:


- podpirati ustvarjalnost in ne nedelo
- delovati kot "katalizator" in "agent sprememb" v procesih prilagajanja gospodarstva - konkurenčnost, inovativnost, podjetništvo so domena privatnega sektorja
- podpirati razvoj kakovostnega podpornega okolja za podjetništvo in inovativnost s
- specializacijo in medsebojno povezanostjo institucij
- večjo prepoznavnostjo in regionalno pokritostjo
- zagotoviti sistemske rešitve za i) vzpostavitev ustrezne implementacijske strukture na državni ravni in ii) za vlaganje v znanje, novo tehnologijo in sodobne vodstvene in organizacijske rešitve
- izboljšati administrativno okolje in dostop do informacij in storitev

2. povečati vlogo in prispevek ostalih politik, ki s svojimi ukrepi bistveno vplivajo na podjetniško okolje, kot so izobraževalna, R&R, IT, zaposlovalna, okoljska, fiskalna... Konkurenčnost gospodarstva bo odvisna od koordiniranega in sočasnega izvjanja ukrepov za:


- doseganje najvišje ravni znanja in usposobljenosti zaposlenih
- večja vlaganja v raziskave in razvoj ter hitrejši prenos znanja v gospodarstvo
- povečanje stroškovne učinkovitosti javnega sektorja
- večjo odzivnost trga dela na potrebe gospodarstva
- povečanje stroškovne učinkovitosti finančnega sektorja
- ustvarjanje spodbud za podjetniška vlaganja v razvoj
- hitrejše odpravljanje administrativnih ovir za naložbe, zlasti pri urejanju prostora in pridobivanju lokacij
- zagotavljanje stabilnega makroekonomskega okolja

3. doseči družbeno soglasje o nacionalnih prioritetah za vlaganje javnih sredstev v znanje in tehnološki razvoj ter razvoj kakovostnega podpornega okolja za podjetništvo in inovativnost


- odločitev o prioritetah na temelju ključnih področij tehnologij in dejavnosti, kjer ima Slovenija kritično maso znanja in kjer lahko s pospešenim vlaganjem v razvoj dosežemo širše učinke na razvoj novih tehnologij, novih tehnološko zahtevnih in inovativnih produktov, dejavnosti in delovnih mest
- odločitev o razmerju financiranja bazičnih raziskav in razvojnih raziskav za usmerjanje javnih sredstev v okviru Nacionalnega razvojnega in raziskovalnega programa ob upoštevanju prioritetnih ključnih področij tehnologij in dejavnosti,
- odločitev o znantnem povečanju vloge univerze na področju temeljnega raziskovanja in razvoja temeljnih znanj na eni strani in povezovanju univerz z gospodarstvom v skupne programe za ustvarjanje in prenos znanja na drugi strani,
- odločitev, da je razvojna funkcija proračuna nacionalna prioriteta, pri čemer ne gre za stimuliranje povpraševanja, temveč za stimuliranje inovacij, znanja, novih tehnologij, produktov, trgov

Slovenija je glede na razpoložljive potrebne resurse za konkurenčni preboj relativno omejena. Države, ki so v tem pogledu podobne Sloveniji, svoj konkurenčni preboj v veliki meri pripisujejo prav doseženemu soglasju, kam usmerjati omejena proračunska sredstva.

Stopnja doseženega družbenega soglasja bo seveda odvisna od intenzivnosti komunikacije med vsem ljudmi znotraj podjetja, med podjetji, akademsko sfero in državo. Ta komunikacija mora postati trajen sestavni del preobrazbe, ker se je treba učiti drug od drugega. Šele v medsebojni komunikaciji je namreč možno priti do rešitev, postopkov in zanj, ki začnejo sprožati procese globokih sprememb v gospodarstvu.

Zavedati se namreč moramo, da bodo učinkoviti ukrepi industrijske politike EU razkorak v konkurenčnosti kljub našemu članstvu v EU še povečevali, če bomo z uvajanjem sprememb zaostajali za razvitejšemi državami EU.

Ključna področja delovanja države za zagotovitev konkurenčnosti

V državah EU obstaja konsenz, da so ključna področja, ki jih je treba razviti za zagotovitev konkurenčnosti:

- dostop do financiranja (tvegani kapital, mreže poslovnih angelov, dostop majhnih in srednjih podjetij do bančnih posojil)
- pravno in administrativno okolje (zmanjšanje birokracije, e-država)
- odprti in dobro delujoči trgi (širitev trgov, državna pomoč)
- podjetništvo (demografija podjetij, samozaposlenost, žensko podjetništvo, nagnjenost k podjetništvu)
- človeški viri ( dosežena izobrazba, diplomanti naravoslovno tehničnih fakultet, permanentno izobraževanje in usposabljanje)
- inovacije in razširjanje znanja (javna sredstva in sredstva podjetij za R&R, patenti, inoviranje v podjetjih, vloga "posrednikov" za prenos znanja)
- informacijsko telekomunikacijska tehnologija (razširjenost, uporab interneta, uporaba interneta za komercialne namene, razširjenost širokopasovnih povezav, stroški komuniciranja)
- vzdržni razvoj (uporaba energije, onesnaževanje, upravljanje z okoljem)

Primerjalna analiza politike poslovnega okolja (Benchmarking Enterprise Policy, Results from the Scoreboard, EC, 2003), kaže, da se Slovenija na navedenih področjih, za katera obstajajo primerljivi podatki v povprečju po učinkovitosti ukrepa približuje povprečju držav EU, na nekaterih izmed navedenih področjih pa od njega odstopa navzgor ali navzdol.

Po razpoložljivosti tveganega kapitala (za financiranje zgodnje in razvojne faze podjetja) se je Slovenija v letih 2000, 2001 in 2002 uvrstila na zadnje mesto v primerjavi z 21 državami (države EU, države pristopnice in ZDA). S sprejetjem zakona o podpornem okolju za podjetništvu lahko zagotovo pričakujemo pozitivne spremembe na tem področju. Sicer pa velja za vse primerjane države, da je nerazpoložljivost kapitala za financiranje podjetniških iniciativ najpomembnejši zaviralni dejavnik za pospešen razmah podjetništva, in sicer tako v državah EU kot v ZDA (leto 2002).

V nasprotju s splošno veljavno tezo, da v Sloveniji nova podjetja ne nastajajo, rezultati primerjave za leto 1999 kažejo ravno obratno sliko. Po neto spremembi v demografiji podjetij - stopnja vstopa minus stopnja izstopa podjetij - se je Slovenija izmed 22 držav uvrstila na 4 mesto, medtem ko Italija, Finska, VB in Belgija beležijo celo negativno neto spremembo. Po drugi strani pa se Slovenija v letih 2000 in 2002 po deležu samozapolenih v odnosu do vseh zaposlenih v industriji in storitvah uvršča v zadnjo tretjino 27 primerjanih držav, to je na 19 mesto., kar je precej pod povprečjem EU-15, po deležu samozaposlenih ženk v istem obdobju pa na predzadnje mesto. To kaže, da v Sloveniji obstaja relativno nizka dovzetnost za podjetništvo.

Po številu diplomantov naravoslovnih in tehnoloških ved na 1000 prebivalcev (20-29 leti starosti) v letih 2000 in 2001 Slovenija v primerjavi s 27 državami zavzema mesto takoj za povprečjem EU (13 mesto, na 11 mestu so ZDA, oziroma dosega okoli 70% EU-15 v letu 2001). V letu 2002 Slovenija dosega bistveno nižji delež prebivalstva, ki se stalno izobražuje, le 5% (od 25-64 let starosti) kot druge primerjane države. Na primer, v VB, Finski, Danski, Švedski se stalno izobražuje več kot 20 odstotkov prebivalstva (povprečje za EU-15 je 8 %). To zagotovo zahteva bolj inovativne pristope za spodbujanje stalnega izobraževanja v Sloveniji. Države z nadpovprečnim deležem na tem področju del nizke brezposelnosti pripisujejo prav temu dejstvu.

Slovenija se po deležu izdatkov za R&R glede na BDP uvršča med zgornjo polovico država, ki temu področju namenjajo največje deleže (18% EU-15). Zaostaja pa po izplenu, saj po številu patentov na mio prebivalcev močno zaostaja za državami kot so Italija in Irska, ki vlagata le 1.1% in 1.2% BDP. Uspešne države se ločijo od manj uspešnih tudi po tem da več kot 75% vseh izdatkov za R&R namenijo za potrebe gospodarstva, v Sloveniji pa le polovico vseh sredstev, ostalo pa za izobraževalne institucije in neprofitne organizacije.

Slovenija relativno zostaja po izdatkih za ITT v razmerju do BDP (nekaj nad 3%, spodnja tretjina držav od 27), glede na uporabo interneta na 10.000 prebivalcev pa se v letu 2002 nahajamo v zgornji tretjini primerjanih držav (4000, več kot v povprečju v EU-15).

Na področju vzdrženga razvoja se Slovenija po učinkovitosti uvršča na raven povprečja EU ali pa celo nad to ravnijo.

Položaj Slovenije v primerjavi z državami EU, kandidatkami ter ZDA in Japonsko kaže, da Slovenija na področjih, ki so ključna za spodbujanje konkurečnosti že izvaja ukrepe. Primerjava tudi pokaže, kje bo treba v prihodnosti povečati učinkovitost ukrepov, da se bomo na področjih, ki ključno determinirajo konkurenčni potencial države približali najuspešnejšim državam. Da pa bomo to dosegli, bo potrebno storiti to, kar so storile nekatere druge države, in sicer postaviti kvantificirane cilje na časovno premico.

Z vidika politike konkurenčnosti so še posebej zanimive analize konkurenčnosti regij, ki po konkurenčnosti znatno odstopajo od povprečja EU-15, kot tudi glede na doseženo raven konkurečnosti posamične države. V EU-15 so kot take regije ocenjene (European Competitiveness Report, EK, 2003): Oberbayern in Darmstadt (Nemčija), Eterea Ellada (Grčija), Ile de France (Francija), Niedereosterreich (Avstrija).

Ključni dejavniki nadpovprečne konkurenčnosti, značilni za vse zgoraj navedene regije so: moderna telekomunikacijska infrastruktura, dobre prometne povezave, močna podjetniška kultura, hitro nastajanje novih podjetij, razpoložljivost visoko usposobljenih kadrov za področja novih tehnologij, podporne institucije kot most med raziskovalnimi instituti in univerzami in inovativnimi aktivnostmi v gospodarstvu in (tehnološki parki, inkubatorji...), razpoložljivost različnih oblik finančnega kapitala, podpora internacionalizaciji podjetij, prisotnost različnih visoko-tehnoloških poslovnih grozdov, sistemi, ki omogočajo razširjanje znanja, aktivna politika regije (države), ki zagotavlja povezavo med akademsko in poslovno sfero, promocijo regije z vidka prihajajočih sprememb, ter "spilover" učinek kot rezultat omreževanja in skupne vizije med glavnimi akterji razvoja - podjetji, javnimi institucijami in lastniki.

Te ugotovitve potrjujejo pravilnost usmeritve politike podjetništva in konkurenčnosti MG vlade RS in njen pomen za konkurenčni preboj slovenskega gospodarstva.

No documents found