Besed, študij in obljub je bilo že več kot preveč, potrebna so konkretna in učinkovita dejanja
Doc. dr. Aleš Štrancar, direktor podjetja BIA Separations, Predsednik strokovnega sveta za tehnološki razvoj pri MG, Podjetnik leta 2005 (reference v Prilogi 1).


Spoštovani g. predsednik RS,
Hvala za povabilo in izkazano zaupanje, da sodelujem v razpravi “Krepitev konkurenčnosti Slovenije v Evropski uniji”. Dolgo sem razmišljal, ali bi se povabilu odzval, saj sem v zadnjih 4 letih dela v različnih svetih povezanih s tehnološkim razvojem jalovo investiral več kot 500 ur svojega časa, večina mojih kolegov je obupala že bistveno prej. Na veliko smo govorili in teoretizirali, kaj je potrebno narediti za dvig konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, konkretnih dejanj pa je bilo zelo malo. V nekaterih primerih pa so bila dejanja celo popolnoma nasprotna našim sklepom in nujno potrebnim spremembam. Piko na i predstavlja nova davčna zakonodaja ter letošnji “prevzem” tehnološke agencije s strani znanosti, edinega instrumenta, ki bi lahko prinesel vsaj nekatere nujno potrebne spremembe. Zaradi naštetega v teh dneh odstopam od svojih funkcij v raznih svetih in kot član upravnega odbora tehnološke agencije, saj nikakor ne želim dajati kredibilnosti takim odločitvam, zaradi katerih bo Slovenija v naslednjih letih postala še bolj nekonkurenčna!

Da čez 5 let preprečim izgovore, da se resnosti situacije nismo zavedali in nismo imeli konkretnih predlogov za nujno potrebne spremembe je razlog, da vseeno napišem tale prispevek. Ne delam si utvar, da bodo moji predlogi vodili do nujnopotrebnih korenitih sprememb. Razpravljalo se je že veliko, tudi na predsedstvu, konkretnih zaključkov razprav, kaj šele akcijskih načrtov in njihovega izvajanja, pa ni bilo. Kakšen pa je potem sploh smisel takih razprav?

V tem trenutku nam gre še vedno v povprečju predobro, da bi lahko dojeli resnost problema. Prav tako se nam dejstvo, da smo imeli za večino prebivalstva razmeroma blag komunizem sedaj vrača kot bumerang. Nismo namreč sposobni presekati z nekaterimi modeli razmišljanj in dejanj, v večini primerov ne glede na barvo politične opcije. Države, ki so bile podvržene hujšemu komunizmu njegove modele zelo hitro zavrgle in nas zato po vrsti prehitevajo.

Uvod

Socialna država v najbolj razvitih državah temelji predvsem na inovativnosti in naprednih tehnologijah, močno povezanih s podjetništvom. Skandinavske države, po katerih se radi zgledujemo, so izrazit primer te politike. Visoka stopnja socialne države v teh državah temelji na visokih davkih, predvsem na luksuz in na izjemno učinkovitem in nekoruptivnem usmerjanju dela pobranih davkov v izobraževanje, raziskave in razvoj ter vzpostavljanje čim bolj ugodnega okolja za inovativno in visokotehnološko podjetništvo. Taka politika jim omogoča doseganje visoke dodane vrednosti in s tem konkurenčnosti na trgu, kljub dragi delovni sili.

Kot alternativa v konkurenčnem boju se v zadnjem času pojavlja slovaški model enotne davčne stopnje. Temelji na intenzivnih vlaganjih privatnega kapitala v države z nizko ceno delovne sile in enostavno in pregledno davčno zakonodajo.

Kateremu modelu bomo sledili ali se približevali bo na koncu odločila politika. Moje osebno mnenje je, da smo za skandinavski model, na žalost, nezreli (neučinkovitost in izigravanje sistema, nespoštovanje doseženih dogovorov, slabo delovanje pravne države, izjemno majhna učinkovitost na področju razvoja in raziskav, nesposobnost povezovanja, slaba poslovna kultura, izjemno majhno zanimanje za podjetništvo, koruptivnost,..).

Drugi model, za katerega se tudi sam, predvsem zaradi neučinkovitosti in zbirokratiziranosti naše države vedno bolj zavzemam, pa bomo zelo težko posnemali. Neto plače zaposlenih v Sloveniji so bistveno višje kot na Slovaškem, njihovo nižanje bi pomenilo hude socialne konflikte. Pridobivanje tujih investicij in vlaganj privatnega kapitala, na katerih temelji uspeh slovaškega modela, bo zato bistveno bolj težavno kot na slovaškem in posledično tako velikega odpiranja novih delovnih mest ne bo. Zato bo v Sloveniji ohranjanje delovnih mest in nivoja neto plač lahko slonelo le na večji produktivnosti (večji dodani vrednosti) v primerjavi s Slovaškim modelom in istočasnim nižanjem davkov in prispevkov na plače. Te pa bo potrebno kompenzirati z bistveno večjo obdavčitvijo luksuza ter bistveno pocenitvijo delovanja države (glede na velikost Slovenije bi morala zakonodaja in birokracija države slediti modelu velikih mest, oz. držav kot je Luksemburg). Model torej ne bi smel temeljiti na nižanju standarda srednjega in nižjega sloja prebivalstva!

Ne glede na končno odločitev glede modela je jasno eno, nujno bo potrebno povečati dodano vrednost slovenskih proizvodov in storitev. Brez uporabe znanja, inovativnosti predvsem pa bistveno več podjetniškega duha to ne bo možno!

O stanju podjetniške kulture, odnosa do tehnološkega razvoja in potrebnih sprememb je bilo že ogromno napisanega, tudi sam sem za tovrstno delo glede na (ne)spremembe porabil mnogo preveč svojega časa (glej Priloga 2: Kakšen sistem podpore potrebujejo tehnološki podjetniki – prispevek za 25. konferenco Podim v Mariboru). Prav tako so rezultati tujih študij več kot očitni, pa če si to priznamo ali ne. Torej o tem ne gre več zgubljati besed in energije. Časa za študije, razprave, strategije, programe ipd. smo v zadnjih letih porabili bistveno preveč. Samo po sebi se ne zgodi nič! Razprave ne prinesejo nobene spremembe, potrebna in edino učinkovita so konkretna in pravilno usmerjena dejanja. Edini minister, ki je do sedaj začel s konkretnimi ukrepi za spodbujanje podjetništva in tehnološkega razvoja, dr. Petrinova, je pred iztekom mandata svoj položaj zapustila. Očitno je obupala nad nezmožnostjo uvajanja potrebnih sprememb in nad blokadami, ki jih je pri poskusih uvajanja sprememb doživljala.

Do sedaj nismo zmogli ali hoteli uvesti nujno potrebnih sprememb in zaradi tega v primerjavi z drugimi pristopnicami v EU izgubili večino svojih konkurenčnih prednosti. Posledično je v Sloveniji vsako leto manj tujih naložb, vedno več slovenskega denarja se vlaga v tujini, tuja podjetja se odpiranja obratov v Sloveniji na veliko izogibajo, prodorna slovenska podjetja pa že selijo svoja podjetja v tujino. Ker se rezultati razvojne politike kažejo šele v roku 5-10 let, nas najhujše šele čaka. Če z izvajanjem potrebnih ukrepov ne bomo začeli nemudoma, potem prihodnosti v EU, pa tudi kje drugje, za nas ni in prej ali slej bomo postali moderna kolonija. In takrat se nihče več ne bo oziral na naše zahteve in želje, in tudi socialne države ne bo!

Predlogi za krepitev konkurečnosti Slovenije v EU:

1. Zaradi zamika vplivov tehnološke razvitosti na ekonomske kazalce je Slovenija v bistveno slabšem položaju, kot se to trenutno kaže. Reševanje dviga konkurenčnosti slovenskega gospodarstva bi zaradi tega moral, po vstopu v EU in NATO, postati najpomembnejši državni projekt, za katerega je potreben najširši narodni konsenz in zavezanost k izvajanju, ne glede na politično opcijo, ki je trenutno na oblasti.

2. Na temelju narodnega konsenza je potrebno oblikovati operativen ter nepolitičen »Svet za konkurenčnost« (oz. krizni štab za dvig konkurenčnosti) sestavljen iz strokovnjakov, ki imajo dokazano dolgoletne praktične izkušnje, predvsem z delom v poslovnem sektorju ter tistih, ki zelo dobro poznajo razvojne politke v svetu in so jih sposobni prilagoditi potrebam Slovenije. Svet mora svojo funkcijo opravljati profesionalno, voditi ga mora vrhunski manager iz gospodarstva, ki dobro razume kako uporabiti znanje in se iti tehnološki razvoj. Predvsem pa mora biti sposoben izvajalec in si je s svojim dosedanjim delom pridobil veliko avtoriteto na tem področju (npr. tipa g. Andrej Polenec, predsednik uprave Iskratel-a). Svet mora skrbeti za usklajeno delo vseh ministrstev in agencij na področju gospodarskega razvoja. Na področjih, direktno povezanih s podjetniškim okoljem, konkurenčnostjo, inovativnostjo, gospodarsko promocijo in še posebno na področju razvoja in raziskav, mora imeti svet za konkurenčnost izvršilno funkcijo. Ena bistvenih pristojnosti sveta mora biti tudi možnost hitre reorganizacije javne uprave na tem področju in kompetence za kadrovanje sposobnih ljudi z referencami na prava mesta, oziroma njihova enostavna in hitra zamenjava, če delu niso kos, brez najmanjšega vpliva politike ali lobijev.

3. Odgovorno in s čim večjim konsenzom vseh pomembnih dejavnikov v državi je potrebno narediti realno razvojno strategijo z jasnimi akcijskimi načrti ter določiti odgovorne za njihovo izvajanje. Strategijo je potrebno javno objaviti, jo vsako leto preveriti in po potrebi dopolniti ter pripraviti načrt operativnega delovanja za naslednje obdobje. Strategija je zavezujoča in njeni sklepi so obveza za vsako vlado.

4. Spremeniti davčni sistem, da bo enostaven, nedvoumen in stimulativen za vlaganja v gospodarski razvoj. Delovati mora na pozitivnem pristopu (saj vendar niso vsi podjetniki lopovi!). Potrebno je bistveno znižati obdavčitev dela na račun korenitega povečanja davka na luksuz, cigarete ipd. (pri sklicevanju na skandinavski model vsi pozabljamo, da je tam obdavčen predvsem luksuz!).

5. Potrebno je uvesti poseben davek na nepremičnine in zazidalna zemljišča, ki dolgo niso v uporabi. To bo pospešilo prodajo ali oddajo v najem in s tem nižanje, v primerjavi z razvitimi državami, nerazumno visokih cen nepremičnin. Posledično bodo lahko podjetja prišla do novih prostorov po bolj razumnih cenah.

6. Spremeniti delovno zakonodajo, da bo bolj bolj fleksibilna in bo omogočala hiter pretok ljudi in zaposlovanje najustreznejših kadrov, ki jih je predvsem v tehnološko intenzivnih podjetjih težko najti na omejenem prostoru.

7. Največji zaostanek beleži Slovenija na področju števila inovativnih malih in srednjih podjetij. Država mora zato mala in srednja podjetja stimulirati za vlaganja v razvoj in odpiranje svojih razvojnih oddelkov, še posebno pa je potrebno ustvariti okolje za nastanek in rast novih. Utopistično je pričakovati, da se bodo zadeve spremenile same po sebi, samo zaradi načelne podpore. Za rast je najprej potrebna setev.

8. Temelj vsakega razvoja so raziskovalci in inovatorji. Razmerje raziskovalcev negospodarstvo 5000 proti gospodarstvo 1800 je pogubno. V razvitih državah je ravno obratno. Tako razmerje je najbolj odgovorno za slabo sodelovanje med znanostjo in gospodarstvom, saj ne zagotavlja učinkovitega dialoga. Raziskovalce je zato potrebno motivirati za prehod v gospodarstvo in večino novih mladih raziskovalcev nameniti za gospodarstvo, da se v naslednjem 5 letnem obdobju vzpostaviti ravnotežje med raziskovalci v negospodarstvu in gospodarstvu. Ni res, da v gospodarstvu ni zanimanja za izobražene kadre. Problem je, da v negospodarstvu izobraženi kadri zaradi pomanjkanja praktičnih znanj po končanem študiju in prehodu v gospodarstvu še nekaj let ne dajejo pričakovanih rezultatov. Če k temu dodamo še nerazumno visoko obremenitev njihovih plač (za neto plačo raziskovalca z doktoratom gresta še 2 – 3 za davke in prispevke, kar pomeni, da je strošek delodajalca višji kot npr. v Avstriji, kljub temu, da sam raziskovalec dobi bistveno nižjo neto plačo), potem je slika jasna.

9. Večje sodelovanje med znanostjo in gospodarstvom ter prehod raziskovalcev v gospodarstvo bo možen le ob bistveni spremembi načina financiranja razvoja in raziskav, ki mora biti usmerjeno predvsem v uporabo znanja, tehnološki razvoj in inovativnost. To je predvideval že Nacionalni razvojno raziskovalni program (NRRP) 1995-2000. Na žalost je šlo njegovo izvajanje v popolnoma nasprotno smer – v člankopisje. Tudi zaradi tega je prišlo do bistvenega zmanjšanja razvojnih jeder v gospodarstvu, saj so sredstva za tehnološki razvoj namesto bistvenega porasta izjemno padla. Najbolj odgovorni za tako stanje pa so za neizvajanje programa nagrajeni in zopet zasedajo najbolj odgovorne položaje ministrstva za znanost in tehnologijo ter javne agencija za raziskovalno dejavnost RS. Pričakovati, da bodo sedaj isti ljudje izvajali drugačno politiko je nerealno in neodgovorno! Najnovejši razpisi (npr. za mlade raziskovalce) in ocenjevanje projektov gre zato še naprej po starem, najbolj veljajo članki, in ne delujoče tehnologije ali novi produkti.

Slovensko znanost še vedno obvladujejo lobiji, ki na vse možne načine blokirajo nujno potrebne spremembe. Na drugi strani pa se znanost ukvarja predvsem sama s samo in s tisoči različnih načinov ocenjevanja kvalitete dela na temelju znanstvenih člankov. Da se preseče gordijski vozel takega ocenjevanja in predvsem razmišljanja, bi vsaj za en mandat moral na položaj ministra za znanost in tehnologijo priti strokovnjak iz gospodarstva. Skrajni čas je, da pridejo na najbolj odgovorna mesta povezana s financiranjem slovenske znanosti z lobiji neobremenjeni in tržno usmerjeni kadri. Znanstveniki so na splošno že v osnovi individualisti, v njihovem delu jih vodi predvsem želja odkriti nekaj novega, to kot prvi razkriti celemu svetu in se na ta način promovirati ter vpisati v zgodovino. Zato je neodgovorno od njih pričakovati, da bodo vodili in izvajali državno razvojno politiko, ki mora delovati na povsem drugačnih principih. Teoretiki, posebno tisti z naravoslovja tržnih zahtev in principov nikoli ne bodo niti razumeli.

Skrajni čas je, da se znanstveni lobij preneha obnašati, kot da je na področju znanosti in razvoja edini sposoben in poklican odločati in usmerjati. Znanost se nikakor ne more obnašati na isti način kot kultura. Kulturo mora država podpirati brez merjenja ekonomskih učinkov, znanost pa bi morala biti vlečni konj konkurenčnega boja.

10. V financiranju znanosti se je potrebno otresti dosedanjih maloštevilnih neformalnih lobijev mavričnih političnih opredelitev, ki v veliki meri obvladujejo znanstveno politiko in dušijo pravi razvoj. To so eni zadnjih ostankov prejšnjega sistema, ko so bile vse pomembne aktivnosti vodene z vrha, spor z vrhom pa je pomenil izločitev iz sistema. Večina slovenskih raziskovalcev, predvsem tistih, ki potrebujejo za svoje raziskave izdatna sredstva, je še vedno v tem položaju in se o svojih problemih in nekorektnosti v javnosti boji govoriti! In tako je stanje duha v znanosti, ki naj bi bil zgled javnega soočanja stališč in idej! Tak način nikakor ne vodi do kvalitete in konkurenčnosti.

Sistem je potrebno bistveno poenostaviti, število projektov znižati na 10% in s tem omogočiti preglednost ter nato znižano število projektov finančno 10 krat bolj podpreti. V skladu s strategijo naj se razpišejo teme, znotraj katerih se razpisujejo tematike in se potem izbere najboljšega ponudnika. Potrebno je uvesti posebne projekte za mlajše raziskovalce, predvsem tiste, ki se usmerijo v projekte za trg.

Menim, da je bilo v slovenski znanosti že dosedaj veliko denarja, bil pa je izjemno neučinkovito porabljen. To kažejo nenazadnje tudi podatki študij, po katerih se po denarju namenjenemu za RR uvrščamo v zgornjo polovico EU-25, po rezultatih števila patentov, produktov visokih tehnologij in celo visokokvalitetnih člankov (večja možnost uporabe pomeni tudi večjo branost in posledično citiranost člankov!) pa smo prav pri dnu. To potrjuje nenazadnje tudi raziskava rektorja ljubljanske univerze prof. dr. Jožeta Mencingerja objavljena v Gospodarskih gibanjih v kateri pravi, da naložbe v raziskave in razvoj praviloma ne spodbujajo gospodarske rasti. Pri nas velja verjetno celo nasprotno saj je večina raziskovalcev zaradi ugodnejših pogojev ostala v negospodarstvu in tako posredno osiromašila kadrovanje in krepitev raziskovalnih jeder v gospodarstvu.

Kje so torej rezultati odličnosti slovenske znanosti o kateri smo zadnjih 15 let poslušali? Ali bodo raziskovalci v negospodarstvu še vedno cenili svoje direktorje in predstojnike po tem koliko denarja so sposobni spraskati od ministrstva za znanost in tehnologijo, ali pa po sposobnosti organizirati delo in usmerjati v prave teme, da se dosegajo dobri in uporabni rezultati?

Dvigniti proračun za RR, da bi slediti lizbonskim ciljem, brez nujnih korenitih sprememb v načinu in mehanizmih financiranja (ne z besedami ampak z izvajanjem konkretnih ukrepov in preverjanjem rezultatov), predvsem pa k usmeritvi v tehnološki razvoj in inovativnost v povezavi s podjetništvom, bo za slovensko gospodarstvo le še eno dodatno breme in bo povzročilo dodatno poslabšanje konkurenčnosti.

11. Skrajni čas je tudi, da se v medijih spremeni odnos do znanosti in podjetništva. Poveličevanje prvega in omaloževanje drugega verjeno ni v korist nikogar, niti same znanosti ne. Posebne priloge za znanost v glavnem pišejo o uspehih raziskovalcev v negospodarstvu, zelo malo ali nič pa o uspehih raziskovalcev v gospodarstvu. Bi sploh še lahko kaj izvažali na zahtevne trge, če teh ne bi bilo? Je mogoče tudi to razlog za majhno zanimanje bralcev in težnje, da se te priloge ukinejo?

12. Po vseh zapletih in blokadah končno ustanovljena javna agencija za tehnološki razvoj še vedno ne deluje. Novi RR zakon iz leta 2002 je tehnološko agencijo (njene naloge so podrobneje predstavljene v Prilogi 2) predvidel kot ključni instrument ministrstva za gospodarstvo za doseganje tehnološkega preboja. Napako v dikciji zakona, da je za agencijo pristojno ministrstvo, odgovorno za tehnologijo ter neangažiranost ministrstva za gospodarstvo, je izkoristil znanstveni lobi in si agencijo v letošnjem letu prisvojil in jo bo uzurpiral. Jasno je, da sta dve agenciji odgovorni za razvoj pod enim ministrstvom zgolj in le potrata denarja saj bosta delovali po isti logiki, zato lahko pričakujemo in logično je, da bo v kratkem agencija za tehnološki razvoj razpuščena. Mogoče bo še prej preseljena iz Ljubljane in marginalizirana. Znanstveni lobij je in bo očitno naredil vse, da prepreči vzpostavitev alternativnega sistema financiranja razvoja in raziskav, saj bi bil s tem ob monopol nad denarjem, predvsem pa nad kadri. Predvsem pa bi se podrl mehanizem poveljevanja z enega vrha. Le na tak način bo lobij še naprej lahko zbujal vtis o odličnosti slovenske znanosti, saj ne bo alternative, ki bi lahko dokazala nasprotno. Za rezultate študij, ki niso v korist znanosti so pa tako ali tako krivi tisti, ki študije delajo. Formalno pokritje s sodelovanjem gospodarstva pa je že bilo in bo vedno mogoče najti. Vedno se najdejo v gospodarstvu kandidati, ki bodo zaradi različnih razlogov delovali všečno znanstvenemu lobiju.

Če kdo resnično želi dvig konkurenčnosti slovenskega gospodarstva mora agencija za tehnološki razvoj nemudoma zopet pod okrilje ministrstva za gospodarstvo, to pa mora v delovanje strokovnih svetov agencije pritegniti najboljše menadžerje-razvojnike iz gospodarstva, za vodenje agencije pa izbrati ljudi z večletnimi praktičnimi izkušnjami in avtoriteto.

13. Naravoslovno tehnične fakultete in raziskovalno kvalitetne dele inštitutov je potrebno združiti v naravoslovno-tehnične univerze po principu MIT ali ETH. Delovanje takih univerz mora biti bistveno bolj odzivno za potrebe trga in vključevanja strokovnjakov iz gospodarstva v procese študija. Trenutna zelo toga struktura univerz, v nekaterih primerih zelo slaba opremljenost in pomanjkanje kvalitetnih kadrov ne omogoča kvalitetnega študija za nove razmere. Na drugi strani pa so predvsem največji inštituti relativno zelo dobro opremljeni, vendar vedno manj opravljajo svoje poslanstvo, to je razvoj novih tehnologij in produktov ter se vedno bolj ukvarjajo z izobraževanjem (kar je poslanstvo univerz) in servisnimi storitvami (kar naj bi bila domena podjetij). V svojih vrstah imajo tudi ogromno zelo dobrih raziskovalcev in odličnih predavateljev, ki bi ob korektnem procesu združevanja kvaliteto slovenskih univerz lahko zelo dvignili.

Na ta način bo presekan tudi večni spor med univerzo in inštituti, eden glavnih razlogov za nepovezovanje in neučinkovitost slovenske znanosti in podvajanje raziskav.

14. Preostali del inštitutov preoblikovati v visokotehnološka podjetja in panožne inštitute, ki jih financira skupina podjetij (grozd, mreža,..). Inštitut postaja v razvitih državah, razen zelo dobrih in za širšo družbo pomembnih ter usmerjenih predvsem v bazične znanosti, vendno bolj preživeta oblika organiziranja raziskovalne dejavnosti. Majhna Slovenija si takih ne more privoščiti. Inštitute zato vedno bolj nadomeščajo visokotehnološka podjetja, saj so raziskovalci v takih podjetjih zaradi možne udeležbe na profitu ob morebitnem uspehu razvojnega projekta, za delo bolj motivirani. Prav tako je tudi kontrola glede varovanja tajnosti in konkurenčne klavzule v podjetju bistveno lažja in bolj pregledna kot v javni službi. Tudi nakup določene tehnologije s strani velikih podjetij je bistveno bolj pregleden in učinkovit, saj gre v primeru visokotehnološkega podjetja ponavadi kar za nakup podjetja (torej tehnologije vključno z industrijsko lastnino; patenti in tržnimi znamkami ter kadrov in opreme v enem paketu).

Visokotehnoloških podjetij je v Sloveniji zelo malo, njihovo bistveno povečanje pa bo omogočilo tudi bistveno bolj uspešno črpanje razvojnih in raziskovalnih sredstev iz EU. Brez takih podjetij bomo zagotovo zelo hitro postali neto plačnik v blagajno EU.

Država lahko dele inštitutov tudi proda, delno ali v celoti najboljšemu ponudniku. Izkupiček tega denarja lahko investira v razvoj (fondi drznega kapiala, garancijski skladi,...) Tako se reši tudi ustanoviteljskega bremena, po drugi strani pa nima več konflikta interesov, ko denar na razpisih deli sama sebi (kot ustanoviteljica inštituta). Tako kot v podjetjih tudi v inštitutih država ne more biti dober gospodar. Večina tako privatiziranih inštitutov bi potem na razpish EU kotirala kot SME (malo ali srednje podjetje) in bi izpolnjevala vse kriterija za posebne načine spodbud, ki se pričakujejo v sedmem okvirnem programu. Prepričan sem, da bodo taki inštituti veliko uspešnejši in prodornejši saj se rezultati podjetniškega dela takoj verificirajo na trgu.

15. Večina slovenskih raziskovalcev je zelo delavna in sposobna, moje izkušnje so, da si večina tudi zelo želi raziskovati v smeri uporabnosti rezultatov. Nenazadnje potrjuje to tudi dejstvo, da je večina slovenskih raziskovalcev, ki so odšli v tujino zelo uspešnih! Torej problem je v sistemu. Znanstvena politika ter ozki interesi maloštevilnih lobistov sili slovenske raziskovalce v člankopisje. Zadnji čas je, da se taka politika spremeni! Omogočimo znanstvenikom in raziskovalcem, da začnejo z uporabnimi raziskavami in merimo njihov uspeh pa številu novih tehnologij in produktov. Prebudimo v njih občutek za podjetništvo in jim ustvarimo okolje, da bodo lahko začeli ustanavljati svoja podjetja. S tem bomo na dolgi rok bistveno izboljšali konkurenčnost slovenskega gospodarstva ter bistveno izboljšali sodelovanje med javno raziskovalno sfero in gospodarstvom.

Tiste pa, ki menijo, da podjetnost v znanosti ni etična vprašam; Ali je etično, da je ostalo brez službe tisoče tekstilnih delavk, od nekaj sto raziskovalcev na tem področju, dolga leta plačanih iz davka teh delavk, soodgovornih, da niso bile razvite nove tehnologije in pristopi, ki bi omogočili dvig konkurenčnosti slovenske tekstilne industrije, pa službe ni izgubil še nihče.

Zaključek:

Dober podjetnik vedno najde rešitve in okolje, da lahko uspe. Če tega ne bo našel v Sloveniji, bo del ali vse svoje aktivnosti selil v tujino. Kaj pa Slovenija, si lahko to privošči?

Eno je gotovo, v EU bodo uspeli tisti, ki bodo v vseh pogledih inovativni, hitrejši in učinkovitejši. Po drugi strani pa bo konkurenca, predvsem iz Azije, EU prisilila v zmanjševanje raznih oblik pomoči za manj razvite države in regije in usmerjanje sredstev v dvig konkurenčnosti. Zadnji čas je, da se v Sloveniji s to realnostjo soočimo in začnemo ukrepati. Ko bomo tehnološko popolnoma zaostali, bo prepozno.

Dajmo priložnost mladim, ki so neobremenjeni z omejevanjem duha in raznoraznimi zamerami iz preteklosti, da ustanavljajo podjetja in izživljajo svoje ideje in vizije. So zagotovo najbolj zainteresirani za uspešno državo na dolgi rok in imajo še dovolj idealističnega duha, da to lahko izpeljejo. V nasprotem bodo, dobro izobraženi (s pomočjo denarja slovenskih davkoplačevalcev) iskali delo čez mejo v državah EU saj se populacija tudi tam stara in nujno potrebujejo mlade strokovnjake, ki bodo skrbeli za polnjenje njihovih pokojninskih blagajn.

Izvajanje in vodenje je potrebno prepustiti praktikom, teoretiki nikdar niso bili dobri izvajalci.

Politike ne bo zgodovina cenila po številu zmag na volitvah, temveč po nujnih ukrepih, ki so na dolgi rok omogočili narodov obstoj in neodvisnost. Modri politiki z vizijo to vedo in bodo potrebne ukrepe izvedli, kljub možnosti, da zaradi tega izgubijo naslednje volitve.

Nemudoma zaključimo z vsemi razpravami, pripravimo akcijske načrte in začnimo s konkretnimi dejanji!

Ljubljana, 24. 5. 2005

No documents found