Predsednik republike dr. Janez Drnovšek je v okviru Pogovorov o prihodnosti Slovenije k premisleku o vlogi znanja in znanosti v Sloveniji povabil nekatere ugledne slovenske znanstvenike, univerzitetne učitelje, politike, druge javne delavce, predstavnike nevladnih organizacij in združenj.
Posnetek dogodka (na strežniku SIOL)
visoka kvaliteta (ADSL)
Za uporabnike v državnih organih oziroma znotraj omrežja HKOM
Predsednik dr. Janez Drnovšek: Hvala, ker ste se odzvali vabilu na naš tretji pogovor o prihodnosti. Govorili smo že o strateških zunanjepolitičnih temah in o vprašanju vrednot. Sedaj prehajamo na temo, ki je nesporno ključna, pomembna za prihodnost. To je vloga znanja in znanosti v prihodnosti Slovenije. Tema, o kateri se bomo skušali pogovoriti, je, kako čim bolje izkoristiti vse naše zmogljivosti, da bi se lahko enakovredno vključili v svetovno, zlasti gospodarsko tekmo. V takšni tekmi je vloga znanosti temeljnega pomena. Skupaj s svojimi sodelavci sem ocenil, da bi se bilo morda smiselno pogovoriti, ob tem ko vstopamo v Evropsko unijo in se v Sloveniji začenja neko novo obdobje, kako izkoristiti naše zmogljivosti, tudi naše posebnosti, da bi bili v tem novem evropskem obdobju čim uspešnejši. Vsi vemo, da se tudi Evropa ponovno pogovarja, ocenjuje svoje zmožnosti, išče poti, kako bi vzpostavila enakovredno tekmo z Združenimi državami Amerike na področju znanosti in gospodarstva. Evropa marsikje zaostaja za ZDA in tudi nekatere druge države na drugih celinah zelo hitro napredujejo, zato bo Evropa, tako kot tudi Slovenija, morala najti poti iz nekaterih svojih inertnosti, poiskati nekatere hitrejše možnosti razvoja in prodora.
V preteklosti smo že velikokrat govorili o tem, kakšen vzorec potrebujemo v Sloveniji. Ali naj država izbira panoge in dejavnosti ter določa, katere so prioritetne, in potem tja usmerja tja čim več resursov, vključno z znanstvenim delom? Navadno smo na to odgovarjali, da v Sloveniji ne moremo graditi na takem planskem pristopu, da gradimo na fleksibilnosti, na odločitvah številnih subjektov, ki se v hitro spreminjajočih se okoliščinah v svetu lahko sami bolje in hitreje znajdejo kot država. Strinjamo pa se, da mora država zagotoviti potrebne instrumente, da gospodarskim in tudi znanstvenim subjektom omogočimo čim hitrejše prilagajanje. Zagotoviti je treba tudi čim več medsebojnega komuniciranja, ki ga je v Sloveniji pogosto premalo, komuniciranja med različnimi ministrstvi, različnimi znanstvenimi in drugimi institucijami. Komuniciranje med gospodarstvom, državo in znanostjo je potrebno, da bi našli prave in dovolj hitre odgovore na svetovne izzive. Morda bo ravno v tem smislu naš pogovor prispeval kaj novega in pričakujem, da tudi ne bo zadnji, da bi mu lahko sledili še drugi, ki bi vzpostavili neko stalno dinamiko in hitrejši razvoj. Na tem področju imamo več nosilcev, ki delujejo samostojno in seveda po svoji odgovornosti. Vesel sem, da ta pogovor organiziramo skupaj s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti in da bo danes z mano, če temu tako rečem, sovoditelj pogovora, gospod Žekš, predsednik SAZU. Na najboljši možni način bomo poskušali pogovor pripeljati do čim boljših rezultatov. Predlagam, da začnemo kar s predvidenimi uvodnimi govorniki.
Vabim najprej dr. Franceta Bernika, častnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prosim.
Dr. France Bernik: Hvala lepa, gospod predsednik, za vabilo na pogovor o znanju in znanosti in hvala lepa za besedo.
Pri razmišljanju o znanosti gre praviloma za dva sklopa vprašanj: najprej za zunanji okvir, znotraj katerega se znanost odvija, za politiko znanosti, tudi za povezavo z drugimi območji, predvsem z gospodarstvom, za sredstva, ki jih država namenja raziskovanju; gre skratka za razmere, ki znanost pospešujejo ali zavirajo. Mogoče pa je o znanosti razmišljati tudi bolj neposredno, o znanosti kot znanosti, in se vprašati, katere so njene razvojne težnje, kakšen je njen odnos do vrednot. Moj prispevek sodi v to drugo skupino vprašanj.
V vsej novoveški zgodovini, morda z nekaj odstopanji, živi Evropa v obdobju razuma, v obdobju znanosti kot najvišje avtoritete duha. Znotraj nje pa imajo osrednjo vlogo matematika in naravoslovne vede, ki so se jim v 19. stoletju pridružile tehniške znanosti, v zadnjem času še biomedicinske, vse s svojimi številnimi, komaj slutenimi odkritji, ki utegnejo povsem spremeniti življenje na zemlji. Značilnost takega razvoja znanosti je v tem, da humanističnim in družboslovnim znanostim kljub izjemnim dosežkom v preteklih stoletjih in sedanjosti pripada drugotna vloga. Še več, te znanosti pogosto prevzemajo naravoslovno matematično metodo mišljenja in jo uporabljajo kot merilo za vrednost svojih raziskav. Zato ne preseneča teza nemškega sociologa Maxa Webra, ki izhaja iz povedanega in že več kot stoletje vznemirja duhovno Evropo, teza o vrednotno nevtralni, neopredeljeni znanosti, o znanosti brez vrednot, kar je seveda razumeti tako, da je znanost osvobojena zunanjih vrednot, ker se zdi sama po sebi najvišja in edina vrednota. V nadaljnjem razvoju in na sedanji stopnji civilizacije pa se je izkazalo, da ni tako. Tako imenovana Wertfreie Wissenschaft postaja predmet razprav širše javnosti, povezuje se celo z razmišljanjem o preživetju. Tako je predvsem iz bojazni, da je danes – to želim posebej poudariti – mogoče vse izsledke vseh znanosti uporabiti in zlorabiti, naposled tudi zaradi močno razvejene specializacije znanosti. Velika diferenciacija zapira posamičnim vedam pogled na sosednje vede, zlasti na celoto. Vsem pa se zdi lastni napredek pomembnejši od razvoja drugih ved, od univerzalnega znanja in njegovih pozitivnih ali negativnih učinkov na človeštvo.
Danes se znanost in tehnika lahko pohvalita z velikanskimi odkritji. Od globinskega, skoraj neverjetnega prodora v mikrokozmos do sanjskega razkritja makrokozmosa smo bogatejši za osupljiva nova spoznanja, pa tudi obremenjeni z novimi vprašanji. Ali smemo spreminjati gensko zasnovo človeka? Smo za splošno prepoved kloniranja živih bitij; ali naj bo kloniranje v znanstvene in terapevtske namene dovoljeno? Naj miroljubno uporabo atomske energije nadaljujemo in stopnjujemo? Naj z vodo, zrakom in gozdovi razpolagamo, kot da gre za obnovljive vire našega planeta? Mar smejo bogate države proizvajati toliko hrane, da jo potem lahko uničujejo, medtem ko milijoni umirajo od lakote? In ne nazadnje, kam vodi uživanje mamil in multiplicirano naraščanje obolelih za aidsom? Znanost torej zadeva ob neke meje, zlasti kadar se materializira v uporabnih in privlačnih dosežkih in kadar učinkov teh dosežkov ni mogoče natanko predvideti. Zato se ne sprašujemo, kam lahko seže prastara težnja po spoznanju in spoznavanju, po odkrivanju novega, še neznanega, kajti znanost ostaja nezadržna. Njena avtonomnost je nesporna, in znanost bo taka ostala, neodvisna, kot je bila, od vseh institucij in ideologij družbenega življenja. Sprašujemo pa se lahko, ali bo mogla v sedanjem obdobju zgodovine ostati neodvisna tudi od vesti in zavesti človeštva.
To znanost razumemo kot sciences, kot pojem, s katerim označujejo v anglosaškem svetu naravoslovne, tehniške in biomedicinske vede. Ostane mi, da poskušam na kratko opredeliti še odnos duhovnih in družboslovnih znanosti, tako imenovanih humanities, do vrednot. V ta namen se zdijo najprimernejše znanosti, ki preučujejo umetnosti, tem bolj, ker je paradigma teh znanosti večidel značilna za vse humanistične vede.
Najopaznejša značilnost duhovnih ved v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih v Evropi je – to želim posebej poudariti – težnja po scientifikaciji. To pomeni, da so duhovne vede prevzele in da prevzemajo raziskovalne metode naravoslovnih ved in tistih družboslovnih disciplin, ki so se prav tako oblikovale pod vplivom matematično-naravoslovnega načina mišljenja. Znanstvenost duhovnih ved se že nekaj desetletij meri v podrejenosti tako imenovanim eksaktnim vedam, po teoretskih modelih in tipologijah, po uveljavljanju komunikacijskih, strukturalističnih, semiotičnih in empiričnih metod. Posledica take, nedvomno enostranske metodološke usmerjenosti je premoč teorije, izrazita odtujenost od predmeta raziskovanja, v znanostih o umetnostih odtujenost od umetnosti, izključitev subjekta iz razumevanja predmeta, skratka popredmetenje realnosti, do katere individualna estetska izkušnja, če gre za umetnost, nima dostopa. Označuje se za poljubno, za samovoljno, za neznanstveno. Tematsko kažejo sodobne duhovne in socialne oziroma družboslovne vede veliko naklonjenost do negativne različnosti. Skoraj praviloma obravnavajo pojave deziluzionizma, obravnavajo človeka brez pozitivnih možnosti, poraženega v družbenih procesih. Značilna je zastrtost predmeta raziskovanja, njegova oddaljenost, njegova izguba celovitosti; to je vredno poudarka zato, ker je specifičnost duhovnih znanosti ravno v posebnosti predmeta in v posebni udeležbi raziskovalca pri preučevanju. Protitendenca, ki se pojavlja v zadnjem času, v zadnjih letih, poskuša ponovno uveljaviti prav to: zavezanost predmetu, spodbujanje in osvoboditev njegove sporočilnosti, predvsem pa sprostitev estetske občutljivosti raziskovalca, če gre za preučevanje umetnosti, in preobrazbo estetske izkušnje v celostno razumevanje predmeta. V odgovornosti do integritete predmeta in tudi do uporabnikov raziskovalnih dosežkov bi mogli videti etično odgovornost znanosti, pa tudi zametke njene socialne komunikacije. Zavest odgovornosti, ki se pojavlja v duhovnih vedah, je toliko večja, kolikor večja je individualna udeležba raziskovalca. Praksa zadnjih desetletij pa je, nasprotno, dajala prednost neindividualnim, neosebnim modelom, klasifikacijskim shemam in konstruktom, zato doslej ni bilo mogoče govoriti o odgovornosti, ne do tematike raziskav ne do uporabnikov raziskovalnih dosežkov. Seveda je odgovornost tehnike in naravoslovja, katerega izsledke bi mogli zlorabiti proti človeštvu, drugačna od škode, ki bi jo potencialno povzročila humanistična znanost in bi prizadela duhovno sfero človeka.
Naj končam. Kljub nekaterim razlikam odkrivamo v sodobni znanosti vseh vrst in usmeritev stične točke. Uveljavlja se spoznanje, da se danes nobena veda ne more razvijati samo iz sebe. Samozadostnost postaja presežena. V ospredje stopa celota in njena vse večja notranja soodvisnost. Oglašata se odgovornost in zavest o pogubnih posledicah, ki bi jih moglo sprožiti fizično ogrožanje človeka ali ogrožanje njegovega dostojanstva. V številnih pomislekih, zadržkih in predvidevanjih se v zarodkih nakazujejo vrednote, tako moralne kot socialne, estetske, religiozne in filozofske. Ne samo danes, najbrž nikoli ne bomo mogli ponoviti z Leibnizem, da je resnični svet najboljši možni svet. Več znamenj pa kaže, da se v sodobni znanosti stvari premikajo. Znanost počasi, vendar vztrajno spreminja identiteto, tako da krepi svojo verodostojnost. Konec je pojmovanja o absolutni znanosti, o absolutni avtonomiji znanosti, v katero se je verovalo pod vplivom 19. stoletja prav do nedavnega. Prevladuje stališče, da je znanost, kot ena od oblik človekove ustvarjalnosti do nepogrešljivosti, pomemben del naše civilizacije, v kateri deluje sicer avtonomno, vendar hkrati vzročno posledično povezano in v popolni soodvisnosti s celoto. Hvala lepa.
Dr. Drnovšek: Hvala, gospod Bernik. Prosim dr. Roberta Blinca, rednega člana SAZU in vodjo odseka za fiziko – trdne snovi na Institutu Jožef Stefan.
Dr. Robert Blinc: Spoštovani zbor, spoštovani gospod predsednik, predsednik vlade. Poskušal se bom omejiti izključno na področje, ki ga poznam, in povedati nekaj o tem, kje je naša znanost danes in kaj naj bi naredili, da bi lahko uspešneje živeli po vključitvi v EU. Pri tem bi povedal še to, da si je skupnost, v katero se vključujemo, to je Evropska skupnost, postavila za cilj izpolnitev tako imenovane lizbonske deklaracije, da bo v desetih letih postala najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu in da bo povečala delež sredstev, ki jih daje za raziskave, na 3 odstotke bruto produkta. Kot se je izkazalo, se to ne dogaja, in ravno danes zjutraj sem bral, da se razlika med izdatki za znanost v ZDA in v EU povečuje, ne pa zmanjšuje. V zadnjem obdobju so ZDA dale 169 milijard dolarjev sredstev za raziskave več kakor EU, tako da se je razlika podvojila, ne pa zmanjšala. To se pravi, da je cilj, ki smo si ga zastavili, pravzaprav zelo relativen. Vključujemo se v območje, ki naj bi bilo najbolj konkurenčno, a bo, kot kaže, bitko izgubilo. Vsaj zaenkrat.
Vseh deset predpristopnih držav, kamor spada tudi Slovenija, daje za znanost razmeroma malo. Njihovi celotni izdatki za znanost znašajo samo 2 odstotka izdatkov EU, ti pa so lani znašali 178 milijard evrov. To se pravi, da smo majhen drobižek. Pri tem moramo seveda razmisliti, kaj lahko naredimo, da bomo s tem, kar je v naših rokah, svoj položaj izboljšali. Vse vlade spodbujajo gospodarski razvoj. V zadnjem času se temu pridružuje še skrb za ohranitev okolja in tako imenovani trajnostni razvoj. Za gospodarski in trajnostni razvoj je bistvena ustvarjalnost. To je prva stvar. Pogledati moramo, kako je naravnan vzgojni, raziskovalni in izobraževalni sistem. Ali je v zadnjih desetletjih dovolj spodbujal ustvarjalnost in kaj je treba storiti, da bi jo bolj? To je prvo. Drugo je, kako nastaja novo znanje.
Novo znanje in gospodarska rast nastajata v tako imenovanih ciklih tehnoloških revolucij. Prvi tak cikel se je začel v 16. stoletju z združitvijo Newtonovega odkritja, da se dajo naravni zakoni matematično formulirati, z Galilejevim spoznanjem, da so naravni zakoni preverljivi z eksperimenti. To je temelj sodobne eksaktne znanosti. Od tod se je rodila prva tehnološka revolucija, najprej v Angliji z izumom parnega stroja, in nato v Evropi. Tiste civilizacije in sistemi, ki se v to niso vključili, so zelo zaostali. Poglejmo samo Kitajsko, Indijo, Arabske dežele. V 16. stoletju so bile v znanosti enakovredne z Evropo, a ker niso razvile eksaktnih znanosti in se niso vključile v prvo tehnološko revolucijo, so gospodarsko, civilizacijsko in tudi znanstveno zaostale. Od tedaj je zahodna civilizacija vodilna v svetu po gospodarski moči.
Zdaj živimo v novem razvojnem ciklu, ki ga označuje hiter napredek na področju nanoznanosti, materialov, biotehnologije, informatike in še nekaterih drugih ved. Zelo pomembno je, ali se bomo v ta razvojni cikel vključili ali ne. Poglejmo, kje smo. Izbral sem dva kazalnika: število citiranih publikacij na milijon prebivalcev na leto in število pogosto citiranih publikacij na milijon prebivalcev na leto, to je tistih, ki se uvrščajo v vrhnjih 1 % najbolj citiranih publikacij. Podatki so zelo zanimivi. Slovenija ima okoli 516 publikacij na milijon prebivalcev na leto. To je še kar spodobno. Za vodilnimi državami, ki jih imajo 1400–1500 na milijon prebivalcev na leto, zaostajamo za faktor tri. To ni katastrofalno in kaže, da imamo razmeroma povprečno dober raziskovalni in vzgojni sistem. In kako je s to porazdelitvijo na kritičnih področjih? Tudi na področju nanotehnologije smo na spodobnem mestu, in sicer ustvarjamo 0,2 odstotka celotnega znanja na tem področju na leto, kar je glede na našo velikost in sredstva kar veliko. Po publikacijah na tem področju se po enem kriteriju uvrščamo na šestnajsto mesto, po drugem na trideseto in po četrtem na štirideseto, vendar vse to skupaj ni slabo. Po odmevnosti, ki jo določajo nekatere odlične publikacije, smo na področju računalništva celo na tretjem mestu, takoj za Izraelom in ZDA. Ampak to je bolj naključje, fluktuacija, ker je v določenem letu izšla odmevna publikacija.
Če pa pogledamo število pogosto citiranih publikacij na vseh področjih eksaktnih znanosti, kar določa znanstveno moč neke države, je stanje po podatkih Inštituta za znanstveno informatiko v Pittsburghu v ZDA dosti slabše. V letih 1999- 2001 smo imeli samo 16 publikacij, ki so se uvrščale v odstotek najbolj citiranih publikacij v danem področju. To pomeni, da imamo na milijon prebivalcev le tri take publikacije na leto in da smo torej desetkrat slabši od povprečja EU, ki jih ima trideset. Dvajsetkrat slabši smo od Danske, ki jih ima 69, ter bistveno slabši od Irske, ki jih ima 27, ali od Finske, ki jih ima 50, ter od ZDA, ki jih tudi imajo 50. To z drugimi besedami pomeni, da pri vrhunskih dosežkih, ki določajo pravzaprav najprodornejši del naše znanosti, zaostajamo. Ali je to pomembno? Po mojem mnenju seveda je. Ker poglejte: na olimpijskih igrah šteje samo tisti, ki dobi kolajno ali ki preskoči 2,20 m. Nič ne pomaga, če imate 50 takih, ki preskočijo 2,05 m. In če hočete vrhunske dosežke prenašati v industrijo, take, ki dosegajo ekonomski razcvet, ne boste prenašali povprečnih dosežkov, ker ne bodo dali ekonomskega povračila. Prenašati morate vrhunske dosežke. In v tem smo šibki. Vprašati se moramo, kaj je tisto, kar je to povzročilo? Odgovorov je cela vrsta. Povprečna moč naše znanosti je bila v času, ko sem doktoriral, na relativno višji ravni kot danes. Seveda je bila znanost bistveno slabša kot danes, toda razlike med nami, Nemčijo in drugimi državami so bile takrat manjše. Ko sem po doktoratu prišel na MIT, ki je najboljša ameriška naravoslovna univerza, ni bilo moje znanje nič slabše od znanja ljudi, ki so prišli z drugih vodilnih evropskih ali ameriških univerz. Danes je drugače. Zakaj? Znanje je eksponencialno rastlo. Tudi vlaganja v znanost so eksponencialno rastla, pri nas pa so zastajala. V obdobju desetih let smo razmeroma malo vlagali v znanost. Poleg tega je bil naš sistem najbrž žal naravnan v spodbujanje povprečnosti. In to dvoje skupaj je prispevalo k temu, da nimamo vrhunskih dosežkov. Ne morem namreč verjeti, da bi bili v povprečju neumnejši od, recimo, Dancev ali pa Fincev. Najbrž nismo.
Zdaj pa poglejmo, kaj je po mojem mnenju narobe pri šolskem sistemu. Ko je študirala moja generacija, to je pred mnogimi leti, ni bilo podiplomskega študija. Doktoriral sem pri 26. letih, moji kolegi danes doktorirajo po 30. letu. To najbrž ni čisto dobro, kajti najplodnejše obdobje je med 27. in 35. ali 40. letom. Takrat se porodi največ novih idej, in te so tudi najprodornejše. Tukaj je najbrž nekaj treba narediti. Naslednja stvar, ki je zelo pomembna, je, da je pri nas v veliki meri, ne bom rekel, da povsod, raziskovalno delo na univerzi ločeno od raziskovalnega dela na inštitutih ter v razvojnih enotah gospodarstva. Tudi izjeme so. Vsi poznamo nekatera področja, ki so uspešnejša in kjer ni tako, ampak v povprečju to najbrž velja. Pa še ena stvar je zelo bistvena: raziskovalno izobraževanje se je iz dodiplomskega študija preneslo na podiplomski študij. Ko sem študiral, sem v drugem letniku začel delati na inštitutu in sem tam delal do diplome, to je tri leta, tako da sem imel takrat pravzaprav že precej raziskovalnih izkušenj. Tega danes ni več. Danes študent do diplome samo v izjemnih primerih vidi raziskovalno delo. To se zanj začne po diplomi. Najbrž bi morali podiplomski študij, razvojno delo v gospodarstvu in delo v raziskovalnih institucijah povezati ter dati po eni strani novo vlogo samostojnim raziskovalnim zavodom, ne na dodiplomski ravni, ampak na podiplomski. Seveda bi na ta način prišlo tudi do povezave z razvojnimi enotami v gospodarstvu. Študij bi morali projektno in individualno organizirati ter ga povezati. To je izziv tako za obstoječo univerzo kot tudi za ustanavljanje novih univerz. Naj še enkrat povem, ne drznem si trditi, da to velja za vse vede. Govorim v glavnem s stališča eksaktnih ved in tehnologije. Ne vem, kaj je dobro za humanistično ali pa za družboslovno področje. Zato o tem ne govorim. Kar se humanistike in družboslovja tiče, bi rad povedal samo to, da so seveda tudi te znanosti pri vseh teh razvojnih ciklih zelo pomembne. Nikakor ne mislim, da je treba podpirati samo eno področje, ker nikoli ne moremo vedeti, na katerem področju bo znanost najbolj napredovala. Napredek je nepredvidljiv, zato mora biti na razpolago dovolj sredstev. Prava groza bi bila, če bi država ali pa modreci vnaprej določali, kje bo prišlo do odkritij. To je najbolje opisal angleški raziskovalec, ki je dejal: "Če bi država določala raziskovalne prioritete v času Faradaya, bi še danes imeli samo izboljšane parne stroje, ker nikoli ne bi odkrili elektromotorja." Vloga države je tukaj zelo omejena in zavedati se moramo naše majhnosti. Biti moramo primerno skromni, hkrati pa moramo seveda narediti vse, kar moremo. Biti moramo fleksibilni in imeti dobro vzgojo, poskrbeti moramo za dobro infrastrukturo in podpirati tisto, kar je res dobro. Iz kolegialnih razlogov in ker delujemo v majhnem sistemu, zelo težko rečemo: ta je dober, ta pa manj dober. Zato podpiramo povprečnost oziroma zaradi ljubega miru ne naredimo tistega, kar bi najbrž bilo treba narediti. V večjem sistemu je to zelo enostavno, v manjšem pa seveda vzbudi revolucijo in je težko.
Če povzamem, v povprečju naša znanost ni slaba in imamo tudi nekaj vrhov, a po drugi strani vrhunske kakovosti nismo dovolj sistematično spodbujali, zato pri tem zelo zaostajamo, v povprečju za faktor deset za Evropsko unijo. Glede tega moramo nujno nekaj narediti in nekaj spremeniti, če se želimo uspešno vključiti v Evropsko unijo.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala. Dober izziv za nadaljevanje. Prosim sedaj dr. Slavka Gabra, ministra za šolstvo, znanost in šport.
Dr. Slavko Gaber: Hvala, gospod predsednik, spoštovane gospe in gospodje. Slovenija se je odločila za neodvisnost in povezovanje z Evropsko unijo, ko je imela 134.769 ljudi z višjo in visoko šolsko izobrazbo. Takrat smo očitno verjeli, da zmoremo po svoji poti s tem osnovnim potencialom znanja. Popis prebivalstva leta 2002 je pokazal, da imamo s tako izobrazbo danes več kot 215.000 ljudi in v letošnjem letu se tem po naših predvidevanjih pridružuje še nadaljnjih 14.500 ljudi. Delež državljank in državljanov z višjo izobrazbo torej zelo narašča. Z 8,9 odstotka je v letih, ki so za nami, narastel na nekaj več kot 13 odstotkov. V populaciji, ki je stara med 25 in 64 let, je ljudi z več kot srednješolsko izobrazbo med 17 in 18 odstotki. Dovolite mi, da za primerjavo povem, da je v tej populaciji na Norveškem 34 odstotkov takih, na Finskem 32 odstotkov, na Irskem 25 in v Nemčiji okrog 22 odstotkov. Premiki, ki jih torej beležimo v izobrazbeni strukturi kot podlagi resnejšega znanja, so v Sloveniji veliki, vendar so tudi izzivi pred nami še najmanj tako veliki. Do takega povečanja števila ljudi z diplomo smo prišli s tem, da so visokošolske organizacije različnih vrst, tudi zasebne, v teh letih zelo povečale vpis. Ko se je Slovenija osamosvajala, smo imeli, statistika je natančna reč, 30.744 študentov. V letošnjem letu jih je nekaj več kot 82.000, če ne štejemo tistih na podiplomskem študiju. Očitno je v ozadju eksplozija terciarnega izobraževanja, in to eksplozijo je bilo treba na več načinov akomodirati. V Sloveniji smo zato v teh letih, mislim, da je bilo to več kot odgovorno, povečali vlaganja v izobraževanje, tudi v visoko šolstvo. Ta trenutek Slovenija vlaga v visoko šolstvo dobrih 1,2 odstotka bruto družbenega proizvoda, kar je primerljivo z državami Evropske unije, vendar žal z njenim povprečjem, povprečje v Evropski uniji pa zagotovo ne more biti naš cilj. Hkrati je v Sloveniji prišlo do diverzifikacije programov, prvič po dolgih letih so se pojavljale zasebne institucije, in te so deloma akomodirale velik pritisk. Stvar je šla tako daleč, da smo se odločili tudi za ustanovitev tretje univerze na Slovenskem. Vse to je privedlo tudi do premikov v spolni strukturi. Tukaj je morda dobro omeniti dejstvo, da je po številu diplom ženska populacija že pred leti prehitela moško, tudi na podiplomskem študiju so ženske že pred moškimi. Na ta način se vzpostavljajo zelo zanimiva in dokaj izzivalna vprašanja. Ko smo v preteklosti naredili te korake, se nam je zastavilo vprašanje, kaj narediti v prihodnje. Z akad. prof. dr. Blincem se kaže strinjati glede tega, da je očitno tisti izziv, ki je pred nami, največji, tudi na področju visokega šolstva, ne pa samo poskus vzpostaviti priložnosti za zares prave preboje. Slovenija je po teh parametrih, ki sem jih naštel, zelo solidno evropsko umeščena. Naš največji problem ni več demokratizacija izobraževanja, ni vključevanje, trenutno se celo na podiplomskem študiju že pomikamo tja, kjer naj bi bili dolgoročno. Vprašanje, ki je pred nami, je, ali bo Slovenija uspela ob tako imenovanih evropskih magistrskih programih, doktoratih in skupnih naslovih stopiti v krog držav, katerih institucije bodo ponujale tako kakovost znanja, da se bo na skupnih programih na primer Slovenije, Nemčije, Irske ali kogar koli pač že iskalo priložnost za preboj v Evropi in svetu.
Evropska unija ob demokratizaciji in bolonjskem procesu, ki je element demokratizacije tega področja, meri predvsem na to. In vprašanje za nas je, ali se bomo uvrstili v zgornjo polovico oziroma vsaj blizu polovice petindvajseterice, ali pa bomo ostajali v spodnjem delu, sicer relativno varni, a ne posebej zanimivi in seveda tudi ne posebej obetavni. Zakonski okviri, ki jih pripravljamo skupaj z univerzami in tudi skupaj s študentsko populacijo – zakon je bil v osnutku že predstavljen – in tudi nov način financiranja visokega šolstva, naj bi spodbujali napotitev v to smer. Kot je bilo že omenjeno, država tukaj seveda lahko vzpostavlja le del okvirov, stvari v visokem šolstvu in tudi na področju znanosti pa morajo svojo pot. Tukaj še dodatno povečujemo avtonomijo. Kot veste, naj bi nov način financiranja univerzi dal priložnost, da racionalneje porablja sredstva in da se tudi laže povezuje z inštituti, ker brez te povezave Slovenija ne bo umeščena tako, kot si vsi skupaj želimo. Dal naj bi ji priložnost, da do tega povezovanja zares pride in da se univerza odpre ne samo gospodarstvu, čeprav verjetno temu najprej, temveč tudi vsem podsistemom družbe. Očitno povsod potrebujemo bistveno več znanja, vsekakor tudi bistveno več uporabnega znanja. V Sloveniji naj bi do leta 2010, vsaj tako načrtujemo, 20 odstotkov populacije doseglo izobrazbo, ki bo višja od srednješolske, oziroma okrog 25 odstotkov aktivne populacije med 25. in 64. letom. V terciarno izobraževanje naj bi se vključilo med 55 in 60 odstotkov ljudi. Če bomo to želeli doseči, bo treba za to nameniti tudi večji delež bruto domačega proizvoda, in sicer nekje med 1,3 in 1,4 odstotka. Tako bo vzpostavljena temeljna podlaga za normalno tekmovanje in sodelovanje v tem širnem svetu, v katerega se podajamo. S tem pa bo vzpostavljen tudi temelj za nadaljnji razvoj na področju znanosti. O tem smo že dosti govorili. Mislim, da na primer zadnji rezultati šestega okvirnega programa kažejo, da se Slovenija lahko kosa z drugimi raziskovalnimi institucijami po Evropi na tem področju in da si te želijo sodelovati z njo. Zelo uspešni smo bili v prvi četrtini te tekme, želim si, da bi bilo tako tudi v nadaljevanju, v šestem okvirnem programu in kasneje v sedmem. Šibki smo v tem, da dovolj dobro razvitega menedžmenta, da ne znamo povezati moči univerze in inštitutov in da imamo težave, kot je že bilo rečeno, pri prenosu znanja naprej. Kako hitro tečejo stvari na področju znanosti, naj ilustrira samo podatek, ki ga bom dodal k tistemu, o katerem je govoril dr. Blinc. On je govoril o nekaj več kot 500 citiranih objavah na milijon prebivalcev. Slovenija je po zadnjih podatkih dosegla že 731 teh citatov, kar kaže, da smo v tem smislu še vedno zelo dobro umeščeni, skoraj tako dobro kot Amerika, ampak problem je v prebojih, problem je v uporabnosti in seveda tudi v finančnih stimulacijah. Doseči 3 odstotke bruto družbenega proizvoda na tem področju do leta 2010 je po mojem mnenju nemogoče. Cilj je postavljen previsoko, tudi Evropa ga ne bo dosegla. Če bi nam v tem obdobju zares uspelo preseči 2 odstotka, bi bil to pomemben premik, če pa bi se približali 2,5 odstotka, bi si lahko celo čestitali. Vlada je v proračunih za leti 2004 in 2005 ta sredstva že povečala, in če bomo k temu lahko dodali še davke, davčne olajšave na teh področjih, bo osnova vzpostavljena in priložnost za tekmo bo. Verjamem, da jo bomo izkoristili.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala, minister. Zdaj pa prosim dr. Teo Petrin, ministrico za gospodarstvo. Včasih smo se veliko pogovarjali o tem, kako prenesti finski model povezovanja znanosti in gospodarstva v Slovenijo. Prosim.
Dr. Tea Petrin: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani udeleženci. Menim, da bo iz moje razprave, pa tudi iz prispevka razvidno, da napredujemo v smeri vzpostavljanja okolja, kakršnega najdemo na Finskem. Pri iskanju rešitev za spodbujanje konkurenčnosti gospodarstva se številne države EU – tako sedanje kot tudi bodoče članice - zgledujejo prav po Finski. To kažejo med drugim razprave na Svetu za konkurenčnost EK, pa tudi razgovori z različnimi ministri teh držav.
V svojem prispevku obravnavam pomen znanosti za konkurenčnost slovenskega gospodarstva in se hkrati ukvarjam z vlogo države oziroma politike pri vzpostavljanju partnerskega odnosa med znanostjo in gospodarstvom v Sloveniji. Izhajam iz teze, da je slovensko gospodarstvo pred pomembnim izzivom: kako doseči tisto stopnjo diferencialne rasti, ki bo v ustreznem času Sloveniji omogočila doseči razvojno povprečje Evropske unije. Menim, da je to tisti prvi izziv, s katerim se bomo soočali kot članica EU, in z njegovim uresničevanjem prispevali k uresničevanju ciljev lizbonske agende. To pa pomeni, da bodo potrebne strukturne spremembe, ki bodo omogočile višjo raven konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Ob zagovarjanju te teze velikokrat naletim na nenavadne reakcije. Zdi se, da uvajanje koncepta konkurenčnosti v slovensko družbo za nekatere pomeni uvajanje "zastrašujočega" neoliberalizma, odmik od socialnih vrednot. Vendar konkurenčnost kot ekonomski pojem ne pomeni nič drugega kot sposobnost države, da poveča ekonomsko rast; le-ta omogoča vzdržno rast družbene blaginje in ohranjanje socialnih vrednot. Prav zato je ena izmed osrednjih tem držav EU vprašanje, na kakšen način povečati konkurenčno sposobnost držav EU, kako povečati produktivnost evropske industrije, skratka kateri ukrepi različnih politik bodo najbolj prispevali k zapiranju razkoraka v industrijski produktivnosti držav EU v odnosu do ZDA. Ta vprašanja so bila tudi osrednja tema konference Challenges to European Competitiveness – Industrial Performance and Policy Responses, ki jo je organizirala EK 9. 12. 2003 v Bruslju.
Konkurenčnost je nedvomno odvisna od tega, koliko nacionalne intelektualne energije in fizičnih resursov je usmerjenih v ustvarjanje visokokakovostnih podjetij, podjetij, ki temeljijo na znanju, tako tehnološkem, organizacijskem kot menedžerskem. In prav ta podjetja so sposobna generirati visoko dodano vrednost na zaposlenega in seveda hitro rast. Lahko se zgodi, da nobeno podjetje ne posluje z izgubo, da so vsi zaposleni, da vsa podjetja rastejo po 2-odstotni stopnji in da je po definiciji stopnja BDP 2 odstotka – pa vendar ne bomo nikoli dosegli razvojnega povprečja Evropske unije. Torej to zagotovo ni stopnja rasti, h kateri bi Slovenija stremela. Na drugi strani pa imamo lahko zelo dinamično gospodarstvo, ko nekatera podjetja rastejo po 50-odstotni stopnji – to ni izmišljeno, taka podjetja so gazele, ki zavzemajo pomembno mesto v globalnih nišah –, nekatera podjetja so povprečna, potem so taka, ki rastejo na primer z 2-odstotno stopnjo, in seveda taka, ki propadajo. Gospodarstva, ki rastejo s 5- do 6-odstotno stopnjo, so tega drugega tipa. Ta gospodarstva nimajo polne zaposlenosti, ker ena podjetja dobivajo delo, druga ga izgubljajo, vendar si ustvarjajo razmere, v katerih hitro dohitevajo najuspešnejša gospodarstva. Ta dinamičnost pogojuje neprestano izobraževanje zaposlenih, neprestano usposabljanje in preusposabljanje, da tisti, ki izgubijo delo, najdejo novo zaposlitev v bolj zahtevnih industrijah.
Ko govorimo o hitri gospodarski rasti, in tu pridem seveda na povezavo med znanostjo in gospodarstvom, je seveda nadvse pomembna sposobnost države, da generira znanja, ki bodo usmerjena v povečanje produktivnosti. Za hitro generiranje takih znanj pa je treba zagotoviti hkratni razvoj univerzitetnega izobraževanja, raziskovalnih inštitutov in izobraževalnih programov na eni strani ter hitro rastočih podjetniško vodenih podjetij na drugi strani. Torej ne gre samo za vprašanje izdatkov državnega proračuna kot deleža BDP, ki ga država namenja podpori raziskovalno-razvojni dejavnosti, temveč predvsem za vprašanje, kako vzpostaviti sistem, da bo denar, ki je za to namenjen, pripeljal do največjih učinkov, najboljših rezultatov. Problem je v tem, da proizvodnja znanja, pomembnega za razvoj produktivne sposobnosti gospodarstva, zahteva podobno infrastrukturo kot vsaka druga moderna proizvodnja. Ta povezuje kupce in dobavitelje, kajti brez stalne povezave med njimi se proizvodni proces ne bo dovolj hitro odzival na potrebe kupcev, prav tako pa je posvetovalni odnos potreben za organizacijske inovacije in razvoj novih proizvodov. Ta posvetovalni odnos v svojem prispevku podrobneje pojasnjujem. Bistveni rezultat tega odnosa je razvoj tako imenovanega družbenega kapitala, ki je ravno toliko pomemben, kot sta fizični in človeški kapital, pravzaprav celo bolj, ker omogoča generiranje tako imenovanega tihega znanja, ki daje podjetjem v mreži prednost pred drugimi.
Države, ki danes dosegajo visoko rast, so to dosegle s kombinacijo makroekonomske politike – pri čemer igra pomembno vlogo davčna politika, ki stimulira nastajanje hitro rastočih podjetij – ter seveda nove industrijske politike, ki temelji predvsem na spodbujanju znanja, inovacij in tehnološkega razvoja. Ta nova industrijska politika izvira iz nove teorije rasti, ki temelji na ugotovitvi, da ima ustvarjanje znanja naravo javne dobrine, zato podjetja ne morejo obdržati vseh koristi ustvarjenega znanja in tako posledično to znanje koristi tudi drugim. To pomeni, da ima znanje pozitivne zunanje učinke, zato je velikost privatnih investicij v raziskave in inovacije manjša, kot bi bilo družbeno optimalno. Gre za eno izmed oblik neučinkovitega delovanja trga, kar daje podlago za državno politiko usmerjanja v zagotavljanje večjih privatnih investicij v znanje. Tukaj želim poudariti prav to obliko neučinkovitega delovanja trga, kajti države, ki želijo podpirati hitro gospodarsko rast, svoje politike ne temeljijo več ali predvsem na tradicionalnem pogledu, da bo konkurenca, če odpravimo neučinkovitosti trga zaradi monopolnih struktur in naravnih monopolov zagotavljala učinkovito alokacijo resursov. Nasprotno, ukvarjajo se z vprašanjem, kako izničiti oziroma zmanjšati neučinkovito delovanje trga, ki izhaja iz dejstva, da je generiranje znanja javna dobrina.
Prav zaradi tega postaja osrednji cilj politike teh držav, kako spodbujati ne le generiranje podjetniško pomembnega znanja, temveč predvsem njegovo diseminacijo. Lahko trdim, da obstaja nek splošen konsenz med državami glede sistemov, ki bodo olajšali in pospešili razširjanje tega znanja znotraj narodnega gospodarstva. Ta vidik daje podlago za državno politiko in programe, s katerimi spodbujamo podjetja, da iščejo znanje zunaj sebe, in da v programih raziskav in razvoja sodelujejo z univerzami, raziskovalnimi institucijami in drugimi podjetji. Predstavnik gospodarstva iz farmacevtske dejavnosti, je na že omenjeni konferenci v Bruslju izrazil svoje zadovoljstvo nad – citiram – "prostitucijo univerz". To pomeni, da se je povečala odzivnost univerze na potrebe podjetniške rasti. Poudariti pa le moram, da ko govorimo o znanju in razširjanju znanja, ne govorimo samo o tehničnem znanju, temveč tudi o organizacijskem in menedžerskem, ki omogočata, da se tehnično znanje spremeni v uporabno, kar pripelje do izboljšanja proizvodnih sposobnosti in povečanja rasti. Tovrstne programe so na primer na Finskem začeli razvijati, ko so v poznih 70-tih letih ustanovili tehnološko agencijo. Seveda, rezultati niso bili takoj vidni. Vendar kot ugotavljajo sami in kar potrjujejo indikatorji mednarodne konkurenčnosti že vrsto let, se je njihova vztrajnost pri razvijanju koncepta tehnološke organizacije kot osrednje institucije za razvijanje sistemov za dvig nacionalnih inovativnih sposobnosti, obrestovala.
V prispevku podrobneje navajam ukrepe nove industrijske politike, s katerimi države spodbujajo razvoj tako imenovanega družbenega kapitala. To so institucije inovativnega okolja, ki jih ne bom naštevala, so pa navedene na tretji strani mojega prispevka. Poudariti želim, da smo v Sloveniji na tem področju že naredili pomembne korake. Po eni strani je vlada sprejela strategijo gospodarskega razvoja Slovenije, v kateri se je opredelila za podpiranje razvoja, ki bo temeljil na znanju kot glavnem dejavniku mednarodne konkurenčne prednosti. Ta strategija je bila sprejeta že leta 2001. Na Ministrstvu za gospodarstvo smo že leta 1999 oblikovali oziroma začrtali novo industrijsko politiko, ki v bistvu temelji na novi teoriji gospodarske rasti. Te ukrepe pospešeno izvajamo od leta 2001. Kljub temu bi lahko rekla, da so že doseženi pomembni rezultati: čedalje večje sodelovanje med gospodarstvom in raziskovalnimi in izobraževalnimi institucijami. Rezultat te politike je razvoj poslovnih grozdov, ki so ena izmed institucij inovativnega okolja, potem tehnoloških mrež, ki so prav tako ena izmed institucij inovativnega okolja, tehnoloških parkov in univerzitetnih inkubatorjev ter seveda tudi uvajanje prenosa znanja v podjetja, da bi se izboljšale menedžerske in organizacijske sposobnosti zaposlenih. Po letu 2001 se povečuje tudi delež proračunskih sredstev za podporo razvojnim programom podjetij. Čeprav se glede na druge izdatke povečuje relativno skromno, se vendarle povečuje, in to je pozitivni premik v smislu priznavanja pomena tako imenovane nove industrijske politike. Pozitivni rezultati delovanja te politike po letu 2001 so v številkah tudi navedeni v prispevku. Seveda pa je iluzorno pričakovati občuten vpliv na makroekonomski ravni, in sicer iz treh razlogov.
Prvič: programi so usmerjeni v spreminjanje kulture podjetij, proizvodnih sistemov in industrijske organizacije. Tovrstne spremembe pa dokumentirano pripeljejo do vidnih rezultatov v štirih do petih letih. Strukturne spremembe potekajo počasi, ne skokovito. Sprememba, na primer, davčne, monetarne politike vpliva na podjetje takoj in se mora tej spremembi takoj prilagoditi, strukturni premiki pa se preprosto ne odvijajo skokovito. Ko neko podjetje uvede spremembe, mu te omogočijo, da v določenem času preide na višjo raven faktorske produktivnosti. Seveda temu podjetju počasi sledijo tudi druga in tako v določenem času celotno gospodarstvo, gospodarstvo preide na višje proizvodne sposobnosti, kar omogoča višjo gospodarsko rast.
Drugič, v programe je trenutno vključenih le 2,4 odstotka družb in manj kot 17 odstotkov zaposlenih v tržnem sektorju.
In tretjič, politika konkurenčnosti, ki jo enačimo z novo industrijsko politiko, ne more biti učinkovita, če jo v smislu povečanja konkurenčnosti gospodarstva ne podpirajo vse ostale politike. Glede na to, da gre za dolgoročne oziroma strukturne premike, zahteva po določeni kontinuiranosti oziroma stalnosti take politike ni nič manj pomembna, za dosego čim večjih rezultatov. Je pa zahteva po stalnosti tovrstnih ukrepov tudi v drugih državah velikokrat pod pritiskom potreb po subvencioniranju t. i. industrij v zatonu, podjetij v težavah ipd., kar velikokrat determinira alokacijo sredstev na področju javnih financ,
Naj zaključim, da bi bilo za večji vpliv nove industrijske politike, t.j. politike konkurenčnosti, v Sloveniji na makroekonomski ravni treba doseči družbeni konsenz na treh ravneh. O tem sem že spregovorila v okviru predstavitve te politike Državnemu zboru marca 2003. Prvič, potrebne so hitrejše spremembe in ustvarjanje sistemskega okolja, stimulativnega za podjetništvo in inovativnost, doseči je treba konsenz o vlogi in prispevku vseh politik, ki s svojimi ukrepi bistveno vplivajo na podjetniško okolje, in dobiti je treba konsenz o nacionalnih prioritetah za vlaganja javnih sredstev v znanje in tehnološki razvoj. Tudi o tem bo treba spregovoriti in se dogovoriti.
Dr. Boštjan Žekš: Znanje, visoko šolstvo in znanost so pomembni, to vidimo tudi iz tega, da so vse hitro napredujoče majhne države povečale investicije v ta področja in obenem spremenile njihovo strukturo, ker eno brez drugega ni dovolj. Tudi Evropska unija je, čeprav nekoliko pozno, prišla do tega spoznanja. Sklenili so, da je treba povečati vlaganja v znanost in reformirati ter poenotiti visoko šolstvo. Bolonjska deklaracija in 3 odstotki BDP. Nekatere male napredne države sicer dvomijo, če bo Evropa lahko dosegla ta cilj. Vprašanje je, ali to lahko privede do kakšnih rezultatov, ker samo denar ni dovolj. Obstaja t. i. švedski paradoks, kjer vlagajo 4 odstotke narodnega dohodka, pa je rezultat majhen. Stvar je bolj kompleksna. Kako je pri nas? Znanost, kot smo slišali, je solidna, ampak solidnost v znanosti ne zadošča. Zvezd nimamo, ker jih ne maramo. Glede visokega šolstva pa je tako, da veliko ljudi šolamo, vendar jih ne do-šolamo. In ta "do" nam manjka, približno polovica vpisanih kar izgine. Gre za neki fiktivno uspešen šolski sistem. Zelo me veseli, da se je končno začelo premikati na področju bolonjske deklaracije. Pomembno je, da se skrajša obdobje šolanja, saj če malo karikiram, dlje ko hodite v šolo, slabše je. Po osmih letih študija je svet že čisto drugačen. Lepo je, da se je začelo premikati in da se študij krajša in da bodo ljudje doktorirali pri 27 letih. Ampak samo s tem ne bomo rešili problemov. Če hočemo naenkrat zares šolati več ljudi, potrebujemo več denarja. Država ga ne bo imela, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport ga ne bo imelo. Zato sem eden tistih, ki si upa reči, da je treba vpeljati šolnine, obenem pa množično štipendirati slabše finančno stoječe študente. To bi bilo koristno zato, ker bi tako tudi znotraj univerze vpeljali med študentom plačnikom in profesorjem plačancem nekoliko drugačne odnose. Poleg tega pa bi to omogočilo, da bi država, ki bi štipendije podeljevala, lahko usmerjala visoko šolstvo.
Kaj je osnovni problem znanosti pri nas? To, da na področju osnovnih raziskav ne vzpodbujamo izjemne kvalitete. Letošnje programsko financiranje je stvar malo izboljšalo, saj se je reklo: tisti, ki je boljši, bo dobil, tisti, ki je slabši, pa ne, vendar se to ni dovolj striktno izvedlo. Raziskovalne inštitucije bi morale povečati delež svojega proračuna iz nedržavnih virov, kar pa brez notranjih stimulacij ne bo šlo. Glede prenosa znanja v gospodarstvo in družbo pa se mi zdi, da je zelo slabo, da smo znanstveniki državni uradniki. Kakovosten znanstvenik bo z osnovnimi raziskavami, ki jih plača država, lahko prišel do upokojitve, brez resne finančne stimulacije za njegovo boljše in bolj koristno delo.
Na koncu svojega prispevka citiram nekaj sklepov študije finskega sistema o pogojih, ki so potrebni za uspešen prenos znanja. Potrebujemo splošno visoko raven vzgoje prebivalstva. To imamo. Potrebujemo dober in elastičen izobraževalni sistem. Glede tega bi morali še kaj narediti, ravno ob uvajanju bolonjske deklaracije bi se dalo še marsikaj spremeniti. Potrebujemo nacionalni konsenz o pomenu raziskav. Temu naj bi bil namenjen tudi ta pogovor. Potrebujemo močno institucionalno strukturo za razvoj in implementacijo raziskovalne politike. To naj bi bil sedanji Svet za znanost in tehnologijo, ki ga vodi predsednik vlade, kar mislim, da je lep napredek. Potrebujemo tesnejše sodelovanje politike in gospodarstva, do katerega prihaja. In potrebujemo malo sreče. Mislim, da vse te točke v precejšnji meri izpolnjujemo, zato predlagam, da začnemo.
Dr. Drnovšek: S tem smo končali uvodne razprave in bi začeli s splošno razpravo. Prosil bi vse sodelujoče, da se poskušajo omejiti na pet minut za posamično razpravo. Kot sem že dejal, mi bo pri vodenju pomagal dr. Žekš, če bo treba, tudi dr. Ivan Rozman, rektor mariborske univerze, ki aktivno sodeluje v naših pogovorih in pripravah. Najprej pa bi prosil predsednika Državnega zbora, gospoda Boruta Pahorja, za nekaj besed.
Borut Pahor: Hvala za besedo. Domnevam, da bo danes glede pomena znanja in znanosti za naš razvoj doseženo soglasje, in nihče ne pričakuje, da bi bilo drugače. Potem bi se kdo utegnil vprašati, ali ima taka razprava kakšen pragmatični cilj. Menim, da ga ima, tako strateškega kot tudi pragmatičnega. Če prav razumem, bo konvencija, ali ti pogovori uglednih ljudi, ki imajo znanje in izkušnje na posameznih področjih, prinesla nekaj sporočil. Eno od sporočil bo tudi to, da Slovenija verjetno nima drugega pomembnega resursa, kot je človeški vir, človek s svojim talentom in ustvarjalnostjo, z znanjem, ki ga je treba razvijati in v katero je treba investirati. Ima tudi pragmatični učinek. Jutri bo Državni zbor začel razpravo o proračunu. Proračun pomeni ekonomiziranje z javnim denarjem, in če bo dosežen konsenz, ki ga bo potrdilo tudi to omizje, da lahko merimo pametnost ali preudarnost sleherne vlade s tem, koliko denarja nameni za izobraževanje, znanje, bo to brez dvoma ustvarilo neki pritisk na Državni zbor in na vlado, ki je predlagatelj proračuna. Ta pritisk je po mojem mnenju tako kratkoročno kot dolgoročno pomemben za zakonodajalca. Hočem reči, da ima ta konsenz, ki ga bo danes razprava potrdila, svoj pomen, tako pragmatični kot strateški. Gre za skupno zavedanje pomena znanja, pa tudi za neki način pritiska na vse, ki danes odločamo o denarju, o javnem denarju, da bi ga kolikor je le mogoče veliko namenili za znanje. Vlada bo vedno skušala trditi, da je to največ, kar lahko ta hip da; opozicija in druga kritična javnost pa bo menila, da bi verjetno morala dati več. Ampak ravno to je tisto vodilo, standard je tisti kriterij, ki mu pripisujemo, menim, da tudi v tem omizju, velik pomen. Hvala.
Mag. Anton Rop: Najlepša hvala, predsednik. Mislim, da ni prav nobenega dvoma, da v družbi velja splošen konsenz, da je vloga znanja in znanosti izjemnega pomena in da je to pravzaprav ključni dejavnik razvoja v slovenski družbi. Ta konsenz je tudi iz te naše razprave bolj ali manj jasen in se kakor rdeča nit vije skozi vse dokumente, ne samo slovenske, ampak tudi evropske. Problem je realnost, in ob taki razpravi se velja vprašati, kaj so resnični problemi, kaj so izzivi in kaj lahko na tem področju dejansko naredimo. In menim, da je mogoče veliko narediti. Že samo spoznanje iz današnje razprave, ki veje iz teh prvih predstavitev, je, da zadeva ni tako preprosta, da skratka ne govorimo samo o odstotkih, samo o tem, za koliko moramo sredstva povečati, ampak tudi o strukturi, o kakovosti. Dejansko se pojavljajo problemi v odnosu med državo, univerzo, podjetji, raziskovalnimi institucijami, znanostjo in tehnološkim razvojem. Zelo indikativno je, da je že sam naslov današnje razprave enostranski in v tem smislu neprimeren. To govorim namenoma, ker želim spodbuditi razpravo. Naslov razprave Prihodnja naloga in vloga države na področju znanja in znanosti je že v sami osnovi po moji oceni preozek, čeprav je v nadaljevanju razširjen s podvprašanji. Pa vendarle, z naslovom o tem, kakšna je vloga države, ne bomo odgovorili na vprašanje, kako dati večji poudarek znanju in znanosti v naši družbi in kaj narediti, da bi postala dejanska razvojna dejavnika. To smo danes razločno slišali iz predstavitev vseh, tudi obeh ministrov. Raziskava o inovacijski sposobnosti v Sloveniji kaže, to je seveda razvojni imperativ, da je Slovenija uvrščena na 31. mesto. Če pa pogledamo, kolikšen je indeks deleža znanstvenikov in inženirjev, vidimo, da je uvrščena na 20. mesto. Torej se že samo iz teh dveh kazalnikov jasno kaže neverjetni problem, ki ga imamo v družbi. Na eni strani je relativno veliko sredstev vloženih v znanost, raziskave in izobraževanje ter vse to deluje na neki ravni, potem pa kar naenkrat pride do blokade in ni prenosa naprej. Zelo zanimiva je na primer raziskava, ki jo je opravil dr. Lojze Sočan. Makroekonomska slika Slovenije je dobra, odlična po vseh parametrih: imamo gospodarsko rast, imamo relativno stabilne javne finance, če se primerjamo z drugimi državami, uravnotežene zunanje in notranje bilance, izpolnjujemo maastrichtske kriterije, po oceni Evropske unije smo najuspešnejša država kandidatka in vstopnica v Evropsko unijo. Ko pa gremo v detajle, ko pogledamo podjetja in posamezne panoge, ugotovimo, da imamo resen problem. Resen problem je seveda inovacijska sposobnost naših podjetij; resen problem je dodana vrednost in kakovost naše proizvodnje; resen problem je konkurenčnost našega izvoza v tistem delu, kjer govorimo o dodani vrednosti; in verjetno je resen problem tudi samo zaznavanje konkurenčnosti v Sloveniji in odnosa do posameznih zunanjih trgov. Reči moram, da me je ob zadnjem obisku na Kitajskem zelo, ne bom rekel presenetilo, ampak me je zaskrbelo po svoje, ko sem se pogovarjal z gospodarstveniki, ki so osupnili ob velikih priložnostih, ki jih ponuja kitajski trg. In jih je ponujal tudi v preteklosti! Ko smo prišli na Kitajsko, je na 40 naših podjetnikov prišlo 250 podjetnikov s Kitajske, ki so ponujali izjemne posle. In kar nekaj naših podjetnikov se je vprašalo, ali tam sploh lahko nastopajo. Češ da so to prevelike dimenzije! Češ da oni tega ne zmorejo, da imajo druge trge, da imajo jugoslovanski trg in tudi druge in da je to zanje dovolj! Seveda gre za percepcijo in odnos: ali se zadovoljimo s povprečnostjo, toliko da preživimo ali da relativno ugodno živimo, ali pa hočemo nekaj več – hočemo odličnost, hočemo biti najboljši in hočemo biti res konkurenčni v pravem pomenu besede. In to je po mojem mnenju eno od zelo pomembnih vprašanj. In če hočete, je to tudi vrednota, kot ste rekli: ali si želimo biti najboljši, in to vsi, ne samo država, ne samo vlada. Vlada si bo vedno želela biti najboljša in seveda zmagati na volitvah! Vprašanje je, ali si želimo biti najboljši tudi v izobraževanju, v znanosti in na koncu tudi v posameznem podjetju, posameznem menedžmentu, posamezni upravi, na mestu zadnjega direktorja.
V tem kratkem komentarju sem želel opozoriti na nekaj dimenzij, ki zadevajo državo in vlado. Moja ocena je, da je vlada tu odigrala neko vlogo, dala je priložnost, dala je možnost znanosti, tehnološkemu razvoju. To se vidi tudi iz proračuna, o katerem vsi govorite. Naj navedem samo nekaj čisto konkretnih podatkov iz proračuna za leta 2003, 2004 in 2005: za znanost je bilo v letu 2003 namenjeno 23 odstotkov več sredstev kakor v letu 2002; v letu 2004 je predvidena 14-odstotna nadaljnja rast in v letu 2005 še 10-odstotna. Torej bo v teh treh letih v državnem proračunu za znanost in tehnološki razvoj namenjeno skoraj 50 odstotkov več sredstev. S približno 31 milijard se bodo sredstva povečala na 44 milijard. Vprašanje seveda je, ali je to dovolj. Strinjam se, da bi bilo dobro, da bi dali še več, in dejstvo je, da to tudi na ravni javnofinančnih izdatkov postaja ena od prioritet. Temeljna dilema, ki se tu postavlja, je, kako to priložnost izkoristiti. Kako jo bo izkoristila univerza, kako jo bodo izkoristili znanstveni inštituti, kako jo bodo, na koncu, izkoristili gospodarstvo in podjetja. Kot veste, smo sprejeli krovni zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti, letos ga začenjamo udejanjati, ustanavljamo dve agenciji. Postavlja se dilema – morda je tudi to lahko predmet te razprave –, ali naj ustanovimo eno agencijo ali dve, eno za tehnološki razvoj in drugo za raziskave in razvoj, ali pa naj združimo ti dve agenciji in prepletemo posamezne programe. Na tem mestu bi rad zelo jasno zagotovil: v vladi smo glede prioritet pripravljeni na pogovor. Ne nazadnje smo ustanovili ta svet, vlada se bo v njem angažirala in pripravljeni smo z vami razpravljati o skupnih nalogah. To torej niso naloge samo države, niso naloge samo vlade, ampak nas vseh skupaj, ki sedimo za to mizo. Seveda upam in verjamem, da bo današnja razprava tudi na osnovi dosedanjih pogovorov, tudi provokativnih, prispevala k temu, da bomo v razmisleku storili korak naprej. Zato me veseli, da je poleg predstavnikov znanosti ter gospodarstva in gospodarske zbornice tu tudi politika in da lahko skupaj pridemo do nekaterih zaključkov. Ti so seveda strukturni in v tem smislu subtilni ter morajo biti na koncu tudi relativno sofisticirani. Odgovor na izzive, ki so pred nami, ni tako preprost. Gre za to, čemu bomo dali prioriteto, kje bomo le nekoliko napredovali in kje bomo dejansko ustvarjali odličnost in imeli ambicijo ter kako bomo preprečili, kar moramo preprečiti, in to je povprečnost. Tako da si na koncu vsakdo vzame, kar mu ustreza, in smo nazadnje vsi zadovoljni! Kritiziramo kakovost, dejansko pa smo zadovoljni s povprečnostjo. Tega si ne želimo in si tudi ne smemo privoščiti na področju znanja in znanosti. Hvala.
Franc Sušnik: Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Moj prispevek se imenuje Vpliv znanosti na gospodarstvo. V zadnjem desetletju se je na primeru držav, kot sta Finska in Irska, pokazalo, da je na eni strani razvojna uspešnost države predvsem posledica sposobnosti vzpostavljanja in aktiviranja ustreznega števila raziskovalcev, univerz in znanosti v gospodarstvu, na drugi strani pa je ključ za povečanje globalne konkurenčnosti v vseh primerih sodelovanje med gospodarstvom in znanostjo, kjer koli že je, na inštitutih ali univerzah. Danes, po dvanajstih letih tranzicije, ko smo v Sloveniji izvedli prestrukturiranje gospodarstva, je naša država tik pred novim izzivom, vstopom v EU. Ta prostor, ki z lizbonsko deklaracijo in barcelonskimi cilji napoveduje nastanek razvojno najbolj dinamičnega okolja na svetu, daje majhnim gospodarstvom, kakršno je tudi slovensko, možnost, da se pridružijo eliti najbolj razvitih držav, kjer bo tako osrednja os razvojne sposobnosti države. Tako bodo 84 let po ustanovitvi prve slovenske univerze, ko je ta postala moderni temelj za vzpostavitev nacionalne identitete, tri slovenske univerze in slovenska znanost v celoti znova dobile osrednje mesto pri vzpostavitvi evropskosti slovenske nacionalne identitete. Cilji, ki si jih je država postavila – v čim krajšem času doseči povprečno stopnjo razvitosti držav EU in nameniti 2–3 odstotke BDP za raziskave in razvoj, od česar naj bi 1,5 oziroma 50 odstotkov namenilo tudi gospodarstvo –, nujno zahtevajo tesno sodelovanje med gospodarstvom ter znanostjo in univerzami oziroma večjo odprtost zadnjih dveh za cilje in potrebe širše družbe.
Tovrstno sodelovanje mora biti večplastno. Najprej gre za izobraževanje raziskovalnega kadra z možnostjo, da se preseli v gospodarstvo in da tam nastanejo nova delovna mesta, ki bodo zagotavljala večjo dodano vrednost in povečanje globalne konkurenčnosti. Tako sodelovanje univerze in znanosti z gospodarstvom je ključno, če hoče država, prvič, povečati inovacijsko dejavnost, tako da poveča nastajanje majhnih, hitrorastočih dinamičnih podjetij, temelječih predvsem na znanju, in drugič, če želimo, da v obstoječa podjetja prihajajo mladi, dobro izobraženi kadri, ki so si izkušnje pri sodelovanju z gospodarstvom pridobili že v času izobraževanja v razvojnoraziskovalnih enotah slovenskih univerz in inštitutov in se zavedajo, da je znanje treba nenehno obnavljati in dopolnjevati, se torej neprestano učiti. Zato imajo in morajo imeti prav slovenski inštituti in univerze pomembno vlogo pri doseganju ciljev projekta mladih raziskovalcev za gospodarstvo, s katerim je slovenska država vseskozi skušala slediti raziskovalnim potrebam po novih kadrih. Izkušnje in znanje, ki si ga kadri pridobijo v času izobraževanja na univerzah in inštitutih, so neprecenljiv kapital in potencial za povečanje inovacijske dejavnosti slovenskega gospodarstva in za njegovo večjo samozavest glede na evropske izzive.
Začetek tranzicije je bil zaznamovan predvsem s prestrukturiranjem in propadanjem dela gospodarstva, a tudi novim majhnim podjetjem, ki so v tem času nastajala, ni bilo lahko preživeti. Danes, ko je gospodarska struktura Slovenije relativno stabilna in podjetja znova usmerjajo svojo dejavnost na izvozne trge, je nov cilj ekonomske politike združiti proces nastajanja majhnih podjetij in povečevanja inovacijske sposobnosti. Temu so namenjeni tehnološki parki in inkubatorji široko po Sloveniji, kjer sta gospodarstvo in država združila svoje strateške usmeritve. Toda delovanje tehnoloških parkov in inkubatorjev bo optimalno šele takrat, ko se jim bodo v večji meri, podobno kot je to že z nekaterimi inštituti, pridružile tudi slovenske univerze. Pomen univerz pri tovrstnih projektih ni vprašljiv, saj prenos znanja poteka tako prek podjetniških idej, ki prihajajo iz akademskega okolja in od mladih, uspešnih, ambicioznih študentov, kot tudi prek strokovnega svetovanja. To pa je neprecenljivi prispevek k razvoju Slovenije. Po drugi strani omogoča tako sodelovanje komercializacijo raziskav in razvoja univerze, kar pomeni sodelovanje na trgu, v neposrednem stiku z gospodarstvom. Univerzitetni inkubatorji, ki so šele dobro zaživeli, so prva stopnja pri vzpostavljanju tovrstnega sodelovanja.
Pomen univerz in slovenske znanosti pa je izjemen predvsem na področju raziskav in razvoja. Glavna žarišča slovenske razvojnoraziskovalne dejavnosti bodo morala odigrati večjo vlogo, če bomo želeli priti do večjih aplikativnih raziskav, s katerimi bodo ključne tehnologije, kot so informacijsko-komunikacijska, farmacevtska, biotehnološka, novi materiali in še drugo, dosegale vrhunske rezultate tako v mednarodnem znanstvenem okolju kot v gospodarstvu. Ne nazadnje bi več aplikativnih raziskav koristilo tudi sami znanosti in univerzam, saj bi omogočilo tesnejše povezovanje z gospodarstvom in posledično komercializacijo dosežkov, ki se že danes lahko uvrščajo v sam vrh svetovne znanosti. Naj navedem primer dobrega sodelovanja menedžmenta in slovenskih fakultet: gre predvsem za domačo pamet in dvig visoke produktivnosti. Govorim o podjetju Unitech Škofja Loka, ki se je iz klasične livarne prelevilo v sodobno livarno za neposredno obdelavo izdelkov za prvo gradnjo. Sodelovanje s fakulteto za elektrotehniko je prineslo dopolnitev znanj pri programiranju robotov; sodelovanje s fakulteto za strojništvo in inštitutom za varilstvo je podaljšalo življenjsko dobo orodij kar za 30 odstotkov; sodelovanje z oddelkom za materiale in metodologijo naravoslovnotehniške fakultete je povečalo življenjsko dobo orodij za tlačno litje, če omenim le nekatere projekte. Skratka, sodelovanje podjetja s fakultetami je prineslo povečanje produktivnosti in s tem povečano število zaposlenih. Leta 1994 je podjetje zaposlovalo 341 delavcev, danes jih 930, kar pomeni 589 novozaposlenih. Bruto promet, ki je leta 1994 znašal 6,48 milijona evrov, danes znaša 71,2 milijona evrov. Bruto promet na zaposlenega se iz leta v leto povečuje: leta 1994 je znašal 25.000 evrov na zaposlenega, do leta 2003 se je povečal za 30 odstotkov in danes znaša 77.000 evrov. Seveda je to posledica znatnih naložb in modernizacije na področju informacijske tehnologije in robotizacije. Iz povedanega torej lahko zaključimo, da je pomen sodelovanja znanosti in univerz ter gospodarstva povsem nedvomen in, kar je redko, koristi vsem, ne samo obema stranema pri doseganju njunih strateških ciljev, ampak tudi slovenski družbi pri doseganju širših razvojnih ciljev, ki si jih je zastavila na poti v evropsko druščino. Toda za sodelovanje med gospodarstvom ter znanostjo in univerzami je treba ne samo povezati cilje obeh strani, temveč tudi vzpostaviti možnosti za njihovo sodelovanje. Pri tem mora država, če omenimo samo nekaj dejavnikov, na katere lahko vpliva, z instrumenti ekonomske in razvojnoraziskovalne politike zagotoviti ustrezno finančno okolje za nastajanje majhnih inovativnih podjetij, ki bodo sposobna prepletati izkušnje gospodarstva z izkušnjami univerze in znanosti; zagotoviti uveljavljanje in spoštovanje pravic intelektualne lastnine; omogočiti univerzam kontinuirano raziskovalno delo ter sredstva za pedagoško delo. Če bo država to zagotovila, lahko upravičeno pričakuje odločnejše korake pri odpiranju slovenske znanosti gospodarstvu in oblikovanje integralne univerze oziroma celovite akademske strukture, kjer znanje nastaja in se posreduje, pri čemer gre za sodelovanje s temeljem, to je z gospodarstvom.
Izziv, pred katerim je slovenska znanost, je tako na las podoben tistemu iz leta 1919, ko je nastala prva slovenska univerza. Slovenija je takrat vstopila v državo, ki se je združila na temelju želje po preživetju posameznih narodov ter na temelju dokazovanja lastne uspešnosti. Znanost je takrat Slovencem pomagala vzpostaviti, razvijati in ohraniti nacionalno substanco. Danes Slovenija znova vstopa v širše mednarodne povezave, z željo, da bi se na svetovnem prizorišču dokazala kot ambiciozna in sposobna država. V primeru, da bosta gospodarstvo in znanost našla skupno pot, država pa jima bo tako sodelovanje omogočala, bo odveč vsaka bojazen pred potujčenjem in odrivanjem Slovenije na stranski tir. Pasti globalizacije bodo tako postale priložnost evropeizacije. Hvala lepa.
Dr. France Bučar: Hvala lepa za besedo. Če povzamem vodilno nit iz uvodnih prispevkov, lahko rečem, da sta za to razpravo značilna izrazito kritičen odnos do vseh dosedanjih vrednot in poudarjanje avtonomnosti posameznika. Ta razvoj je po mojem mnenju do neke mere logičen in tudi pričakovan v odnosu do heteronomnosti kot vodila za ravnanje posameznika. Slednje prihaja iz virov od zunaj in je prevladovalo pravzaprav vso zgodovino in velja tudi še danes za večino današnjih svetovnih kultur. Edino evropska kultura pa je poudarila avtonomnost človeka kot najvišjo vrednoto in edini referenčni okvir za njegovo ravnanje. Pravijo, če se spomnimo Huntingtona, da je individualizem, ki izhaja iz tega, značilen le za evropsko kulturo in jo loči od vseh drugih današnjih svetovnih kultur. Seveda pa je taka avtonomnost posameznika mogoča šele, ko se zaradi tehnološkega razvoja razrahlja absolutna vezanost posameznika na družbo, ki ji pripada. Te okoliščine so dozorele samo za svet evropske civilizacije, in še to šele v najnovejšem času, čeprav je bil pomen osebnosti vedno v središču evropskega kulturnega razvoja. Če se spomnimo, recimo, antike, grška beseda prosopon ali latinska persona, ni bila izraz za osebo v današnjem pojmovanju, ampak pojem za gledališko masko. Današnji pomen je dobila šele z apostolom Pavlom, ki pravi, da je spreobrnitev lahko le posledica osebne odločitve, ne kolektivne, še posebej pa s svetim Avguštinom. Naj citiram: "Nolis foras ire, in teipsum redi; in interiore hominis habitat veritas." (Ne hodi ven, vrni se vase; v notranjosti človeka prebiva resnica.) Enak pogled so razvili enciklopedisti 18. stoletja in praktično vsa novejša filozofija. Gre torej za tipično krščansko humanistično izročilo.
Šele zunanje okoliščine, ki so nastale, kot rečeno, šele v najnovejšem času, pa avtonomnost osebe dejansko omogočajo. Problem je v tem, da se je današnji človek hkrati znašel v svetu, ki je notranje izjemno zapleteno sestavljen in zato soodvisen, posameznik pa te kompleksnosti sam ne more obvladovati niti v celoti razumeti, še posebno pa ni sposoben v svojem svetu vrednot reflektirati izjemno hitri tehnološki razvoj in spremembe, ki jih je ta prinesel. Danes smo slišali celo vrsto razlag, kaj je za koga vrednota in kako jo pojmuje. Za vse pa lahko rečemo, da pojmujejo vrednote kot skupni imenovalec oziroma vodilo za ravnanje. To je gotovo nesporno. Hkrati pa morajo vrednote stalno potrjevati pravilnost tega ravnanja glede na stanje okolja. Tu se danes pojavlja tipično protislovje. Velik del dosedanjih vrednot se je sicer izkazal kot povsem ustrezno vodilo za nekdanji ustaljeni družbeni svet, a kot neustrezen v času velikih družbenih premikov, recimo v časih tranzicij, revolucij itd. (Ne govorimo samo o političnih revolucijah, ampak tudi o ekonomski, egalitaristični, rasni, statusni, seksualni, in podobno.) Hkrati sta se v teh premikih izgubila občutek in razumevanje za hierarhijo vrednot. Kako naj se v tej revoluciji danes posameznik znajde s svojo relativno resnico? Strinjam se s tem, kar je rekla prof. Uletova, namreč, "da trpimo od novih oblik svobode in ne od krize vrednot". Mogoče bi to nekoliko preoblikoval: da trpimo tudi od krize vrednot, čeprav sekundarno, zato ker je pravzaprav kriza vrednot posledica napačnega razumevanja svobode. Nismo sposobni uporabljati in izrabljati svoje svobode brez podpore socialnega okolja. To je velik problem, saj je posameznik to, kar je, tudi kot rezultat okolja, v katero je postavljen. Naj citiram, recimo, sodobnega francoskega pisca J. C. Guillebauda: "Ko pride posameznik na svet, ve, da je, ne ve pa še, kaj je." To ugotovi šele v družbi. Te socialne podpore pa v današnji ideologiji neoliberalizma ne dobiva, saj sodobni neoliberalizem zanika sleherno heteronomnost in zagovarja v bistvu socialno anomijo. Tako se soočamo z drugim velikim problemom, ne samo z vprašanjem svobode na individualni ravni, ampak tudi z vprašanjem, kako vzpostaviti in integrirati družbo, ki ne priznava nobenih vizij, nobenih mitov, nobenih religij, nobenega izročila, niti nacionalnosti, saj je tudi nacionalnost v bistvu heteronomna s svojimi vrednotami. In nacionalna zavest se, recimo, preliva v patriotizem, kar smo danes tudi že slišali. V ideologiji neoliberalizma pa nacionalna zavest nima mesta, kot ga nima nobena stvar, ki posameznika kakor koli utesnjuje v njegovi absolutni svobodi. V zvezi s tem bi opozoril na problem avtoinstitucionalizacije kot neke vrste novi evangelij neoliberalizma: družba ne išče lastne utemeljitve in smisla zunaj sebe, ampak sama v sebi. Omejujejo jo samo najsplošnejša načela civilnega in kazenskega prava. V tem okviru pa se ustvarjata sicer navidezna popolna svoboda, a tudi popolna anomija. Proti temu lahko navedemo kot antitezo sicer matematično tezo Kurta Gödla (Kurt Gödel, Principia mathematica, 1931), če jo uporabimo za družbeni svet: "Noben kompleten sistem ne more biti notranje konsistenten in noben notranje konsistenten sistem ne more biti kompleten." Ob taki popolni relativizaciji seveda prihajamo v krizo svobode in posledično tudi v krizo vrednot na ravni posameznika in družbe. Hvala lepa.
Dr. Lucija Čok: Hvala lepa, gospod predsednik. Svoj pisni prispevek sem podala kot izziv k razmišljanju vsem vključenim v strategije delovanja znanosti in visokega šolstva, zato ga ne bi povzemala. Bi pa k temu nekaj dodala. V oktobru 2002 je Slovenija ob zagonu 6. okvirnega programa v Bruslju predstavila analizo vloge držav kandidatk v raziskovanju in tehnologiji. Ta analiza je bila zaupana Sloveniji, ker se je glede na podatke v analizi posebej izkazala in je pokazala marsikatero prednost pred drugimi kandidatkami. Analizo je mogoče prebrati tudi na spletni strani EU in nam je kar v ponos, saj poudarja vrsto izhodišč za dobro delo na področju znanosti in tehnologije za Slovenijo. Med drugimi je naštetih precej pomanjkljivosti, ki jih morajo reševati tako EU kot države kandidatke. Podatki analize kažejo, da se kandidatke premalo uveljavljajo in promovirajo, premalo se ve o njih, premalo so izkušene, da bi se uveljavljale v evropskem prostoru znanosti in tehnologije, premalo je povezav med njimi in državami EU; posebej je bilo poudarjeno, da večino tega za Slovenijo ne velja. V večini držav kandidatk je beg možganov prevelik, preslaba je povezava med gospodarstvom in drobnim gospodarstvom ter nadgradnjo z znanostjo in izobraževanjem – kar bi lahko veljalo tudi za Slovenijo – in še vrsta ugotovitev, ki so se končale s približno takim sklepom: skoraj vse države kandidatke pa imajo potencial – svojo odličnost; znanstvene in izobraževalne institucije imajo v temeljnih znanostih, predvsem na univerzah, zelo velike potenciale; univerze so dobre in priznane. Če bi šli še dlje s primerjavami, bi ugotovili, da imamo v Sloveniji pravzaprav vsa izhodišča, da lahko uspešno nadaljujemo tudi v integracijskih strategijah, ki jih ponuja EU.
V svojem prispevku sem namenoma citirala komisarja Busquina, ko univerzam in inštitutom podeljuje temeljno vlogo pri vzpostavitvi novih strategij. Slovenija je leta 1995 dobila svoj razvojno-raziskovalni program, ki ga še do danes nismo uresničili. Program je v dolgoročnih ciljih še vedno aktualen, prinesel nam je ciljne raziskovalne projekte, ki so se v sklopu konkurenčnosti Slovenije 2001/2006 obnovili. Čeprav nacionalnega programa nimamo, imamo nov zakon, katerega izhodišča omogočajo nadgradnjo raziskovalnemu delu. Samo pomislimo na prenos in povezovanje med sferami ter na akreditaciji in evalvaciji temelječe raziskovalno delo. Imamo torej neka izhodišča, čeprav se novi zakon morda ne uresničuje tako, kot smo si tisti, ko smo ga pisali, zamišljali in ga univerze takrat niso navdušeno sprejele. Država mora ponuditi instrumente, s katerimi bo omogočala nastajanje strategije za področje znanosti. toda ali ti instrumenti uresničujejo cilje, ki smo si jih zastavili v strategijah, ki niso le nacionalne, iz evropskih prehajajo v nacionalne, in te se uresničujejo v državnih politikah? Vprašanje je, kako uresničevati državne politike, glede na to, da v Sloveniji enotne nacionalne strategije nimamo. Kljub temu lahko z optimizmom gledamo na razvoj znanosti in tehnologij v Sloveniji, saj so nove oblike, na primer na področju gospodarstva, kot so univerzitetni inkubatorji, grozdi in druge, obetavne, kajti postavljajo tako izobraževanje kot raziskovanje znotraj razvojnih državnih strategij. Pristop k uveljavljanju bolonjskega procesa v visokem šolstvu se resno ukvarja z restrukturiranjem študijskih programov in bo diplomantom omogočal mobilnost ter z izobraževanjem skozi vertikalo nudil binarno pot, tako v poklic kot v nadaljnji študij.
Naloga univerz in inštitutov je vsekakor predvsem ta, da se med seboj ne razhajajo in da ne iščejo, kdo ima prednost in kakšne so prioritete posameznih inštitutov in celotne raziskovalne sfere na inštitutih in na univerzi. Raziskovalna univerza mora nastajati znotraj struktur, ki jih ponujajo instrumenti politik, tako izobraževalnih kot raziskovalnih, utrjuje naj se v skupnem delovanju in povezovanju. Brez integracije strategij na nacionalni ravni in brez participacije izvajalcev, ki bodo to strategijo uresničevali, verjetno ne bo šlo. Vendar so potrebne mnoge in različne poti participacije. Ogledala sem si tudi dokument, ki ga je vlada sprejela kot osnovo za ustanovitev agencije za razvojno-raziskovalno dejavnost, in priznati moram, da sem razočarana, kajti v tej agenciji ne vidim dovolj možnosti za uspešno integracijo udeležencev v raziskovalnem delu. Hvala lepa!
Dr. Peter Venturini: Slovenija si ob vstopu v EU zastavlja visoke cilje, vidimo se v zgornji tretjini ekonomsko najbolj razvitih držav. Prepričan sem, da pot v tako družbo vodi le z dovolj velikim številom visokokvalificiranih kadrov, z znanjem, ki bo presegalo evropsko povprečje. Pomembno je, da imamo visoko raven znanja v akademskih institucijah, toda glede na to, da je končni cilj ekonomski napredek, je bistveno vendarle, da imamo to znanje v gospodarstvu. Zato je ključni poudarek moje razprave, čeprav prihajam iz raziskovalnega inštituta, da je treba izboljšati možnosti za bistveno povečanje investicij v razvoj in raziskave privatnega sektorja. Mislim, da je treba razviti monetarno fiskalno okolje za večje vlaganje podjetij in tudi za ustanavljanje novih podjetij, s končnim ciljem zagotoviti razmerje 2 : 1 med vlaganjem privatnega in proračunskega dela v korist privatnega dela. Mislim, da je upravičena razprava o preusmeritvi večjega dela javnih sredstev tudi na raziskave in inovacije. Številke kažejo, da Slovenija za faktor tri zaostaja za evropskim povprečjem po vlaganju na raziskovalca, in to je seveda slaba popotnica, če si želimo doseči evropsko povprečje ali pa ga celo preseči. Dinamiko vlaganj, če si postavimo visoke cilje, je treba bistveno izboljšati predvsem v privatnem in tudi javnem sektorju. Verjamem tudi, da so seveda številne rezerve in možnosti optimizacije tega sistema, in vesel sem, da je prišlo do razprave, ker sem prepričan, da je potrebna čvrstejša politična podpora raziskavam in tehnološkemu razvoju. Vzpostaviti je treba boljše mehanizme za usklajevanje razvojnoraziskovalnih dejavnosti med ministrstvi in nacionalnim razvojnoraziskovalnim programom. Menim, da je pomembno postavljanje merljivih ciljev na vseh ravneh. Konkretno v javni raziskovalni sferi se zdi, da je postavljanje ali odobravanje in spremljanje ciljev posameznih raziskovalcev in raziskovalnih skupin neučinkovito. Težko je namreč spremljati veliko število pogosto slabo definiranih ciljev. Zato predlagam, da vlada in ministrstva potrjujejo cilje in finančna sredstva za celotne raziskovalne organizacije. Prepričan sem, da bi tako dosegli več pozitivnih učinkov, laže pa bi tudi spremljali in merili zastavljene cilje in dosegli višjo raven znanja. Vrhunsko znanje je pogoj za kakovostno izobraževanje, mednarodno sodelovanje in sodelovanje z gospodarstvom. Prepričan sem, da bomo razvitost te zgornje tretjine evropskih držav dosegli z nadpovprečnimi rezultati vsaj na nekaterih področjih. Menim tudi, da je treba izobraževanje hitreje uskladiti s potrebami družbe in spoznanji znanosti, in tukaj se zdi, da si moramo raziskovalni inštituti bolj prizadevati za sodelovanje z univerzo.
Svojo razpravo naj končam z mislijo, da je glede na vložena finančna sredstva ter relativno slabo postavljene cilje na vseh ravneh in tudi glede na delovnopravno zakonodajo vpliv znanosti na razvoj gospodarstva ustrezen oziroma nekako pričakovan. Po drugi strani pa sem tudi prepričan, da s sistemskimi spremembami, predvsem s spodbujanjem vlaganj v gospodarstvo ter postavitvijo ambicioznih in merljivih ciljev v nacionalnem razvojnoraziskovalnem programu, Slovenija lahko doseže tudi želene, visoko zastavljene cilje. Hvala lepa!
Mag. Jožko Čuk: Hvala lepa, gospod predsednik, in lepo pozdravljeni vsi. Na kratko bi predstavil šest misli. Lizbonska, bolonjska in barcelonska listina ter šesti okvirni program so dobra informacijska in dokumentacijska osnova za usmeritve znanosti, razvoja in visokega šolstva v Sloveniji. Tukaj imamo implementacijski manko. Menim, da so vsebina in tudi procesi, ki so na tak način predvideni, na višji kulturnocivilizacijski ravni, kot jo trenutno dosegamo v Sloveniji. In smiselno je slediti tem ciljem. Prebral sem gradiva za današnji pogovor. Menim, da je gradivo UMAR-ja, Dejavnosti raziskovanja in razvoja v Sloveniji, zelo dobra osnova za ta pogovor. Prebral sem tudi prispevke razpravljavcev in ugotavljal, v kolikšni meri upoštevajo sklepe s posvetovanja o lizbonski strategiji in barcelonskih ciljih, ki smo ga maja imeli v zbornici. Menim, da prispevki dr. Žekša, dr. Čokove, dr. Petrinove, dr. Pejovnika, dr. Fischerjeve, dr. Blinca, dr. Rozmana, dr. Kranjčeve in dr. Vodopivca upoštevajo stališča, ki smo jih na GZS takrat predstavili. To dokazuje, da vemo, kakšno je stanje in kje so odkloni od želenih ciljev. Imamo tudi vedenje in poznamo strategije za dosego ciljev. Postavlja pa se vprašanje odločnosti in skupne volje. Menim, da je pozitivna novost, da je predsednik vlade sprejel izziv vodenja vladnega sveta za znanost in tehnologijo. Predstavljam si, da bo ta svet prisluhnil usmeritvam v gradivih in današnjem pogovoru ter sprejel akcijski program za uresničitev družbe znanja. Če želimo dohitevati in prehitevati razvite, je ključno vprašanje kompetentnih kadrov, ki jim moramo zagotoviti zanimivo delo v novih konkurenčnih razmerah.
Slovenija je izrazito izvozno usmerjena država, ena najbolj izvozno usmerjenih držav v Evropi in gospodarstvo živi pretežno od tujine. Uvozno-izvoznim tokovom se mora zato prilagoditi tudi akademska in inštitutska sfera. Pospešiti moramo izmenjavo študentov in predavateljev, in to, kompleksno gledano, na destinacijah, ki so perspektivne za naše gospodarstvo. Poudarjam, podeseteriti moramo število naših študentov v tujini, in to na vzhodu in zahodu, ter število tujih študentov pri nas. Čim prej moramo tudi razrešiti dileme o vlogi slovenskega jezika na univerzi in zagotoviti vertikalne programe predvsem v angleškem jeziku, da bo lahko prišlo do izmenjave tako s profesorji kot s študenti. In za sklep še naslednja misel, fragmentarno. Univerze morajo povečati učinkovitost in uspešnost. Ni več sprejemljivo, da traja študij tako dolgo in da je diplomantov tako malo. Akademska sfera se mora racionalizirati, sicer se bo zalomilo. In čisto za konec, bistveno se mora spremeniti tudi odnos do izobraževanja odraslih ter izobraževanja na področju naravoslovja in tehnike. Hvala lepa.
Dr. Drnovšek: Hvala. Mislim, da smo izpolnili pogoje za petnajstminutni odmor.
Dr. Boštjan Žekš: Gospod predsednik je prosil naju s prof. Rozmanom, da vodiva drugi del pogovora. Kot vsaka sprememba vlade tudi ta prinaša novosti, in to bi bila ta, da bi vas prosila, da ste kratki. Prof. Mramor, prosim.
Dr. Dušan Mramor: V moji sedanji funkciji imam dva pogleda na razvojno-raziskovalno dejavnost in probleme v njej. Enega kot človek iz stroke, in to tako glede obsega in načina delitve javnih sredstev za razvojno-raziskovalno dejavnost oziroma kako naj bo ta sistem organiziran, da bo motiviral povečanje rezultatov na tem področju, kot tudi glede visokega šolstva oziroma obsega in razdelitve sredstev na tem področju. Pri tem se zavedam, da je visoko šolstvo temeljni del šolstva z vidika razvoja. Bolj vas verjetno zanima drugo področje, ki ga sedaj poskušam upravljati kot finančni minister. Najprej glede javnih sredstev za raziskave in tehnološki razvoj. Kot je povedal že predsednik vlade, smo se zelo potrudili, da ob teh res zaostrenih razmerah, ko vstopamo v EU, povečamo delež sredstev v bruto domačem proizvodu kolikor se da. In ta delež se je, kot je povedal že predsednik vlade, z 0,59 odstotka v letu 2000 do zdaj povečal na 0,73 odstotka, v letu 2004 pa bomo naredili vse, da bi se delež še povečal. Vidim tudi možnosti, kako bi se lahko povečal tudi po letu 2005 ali pa mogoče, čeprav v to dvomim, tudi v letu 2005. Drugo vprašanje je, kako se bodo ta sredstva razdelila in v kolikšni meri bodo doseženi rezultati, ki smo si jih zastavili za povečanje konkurenčnosti gospodarstva. O tem je govorila že ministrica Petrinova. Seveda to ni edino, s čimer se ukvarjamo na Ministrstvu za finance. Naše delo je tudi spodbujanje k raziskavam in prizadevanje, da bi bile te ustrezno usmerjene in potem prenesene v prakso, se pravi v gospodarstvo. Veliko ljudi v razpravah in tudi v gradivu, ki sem ga prebral, omenja davčne olajšave. Moram reči, da smo se s programom za učinkovit vstop v EU zavezali, da bomo na tem področju nekaj naredili. Pred nami so spremembe davčnih zakonov in v tem okviru bomo poiskali možnosti za smiselne davčne olajšave. Že od junija se trudimo najti ustrezne rešitve in moram reči, da to ni lahko. Preučujemo tudi rešitve drugih držav; med njimi so velike razlike. Očitno so te rešitve vezane na določen cilj.
Temeljno vprašanje je, kaj želimo z davčnimi olajšavami dejansko doseči. Nekatere države nimajo neposrednih davčnih olajšav, tudi v EU ne, bolj jih zanimajo javni izdatki na tem področju in njihovo usmerjanje tja, kjer bodo prinesli največje učinke, se pravi na odhodkovno stran proračuna. Druge države imajo kombinirani sistem: usmerjanje izdatkov in davčne olajšave. Vladi bomo ponudili določene rešitve, a bomo pustili prostor za razpravo. Do prve razprave o zakonu o davku na dohodek pravnih oseb v parlamentu bomo še pregledovali, katere rešitve bi bile lahko dobre. Nekaj davčnih olajšav bomo tako zagotovo imeli, v kakšnih oblikah, da jih bo mogoče administrativno izvajati in da bodo dosegale tisto, kar želimo doseči, pa je še vprašanje.
Druga stvar je sam finančni sistem. Imamo finančne institucije, finančne inštrumente, ki lahko bolj ali manj spodbujajo to področje. Gre predvsem za sodelovanje z Ministrstvom za gospodarstvo, kjer poskušamo najti oblike, ki bi bile bolj spodbudne. To dejavnost je zelo težko financirati z normalnimi finančnimi instrumenti, ker gre za visoko tveganje. Potrebujemo čisto posebne institucije in inštrumente, to je pri nas premalo razvito.
Tretje področje: v sodelovanju z Ministrstvom za gospodarstvo in Ministrstvom za šolstvo, znanost in šport poskušamo ugotoviti, kateri gospodarski subjekti bi bili lahko najuspešnejši prenosniki znanja z univerz in raziskovalnih inštitutov v gospodarstvo in seveda po drugi strani tudi prenosniki povpraševanja gospodarstva po teh institucijah. Zelo se trudimo, da ustanovil poseben inkubator, kot je na primer inkubator pri ljubljanski univerzi. Ko namreč pride zahtevek do ministrstev, se običajno ustavi. Zakaj? Zato, ker nek formalni razlog ni izpolnjen, saj gre za povsem nove oblike. Ministri zahtevamo pozitiven odnos formalno pravne rešitve, da bi tehnološki park, inkubatorji, vse te oblike, ki so lahko učinkoviti prenosniki znanja, tudi zaživeli. Še kot predsednik upravnega odbora Univerze v Ljubljani sem poskušal dobiti odgovor na vprašanje, koliko je dejansko dela, ki ga univerza opravi za gospodarstvo, se pravi neposrednega prenosa znanja, in kje so problemi, da tega ni več. Odgovor raziskovalcev je bil v glavnem takle: "Podjetja se ne zanimajo dovolj za raziskave, ki jih opravljajo na univerzi, verjetno enako velja za inštitute." Podjetja pa so odgovorila: "Raziskovalci so premalo fleksibilni za naše potrebe." Menim, da bi lahko ravno ti vmesniki in tudi davčne stimulacije, odpravili to nasprotje med enimi in drugimi. Hvala lepa.
Damjan Volšek: Spoštovani prisotni, moj pogled bo pogled nekoga, ki je na začetku razvojnega in znanstvenega delovanja. Eden od razlogov, zakaj menim, da mogoče Slovenija zaostaja na področju znanosti in prenosa znanj v gospodarstvo ter s tem povezano v konkurenčnosti gospodarstva, je ta, da se mi zdi sistem zelo zaprt in javna raziskovalna sfera toga. Zato se mi zdi, kot je pred mano omenil že tudi gospod Čuk, pomembno spodbujati mobilnost med gospodarstvom in javno raziskovalno sfero, seveda v obe smeri, kot tudi med Slovenijo in tujino ter obratno. Kot je pred kratkim izjavil dr. Drušan Petrač, togost ubija, in mislim, da je to eden od problemov. Dober način, ki se uveljavlja na Japonskem in v EU, zdi pa se mi, da je že uveljavljen v ZDA, za hitrejši razvoj znanosti na novih področjih, s katerih naj bi mogoče izšle tudi nove tehnologije, ter tudi za razbijanje togosti je, da se podprejo nekateri najprodornejši mlajši raziskovalci, ki se vrnejo s poddoktorskih izobraževanj v tujini, in se jim da priložnost, da začnejo voditi raziskave na svojem področju. Hvala.
Dr. Igor Emri: Hvala za besedo. Globalno je bilo povedano mnogo in mislim, da se kaj dosti ne da dodati. Vsi vemo, da je treba razmišljati globalno in delovati lokalno, in moj namen je podati nekaj predlogov, ki so lokalnega, konkretnega značaja. Začnimo pri šoli. Ta nedvomno zahteva prestrukturiranje, in to od fakultete do osnovne šole. Potreben je premik iz faktografije v smer kreativnega razmišljanja. To je bilo že povedano in mislim, da je jasno. Kako zmanjšati število študentov? Tudi to je bilo povedano. Strinjam se s šolnino, ampak po mojem mnenju bi morala biti v obliki vavčerjev, da bi še ohranjala socialo. Podrobnosti realizacije uvedbe šolnine lahko vedno podam.
Znanost, tehnološki preboji – tudi to je bilo že povedano – so na neki način revolucija in se ne dajo napovedovati, zato je programsko financiranje na tak ali drugačen način nedvomno koristno, saj zagotavlja razvoj vseh disciplin, kjer se lahko potencialno pojavi tehnološki preboj. Razvoj je proces evolucije. Tehnološka evolucija, oziroma razvoj, pa se da načrtovati. Financiranje aplikativnih projektov bi moralo biti ciljno usmerjeno, in to do produkta, do prototipa, podobno kot CRAFT projekti v okviru EU. To seveda pomeni, da je treba spremeniti način financiranja, tako da se ne financirajo ljudje, ampak projekti, ki bodo dali rezultate. Razvojna naloga mora biti nadaljevanje tehnološkega preboja ali pa dobrega znanstvenega rezultata, podobno kot v primeru EU CRAFT projektov.
Višina financiranja. Samo tak obseg financiranja projektov, ki omogoča izdelavo prototipa lahko vodi do ekonomskih rezultatov. Lastne izkušnje iz preteklosti so pokazale, da če raziskovalne rezultate "pošljemo" v industrijo, jih ta praviloma ni sposobna realizirati. Zakaj? Dober primer je Sovjetska zveza. Tam smo imeli raziskovalne in aplikativne inštitute in so raziskovalci poročila o rezultatih raziskav pošiljali v aplikativne inštitute. Rezultat je bil enak ničli. Edino, kjer je bila Sovjetska zveza uspešna, so bili vojaški programi, kjer so ljudje raziskovali in sami zadeve tudi naredili. Lep primer iz katerega se lahko nekaj naučimo.
Ko že imamo produkt, se pojavi vprašanje, kako ga vpeljati na trg. Mislim, da je treba ustvariti razmere v katerih bodo mladi doktorji lahko ustanavljali spin-off podjetja, v katerih bodo materializirali svoje raziskovalne in razvojne rezultate. To pomeni, da potrebujemo rizični kapital, ki bo to omogočal. Lep primer je Univerza v Južni Karolini (informacijo mi je posredoval kolega, ki je tam v službi in je ustvaril spin-off podjetje), ki ima svoj sklad rizičnega kapitala. Raziskovalec prinese idejo, univerza naredi vse ostalo, ustanovi firmo, kupi prostore, postavi direktorja, ... in tako naprej, ne bi šel v detajle. Zagotavljajo torej možnost, da človek, ki je dal idejo, to tudi uresniči, jo pripelje do rezultata, in pri tem, kot je rekel prof. Žekš, ima tudi finančne koristi . Slednje je po mojem ključno! Če bodo omenjeni osnovni pogoji zagotovljeni sem prepričan, da bomo imeli uspehe. Hvala.
Dr. Boštjan Žekš: Hvala lepa, dr. Emri. Opozoril bi, da so ti prispevki v glavnem že dosegljivi na internetu ali pa še bodo. Tiste, ki še niso oddali besedila, bi prosil, da to storijo danes ali jutri. Naslednja je na vrsti doc. dr. Irena Mlinarič Raščan, ki tukaj nadomešča tudi prisotnega Francija Feltrina, podpredsednika Svetovnega slovenskega kongresa.
Doc. dr. Irena Raščan Mlinarič: Dober dan. Vedno nadomeščam predsednika Svetovnega slovenskega kongresa, ki pa je dr. Pleskovič.
Spoštovani zbor. V referatu sem se dotaknila treh tem, in sicer odprtosti akademske sfere, s tem povezane mobilnosti slovenskih raziskovalcev in njihove reintegracije interdisciplinarnosti ter kreiranja politike, ki bo izkoristila ves slovenski intelektualni kapital.
Slovenski akademski prostor je pred velikim izzivom: zagotoviti si mora uspešen prodor v Evropo in hkrati ustvariti možnosti za implementacijo evropskih načinov potrjeno uspešnega dela v domače okolje. Ne nazadnje mora poskrbeti, da se bodo raziskovalci na začetku svoje poklicne kariere in dobro izobraženi v velikih evropskih centrih vračali v Slovenijo in zagotavljali njeno integracijo v evropski akademski prostor. Glede interdisciplinarnosti naj povem, da se zavedamo nujnosti sodelovanja, in to ne le med različnimi strokami, ampak tudi v podjetno-ekonomskem smislu. S tem namenom, kot je bilo že omenjeno, se na Univerzi v Ljubljani ustanavlja ljubljanski univerzitetni inkubator. Nadalje se nam zdi, da je treba zagotoviti mobilnost raziskovalcev, torej slovenskih raziskovalcev v tujini. Ta je šibka tudi zaradi problema raziskovalcev povratnikov in pomanjkanja mehanizmov za njihovo reintegracijo, torej za vključitev v delo v slovenskih znanstvenoraziskovalnih institucijah ob vrnitvi domov. Pojavlja se potreba po vzpostavitvi mehanizmov, ki bi ta akademski prostor bolj odprli. To bomo dosegli z odprtostjo akademske sfere, torej javnimi razpisi za projekte in štipendije kakor tudi z javnimi razpisi za akademske nastavitve. Poleg nujno potrebne večje mobilnosti naših raziskovalcev pa je treba povečati tudi vključevanje tujih profesorjev in študentov v naše ustanove.
Svetovni slovenski kongres se je te problematike lotil na do sedaj sedmih posvetovanjih zdravnikov, raziskovalcev in poslovnežev iz domovine in tujine. Ko beremo zbornike s teh posvetovanj, vidimo, da se večina znanstvenikov in raziskovalcev slovenskega rodu, ki živi v tujini, želi na neki način aktivno vključiti v razvoj znanosti v Sloveniji. Pripravljeni so pomagati pri šolanju slovenskih študentov na vseh stopnjah na svojih ustanovah, prav tako pa se želijo vključiti začasno ali stalno v delo v slovenskih znanstvenih ustanovah. Odločitev, da želimo slovensko družbo graditi na znanju, vliva mnogo optimizma, čeprav ob zavesti, da kratkoročno to ni najlažja pot.
Znanje je nacionalna dobrina, ki jo v sožitju sooblikujeta posameznik in družba. Navkljub dilemam, s katerimi se srečujemo v našem izobraževalnem sistemu, se zavedamo, da potrebujemo ustvarjalnega, odgovornega in samozavestnega izobraženca. Naloga države pri tem je, da ustvari razmere, v katerih bodo enake možnosti za šolanje ne glede na socialni položaj posameznika. In tukaj imajo univerze zdaj, v tem preoblikovanju po bolonjski deklaraciji, enkratno priložnost, da razvijejo svoj študijski program in ustanovijo ustvarjalne tripartitne ustanove, kjer se bo prepletalo izobraževanje, raziskovanje in razvojno-podjetniška miselnost.
Zavedamo se, da bodo le univerze evropskih standardov in visokih ambicij sposobne pritegniti študente in učitelje z različnih koncev Evrope in sveta in si na ta način zagotoviti svojo prepoznavnost in umestitev v evropski akademski prostor, kar pa bo seveda tudi najvišje priznanje avtonomnosti univerze.
Ustvarjalno, konstruktivno in uspešno družbo skupaj soustvarjajo ženske in moški. Prvi pogoj na poti k družbi, temelječi na znanju, je, da dopustimo celotnemu intelektualnemu potencialu, da zaživi. Naloga družbe je torej, da zagotovi enake poklicne možnosti in ustvarjanje socialnih pogojev za enakomeren profesionalni razvoj obeh spolov. Nadalje je ključnega pomena vključitev vseh slovenskih intelektualcev, vrhunskih strokovnjakov za različna področja, ki so se že uveljavili v Evropi in po svetu.
V znanstvenem prostoru je treba uveljaviti sistem, ki bo spodbujal delo in uspehe. Mladim znanstvenikom je treba omogočiti, da se prebijejo do statusa samostojnega raziskovalca, nosilca projektov, in jim dati možnosti, kjer bo njihov uspeh odvisen od njih samih. Hvala lepa.
Dr. Boštjan Žekš: Hvala lepa. Zelo me veseli, da lahko kot naslednjo razpravljavko povabimo k besedi gospo Tatjano Fink, glavno direktorico Trima. Do sedaj smo že večkrat slišali, kako si znanstveniki ali politiki in profesorji predstavljajo življenje v gospodarstvu, vi nam boste povedali, kakšno je v resnici. In ker ste tako redka ptica tukaj, vam dovolimo tudi kakšno minuto več.
Tatjana Fink: Najlepše se zahvaljujem predsedniku za priložnost, da imamo tudi mi iz gospodarstva priložnost predstaviti svoje stališče in poglede na slovensko znanost, znanje, na izobraževalno področje, predvsem s tistega vidika, za katerega mislim, da je pomemben ne samo za slovenska podjetja, ampak predvsem za celotno slovensko družbo. Rekla bi, da slovenska podjetja ob vstopu v Evropsko unijo in tudi v nadaljnjo svetovno globalno tekmo potrebujemo v tem trenutku še dodaten pospešek, da bomo tekmovali z najboljšimi v svetu, in edino merilo naše uspešnosti v prihodnje bo globalna konkurenčnost. To pa pomeni, da bomo samo najboljši ali pa tisti med najboljšimi v svoji panogi lahko obstali v globalni tekmi. Enako seveda velja tudi za vse druge sfere, za katere pričakujemo, da nam bodo v globalni tekmi pomagale. Vsekakor se strinjam, da ne država, ne znanstvenoraziskovalna ali izobraževalna sfera, ne gospodarstvo sami zase ne morejo priti do rezultatov, ki jih slovenska družba potrebuje. Moram reči, da sem bila zelo vesela, ko sem videla današnjo zasedbo, in mislim, da je to tisto, kar pričakujem. Ne vem, kdo nas je izbral, ampak lahko rečem, da smo redkokdaj tako pomešani znanstveniki, gospodarstveniki, najvišji državni uslužbenci ali predstavniki institucij. Mislim, da je to tisto, kar lahko pripomore k temu, da bo znanje, ki ga imamo, pa ga ne znamo uporabiti, služilo svojemu namenu, to je izboljšanju celotnega blagostanja te družbe. Rekla bi samo še nekaj besed v zvezi s tem, kar je prejle omenil premier, namreč glede tega, kako smo bili presenečeni nad dejavnostmi kitajskega gospodarstva. V industrijski oziroma poslovni coni, v kateri smo bili, so praktično vsa večja globalna svetovna podjetja. V tej coni, ki si jo po navadi predstavljamo kot predel, kjer so samo industrijski obrati, je bilo vse, od najmodernejšega stanovanjskega naselja do petindvajsetih univerz, sedemdesetih inštitutov, velikih centrov ..., in tam so vsi sodelovali drug z drugim in skupaj iskali rešitve in zaradi tega tudi dosegajo take rasti. Menim, da v Sloveniji v naslednjih letih lahko pričakujemo pretresljive rezultate, če se bodo stvari razvijale kot do sedaj, in tu, mislim, je priložnost, da se tudi Slovenci nekaj naučimo. Sama sem že pred časom, ko smo govorili o povezovanju gospodarstva in znanstvenoraziskovalne sfere, videla, kaj bi na različnih področjih nujno morali urediti. Država bi morala predvsem promovirati znanje kot vrednoto v tem okolju in omogočiti olajšave, kot je bilo že omenjeno, pri čemer bi bilo nujno določiti nosilce projektov podjetij oziroma tiste, ki ustvarjajo dodano vrednost. Tako bi država, podjetja ali pa tisti, ki vlagajo v kapital – država vlaga kapital v znanstvenoraziskovalno sfero –, določili kriterije, na osnovi katerih bi dve tretjini raziskovalne sfere morali potem tudi delovati. Predlagam, da je to merilo dodana vrednost, s katero prepočasi napredujemo že v primerjavi z evropskim, kaj šele z ameriškim gospodarstvom. Nadalje mislim, da bi morale države skrbeti tudi za te povezave, in kot sem že rekla, zelo sem vesela, da do teh aktivnosti prihaja, ena takih je tudi današnja.
Mislim, da je treba na področju znanstvenoraziskovalne sfere narediti kar precejšen prepih. Do sprememb mora priti tudi v vodstvih inštitutov, ki naj bi imela tudi menedžersko znanje. Določiti je treba poslanstvo, ki naj bi ga inštituti imeli, ter seveda cilje in kriterije, ki sem jih že omenila. Na področju samega gospodarstva bo treba z dodatnimi olajšavami posebej spodbuditi tiste vlečne konje, ki bi potegnili za sabo tudi druge. Glede kriterijev, ki jih je postavila Evropska skupnost, da naj bi postopoma namenili 3 odstotke BDP za razvojnoraziskovalno dejavnost, lahko rečem samo to, da bi morala slovenska podjetja v ta namen vlagati 25 odstotkov letno.
To bo realno izredno težko dosegljivo, če spodbud ne bo še z drugih strani. Naslednji problem v slovenskem gospodarstvu je zelo nizka izobrazbena struktura in pa premalo znanstvenikov v gospodarstvu. Ključno je znanje. Če se dodana vrednost ustvarja v gospodarstvu, mora biti znanje prav tam, če hočemo doseči rezultate. Za konec naj rečem samo še to, da podpiram nadaljevanje aktivnosti, ki sta jih začela predsednik države in pred časom Ministrstvo za gospodarstvo, ter vse različne aktivnosti gospodarske zbornice in še nekaterih drugih institucij, začete predvsem v zadnjem letu. Potem je realno pričakovati, da bo premik, ki ga pričakujemo, tudi narejen. Hvala.
Dr. Boštjan Žekš: Hvala lepa. Naslednja je na vrsti dr. Jasna Fischer, direktorica in znanstvena svetnica na Inštitutu za novejšo zgodovino.
Dr. Jasna Fischer: Spoštovani predsednik republike, spoštovani predsedujoči, spoštovani vsi navzoči. Dvojno slabo se počutim na današnjem sestanku. Prvič, ker ugotavljam, da slovenščina nima ženske oblike za samostalnik modrec, in drugič, ker kot slovenska zgodovinarka, ki že več kot dvajset let poudarjam, da je problem avtonomije znanosti in znanstvenih disciplin ter povezanosti s konkurenčnostjo in trgom za zgodovinopisje, kot eno od temeljnih znanosti znotraj humanističnih ved, nekaj popolnoma nepredstavljivega. Slovenski zgodovinarji lahko pomagamo ustvarjati historični spomin, lahko pomagamo ustvarjati ustvarjalno okolje, v katerem se lahko slovenska znanost uspešno razvija, toda nimamo kaj prodajati. To smo že poskusili in dvakrat smo imeli izjemno slabe izkušnje. Prvič nas je Državni zbor, dr. Bučar se bo tega spomnil, zaprosil za poročilo o temeljnih značilnosti slovenske politike med letoma 1937 in 1954, se pravi sredi dvajsetega stoletja, ker je poskušal rešiti problem politične razcepljenosti slovenskega naroda. Zadeva se je končala tako, da smo mi poročilo pripravili in ga prišli predstavit v Državni zbor, potem pa so nam državnozborski poslanci očitali, da v njem ni sodb. Odgovorila sem jim, da če hočejo sodbe, naj gredo na sodišče, ker zgodovinar ni sodnik, on samo pripoveduje zgodbo o preteklosti. Tudi v drugem poskusu smo bili naivno prepričani, da bomo mogoče le našli trg za zgodovinopisje, in smo prijavili, za naše pojme izredno pomembno zbirko, ki jo imata samo še dva naroda na svetu, to so Židje in Furlani. Šlo je za poimenski popis žrtev druge svetovne vojne na Slovenskem. Našli smo dva sofinancerja. Tretji, za katerega sem bila prepričana, da bo najbolj vesel tega projekta, to je notranje ministrstvo, s katerim bi lahko uredili problem vpisov v mrliške knjige, o tem ni hotel niti slišati in tako je projekt dobil le 30 odstotkov potrebnega denarja. Zato trdim, da zgodovinopisje trga ne more imeti. Če država ne poskrbi za sistematično, sistemsko urejeno financiranje državnih inštitutov, tako kot je poskrbela za univerzo, in še zlasti, če ne poskrbi za tiste dele slovenske znanosti, ki trga nimajo, potem se zavedajmo, da narod, ki nima svoje zgodovine, v kratkem ni več narod. Se pravi, da Slovencev čez čas ne bo več. In še na nekaj bi rada opozorila, to je problem blokad med univerzo in državo, t. i. državnimi inštituti, ko smo, zato ker ni poskrbljeno za sistemsko financiranje inštitutov, ki jih je ustanovila država, v enakopravnem tekmovanju z univerzo in inštituti, ki trg imajo. In potem seveda prihaja do antagonizmov, sporov, ki povratno delujejo zaviralno na večjo uspešnost slovenske znanosti. Hvala lepa.
Dr. Boštjan Žekš: Hvala lepa. Naslednji je na vrsti dr. Pavel Fonda, ki bo pogledal na ta naš problem z druge strani meje, kot psihiater.
Dr. Pavel Fonda: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani udeleženci, dovolite, da ponudim nekaj vtisov in pogledov od onstran meje. Tesnost slovenskega prostora je postala razvidna s posodabljanjem prometnih zvez. Že danes se Ljubljančan ne more peljati z avtom v nobeno smer dalj kot eno uro, ne da bi se znašel na ozemlju, kjer ne obvlada jezika, kjer ne more prebirati časopisov, kupovati knjig, razumeti televizijskega dnevnika, obiskovati predstav, prireditev in srečanj, predvsem pa izmenjevati izkušenj s kolegi, ki tam delajo in raziskujejo, ne more zaplavati in zadihati v kulturi sosednjega območja in se okoristiti s kulturno produkcijo, ki se tam razvija. Ko bodo čez nekaj let na razpolago hitri vlaki, se bo ta razdalja skrčila na dvajset minut. Delovanje na skoraj vsakršnem področju nujno zajema ozemlja, ki bodo vedno širša in bodo torej segala daleč čez slovenske meje. V bližnji bodočnosti bo nujna, še bolj kot danes, za malodane ves slovenski narod določena mera multikulturnosti. Še posebno to seveda velja za aktiviranje vmesnih koncentričnih krogov, ki jih predstavljajo sosednja območja Italije, Avstrije, Hrvaške in Madžarske, ki so in bodo še bolj za Slovenija zelo važna.
Zaznavna ovira pri razvoju znanosti so lahko še ostanki slovenske samozagledanosti, torej težnje po nekakšni samozadostnosti, ki pa odraža le prikrit strah pred soočanjem s tujino. V ekstremnih pozicijah postane to težnja po ustvarjanju nekakšnega idealnega slovenskega prostora, kjer naj bi sami proizvajali vse, kar potrebujemo. To bi nam navsezadnje dovolilo, da na magičen način zanikamo omejitve, ki nam jih tesna slovenska dvomilijonska stvarnost v resnici postavlja. Za nekatere je zavest teh omejitev preboleča, da bi njihov obstoj upoštevali in da bi se z njimi soočali. To pa lahko vzbuja skušnjavo, da se v domači topli gredi gojijo in ponujajo proizvodi, ki se ne soočajo s širšim zunanjim okoljem in za katere nihče pravzaprav ne ve, koliko v resnici veljajo.
Če pa se slovenske maloštevilnosti zavedamo in o tem razmišljamo, naletimo na dva problema. Prvi je količina in kakovost tega, kar slovenski narod lahko ustvarja. Drugi pa zadeva potrebo po izmenjavi – interakciji s širšim območjem, ki presega slovensko ozemlje, še posebno s sosedi, kot bi tu rad poudaril.
Poglejmo najprej na kratko prvi problem. Po vsem logično in naravno je, da manjši narod proizvaja in ustvarja manj kot veliki narodi. Če se pojavi povprečno en vrhunski matematik na vsakih deset milijonov ljudi, jih bo v stomilijonskem narodu stalno recimo deset, kar je dobra delovna skupina, medtem ko se bo v Sloveniji pojavil le eden vsako peto generacijo, in še ta bo izoliran. Nekaj podobnega bi se lahko reklo za marsikatero stroko in področje, pa čeprav v različnih razmerjih.
Dvomilijonska razsežnost tudi ni zadostna, da bi se statistično dovolj enakomerno porazdelili talenti in sposobnosti. Tako se mi zdi, da so za slovensko ustvarjalnost značilne zelo velike razlike v kakovosti. Poleg odličnih dosežkov na nekaterih področjih najdemo včasih prav skromne na drugih. Nujna je torej intenzivna izmenjava in interakcija s širšim območjem, ki presega slovensko ozemlje.
V znanosti, tako kot na najrazličnejših drugih področjih in strokah, potrebujemo stalne in razvejene stike s širšim krogom ljudi, ki se ukvarjajo z enakimi ali podobnimi problemi. Če pomislimo na današnjo vse večjo razvejenost raziskovalnih področij, na neprestano cepljenje posameznih strok v subspecializacije, bomo ugotovili, da je verjetno na marsikaterem od teh področji v Sloveniji le kak osamljen raziskovalec, ki mu je zdaj zmanjkalo še tistih nekaj sogovornikov, ki jih je prej imel v nekdanjem jugoslovanskem prostoru.
Če pogledam na svojo stroko, vidim, da se danes s psihoanalizo ukvarja le nekaj kolegov in je zato možnost izmenjave izkušenj, kroženje mnenj o prebrani literaturi in o različnih tehničnih prijemih zelo omejena. Obstaja seveda možnost kontaktov na mednarodni ravni prek literature, kongresov in srečanj, ki so v glavnem v angleščini, vendar je na teh osebni kontakt le bežen, nima prave kontinuitete in vse je koncentrirano v nekaj dneh predavanj in razprav, kjer so udeleženci velikokrat le pasivni. Mednarodna raven je vsekakor nujna in potrebna, vendar pa ni zadostna. Mislim, da ni mogoče preskočiti vmesnih krogov med najširšim mednarodnim in lokalnim. Ta razširitev namreč ustvarja humus za rast in razvoj tistih konic in špic, ki so, kot je bilo rečeno na začetku, tako nujno potrebne. V medčloveških odnosih igra zelo veliko vlogo direktna interakcija, to se pravi komunikacija, ki ni le papirnata ali internetska, ampak taka, ki vključuje tudi dovolj redne neposredne medosebne stike. Vsi vemo, da na marsikaterem kongresu človek več zanimivih stvari izve med odmorom, ko se z drugimi udeleženci kongresa neformalno pogovarja, kakor pa med predavanji, ki jih lahko bere tudi doma.
Kolegi v Italiji, Avstriji in večini drugih držav imajo več možnosti, da se med seboj redno srečujejo v zadostnem številu, zato da razpravljajo, da najdejo dovolj zainteresiranih kolegov za sestavo raziskovalnih skupin na specifične teme, da prirejajo dovolj bogate programe srečanj, predavanj, seminarjev in tako dalje. Če bi Slovenci bili multikulturni in večjezični, bi pri takih dejavnosti s sosedi lahko sodelovali. Vse to nakazuje potrebo, da lahko svoj kulturni prostor na primeren način razširimo.
Pred osamosvojitvijo so matični Slovenci v svojem prejšnjem multikulturnem partnerstvu s srbsko in hrvaško kulturo imeli na razpolago, kot širši interaktivni prostor, nekdanje jugoslovansko ozemlje. Danes je treba prostor morda obnoviti, vsekakor pa razširiti še na zahod in na sever, da bodo Slovenci lahko interagirali s sosednjimi kulturami, da bodo lahko plavali bodisi v nemških in italijanskih ali v hrvaških in madžarskih vodah. Diverzifikacija v vse štiri smeri bi pomenila še večjo obogatitev in obenem manjšo nevarnost, da bi katera od sosednjih kultur dobila pri nas hegemonično vlogo.
Da bi lahko razširili svoje interaktivno kulturno območje, je nujno, da vsak Slovenec zna, poleg mednarodne angleščine, vsaj enega izmed sosednjih jezikov. Dejansko se skoraj pri vseh manjših evropskih narodih učijo v šolah večje število tujih jezikov, celo v Italiji bodo uvedli dva tuja jezika v osnovno šolo.
Naj končam s tem, da je slovenski narod živel celo tisočletje v multikulturni dimenziji in le dvanajst let je, odkar – prvič v svoji zgodovini – eksperimentira monokulturnost. Dejansko smo Slovenci stoletja živeli v ne vedno lahkem sožitju z nemško kulturo in sedemdeset let s srbskohrvaško. Z osamosvojitvijo so se tudi te vezi pretrgale. V zadnjem desetletju je tako v ospredju neznanka monokulturnosti, na katero Slovenci doslej nismo bili vajeni. Na pragu pa so že odnosi v okviru združene Evrope, kjer se nujno spet srečujemo z multikulturnostjo. Nadvse aktualno je torej, da razmišljamo o potrebi po tesnejšem sodelovanju s sosedi. Hvala.
Dr. Boštjan Žekš: Hvala lepa, dr. Fonda, za vaše misli, ki jih globoko v srcu vsi čutimo, samo nihče se jih ne upa tako izraziti. Upam, da bo vaš prispevek objavljen na internetu in ga bomo lahko počasi prebrali. Naslednji je dr. Marko Jaklič, Ekonomska fakulteta.
Dr. Marko Jaklič: Dovolite, da, podobno kot večina, začnem s številkami, čeprav bom skušal dokazati, da te niti niso tako pomembne. Pri številkah se sklicujemo na evropsko raven, hkrati pa seveda tudi že govorimo, da ne bo dosegljivo, da bi do leta 2010 povečali vrednost sredstev za raziskave in razvoj na 3 odstotke BDP, pri čemer naj bi država prispevala en odstotek, gospodarstvo pa dva. Sprašujem se o realnosti takih ciljev. Gospodje in gospa ministrica iz vlade so na neki način že, in to zelo cenim, nakazovali željo po večanju tega deleža, toda nihče seveda ne more z gotovostjo trditi, da bomo do leta 2010 ta en odstotek dosegli, kot ga tudi nismo v preteklosti. Mislim, da smo se, oziroma ste se, že najmanj štirikrat ali petkrat ugriznili v jezik, pa tega nikoli dosegli, in tisti, ki se ukvarjamo s strategijami, vemo, da seveda integriteta določenih mehanizmov ali pa modelov pada ravno na tem, da se mogoče v nekem okviru celo država ne drži tistega, kar obljublja. Drugi vidik so seveda podjetja. Mislim, da ga ni junaka, ki bi si zdajle upal napovedati, to mi potrjujejo tudi kolegi in kolegice iz gospodarstva, ki so danes prisotni, da bodo ravno leta 2010 sposobni dosegati tri odstotke oziroma dva, kolikor se zanje predvideva. Kaj skušam povedati? To, da po drugi strani tudi ne pristajam na defetistično tezo, da ta številka ni realna, ker če ni realna, potem je naše stanje res ubogo, še posebej glede na tiste, s katerimi se želimo primerjati in ki se hitro razvijajo. Torej, nekaj je treba narediti v stanju, v kakršnem smo: z omejenimi finančnimi viri in omejenimi kadrovskimi viri. Žal mi je, da mi ne kraj ne čas ne dopuščata, da bi navedel nekaj primerov, kjer so to uspešno uspeli narediti.
Sedaj pa mi dovolite zelo na kratko opisati, na kakšen način se k takim zadevam pristopa. Tisti, ki se bolj ukvarjamo z družboslovjem ali pa znotraj njega s poslovnimi vedami, to področje poznamo; na neki način je področje empirično dokazano, manjkrat pa seveda na pravih mestih uporabljeno. Predstavil bi štiri korake, ki na neki način sledijo tejle logiki: najprej psihologija, potem fiziologija in nato anatomija, če si smem, in to družboslovci pogosto delamo, sposoditi pri naravoslovnih vedah.
Torej psihologija. Najprej se je treba prepričati, potem vzpostaviti neka razmerja, odnose, krvotok, če hočete, šele potem je mogoče vzpostaviti neko novo strukturo, ki pa jo je treba seveda spremljati tudi v dinamičnem smislu. Pri prvem koraku je po mojem mnenju izjemno pomembno, da opredelimo nov model, drznim si trditi, komercialnega, nacionalnega, inovacijskega sistema. Načela, po katerih naj bi spremembe potekale, morajo biti kratka, vsem razumljiva in sestavljena iz konkretnih specifičnih, merljivih majhnih korakov s konkretnimi nosilci in odgovornostmi. Če na primer zapišemo, da bomo zaposlovali tudi tuje znanstvenike, in mislim, da o tem ne bi smelo biti dvoma, mora država v dogovorjenem času vzpostaviti sistem, ki bo omogočal, da lahko tujega znanstvenika zaposlimo, recimo, v roku enega meseca, ne pa tako, kot je danes, ko je to skoraj znanstvena fantastika. Zagotoviti je torej treba integriteto, moralno in profesionalno, ter usklajenost programa in efektivnosti. Na neki način sem prepričan, da tudi ta današnji zbor deluje v tej smeri, in menim tudi, da je, sodeč po prvem sestanku komisije za pripravo novega nacionalnega raziskovalnega programa, ki jo vodi gospod Žekš, mogoče utemeljeno upati, da bomo prišli do kratkega, na nekaj straneh utemeljenega akcijskega programa na tem področju, ki bo na neki način utemeljeval usmerjanje. Kot majhna država, absolutna številka je tudi tu pomembna, namenjamo za raziskave le nekaj sto milijonov evrov, in še te razpršimo. Na tem področju smo med najbolj razpršenimi oziroma najbolj neusmerjenimi. Seveda usmerjenost ne more potekati tako, da neki državni uradnik določi, kaj naj delamo, ampak je posledica, kot je povedal gospod predsednik države, informacijsko-komunikacijskega toka. Ta je pri nas žal premalo izpostavljen. Če smem, bi vam dal samo en plastičen primer, mislim, da vam bo drag, ker bom pometal pred lastnim pragom. Pred dvema letoma smo se na Ekonomski fakulteti zelo intenzivno zavezali k mednarodni odličnosti. Del te akreditacije je tudi, da zaposlimo tujce. Naloge smo se lotili na tale način: zaposlimo dva tujca, kogar koli že, samo da bosta malo boljša, kot smo mi, čeprav tudi mi nismo tako zelo slabi, lahko sta s katerega koli področja, samo da sta pripravljena sprejeti naše pogoje dela, našo plačo itn. Finci, ki so bili danes že večkrat omenjeni, so se pred sedmimi osmimi leti tega lotili popolnoma drugače. V partnerstvu države, Nokie in drugih podjetij ter seveda tudi univerze so razpisali dve mesti, za menedžment in znanost. Pridobili so dve svetovni avtoriteti oziroma najboljša človeka na tem področju, kar seveda kaže na to, kako se lahko stvari lotimo, če smo bolj na neki način povezani.
Naj zdaj na kratko predstavim drugi korak, tj. motiviranje, ali kot jaz temu rečem, "iti na teren". Vprašajmo se, koliko uradnikov na različnih področjih v raziskovalnih in podobnih sferah dejansko sodeluje z uporabniki. Mislim, da je to razmerje treba spremeniti. Raziskovalne institucije naj bi seveda same poiskale razlog za svoj obstoj, ne pa da ga iščejo v ustanovitelju oziroma v državi.
Tretji korak, danes je bil že izpostavljen, je osredotočanje na konkretne projekte, ki so že dokazali ali kažejo svoj komercialni potencial. Izpostavljen je bil Unitech oziroma področje Litostroja, ker so bila pač izpostavljena tehnološka področja. Moram reči, da Unitech zelo konkretno sodeluje z mojo fakulteto, tudi z mano osebno, a to se seveda po navadi ne izpostavlja, ker smo drugorazredni. Skušam pa dokazati, da nismo, ker znamo organizirati znanje. Imamo tudi nekaj razvojnih institucij, kot je na primer CEM, ki ga predstavlja dr. Emri. Ta center je mogoče malo preveč proaktiven v smislu potreb oziroma kompetenc podjetij in morda potrebuje to, o čemer je govoril dr. Emri, namreč možnost ustanavljanja podjetij, visoko tehnoloških podjetij.
In še četrti korak: potrebno je čim hitrejše izločanje organizacij in posameznikov, jaz bi temu rekel gnilih jabolk, ki se ne bodo mogli prilagoditi novim razmeram. Če bomo to uspeli narediti in bomo uspešno uvajali spremembe in potem nov nacionalni inovacijski sistem, čez deset let ali pa čez sedem let ne bomo dosegli samo 3 odstotke BDP. Pustimo se presenetiti.
Dr. Boštjan Žekš: Hvala lepa. Naslednji je na vrsti prof. dr. Anton Jurgetz, član uprave BMW, eden od Slovencev, ki so uspeli v tujini in ki jih mi tukaj zaradi tega ne maramo preveč.
Dr. Anton Jurgetz: Gospod predsednik, spoštovane gospe in gospodje. Najprej moram reči, da me zelo veseli, da lahko sodelujem v tako pomembnem strokovnem krogu. Oprostite, prosim, če bom naredil kakšno jezikovno napako, že 38 let namreč govorim v tujem jeziku. Referata nisem pripravil pismeno, sem pa zelo pozorno poslušal dosedanjo razpravo in opazil nekaj stvari, za katere lahko rečem, da niso dosti drugačne kot v tujini, na primer v Nemčiji, Angliji ali celo v Ameriki. Problemi so povsod bolj ali manj enaki, le vzroki zanje in metode oziroma procesi reševanja so mogoče drugačni. V današnji razpravi je bilo dostikrat rečeno, kako naj se razvijajo znanost, gospodarstvo itn. Od zunaj zelo intenzivno spremljam razvoj svoje rojstne domovine – to je razumljivo – in se o tem, kakšno pot je izbrala, pogovarjam tudi s kolegi v mojem okolju. Menim, in moji kolegi so enakega mnenja, da je Slovenija zelo napredovala, kar se tiče spremembe sistema. ”Novi sistem” je uvedla pred desetimi leti z osamosvojitvijo in se v tem času zelo uspešno pripravila za vstop v Evropsko unijo, toda na podlagi izkušenj, ki sem jih dobil, ko sem v domovini sodeloval pri nekaterih projektih, lahko rečem, da je še dosti odprtih vprašanj in nalog, ki jih je potrebno rešiti skladno z zakonodajo Evropske unije.
Prvič, mislim, da se mora zelo povečati odgovornost ljudi v političnem in gospodarskem razvoju. To velja tudi za razvoj oziroma obnovo programov v šolstvu. Motiviran človek bo uspešnejši v doseganju ciljev. Sam sem imel možnost zelo veliko doseči v svojem poklicnem razvoju v tujini. Zakaj? Ker sem imel možnost razvijati se tako, kot sem sam mislil, da je prav in tudi sam odgovarjal z vsemi konsekvencami. Seveda je ta proces tudi reguliran z zakonodajo in tudi drugih omejitvah.
Drugič: sodelovanje visokega šolstva z industrijo. Razviti je treba tako imenovano network organizacijo, ki znanost povezuje z industrijo. Znanstvene rezultate je treba pripeljati na tržišče. Tudi na tem področju je potrebno še veliko izboljšanje, če je potrebno tudi z izkušnjami iz tujine. Seveda lahko največ primerov navedem z nemškega območja, ker tam pač največ živim. Nemške univerze sodelujejo z industrijo, sicer ne vse, ampak tiste, ki sodelujejo, so zelo uspešne. Znanstvenike na univerzah in inštitutih podpira industrija, kar v sodelovanju s strokovnjaki iz industrije prevzamejo določene razvojne naloge. Tudi sam sem imel priložnost sodelovati z dvema tamkajšnjima univerzama, in to brez restrikcij iz zakonodaje šolstva ali iz industrije pri skupnih projektih, diplomskih ali promocijskih nalogah. Potem je pomemben tudi vpliv, kolikšna naj bo najmanjša, jaz bi rekel tudi največja podpora politike oziroma zakonodaje, državnih ustanov za ta zelo pomemben razvoj sodelovanja med znanostjo in gospodarstvom. Kot sodelavec v nadzornem svetu uspešnega podjetja v moji ”stari” domovini se seveda vprašam tudi, kolikšen oziroma kakšen sme biti vpliv ”paradržavnih institucij”? In vprašam se tudi, kakšna je odgovornost in strategija teh ustanov glede razvoja slovenskega gospodarstva (in priprave na vstop na globalno tržišče).
Želel sem prispevati v to diskusijo z nekaj vprašanji oziroma rezultati. Na koncu želim reči, da bi bila velika napaka investirati čas samo v razprave problemov ali diskusije, ne pa v aktivno sodelovanje pri reševanju odprtih vprašanj. Alternativ in pozitivnih ali uspešnejših rezultatov je dovolj, potrebno je le, da se odgovorni tega zavedajo. Hvala za pozornost.
Dr. Boštjan Žekš: Hvala lepa. Naslednji je na vrsti dr. Edvard Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije.
Dr. Edvard Kobal: Z veseljem sem se odzval vabilu na pogovore o teh problemih. Gre za pomembne stvari, in mislim, da moramo to upoštevati, da bi bila razprava lahko uspešna. V ospredju prizadevanj posameznikov in organizacij ne bo odkrivanje človeških virov, kar je bilo že poudarjeno. Mislim, da imamo o tem nacionalni konsenz naših volivcev, staršev volivcev itd. Najobetavnejše izmed njih bi bilo zelo smiselno usmeriti prav v razvoj, ustvariti novo generacijo raziskovalcev, sledeč geslu, da želimo uveljaviti izobraževanje. To se pravi, doseči je treba čim boljšo strukturo izobraženosti slovenskega naroda, slovenske družbe. Zelo pazljivi moramo biti, tudi danes v tem omizju, glede šolnine, ki jo želimo vpeljati. Mislim, da je šolnina do neke meri potrebna, vendar kot kazen, ne kot negativna nagrada, da nekdo lahko študira. Prizadevati si moramo, da bomo imeli čim bolj izobražene državljane. Zelo pogrešam človeka z vizijo. Takega človeka nikjer ne promoviramo oziroma ga še nismo v dvanajstih letih. Nismo kadrovsko iskali takih državljanov, da bi jim nudili delovna mesta, nadaljnje izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje. Predpogoj pri kandidaturi za poslanca, ministra, predsednika itd. bi moralo biti osnovno vedenje o razvojni vlogi znanosti. Mislim, da so to zelo pomembne stvari in da se noben poslanec Državnega zbora ne bi smel izogniti razpravljanju z državljani o visokem šolstvu, terciarnem izobraževanju ali znanosti. Raziskovanje bi morali omogočiti samo najboljšim. Odličnost mora biti cilj, h kateremu moramo stremeti tudi v prihodnosti. Mnogo več raziskovalcev bi se tudi moralo približati praksi. Tega danes ni. Na tem področju mora priti do sprememb, imeti moramo več raziskovalcev, ki bodo združljivi z gospodarstvom in njegovimi potrebami. Sicer bo med ljudmi prevladalo mnenje, da je namenjanje sredstev iz proračuna za znanost predvsem strošek, ne pa naložba v prihodnost. Ukiniti je treba prevladujočo enosmernost finančnih tokov za razvojnoraziskovalno dejavnost, tako javnih, tj. proračunskih denarnih sredstev kakor sredstev gospodarskih družb. Nakazati je treba več novih možnosti. Strinjam se z mnenjem dr. Emrija o tehnoloških prebojih. Našim raziskovalcem, ne samo prof. Juvanu, moramo zaupati in jim omogočiti tehnološke preboje. Če prof. Emri za svoje raziskave potrebuje 100.000 evrov, mu jih Slovenija mora dati. V nasprotnem primeru bo prof. Emir, ki je uspešen, teh 100.000 evrov ali še več pridobil iz tujega vira in tako se bo znanje prelilo iz Slovenije. Naložba v znanost je naložba v prihodnost. Prizadevati si je tudi treba, da slovenski raziskovalec postane evropski raziskovalec. Sodelovati mora ne samo v šestem okvirnem programu, kjer smo nekako uspešni in smo zaradi začetne trme oziroma bojazni prišli naprej, temveč tudi pri temeljnih raziskavah v Evropi, v evropski znanstveni fundaciji. Gospoda predsednika države pozivam, naj vendarle v Sloveniji dosežemo, da bi se temeljne raziskave v okviru evropske znanstvene fundacije financirale iz državnega proračuna oziroma da bi se državna sredstva dodala k sredstvom, ki jih slovenska znanstvena fundacija že osem let pridobiva iz slovenske industrije. To je seveda spodbudno, vendar ne rešuje problema financiranja sodelovanja pri temeljnih raziskavah v vseevropskem prostoru. Raziskovalci vseh delujočih generacij morajo postati opaznejši in glasnejši, tudi v medijih. Preseči je treba pasivnost, neaktivnost, nezanimivost. Naj še enkrat povem, gospod predsednik države, mislim, da današnja razprava izjemno pomembna. Hvala.
Dr. Ivan Rozman: Hvala. Naslednja je na vrsti dr. Andreja Kocijančič.
Dr. Andreja Kocijančič: Hvala lepa, gospod rektor. Nekaj besed bi rada povedala o temi, ki je pravzaprav vaša, in če se bo kaj zataknilo, vas bom prosila za pomoč. Govoriti namreč želim o mehanizmih nadzora in zagotavljanja kakovosti visokošolskega študija v Sloveniji.
Ti dve besedi sta pogosto izrečeni. Zagotavljanje kakovosti visokošolskih institucij smo zapisali tudi v nacionalni program in v druge strateške dokumente. Vendar če pogledamo resnici v oči, Slovenija v tem trenutku nima sistema zagotavljanja kakovosti, kaj šele sistema, ki bi bil primerljiv z drugimi državami v Evropi. Druge evropske države te sisteme imajo, pa ne bom rekla, da smo edini, ki jih nimamo. Taka je še Malta. Se pravi, Malta in Slovenija sta se dejansko izognili evropskim priporočilom za vzpostavljanje sistema nadzora nad kakovostjo in sistema zagotavljanja kakovosti visokošolskega študija. Več kot jasno je, da bi bilo v Sloveniji treba oblikovati sistem zagotavljanja kakovosti, in to seveda v skladu s priporočili vseh dokumentov Evrope, predvsem zadnjega dokumenta o uresničevanju evropskega visokošolskega prostora, ki je bil letos jeseni sprejet v Berlinu na konferenci ministrov, pristojnih za visoko šolstvo. Če bi sledili temu priporočilu, bi morali ustanoviti agencijo ali neko podobno nevtralno, neodvisno telo za nadzor in zagotavljanje kakovosti visokošolskega študija v Sloveniji. Naloga agencije naj bi bila usklajevanje različnih interesov predstavnikov vlade in visokošolskih institucij. Njena avtonomija naj bi se nanašala predvsem na neodvisnost glede evalvacijske metode in rezultatov evalvacije. Če bi sledili navodilom s konference v Berlinu, bi si morali prizadevati za vzpostavitev sistema samoevalvacije. Nekaj tega imamo, vendar ne v dokončni in taki obliki, kot bi si jo želeli in bi jo morali imeti. Evalvacijska poročila bi morala biti javna in pri njih bi morali sodelovati tudi študentje, kot aktivni sodelavci pri pisanju poročil samoevalvacije.
Zunanja evalvacija je tista, ki si jo želimo in je nimamo. V Sloveniji bo ta evalvacija verjetno nekoliko bolj zapletena prav zaradi majhnosti slovenskega visokošolskega prostora. V komisije bo zato verjetno treba vključevati izvedence iz tujine, kar bo morda celo naša prednost. V zunanjih evalvacijah morajo sodelovati tudi študentje. Zadnje priporočilo berlinske konference glede vzpostavitve sistema nadzora nad kakovostjo pa je vključevanje v mednarodni prostor. Ko bo agencija ustanovljena, se mora vključiti v evropsko mrežo za nadzor nad kakovostjo visokošolskega študija. Zakaj? To ni zgolj formalnost. Bojim se, da smo jo dolgo jemali kot neke vrste formalnost, ne glede na to, da je naša nacionalna komisija za nadzor nad kakovostjo dela v visokem šolstvu na to opozarjala. Gre za to, da šele po ustanovitvi agencije in njeni vključitvi v mednarodno mrežo lahko poteka izmenjava izkušenj, sodelovanje s podobnimi institucijami v tujini. Več ko je tujih izvedencev vključenih v zunanje komisije, več je možnosti za uvajanje novih in skupnih projektov. Glavno pa mislim, da je to, da se evropska dimenzija zagotavljanja kakovosti razvija v smeri medsebojnega priznavanja agencij za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu in medsebojnega priznavanja akreditacij študijskih programov, institucij in s tem tudi diplom. In če kaj lahko naredimo za naše diplomante, je to, da jim ob sami akreditaciji in kasnejši evalvaciji visokošolskih institucij oziroma visokošolskih programov omogočimo mednarodno priznanje diplom. Z mednarodno akreditacijo bo to verjetno hitreje in učinkoviteje kakor z vsemi dodatki k diplomi, napisanimi v tujih jezikih. Hvala lepa.
Dr. Jana Kolar: Spoštovani predsednik, spoštovane udeleženke in udeleženci. Moji kolegi so povedali danes že večino stvari in strinjam se z njimi. V naslednjih treh do petih minutah, kolikor mi je namenjenih, bi se zato poskušala osredotočiti na izredno ozek segment, čeprav prav tako pomemben. Stiki z javnostjo slovenskih znanstvenih ustanov so izjemno slabi, razen redkih izjem, kot je na primer SAZU, ki nam je lahko vsem za zgled. Znanost je dejansko na obrobju slovenske družbe in zaide v medije le ob škandalih ali pa na primer ob kontroverznih raziskovalnih temah, kot je recimo genski inženiring. Razveseljivo je, da se je v zadnjem letu predvsem Slovenska znanstvena fundacija z dr. Kobalom na čelu lotila promocije znanosti, tako da izobražuje raziskovalce, da bi bili bolj sposobni komunicirati z javnostjo. Za to namreč nismo šolani in javnost dejansko govori jezik, ki se ga moramo mi šele naučiti. Pomembna so tudi prizadevanja okoli slovenskega festivala znanosti, prav tako v organizaciji Slovenska znanstvene fundacije. Oboje je podprlo Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, ki nam je torej naklonjeno in se zaveda pomena podajanja raziskovalnih vsebin na javnosti razumljiv način. Rada pa bi poudarila, da promocija znanosti ne more ležati samo na ramenih raziskovalcev. Ministrstvo vsako leto razdeli velik del proračuna za raziskave in mislim, da bi nekaj svojih dejavnosti morali nameniti tudi obveščanju javnosti o rezultatih teh projektov. Navsezadnje smo davkoplačevalcem dolžni razložiti, kako smo sredstva porabili. Smiselno bi bilo organizirati službo, ki bi medijem posredovala informacije, ne samo v obliki spletnega portala, kjer bi bili poljudno predstavljeni dosežki, ampak tudi z aktivnim obveščanjem novinarjev o zgodbah o uspehu, ki jih v slovenski raziskovalni sferi ne manjka. Le tako bomo lahko dejansko zgradili na znanju temelječo družbo, kar pa je pravzaprav tema današnjega pogovora. Hvala.
Dr. Ana Kranjc: Hvala lepa za besedo. Hvala gospodu predsedniku za povabilo, da lahko sodelujem v tej razpravi, se iz nje učim in jo poslušam. Moj prispevek in nekako druga plat medalje, moje raziskovalno zaledje, mi dovoljujeta, da razmišljam o zaledju, ki ga ima znanje, o prenosu znanja in o tem, kakšna naj bi bila videti goba, ki naj bi vsrkala ustvarjeno znanje, proizvodnjo naše znanstvene elite. V prispevku, ki sem ga posredovala elektronsko, sem se omejila na navedeno temo. To je tretje življenjsko obdobje. Govoriti moramo namreč tudi o tej skupini prebivalcev Slovenije, ki so v bistvu socialno mrtvi, to je o pol milijona prebivalcev upokojencev. Njihova starost se giblje od 43 do nekaj čez 90 let, torej gre za ljudi, ki živijo v pol stoletja starostnega razpona. Socialna smrt seveda pomeni po znanem Frommovem pravilu, da postaneš destruktiven, če v svojem socialnem okolju ne moreš biti konstruktiven. Če čustvene energije ne moreš porabiti, zapadeš v destrukcijo. Ker imamo upokojence lepo "konzervirane" po stanovanjih, je največja možnost avtodestrukcija: povečano število depresij, samomorov, zlasti pa povečani računi za zdravstvo in povečani stroški za zdravila.
To bi pustila ob strani, navedla bom samo droben primer, ker bi rada opozorila še na nekatere druge teme o dostopnosti znanja v naši družbi, ki se mi zdi precej skrb vzbujajoča. Na primer, koliko je dostopno računalniško znanje. Raziskava na področju računalništva iz lanskega leta kaže na elitne privilegirane skupine. Če ste zaposleni, srednjih let in imate vsaj srednjo izobrazbo, spadate k 48 odstotkom tistih, ki zelo dobro obvladajo internet in računalnike. V starostni skupini nad 60 let sta taka samo 2 odstotka. Družba ni več odvisna od elite. Tu bi opozorila na paradigmatični premik od industrijske družbe k informacijski, učeči se družbi. Prej smo izhajali iz elite, reševala nas je elita, menedžment, intelektualci, znanstveniki. Tudi znanost in znanstveniki ne spadajo več v vrh piramide, ampak so del kvartarnega sektorja, ki naj bi v informacijski družbi pokril četrtino aktivnega prebivalstva. Sedaj lahko ocenjujemo; sami podrobno poznate podatke, s kakšnim potencialom razpolagamo, kolikšen del te četrtine aktivnega prebivalstva je znanstvenikov, inovatorjev itd. in kolikšen del ne ter kje so ovire. Ko zavrnemo predstavo o piramidalno, elitno grajeni družbi oziroma ko ta zbledi, pa se moramo vprašati, kakšna je ta družba. Današnja informacijska, učeča se družba je vrtinec, ki deluje centripetalno in centrifugalno, vleče navznoter vsakogar in ga tudi neprestano poriva navzven. Zato ta družba z učenjem, s tem dihanjem v znanju in znanosti, ki ga omogoča vsakemu državljanu, temu daje priložnost, da se pomika navznoter ali pa navzven, na rob družbe. Seveda so upokojenci po 60. letu, le z 2 odstotkoma takih z znanjem o računalnikih in računalništvu, na robu družbe, so zunaj, na robu tega vrtinca, ki neprestano srka in izloča. Sami doživljamo, kako je ta družba dinamična. Kot vsaka sodobna družba je po svoje naporna, po drugi strani pa nam omogoča nove kakovosti življenja. Še ena pripomba glede računalništva in znanja računalništva: Ministrstvo za informacijsko družbo je omogočilo organizacijo mreže e-šol po Sloveniji. Z univerzo za tretje življenjsko obdobje smo se dogovorili, da je dostopna tudi upokojencem. Naval je neobvladljiv! Vsega je premalo, ljudje imajo interes, hočejo se naučiti tega, hočejo imeti občutek enakovrednosti. In če kdo, potem ima upokojenec možnost ogromno ustvarjati prek digitalnih sistemov, nove tehnologije ter s tem tudi vplivati na srednjo generacijo in jo v marsičem razbremeniti, pa tudi na mlajšo generacijo.
Moj čas je potekel, predlagala bi samo še nekaj rešitev. Ena od paradigem je, da sodobna družba skuša zajeti vse prebivalstvo v izobraževanje in učenje, srka ga k sebi. Pri nas pa v izobraževanju še vedno delujemo na selekcijski način, to pomeni, vse, ki nimajo dovolj točk, odrivamo, češ vi niste za nas ... Zelo heretična je misel, ki sem jo nekoč izrekla in potrdila tudi z eksperimentom na eni od novih gimnazij. Predlagala sem, naj vendar vpišejo najslabše učence iz osnovne šole, zadostne, dobre, ki so bili namenjeni v poklicne šole. Vpisali so jih in zdaj so v četrtem letniku, brez popravnega izpita so prišli do četrtega letnika gimnazije. Kar jim ni dal dom, so jim dale javnost, država, šola. Se pravi, slabim dijakom, ki so pod ravnijo povprečnega razvoja, je treba dati čim slabše šole?
Funkcionalna nepismenost v Sloveniji, ki je 70-odstotna, se lahko reši na množičen način, in sicer s podporo lokalne kulture, z decentralizacijo v financiranju na občine in tudi s prostovoljnim delom vseh segmentov prebivalstva, kjer nastaja večja dinamičnost. Hvala lepa.
Dr. Ivan Rozman: Hvala lepa, dr. Kranjčeva. Seveda je problem t. i. računalniška pismenost, ki z leti gotovo upada, a če hočemo revitalizirati ta del prebivalstva, moramo seveda imeti določene sisteme, tudi sisteme izobraževanja.
Naslednji pa je res prof. dr. Alojz Kralj, redni član SAZU.
Dr. Alojz Kralj: Hvala lepa, gospod predsednik, spoštovani prisotni. Glede na množico idej, pripomb in sugestij sem izločil samo tri področja, za katera mislim, da bi morali v Sloveniji doseči neke sistemske spremembe oziroma korektive, ki bi zagotavljali, da bi se začele stvari izboljševati tudi na drugih področjih. Začel bom s pripombo. Vprašal bi, koliko je tu prisotnih predstavnikov majhnih in srednje velikih podjetij? Niti enega! Kaj to pomeni? Znanost ni namenjena velikim podjetjem, ki že imajo svoje raziskave in svoj razvoj ali pa te lahko kjer koli kupijo, v Rusiji, na Poljskem, v Nemčiji pa tudi v Ameriki. Gazele bodo nastale iz srednjih in majhnih podjetij. Zato moramo te vprašati, kaj mislijo o znanosti, ne pa se pogovarjati med sabo in reči, mi smo dobri. Drugi morajo priti in reči, vi ste dobri!
Nadaljeval bi tam, kjer je začela in tudi zaključila prof. dr. Kocijančičeva – pri nadzornih sistemih. Ti pri nas ne delujejo, ne na področju visokega šolstva ne na področju znanosti. Za to je vrsta dokazov. Nadzorni sistemi ne zagotavljajo samo kakovosti in evalvacije kakovosti, ampak predvsem tudi učinkovitost, racionalnost porabe sredstev, doseženo kakovost tudi v znanosti in izpolnjevanje poslanstev tistih institucij, ki jih plačujemo z davkoplačevalskim denarjem. Naj povem primer: če pri nas študent študira osem ali devet let in po osmih ali devetih letih doseže diplomo samo 50 odstotkov generacije, to pomeni, da je vsak študent porabil denar in čas za dva. To je skoraj zločin!
Kaj si predstavljam kot učinkovitost? Poročilo UMAR se na strani 55, ko bi moralo začeti razpravljati o učinkovitosti, konča, kar je zelo velika pomanjkljivost. Morali bi uvesti ocenjevanje učinkovitost naših institucij. Ocenjevati bi jih morali med seboj in v mednarodnem merilu. Koliko je pri nas denar, ki ga davkoplačevalci dajo za razvoj znanosti, učinkovito uporabljen. Če lahko dobimo za isti denar dvakrat več raziskav v krajšem času, bomo raziskave naročili tam, kjer to lahko dobimo. Za davkoplačevalca ni pomembno, kdo raziskuje, pomembni so rezultati, ki bodo vodili do dodane vrednosti, do večje učinkovitosti itd.
Drugo področje, ki bi ga rad izpostavil in na katerem bi morali imeti sistemski pristop, drugačen, kot ga imamo danes, je mednarodna primerljivost meril, kriterijev in drugega, kar se nanaša na učinkovitost. Določila v zakonu o visokem šolstvu in v zakonu o raziskovalni dejavnosti so jasna, namreč, da morajo biti merila, kriteiji itd. mednarodno primerljivi. Vendar se pri nas zadovoljimo že z deklarativnim nivojem. Kako, recimo, vemo, da je naša univerza internacionalno odprta?! Univerza sama nam to pove. Nikoli pa ne povabimo koga takega, ki bi lahko rekel: "Vaša znanost je pa res dobra!" Naši znanstveniki sami rečejo: "Mi smo dobri". Kaj to pomeni? Imeti bi morali institucionalni sistem, pristop, ki bi preverjal izpolnjevanje poslanstva na primer nacionalnih oziroma državnih, od vlade ustanovljenih raziskovalnih sistemov, inštitutov. Najprej je treba jasno definirati poslanstvo, nato ugotoviti, ali ga izpolnjujejo. Enako velja za univerze. In če ga ne izpolnjujejo, je treba ukrepati. Kdo lahko ukrepa? Ukrepa lahko minister, vlada. Na ta način bi lahko uveljavljali neko strategijo. Danes je ne moremo uveljavljati, ker je prepuščena bolj ali manj neki osebni ambicioznosti in ni urejena na sistemski ravni.
Še tretji problem, iz katerega sledi, da določene stvari, ki so sicer zapisane v zakonu, zelo lahkotno obravnavamo in jih ne spoštujemo. To pa je sistemska napaka v naši družbi, namreč, če nam nekaj ne ustreza, bomo našli mnogo izgovorov in sistemov, kako to obiti, samo da tistega ni treba uveljaviti. Problem je tudi zagotavljanje mednarodnih meril za podeljevanje nazivov na visokošolskih institucijah pa tudi v raziskovalnih ustanovah. Smo tako majhni, da vsakdo pozna vsakogar. Iti bi morali na mednarodno uveljavljen trg, kjer bi nam drugi ljudje povedali, koliko smo dobri, ne pa da sami med sabo ugotavljamo, da smo dobri. S tem se bi bistveno spremenila struktura na univerzi. Mislim, da bi odpadla vsaj ena tretjina, če ne celo polovica. S tem pa bi se sprostila mesta za tiste, ki so v resnici dobri in bi na univerzo radi prišli, pa ne morejo.
Podobno je na področju financiranja raziskav, projektov, programov. Če bi bila uveljavljena mednarodna merila, bi denarja za raziskave še ostalo. Trdim, da slabe raziskave naredijo dvojno škodo. In slab profesor naredi trojno škodo! Zapravlja, prvič, svoj čas, drugič, čas študenta in, tretjič, državni denar. Poleg tega pa ta študent kasneje dela škodo še v gospodarstvu ali kjer koli pač začne delovati, ker ne zna dobro delati.
Še o konkurenčnosti, ker je bilo o tem danes že veliko govora. Naša znanost in visoko šolstvo delujeta izolirano, nista izpostavljena mednarodnim pritiskom. Ali smo znanost pripravljeni odpreti mednarodnim pritiskom? Kaj to pomeni? Da raziskovalne programe in projekte razpišemo v angleškem jeziku, da se prijavljajo naši znanstveniki v angleškem jeziku, tako da bi lahko kakovost preverili mednarodni revijalni eksperti. To odpira vrata ne samo za mednarodno ocenjevanje, ampak tudi za mednarodno prijavljanje na naše raziskovalne projekte in denar. Če nekdo iz tujine ponudi za isti denar boljši, hitrejši ali celo dvojni rezultat v krajšem času, potem kot davkoplačevalec ne vidim razloga, zakaj ne bi on dobil tega denarja. Ne vidim razloga, zakaj bi ta denar dali neki nacionalni raziskovalni ustanovi. Hvala lepa.
Dr. Jože Krašovec: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane gospe in gospodje. Dovolite, da vas povabim na kratko refleksijo o nekaterih vidikih etike, ki jih je mogoče videti v zvezi z znanostjo. S tem se navezujem na predhodni pogovor o vrednotah, pa tudi na prvi in drugi kongres slovenskih znanstvenikov, ki je potekal pred dvema letoma, in na tretjega, ki je bil letos v okviru Slovenskega svetovnega kongresa. Obakrat sem imel predavanje prav na to temo – razmerje med znanostjo in etiko, pod osnovnim naslovom Poti znanosti do edinosti Slovencev. Osebno sem prepričan, da znanost spada med najpomembnejše poti, ki lahko vodijo tudi do edinosti Slovencev. Danes smo bolj kakor kdaj koli v zgodovini človeštva občutljivi za vprašanje človekovega dostojanstva, v zvezi s tem pa za avtonomijo v znanosti. Globinsko spoznavanje naravnega zakona, glas vesti, splošni človeški čut za dobro in usmerjenost naše zavesti v prihodnost so razlogi, da se danes v svetu vse bolj uveljavlja etika kot posebna zahteva sodobne tehnološke in tehnokratske civilizacije. Nekateri govorijo o etizaciji sodobne družbe. Nastaja etični kodeks za znanstvenike tako rekoč na vseh področjih. Na številnih področjih obstaja dogovor med ideološko različno opredeljenimi znanstveniki.
Različni sodobni pogledi na naravo in na vlogo človeškega razuma določajo različna stališča glede etike na splošno in posebej v znanosti. Razlogi ali motivacija za etični premislek ustrezajo nazorskim postavkam. Presežno usmerjeni znanstveniki čutijo notranjo, absolutno moralno zavezanost. Ta jim v bistvu zadošča, zato motivacije za etično ravnanje v znanosti ne bodo panično iskali v zunanjih dejavnikih, denimo v izkušnji katastrof, ki so posledica delovanja neodgovornih znanstvenikov in politikov. Vsestranska presoja človeškega bitja, človeške zgodovine in idejnega pluralizma kaže, da vsi ravnamo v moči motivacij, ki se napajajo iz teorije in prakse. Vodi nas upanje v najboljše, v podzavesti pa se vendarle prebuja zavest ogroženosti pred deli lastnih rok.
Vsaka družba od znanstvenikov upravičeno pričakuje upoštevanje dejstev ali resnice, osebno integriteto, ki pomeni verodostojnost, med drugim verodostojnost do postavk stroke. Odločilna etična motivacija je zaupanje v danosti ali resnico, zato je samo delo tudi edina prava nagrada za vložene napore. Gre torej za notranjo, skrivnostno motivacijo, ki edina vzdrži. Stopnja vere v vrednote določa stopnjo odgovornosti do njih. Preizkusni kamen znanstvenikove etike je že zavest o nujnosti nenehnega usposabljanja in prizadevanja, da si pridobi verodostojnost v znanstvenih krogih in pri učencih. Znanstvenik in kulturnik ne bosta obstala, če ne kotirata visoko v stroki in v zaupanju javnosti. Skrb za strokovno usposobljenost sama po sebi pomeni napredovanje v kulturnem in medkulturnem dialogu. Danes je vse večjega pomena globalna skupnost znanstvenikov, ki svoja spoznanja med drugim preverja v mednarodnih posvetih na svetovnih kongresih in v skupnih projektih.
Opazovanje in dojemanje veličastne skladnosti vesoljnega reda in skrivnostnega poteka zgodovinskih dogodkov ne moreta biti nevtralni, avtonomni in svojevoljni. Vedno odsevata zavest o človekovi dolžnosti, da upošteva celoto vesoljnih danosti in notranji moralni imperativ, ki določa smisel našega življenja in delovanja. V tem so načelni razlogi za zahtevo etike v znanosti. Obstajajo pa seveda tudi praktični razlogi, ki izhajajo iz izkušnje o človekovi zmožnosti za dobre in slabe odločitve, o nevarnosti oblasti nad svetom in o parcialnosti, morda predvsem parcialnosti človeškega spoznanja. Zaznavanje vesoljnih danosti v njihovi fizični, metafizični, metaetični zakonitosti v celoti pomeni največji razpon globalizacije človeškega duha. Celostni pristop omogoča sintetični uvid, da je vse stvarstvo v gibanju in je usmerjeno v neki cilj, telos. Ustrezen uvid v celoto omogoča bolj ali manj zanesljivo presojo, kakšne so možnosti doprinosa naše znanosti našemu narodu in celotni človeški skupnosti. Hvala lepa!
Dr. Avguštin Male: Cenjeni gospod predsednik, spoštovani, najprej hvala za povabilo na današnji sestanek, na to razpravo. Nekaj bistvenih izhodišč je povedal že kolega s Tržaškega, gospod Fonda. Moja razmišljanja se nanašajo na prenos slovenskega znanja v tujino. Dotaknil se bom tudi razvoja kadrov in statusa slovenščine pri naših raziskavah in objavah. Tudi o tem smo danes že govorili. Govorim seveda s stališča svoje stroke, zgodovine. Slovensko zgodovinopisje nikakor ne zaostaja za avstrijskim in tu, vsaj meni se tako zdi, ni dvoma o odličnosti. Kako bi sicer lahko po 30 letih in morda še več v Avstriji izhajali prevodi del slovenskih zgodovinarjev, če omenim samo Sergeja Vilfana, Vasilija Melika, Janka Pleterskega in v novejšem času tudi Petra Štiha. Mislim, da je to kar dobro. Ta odzivnost bi bila lahko še boljša, če bi se slovenski raziskovalci zgodovinarji v večjem številu prijavljali na javne razpise, na znanstvene simpozije v Avstriji in tam predstavljali svoje znanstvene izsledke. Tak znanstveni posvet je pred nedavnim potekal tudi na celovški univerzi na temo Kultura in prostori in takoj zaznal slepe pege v medsebojnem poznavanju prebivalcev Slovenije, avstrijske Koroške in sosednjih pokrajin Italije. Slovenskim udeležencem je treba priznati, da so poleg evropskih tokov na področju humanističnih in ekonomskih ved poznali tudi tiste v sosednjih državah in tako potrdili pravilo, da morajo majhni o velikih vedno vedeti več kakor veliki o majhnih. To je pač dejstvo. Veliki pa so tudi tokrat potrdili domnevo zgodovinarjev Frana Cvitra in Janka Pleterskega, ki seveda odpira vprašanje statusa slovenščine v mednarodnih povezavah. Raziskovalci smo prepričani, da je prodaja znanja, ali bolje povedano, njegovo posredovanje med kvalificirane sogovornike v pravem trenutku prav tako važno kakor znanje samo. Pri tem Slovenci radi ekstenzivno govorimo o jezikovni barieri, nekateri se pogostno otepamo očitkov, da prodajamo svojo identiteto, ko pišemo v drugem jeziku. Naj omenim, da vse tri znanstvene serije, ki izhajajo na Koroškem in so posvečene slovenski znanosti oziroma slovenskim problemom, izhajajo v nemščini, ker hočemo v prvi vrsti nagovoriti nemško govoreči prostor. Tudi med našimi člani poteka razprava o uporabi ali neuporabi slovenščine. Člani slovenskega znanstvenega inštituta in zunanji člani, ki delajo na raznih znanstvenih ustanovah na Dunaju, v Gradcu, Salzburgu in še kje, na primer jedrski fizik z Dunaja, ki dela na akademiji znanosti, ali pa kemik, ki je redni profesor na graški univerzi, pravijo, da vsa predavanja, vsi referati potekajo v angleščini. In tudi bi bilo treba pripomniti, da je razvoj šel že naprej. Sam imam sina, čisto konkretno vam to lahko poročam, na višji tehniški šoli, kjer je učni jezik angleški in ne nemški. Poleg tega lahko kot izbirni predmet obiskuje tudi slovenščino. Slovenci zunaj meja Republike Slovenije se radi ponašajo z dvojezičnostjo, vendar je ta zelo relativna, ker je strokovna dvojezičnost naporna zadeva. "Zamejski potencial" je za Republiko Slovenijo pomemben bolj zaradi poznavanja kulture, vrednot, mentalitete in načina dela večinskega prebivalstva. Ob vseh pozitivnih spremembah socialne strukture koroških Slovencev imamo danes negativno bilanco na področju kadrovanja. Kvalifikacija ljudi je uspela, nismo pa jih uspeli obdržati na avtohtonem naselitvenem področju. Nismo jih niti znali usposobiti za prenos znanja in informacij, ker primanjkuje potrebne infrastrukture. Kaj takega bi laže naredila Slovenija in v to pritegnila tudi koroške Slovence. Pogosto se razpravlja o mobilnosti naših ljudi v izobraževanju, a treba je povedati, da je ta mobilnost seveda priljubljena, če gre seveda za Avstralijo, ne pa, če gre za Slovenijo ali sosednjo Italijo. Mislim, da so tu študentom lep zgled profesorji, ki se prav tako raje podajajo na silno oddaljene univerze. Slovence, ki študirajo zunaj meja Republike Slovenije, bo k študiju v slovenski prestolnici spodbudila kakovostna ponudba, in ne apel k nacionalni dolžnosti. Tako ponudbo pa bo Republika Slovenija lahko oplemenitila z bilateralnimi dogovori z Avstrijo. Pri tem bo mislila tudi na tista, zapomnite si, 602 slovenska državljana, ki študirata na avstrijskih univerzah in visokih šolah. Kolega z gospodarske zbornice je povedal, da naj bi se to število še podeseterilo. Z večjim pretokom raziskovalcev bi se evropska merila uveljavila tudi v Sloveniji. Občasno zasledimo v naših razpravah tudi pojem o tuji strokovni literaturi, kar je seveda nesmisel. Nacionalni raziskovalni in razvojni program bo tudi nacionalen, če bo in ko bo v čim večji meri implementiral globalne poglede in programe. Hvala lepa za pozornost.
Rudolf Moge: Hvala lepa za besedo in lep pozdrav vsem prisotnim!
Vesel sem, da je predsednik države kot temo današnjih razgovorov izbral področje znanosti, ki je po mojem mnenju srčika državnega obstoja.
Delo Državnega zbora kot zakonodajne oblasti na tem področju bi lahko označil za zelo uspešno. Ob usklajevanju interesov in iskanju ustreznih rešitev smo sprejemali zakone, ki so to materijo prelili v merljivo množico, s čemer smo postavili zaključen sistem. Večina držav v razvoju takega sistema nima, zato vabijo nas, slovenske poslance, da jim predstavimo svoj sistem, prakso in izkušnje. Tudi sam sem bil že v več parlamentih, pred nekaj dnevi pa smo dobili vabilo makedonskega parlamenta za izmenjavo mnenj.
Kot pozitivna stran tovrstnih pogovorov se je izkazala, da je Slovenija namenila več sredstev za izobraževalna področja kot vse druge države v razvoju. Poleg financiranja rednih programov je namenila dodatna sredstva za razvojne programe v šolstvu (t.i. Šolski tolarji). S prvim zakonom 27 milijard, z drugim 36 milijard, lani pa kar dodatnih 167 milijard tolarjev, kjer je zajet tudi delež za znanje. Tako stanje je zadovoljivo, ni pa idealno, zato moramo delati naprej. Pred nami je sprejem Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2004-2007 v januarju ter Zakona o javni rabi slovenskega jezika v januarju ali februarju. Predviden pa je tudi sprejem Resolucije o nacionalnem programu za znanost, pri čemer pozivam vse odgovorne za področje znanosti, da jo čim prej pripravijo za proceduro v Državnem zboru.
Do sedaj sem govoril kot predsednik Odbora, sedaj pa bi želel povedati nekaj misli kot državljan te države in kot človek, ki že dolgo sodeluje na področju znanosti. Sodite me z latinskim izrekom: "Bodi vsaj dober, če ne moreš biti pameten." Na to misel me je napeljala razprava akademika dr. Blinca, v kateri je zapisal: "Resnici na ljubo je treba povedati, da je bil ta izredni razvoj predvsem posledica dejstva, da je država želela razvijati lastno jedrsko energijo in smo zato v znanost vlagali veliko več kot druge evropske države."
Rektor mariborske univerze v javnih govorih velikokrat uporablja kitajski pregovor, ki pravi: "Če vidiš cilj, potem samo pojdi, pojdi, pojdi, pojdi. Dokler ga ne dosežeš, se ne obračaj."
Nahajamo se v obdobju, ko se točka enakonočja zopet približuje središču naše galaksije. V tujih Vedah so rekli, da se takrat človeštvo prebuja in da prihaja zlata doba. Pri nas pa pogosto ne vidimo nacionalnih ciljev, ki so višje od tega, kako bomo trgovali po podjetjih ali v drugih državah. V času, ko drugi narodi na tej mali Zemlji v vesolje pošiljajo satelite in rakete, imamo pri nas zgolj astronomski observatorij, ki prestreza samo potresne sunke. Nimamo nobenega lastnega satelita, nobene tehnike, nobenega astronavta oz. koga, ki bi se na to vsaj pripravljal, prav tako pa nimamo nobenega tovrstnega študija.
Dobro bi bilo, da bi v Nacionalnem programu združili vse sile in ustanovili SOVO 2. SOVA 1 je Slovenska obveščevalno varnostna agencija, za katero država vsako leto porabi več milijard tolarjev; točnega zneska vam ne bom povedal, ker je ta podatek tajen. V SOVI 2, to je v Slovenski vesoljski agenciji, pa naj bi združili vsa področja, od znanstveno-tehnološkega do filozofskega. Morda bi po zgledu Mobitelovega gesla: "S pticami si delimo nebo." po našem prihodu v vesolje lahko rekli: "Z drugimi državami si delimo zvezde."
Za izdelavo in izvedbo tako svetlega programa ne bi potrebovali veliko denarja. Svojo razdrobljenost bi lahko združili in si prizadevali, da bi naši znanstveniki v sodelovanju s tujino postali zares odlični, prav taki, kot si želimo.
Gospod predsednik države verjetno ne bo samo objavil zapisa razprave na internetu, ampak nas bo z besedo oplemeniteno z naših sej spodbudil k temu, da bi v Sloveniji začeli kvalitetnejše razmišljati, kako rešiti probleme. Hvala lepa.
Dr. Marko Munih: Dober dan, spoštovani zbor. Dovolite mi, da iz pripravljenega gradiva predstavim samo tri misli. Prva je o ocenjevanju znanosti. Kot je bilo že večkrat povedano, lahko pridemo do popolnoma napačnih ugotovitev, če ocenjujemo trenutno znanost samo skozi članke, citate, patente, sredstva in odstotke ter strogo gledano v primerjavi z drugimi državami. Mnoge kazalce gledamo napačno glede na našo strukturo investiranja v znanost. Prevsem, če obravnavamo posamezne kazalce jih vedno upoštevajmo glede na velikost vložka. Na tem mestu vse drugo spuščam in prehajam na sklep, da je mogoče že sedaj bolj stimulativno razporediti sredstva, ki so na razpolago v sedanjih razmerah, da bi se ti kazalci spremenili. Samo s spremembo ocenjevanja programov in projektov. Stimulante v želenih smereh je mogoče deloma in kot naslednjo spremembo vpeljati že v sedanjih razmerah prek spremenjenih parametrov ocenjevanja, saj se bo tem raziskovalna sfera sama prilagodila. Torej, če bomo želeli povečati število patentov, moramo poskrbeti za ustrezne stimulacije.
Naslednja misel je o tehniških in naravoslovnih študijih. Znova se je treba spomniti, da so za produkcijo visokotehnoloških izdelkov z visoko dodano vrednostjo potrebna lastna znanja in odkritja, odraz teh pa so patenti in objave. Ti večinoma prihajajo s tehniških in naravoslovnih področij. Trenutno razmerje med tehniškimi in netehniškimi vedami je v zadnjem obdobju skrb vzbujajoče. Leta 1975, na primer, je bilo v Sloveniji med diplomanti 58 odstotkov diplomiranih inženirjev, danes jih je le še 25 odstotkov. V celotni zgradbi, od osnovne in srednje šole do univerze in države, je zato treba v tem trenutku spremeniti ozračje ter s splošnim naporom in s pomočjo države povrniti ugled tehniškim in naravoslovnim področjem in jih dvigniti na novo raven. Trenutni zavestni napori na ravni nekaterih članic UL so potrebni, niso pa zadostni. Trudu pri delu s študenti in promocijskim obiskom v srednjih šolah se morajo pridružiti v velikem številu predstavitve slovenskih podjetij dijakom. Zakaj namesto informativnega dneva ne bi organizirali kar vseslovenskih predstavitvenih tednov kemije, strojništva, elektrotehnike, če hočete, računalništva in še česa. Nadalje, zakaj ne bi kot enega od instrumentov uporabili pri novem financiranju univerz formule, po kateri bi bili tisti študiji, ki imajo veliko kadrov na trgu in se pogosteje pojavljajo na zavodu za zaposlovanje, slabše financirani, in obratno, deficitarni bolje. S tem bi omogočili višjo raven študija ter hkrati privabili dobre učitelje.
Tretja misel je o univerzi in industriji. Tudi o tem je bilo že nekaj rečenega. Kot vsak sistem bi univerza na naraven način sledila spodbudam za sodelovanje z gospodarstvom in drugim oblikam prenosa znanja, če bodo posamezniki in institucije videli v tem možnost normalnega življenja. Ne smemo spregledati dejstva, da programsko financiranje sicer spodbuja kakovost skupin, vendar raziskovalno sfero nasploh in industrijo odvrača od medsebojnega sodelovanja. Sistemsko bi morali podpreti skupno vključevanje gospodarstva in univerze v mednarodne raziskovalne projekte, prav tako tudi podpreti obvezno, vsaj nekajmesečno strokovno aktivnost v tujini takoj po diplomi. Gospodarstvo in država morata prepoznati potrebo po mladih učečih se inženirjih in povečati obseg štipendiranja v tej smeri. Uvesti je treba motivativno podporo za tiste, ki so že sedaj na tej pozitivni poti. Iz tesnejšega sodelovanja z industrijo mora nastati večje število razvojno naravnanih projektov. Primarnega pomena je na strani družbe vzpostavitev okolja s stimulativnimi možnostmi za (nova) podjetja ter ideje mladih diplomantov in doktorjev. Ustvariti moramo tako ugodne razmere, da bodo ne samo naši, ampak tudi tuji raziskovalci videli pri nas oazo za razvoj svojih zamisli. In to je lahko ne nazadnje tudi dobra poteza za promocijo Slovenije. Hvala lepa.
Dr. Stane Pejovnik: Hvala za besedo. Spoštovani visoki zbor, tudi sam ne bom obnavljal prispevka, ki je v celoti objavljen na spletni strani, ampak se bom po navodilih akademika Žekša osredotočil samo na dva sklopa vprašanj.
Prvi sklop je vsebinski. Namenjen je enakomernemu razvoju vseh znanstvenih disciplin, na kar je prav posebej opozoril akademik Bernik, za njim pa še vsaj nekaj razpravljavcev. Zakaj se mi kot tehniku in naravoslovcu zdi tako pomembno izpostaviti ta problem. Vemo, da je znanost draga. Zahteva veliko sredstev in zaradi tega žal sledi kapitalu in razvitim trgom. Razvija se predvsem v bogatih družbah. Ni pretirana ocena, da se 90 odstotkov novih znanj ustvari v razvitih družbah. Prav tako drži podatek, da vsaj polovica sredstev za raziskave in razvoj prihaja od zasebnih družb, večinoma od multinacionalk. To pa seveda prinaša določene pasti. Zasebni kapital po logiki stvari išče čim večjo in čim hitrejšo povrnitev vložka kapitala. Tako nekatere znanstvene discipline dejansko postajajo podinvestirane, saj na videz ne vodijo neposredno k temu cilju. Podinvestirane so kljub temu, da je za kakovosten razvoj, za trajnostni razvoj tako v svetu kot v Sloveniji potrebno celovito znanje v vsakem dobro delujočem segmentu in posledično investiranje v enakomeren razvoj vseh znanstvenih disciplin. V nasprotnem primeru bomo predvsem tehniki in naravoslovci zaradi neizprosnega boja za dobiček vedno bolj soočeni z negativno podobo nas in naših raziskav v javnosti. Vem, da nihče izmed nas zavestno ne deluje v tej smeri, saj spoštujemo osnovna etična načela. Zato se skoraj v celoti strinjam z akademikom Bernikom, ki je opozoril na vprašanje etike v znanosti. Manjša razlika je le pri oceni, da so izsledki znanosti na področju tehnike pogosto obravnavani kot potencialno nevarnejši od izsledkov raziskav na področju družboslovja. To drobno razliko bom poenostavljeno prikazal z naslednjo parabolo. Možnost manipuliranja javnosti, ki bi bila podprta z ustreznimi raziskovalnimi izsledki, je najmanj tako nevarna, če ne celo bolj, kakor nekontrolirana in brez etičnih meril izvedena genska manipulacija hrane, zdravil ali celo živih bitij.
Drugi sklop je namenjen organizacijskim spremembam. V objavljenem prispevku sem predlagal in utemeljil ustanovitev novega ministrstva, Ministrstva za prihodnost, v katerem bi združili sedanje Ministrstvo za informacijsko družbo, sektor za visoko šolstvo, torej univerze, sektor za znanost, torej inštitute, in sektor za tehnologijo, torej razvoj. Menim, da bi v taki organizacijski obliki najbolje odgovorili na zahtevo po hkratnem razvoju vseh komponent, potrebnih za uspeh, kot je opozorila ministrica Petrinova. Če pa je ta moj predlog preveč ambiciozen ali celo neizvedljiv, ga bom, vsaj upam, ublažil ali dopolnil z odgovorom na vprašanje predsednika vlade. Ali potrebujemo dve agenciji? Prvo za raziskovanje in drugo za tehnološki razvoj? Po mojem mnenju je potrebna in zadostna le ena agencija. Saj bi s tem ponovno povezali naravno zvezo raziskave in razvoj ter poskrbeli za hkraten razvoj vseh komponent, potrebnih za uspešen razvoj. Zaradi tega cilja pa smo danes tudi tukaj. Hvala lepa.
Dr. Janez Peklenik: Spoštovani gospe in gospodje, spregovoril bom o gospodarski moči in pomenu proizvodnih znanosti za to gospodarsko moč.
Pred več kot dvesto leti je škotski znanstvenik Adam Smith objavil obsežno delo An Inquire into the Nature and Causes of the Wealth of Nations, v katerem je poleg drugih problemov argumentirano utemeljil tudi ključni pomen razvoja in izdelave proizvodov za nacionalno gospodarstvo in s tem seveda tudi za bogastvo in gospodarsko moč neke nacije. Analiza OECD-ja je pokazala, da je danes v industrijskih državah 60–75 odstotkov dohodka nacionalnega produkta pridobljeno v proizvodnih dejavnostih. Industrijska izdelava najrazličnejših proizvodov za uporabnike na lokalnih in globalnih tržiščih predstavlja torej tisto pogonsko razvojno moč, ki krepi najučinkovitejše nacije, ki so se ob tovrstnih dejavnostih razvijale. Zato so tudi v preteklem stoletju politiki in gospodarstveniki v zahodnih državah, to se pravi industrijskih državah ustvarili politiko financiranja znanosti in razvoja v tej smeri. Tako so postali konkurenčni na globalnih tržiščih. Kakšno pa je stanje pri nas? Naša znanstvena in tehnološka politika je nastajala že v prejšnji državi in se v bistvu ni nič spremenila. Nikoli nismo mogli in tudi danes ne moremo določiti, kot smo danes že slišali, nekaterih prioritetnih, raziskovalnih in razvojnih smeri, ki naj bi poudarile to zgodovinsko in preverjeno dejstvo Adama Smitha. Imamo pa druge predloge, recimo profesorja Jakliča iz ekonomske fakultete, ki trdi, da se bomo s 100-odstotnimi poslovnimi in storitvenimi dejavnostmi povzpeli v vrh naše male Evrope. Naši znanstveniki in raziskovalci tako v nekdanji državi kot tudi v samostojni Sloveniji so dobivali sredstva, ko so se pogajali za denar, če so izpolnjevali kriterije – koliko so publicirali v SCA-žurnalih, koliko člankov in citatov so imeli, predpisano je bilo število doktorjev in tako dalje. Ali bodo raziskave prispevale k industrijskemu razvoju in konkurenčnosti, v glavnem ni zanimalo nikogar. Zato je stanje, kakršno je, in čeprav je imela Slovenija tudi v prejšnji državi pozitivno politiko do industrializacije in smo zgradili celo vrsto industrij, ki so pomembno povečale bruto nacionalni produkt, so bili naši proizvodi v glavnem kopije drugih. Bili pa so kakovostni in poceni, zato smo z njimi lahko prodirali tudi na teže dostopna tržišča. Toda inovativnosti v konstrukcijah in tehnologijah naši proizvodi niso dosegali, zato ta razvoj ni imel nobenega vpliva na njihovo kakovost. Vodilna struktura, in to je bil zelo velik problem, je bila izbrana navadno izključno po političnih kriterijih in brez pravih kompetenc. Zato je bila rast podjetij in originalnost njihovih proizvodov ter seveda s tem tudi konkurenčnost majhna. Tudi po osamosvojitvi se profili naših vodilnih struktur in delovanje proizvodnih industrij niso veliko spremenili. Dobili smo t. i. menedžmente s transformacijo istih funkcionarjev, ki so delovali že v prejšnjem režimu, in potem smo dobili tudi mlade menedžerje, ki so bili izobraženi v šolah iz prejšnjega režima. Ti menedžerji ne obvladujejo inovativnega menedžmenta, ne obvladujejo modernih proizvodnih tehnologij niti sodobnih organizacij proizvodnje in ne upoštevajo pomena znanosti in znanja v razvoju novih produktov. Ta ozka in mala skupina gospodarske elite obvladuje finančne mehanizme, z njimi manipulira, razprodaja dobra industrijska podjetja tujcem. Upira se ji dajati sredstva za fokusirana znanstvena in tehnološka raziskovanja in pri tem na žalost žanje podporo naših politikov. In tako bo Slovenija počasi izgubila potrebno samostojnost nad svojo gospodarsko dejavnostjo. In kako je do tega stanja prišlo? Vodstvene položaje so zasedli pravniki, sociologi, ekonomisti in tudi kakšen pesnik, z odločujočih položajev pa so bili odstranjeni, morda čisto po naključju, vodilni inženirski kadri. In znanstveniki s tehničnih področij. Zato ni prav nič čudno, da ekonomist Jaklič predlaga, naj se naše gospodarstvo usmeri v 100-odstotno storitveno družbo, kjer imajo glavno vlogo storitve transporta, trgovine, poslovnega svetovanja, pravne storitve, finančno posredništvo, poslovanje z nepremičninami ter storitve za ugodje in udobje, kot so turizem, zabava, igralništvo in še kaj. Taki predlogi dokazujejo, da naša gospodarska elita ne verjame v dejstva, potrjena v industrijskih državah, da so proizvodi industrije ključni generatorji bruto nacionalnega produkta in povečanja dodanih vrednosti. To seveda zahteva drugačen tip menedžerjev, kot ga danes imamo.
Vprašanje, ki ga bomo morali rešiti v zvezi z mobilnostjo raziskovalcev in razvojnikov z inštitutov in univerz v industrijo, pa je seveda naslednji problem. Znano dejstvo je, da te ustanove zaposlujejo sodelavce z doktorati in tudi magisteriji s trajnimi pogodbami, ker Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport financira samo tiste programe, pri katerih sodeluje najmanj šest doktorjev. To ima fatalno posledico kopičenja velikega števila naših najboljših strokovnjakov, ki bi s svojim delom in znanjem lahko bistveno spremenili naše proizvodne industrije. Seveda pa je veliko prijetneje nekaj delati brez posebnih pretresov, zato ti ljudje raje ostajajo na zavarovanih delovnih mestih inštitutov in deloma univerz. Inženirska akademija Slovenije je pred kratkim pisala našemu predsedniku vlade Ropu, naj se vendarle spremeni razmerje pri financiranju znanstvenih in tehnoloških raziskav, ki ohranjajo naš gospodarski razvoj povsem nesprejemljiv.
Dr. Boštjan Žekš: Naslednji govornik prihaja iz industrije, glavni direktor IskraTela, d. o. o., gospod Andrej Polenec. Prosim.
Andrej Polenec: Hvala lepa. Gospod predsednik, udeleženci, na kratko bom poskusil povedati, kar mislim. Slovenija je fenomenalna, odlična v svoji uravnoteženi povprečnosti; to bi rad povezal z razpravo ministra Gabra in dr. Blinca o preboju. Ta odličnost v uravnoteženi povprečnosti, ko smo povsod, v vseh segmentih vsaj povprečni, nam previsoko dviga prag samozadovoljstva; to je tudi sicer že nekoliko genetski problem Slovencev. Ampak če želimo preboj, prav ta uravnotežena povprečnost onemogoča preboj in je zato po mojem nacionalno škodljiva. Ko iščemo, kateri kriteriji bi bili primerni za ocenjevanje preboja, menim, da imamo na voljo zelo preprost, svetovno znan kriterij, to je kriterij dodane vrednosti, oziroma jaz bi rekel, izvozne dodane vrednosti. To se pravi, ne kriterij visoke monopolne trgovske dodane vrednosti, realizirane v Sloveniji, ampak inovativne, proizvodne ali storitvene dodane vrednosti, realizirane v izvozu. In če konkretno pogledamo, s kakšnim znanjem razpolagajo univerze, katedre, profesorji, inštituti, industrije, in tu spet ne mislim samo na velike industrije, ampak tudi na majhne privatne podjetnike, lahko na osnovi tega ugotovimo, na katerih področjih dosegamo kritično maso, spodnjo kritično maso. Tem področjem bi morala dati Slovenija poudarek in mislim, da so to elementi preboja, ki bi lahko povečali, pospešili nacionalni razvoj.
Še dvoje konkretnih misli bi rad prestavil. Gotovo smo izgubili po mojem kritično leto 1995, ko so šle velike dotacije pač v sisteme, kar je bil verjetno neizbežen razvoj. Verjel pa bi, da bi izpiljene mehanizme pospeševanja, ki jih je dr. Petrinova uvedla leta 2001, lahko začeli uveljavljati že leta 1996 ali 1997 in bi Slovenija tako veliko laže lovila zaostanke. Danes imamo odlične mehanizme, sam sem presenečen, da so tudi vsote za temi mehanizmi postale pomembne. Mislim pa, da se s temi mehanizmi upravlja preveč razpršeno, jaz bi to gotovo počel bolj ostro. To ne pomeni, da bi si država morala vzeti monopol nad temi mehanizmi, ker gre tudi za svobodo poslovanja, za konkurenčnost, toda gotovo je potreben učinkovit nadzor teh mehanizmov, kot so na primer inkubatorji, tehnološki parki. Če bi vse te mehanizme znali upravljati, mislim, da bi lahko bistveno pospešili napredek. Imamo fantastično priložnost, ki je ne smemo zamuditi. Končno je Svet za znanost in tehnologijo uravnotežen, verjetno bolj kot kdaj koli v zgodovini. Vedno znova slišimo in čutimo, da obstaja potreba po sodelovanju, po povezljivosti med nami, in ko bo predsednik Svet vzel v roke in vodil, mislim, da tudi ideja o dveh agencijah, ki smo jo zagovarjali vsi v proizvodnih tehnologijah, ker smo se bali širokega objema znanosti na škodo tehnologije, ne bo imela več prave teže. Če bi v Svetu dosegli nacionalni konsenz, bi lahko v eni agenciji dodeljevali resurse, sredstva, jih upravljali in kontrolirali. Mislim, da imamo veliko orodij v rokah, in z njimi bi lahko pospešili napredek in začeli dohitevati bolj razvite. Hvala lepa.
Dr. Aleš Rotar: Predsednik, spoštovani visoki zbor, predstavil bi, upam, da res na kratko, nekaj misli k vsemu, kar je bilo že povedano. Morda z bolj korporacijskega zornega kota. Slovenija je po velikosti svoje ekonomije taka kot manjša globalno usmerjena multinacionalka. Najbolje prodajano zdravilo na svetu je lani doseglo prodajo 10 milijard dolarjev. To pove vse o naši velikosti in kritični masi. Prav zaradi tega smo danes, kot je bilo v tej razpravi že večkrat rečeno, in zato sem optimist, pred prelomom, namreč pred prelomom iz distribucijskega v investicijski način razmišljanja na področju razvoja in raziskav v tej družbi. Pred tem prelomom je dobro pogledati nekaj vodil, morda tudi s korporacijskega zornega kota, čeprav priznavam, da neposredne uporabnosti nihče ne bi tvegal.
Osredotočil bi se najprej na obvladovanje rizikov pri vsotah, ki so bile danes že omenjene: pri 1 do 3 odstotkih bruto nacionalnega dohodka. Mislim, da imajo nosilci političnih, upravnih in tudi mnenjsko voditeljskih funkcij zelo pomembno odgovornost glede tega, kam in kako se bodo ta sredstva usmerjala, investirala, nisem rekel razporejala. Dejstvo je, da v Sloveniji čaka tako ali drugače, ali proaktivno ali pa kot posledica nekih povratnih tržnih informacij pri urejanju portfelja, kup znanj in panog, kamor se bomo usmerili. Slovenija si je morda zamislila, kot pravi eden od ministrskih kolegov, ki ga danes ni tukaj, da bo postala majhna velika država z vsemi funkcijami, vendar tega zaradi kritične mase preprosto ne zmoremo. Portfelj znanj pa je treba pretehtati ne samo z vidika obsega, kar zadeva kritično maso, temveč tudi z vidika, ki se mu redko posvečamo, to je obvladovanja rizikov. Ne poznam nobene multinacionalne korporacije, ki bi toliko sredstev vlagala samo v "emerging technologies". Jasno je, da so zaradi sistema nagrajevanja, ocenjevanja, promocije v znanstvenoraziskovalni in akademski sferi te emerging technologies zelo dobro "igrišče" za publiciranje člankov, patentov in tako naprej. Vendar moramo vedeti, to se vidi tudi iz priloženega delovnega zvezka, da večina ekonomije, ne samo slovenske, ampak tudi evropske, temelji na zrelih industrijskih panogah. Nisem rekel odmirajočih, ampak zrelih industrijskih panogah, za katere pa veljajo nekoliko drugačna, ne slabša in ožja, le nekoliko drugačna vodila, kriteriji za inovacije. Naj navedem primer. Pri emerging ali eksponentno rastoči gospodarski panogi je patent neskončno vreden 20 let. V zreli industrijski panogi pa je več kot to vredno ukvarjanje z vstopnimi barierami. Čast imam delati kot ekspert v eni od evropskih institucij, ki se ukvarja z vstopnimi barierami, in verjemite mi, akademiki, ki sedimo tam, pridružen pa sem jim lahko 95 odstotkov časa, se ne ukvarjamo z generiranjem novih znanj, ampak z vzpostavljanjem vstopnih barier, in to na podlagi najvišje dosegljive znanosti v Evropi. To je dejstvo in to je ena od molznih krav EU.
Drugo torišče našega delovanja mora biti diverzifikacija teritorijev. Pri nas izvažamo približno 60 ali 65 odstotkov. Naša firma Krka je mrtva, če ne izvaža 80 odstotkov, cilj je 90 odstotkov. To pomeni, da moramo, zlasti v obdobju, ko se približujemo EU, ko se vanjo praktično že vključujemo, dobro premisliti, kaj od trženja naših, tudi znanstvenoraziskovalnih dosežkov dejansko pričakujemo. Mislim, da smo v izredno nevarni situaciji samozadovoljstva in v tem, čemur morda nekoliko predrzno, ker sem vseeno privilegiran in nekoliko mlajši tukaj, pravim evropska miopija. Velika napaka za trge, ki dosegajo bistveno višje stopnje rasti, je ne imeti v vidu, da bo delež Evrope v svetovnem gospodarstvu padel s 23 na 18 odstotkov; taki so izsledki zadnje študije Svetovne trgovinske organizacije. Mi štirje iz gospodarstva, ki tukaj sedimo, izvozimo skupaj z našimi kolegi iz pridruženih članic za milijardo do dve na vzhodnoevropske trge. V političnoekonomskem smislu se Evropa razteza od Dublina do Vladivostoka. To pomeni, da je osredotočanje samo na en vidik Evrope lahko za nas usodno. To pa hkrati pomeni, da se moramo vprašati, kam in kako bomo tržili naše znanstvenoraziskovalne dosežke. Nekateri ste bili v delegaciji, ki je nedavno obiskala Kitajsko. Mi tam redno delamo in predstavljam si, kaj je mislil naš spoštovani kolega iz BMW-ja, glede na to, kaj sem videl na kitajskih cestah, kaj se dogaja s plasiranjem in prodajo nemškega znanja v zreli industrijski panogi, kot je avtomobilska, pa ne mislim samo BMW-ja, ampak tudi konkurente, ki so BMW že nekoliko prehiteli, kolikor sem videl na cestah. Skratka, kruh za inovacije Evrope ni samo v Evropi, ampak na vseh trgih, ki jih obvladujemo, to je obvladujemo v smislu vertikalne integracije.
Tretja teza, ki bi jo omenil samo v enem stavku, ker vem, da se mi čas izteka, je, da je za nas nujno, da podpremo panoge, da imamo konsenz, da investiramo v panoge, kjer sežemo do trgov, do uporabnikov. To nam zagotavlja neposredne informacije, ki so nujno potrebne za naslednje razvojne cikluse direktno do uporabnikov, ne pa skozi podizvajalska dela. Ampak to, kar velja za industrijo, velja tudi za akademsko sfero. Bolje se je plasirati v vertikalno integrirani industriji do končnega uporabnika kot biti podizvajalec v najmodernejši in najbolj seksi tehnologiji v nekem modnem svetu.
Za konec mi dovolite, da se samo za trenutek dotaknem še izobraževalnega procesa. Vse, kar sem povedal, ima ne nazadnje ali pa predvsem vpliv na znanstvenoraziskovalni kader. Poudariti bi želel, da je poleg izobraževanja za nas v izvozni industriji izredno pomembna tudi vzgoja. Postavil bi tri paradoksalne nove paradigme. Prva je mobilnost. Za nas ni zanimiva mobilnost do Avstralije in Nove Zelandije, kakor je bilo danes že omenjeno. Za nas je zanimiva virtualna mobilnost slovenskega razvojnoraziskovalnega strokovnjaka, ki se je sposoben s katerega koli delovnega mesta, tudi iz svoje delovne sobe, mobilno, mentalno vključiti v kateri koli diskusijski ali raziskovalni projekt kjer koli na svetu. Sodobne tehnologije to omogočajo. Zelo sem hvaležen dr. Krajnčevi za njeno razmišljanje. Morda je nekoliko presenetljivo, ampak v izvozno naravnani industriji v deželi z omejenimi resursi predvidevamo, da bo ta problem postal eden ključnih v prihodnosti. Če je eden od problemov družbe socialna izključenost, je problem izobraževalne izključenosti in nekaj stotisoč izrabljenih resursov v dvomilijonski državi lahko usoden. Zato se mi zdi, da bi morali biti ti ekonomsko-socialni multiplikatorji zajeti v merilih, ki se bodo vzpostavljala. Tukaj je izredno velikega pomena odprtost, odprtost znanstvenoraziskovalne sfere, izobraževalne sfere za naše ciljne trge. Zakaj? Nikjer na svetu industrija ne izvaža 80 odstotkov, 100 odstotkov tega izvoza pa je intelektualno podprtega iz domačih virov. Tega ne prenese nobena ekonomija. Na Kitajsko je treba priti, v Rusijo je treba priti, kontakte je treba vzpostavljati, a to hkrati pomeni, da je treba odpreti vrata tudi mladim razvojnikom, raziskovalcem teh teritorijev, jim omogočiti, da pridejo k nam. Mislim, da vsi veste, kakšno je sedanje stanje. Z eno besedo, skrb vzbujajoče.
Naj končam. Generacija, ki nas bo nadomestila, je že na svojih delovnih mestih. Mi se pogovarjamo o vzpostavljanju mehanizmov za generacijo, ki bo nadomestila generacijo, ki bo nadomestila nas. Zaradi tega moramo biti hitri in učinkoviti. Hvala.
Dr. Ivan Rozman: Gospod predsednik, zahvaljujem se Vam za povabilo in seveda tudi za besedo.
Spoštovani prisotni, ko sem razmišljal, o čem bom danes govoril, sem se odločil, da bo izhodišče za moj prispevek vprašanje, kako zagotoviti državljanom Republike Slovenije evropsko primerljiv in dostojen način življenja. Misel, vsaj tako se zdi na prvi pogled, je neprivlačna, dolgočasna in obrabljena, celo plehka, saj na površju izraža vso negativnost, ki jo ponuja (navidezna) evropska težnja po poenotenosti, posledično pa celo pristaja na neke vrste povprečnost. Fraza torej, ki se lepo sliši? Ne, prepričan sem, da je njena negativna "frazeološkost" le navidezna, predvsem površinska, v bistvu pa gre za pomembno vprašanje, ki zahteva temeljit premislek o smislu in načinu našega vstopanja v skupni evropski prostor ter opozarja, da bo potrebno potrpežljivo in previdno iskati prave odgovore ali še sprejemljive dogovore. O tem in na tak način sem razmišljal tudi v svojem pisnem prispevku, ko sem izhajal iz prepričanja, da je misel o značilnem evropskem načinu razmišljanja in življenja uresničitev idej, izhajajočih iz prvotno skupnega kulturno-političnega in geografsko-zgodovinskega prostora, ki se ponovno povezuje in postaja enoten (vendar ne enoličen). Tokrat le dodatno pojasnjujem vlogo in položaj znanosti v tem sobesedilu.
Prvo in poglavitno vprašanje je, kako osmisliti znanost v slovenskem prostoru. Zdi se, in jaz sem v to prepričan, da mora biti znanost v slovenskem prostoru usmerjena tako, da bo (1) čim bolje predstavljala Slovenijo v tujini, (2) ohranjala slovensko kulturno in narodno identiteto ter (3) spodbujala njeno družbeno proizvodnjo. Gre za tri pomembne točke, ki kažejo, da slovenska znanost ne more biti zaprta in namenjena sama sebi (znanost zaradi znanosti), ampak se mora povezovati s slovenskim gospodarstvom (ki po besedah ministrice Petrinove ni najboljše) in mu pomagati pri uveljavljanju v evropskem in svetovnem prostoru. Razumljivo je, da tako razumevanje znanosti (znanost, ki razvija gospodarstvo) jasno zastavlja tudi njene prednostne naloge – ni jih potrebno posebej naštevati, dovolj je, če se spomnimo na Finsko, ki si je pred leti postavila take cilje in je danes v gospodarskem in znanstvenem pogledu ena najuspešnejših evropskih držav. Ali je imela Finska samo srečo? Odgovarjam retorično "Ali je v današnjem času in v sodobnem gospodarstvu dovolj, imeti samo srečo?"
Ekonomsko-politična stvarnost zahteva trdna izhodišča, natančno analizo in določitev prednostnih nalog – moderno gospodarstvo ne more biti prepuščeno sreči in trenutnemu navdihu posameznikov, ampak potrebuje pomoč sodobne znanosti. Uspešno gospodarstvo razumem kot preplet znanosti in gospodarstva, zato sem prepričan, da si je v znanosti potrebno postavljati prednostne naloge. Če si jih je postavila Finska, si jih lahko tudi mi; in če si jih bomo postavili, potem naj bodo, kot je rekel prof. Blinc, "take, kot so v Evropi". Zavedati pa se moramo, da naša država v tem trenutku najbrž še nima pogojev (virov, sredstev oz. zalog), da bi enostavno prevzela vse prednostne evropske gospodarske in znanstvene naloge – to pa je seveda naloga, ki danes zavezuje tako gospodarstvo kot znanost.
Drugo vprašanje je, kako sta povezani znanost in univerza. O vlogi univerz smo se danes že pogovarjali in strinjali smo se, da je univerza institucija, ki ustvarja nova znanja, hkrati pa si tudi prizadeva, da ta znanja uveljavi v prostoru. Gre torej za neke vrste dvojnični odnos (za prepletanje raziskovalnega in izobraževalnega dela, tj. za ustvarjanje in posredovanje znanja), ki pa bi ga morali razširit v trikotnik s t. i. vseživljenjskim izobraževanjem. Zdi se mi, da je pri slednjem še veliko nedorečenega in da gre bolj za slutnjo kot za načrtovani razvoj. Nekaj je nakazano, nekaj smo tudi naredili, nekaj bomo zagotovo še morali storiti – nimamo pa izdelanih sistemskih osnov, nimamo določenih razvojnih in prednostnih nalog, manjka pa nam tudi (znanstvena) določitev tega pojma. Odgovoriti bomo morali na vprašanje, kakšno vlogo imajo pri tem posamezni inštituti in tehnološki centri, določiti pa bo potrebno tudi vlogo univerze pri vseživljenjskem izobraževanju, saj je danes na tem področju vse preveč nedorečenosti in nepotrebnih sporov, ki bi jih lahko presegli z uspešnim sodelovanjem in ciljnimi evalvacijskimi kriteriji, s katerimi bi lahko spremljali premike. To, mislim, so prednostne naloge, ki bodo vsaki instituciji omogočale, da se bo lahko sama umestila v nekem prostoru.
Tretje vprašanje je povezano s kriteriji, ki bi morali poudariti t. i. ciljno naravnane matrike. Gre za shemo, po kateri si najprej zastavimo cilj, ki ga hočemo doseči, nato pa določimo matriko, kako bomo ta cilj dosegli in kdaj bomo z rezultati zadovoljni ali ne. Merila morajo biti evropska, to pa pomeni, da se mora slovenska znanost vključiti v evropski in svetovni raziskovalni prostor – sprašujem se, ali je smiselno, da raziskovalna skupina ali institucija, ki na svojem raziskovalnem področju nima strateškega partnerja, še sploh obstaja. Odgovor na to vprašanje je hkrati tudi eden od ciljev, ki bi ga s ciljno matriko lahko zelo hitro in tudi zelo jasno dosegli.
Četrto vprašanje je povezano s financiranjem in prav tu je, teoretično, odgovor najbolj kratek in jasen: znanost je mogoče spodbujati tudi z ustrezno davčno politiko.
Dr. Boštjan Žekš: Hvala lepa. Na dnevnem redu imamo še deset razpravljavcev. Kosilo smo že zamudili, upam, da bomo do večerje gotovi. Zato bi vse skupaj pozval, čeprav se zavedam, da smo tisti s konca abecede vedno prikrajšani, da poskusite svoja stališča predstaviti v treh minutah. Naslednja je na vrsti dr. Alenka Rožaj Brvar, direktorica kadrovskega sektorja v Leku.
Dr. Alenka Rožaj Brvar: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani zbor, hvala za to priložnost. Veliko je bilo že povedanega, časa je malo, jaz tudi hitro govorim, tako da upam, da ne bom izkoristila vsega časa. Mogoče bi povedala samo tri misli. Ko danes poslušam te razprave, dobivam občutek, da se veliko preveč ukvarjamo z evalvacijami, sedanjim stanjem, s tem, kdo je boljši, s kriteriji. Postavljamo se v kletke in si določamo pravila. Mogoče od države preveč pričakujemo. Apelirala bi na znanstveno in industrijsko sfero, naj stopita v neposredni kontakt. Tako bomo drug drugemu izboljšali znanje in bolj bomo vedeli, kaj eden potrebuje in kaj drugi lahko ponudi. Mogoče bodo potem tudi različne agencije in institucije laže delovale. Z neposrednim dialogom bomo ustvarili skupni jezik, da se bomo lahko razumeli in tudi spoštovali. In medsebojno spoštovanje bo zgradilo zaupanje, zaupanje v lastne sile. In to nam bo prineslo potem tudi odgovornost. Ne smemo samo čakati, da nam bo nekdo ustvaril mehanizme, da bi potem lahko delovali. Mi sami moramo nekaj narediti. In mislim, da je tudi pomembno, da se začnemo ukvarjati s prihodnostjo. Zato pobudo o Ministrstvu za prihodnost zelo podpiram in se takoj prijavljam za sodelovanje. Hvala.
Dr. Boštjan Žekš: Hvala lepa za te optimistične poglede. Naslednji je na vrsti dr. Lojze Sočan, Fakulteta za družbene vede. Prosim.
Dr. Lojze Sočan: Spoštovana predsednika države in SAZU ter vsi prisotni.
Rad bi pojasnil, kaj je to družbeno inovacijsko razvojno okolje. Zapleten izraz, ki pomeni vsklajeno delovanje vseh glavnih členov države in družbe. Ko gledamo nekatere posebej uspešne države, tiste, ki dohitevanjo ali prehitevajo, in teh je manj kot 15%, vidimo, da je prav širše družbeno razvojno okolje osnova za njihov uspeh. In če hočemo postati taka družba, in se približno v eni generaciji vključiti v gospodarstvo in družbo znanja visoko razvitega sveta, moramo tudi mi zgraditi našim pogojem primerno razvojno okolje. Zadovoljen sem, ko je danes tudi predsednik vlade, gospod Rop rekel, prvič, da je pomembno, da hočemo, drugič, da to lahko s konsenzom naredimo, in tretjič, da moramo pri tem računati na bistveno večje napore za nadpovprečno uspešen razvoj.
Glede na to, da pri nas še vedno bistveno laže razumemo, kako deluje avto, kot pa kako znanje, znanost, raziskave, inovacije in tehnologija vplivajo na razvoj gospodarstva in družbe, bom poskušal na kratko pokazati, s kakšnim avtom gresta npr. Irska in Slovenija nasproti gospodarstvu in družbi znanja. Tale avto je takole sestavljen: motor je v bistvu gospodarstvo; njegova tehnološka, kadrovska, inovacijska, menedžerska usposobljenost je njegova moč. Elektronski prenos in druga oprema je infrastruktura, tako kot jo določa prijatelj Slovenije, nobelovec J. Stiglitz: kvaliteta znanja, dostop do tehnologije in njen prenos, razpoložljivost konkurenčnega kapitala, materialna infrastruktura, okoljska infrastruktura ter socialna kohezija. Država z njeno institucionalno infrastrukturo ter njen governance, predstavlja karoserijo. Vse te enote morajo biti med seboj tesno povezane in skladne, da lahko delujejo; med njimi mora biti visoka stopnja pozitivne sinergije.
Pri Ircih je ta sinergija zelo visoka: oni so v dobrih petnajstih letih tehnološko – inovacijsko prenovili večino svojega gospodarstva in danes imajo okrog 80% konkurenčno in razvojno zdravih podjetij. To se kaže tudi v tem, da je izvoz Irske s 3,8 miliona prebivalcev od 1996 do 2001 porasel s 53 na 102 mrd US $, dodana vrednost na zaposlenega, presega 60.000 evrov, brezposelnost se je znižala pod 4%. Njihova infrastruktura je odlična, od kvalitetnega znanja in usposobljenih kadrov, prenosa tehnologije med univerzami, inštituti in podjetji, do konkurenčnega kapitala. Država je s svojo intitucionalno infrastrukturo in ukrepi ustvarila osnovne pogoje za razvojno partnerstvo, ki se kaže tudi v tem, da Irska izvaja že šesti triletni razvojni sporazum vseh socialnih partnerjev o gospodarski in družbeni prenovi te države. Pri tehnološko – inovacijski prenovi gospodarstva so odigrali vodilno vlogo domači in tuji strateški partnerji. Irska je za enkrat edina evropska država, ki je dvignila domače varčevanje nad 35% BDP, zato je zadržala nacionalno lastništvo pretežno v domačih rokah, čeprav so letne tuje neposredne naložbe presegale 10% BDP in je prišlo na Irsko nad 100 mrd US $ tujega kapitala. Z neposrednimi tujimi naložbami je Irska z načrtno in dokaj centralistično izbiro tujih strateških partnerjev pripeljala v državo vrhunske tehnologije, menedžment, programe z visoko dodano vrednostjo ter dostop na globalne trge. Pomoč iz Bruslja se je spustila od 5% na še vedno okrog 2% BDP.
Če v tem kontekstu gledamo slovenski avto, vidimo, da je motor izrazito samorastniški – kot so se podjetja sama mogla razvijati. Imamo le kakih 40% evropsko uspešnih podjetij. Eno takih je tudi Trimo, katerega direktorica je danes tukaj. Zadnjič je rekla, da v Trimu dosegajo 30.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega; povprečje EU v tej branži je 37.000 evrov, naše povprečje pa 17.000 evrov. To pomeni, da bodo morali tudi naši najboljši še dolgo imeti zavihane rokave, da dohitijo razvite članice EU, saj dodana vrednost po branžah zaostaja za EU med 2 do 2,5 krat (IER, 2003). Kaj pa tisti, ki so pod povprečjem (te in drugih branž) in imajo dvanajst, deset, sedem tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega? In kaj tistih 12.000 podjetij, ki so v izgubah, katere dosegajo skoraj polovico vsega dobička, ustvarjenega v Sloveniji? Ker naša država ni do sedaj podpirala domačih in tujih strateških partnerjev pri prestrukturiranju manj uspešnih, niti ni podpirala tehnoloških prebojev najbolj obetavnih, visi nad Slovenijo ob vstopu v EU nevarna proračunska, socialna in zaposlitvena bomba. To je bila moja glavna tema v 57 strateških komentarjih v Gospodarskem vestniku v letih 1996 in 1997; zgodilo se ni nič. Zato je naš izvoz v istem času porasel od 11 na 12,5 mrd US $, dodana vrednost na zaposlenega pa dosega 22.000 evrov.
Naša infrastruktura je razmeroma kvalitetna, a neskladna, zato ne prispeva ustrezno k večji uspešnosti gospodarstva. Imamo sicer 82.000 študentov, a kot pravi prof. Žekš, jih bistveno premalo konča. V raziskave in razvoj sicer vlagamo 1,5% BDP, a pri tem ni skoraj nobenega pretoka znanja in tehnologij med univerzo, inštituti in podjetji; zato ni osnove za ustrezno inovacijsko okolje. Naš kapital je predrag, razpršen in s premalo znanja in globalnih mrež, zato ne more spremljati najboljših podjetij na globalnem trgu, niti prenavljati podjetij v razvojnih težavah, kaj šele s tveganim kapitalom spodbujati tehnološke preboje. Slovenija se je med drugim preveč iztrošila in zadolžila z izgradnjo avtocest z lastnim kapitalom, namesto, da bi v ceste vložila več tujega kapitala ter prenovila gospodarstvo, vključno z železnico in dvignila dodano vrednost na okrog 30.000 evrov na zaposlenega.
Slovenija ne bo mogla hitreje napredovati brez spremembe dosedanjega koncepta razvoja, brez upravljanja družbe in vodenja gospodarstva (governance) na osnovi konsenza socialnih partnerjev. Slovenija bo morala lastno varčevanje zvišati od sedanjih 25% BDP na vsaj 30%, povečati naložbe tujih strateških partnerjev od sedanjih 1% – 2% na vsaj 5% do 10%, ob še večjem povečanju naših strateških naložb v tujini ter ob približno enem odstotku sredstev iz Bruslja. Po mojih izračunih bi morali tudi na račun zmanjšane in racionalnejše proračunske, javne in osebne porabe preliti v naložbe v tehnološko zahtevnejša delovna mesta še dodatnih 6 - 8% BDP. Brez bistveno več novih delovnih mest bomo odprli pot za beg možganov iz Slovenije ter njeno razvojno zaostajanje.
Moje ugotovitve (predvsem na osnovi projekta "Simulacije trajnostnega razvoja", so naslednje: družbeno inovacijsko razvojno okolje ni "prepisljivo"; ne moremo ga prepisati od nobene države. EU ga niti ne zna določiti za posamezne države, niti za enkrat ni za to zainteresirana. Na tem področju so nam lahko najboljši vzor visoko razvite evropske države konsenza. Vendar pa bomo morali sami izoblikovati svojo vizijo razvoja, glavne strateške cilje, ključne razvojne prednosti, pa do vrednot, sodobnih razvojnih vzvodov, kot tudi politik, še posebno proaktivnih, ki so osnova za prehod v gospodarstvo in družbo znanja. Na tej poti je prvi korak spoznanje problema in politična volja vlade in parlamenta. Drugi korak pa ni le sodelovanje političnega menedžmenta z vrhunsko stroko, ampak z vsemi družbenimi partnerji. Vsi se morajo videti v razvojnih projektih, vedeti kaj jim prinašajo, stati za njimi in jih podpreti. Vsi morajo spoznati s kakšnimi reformami in prizadevanji lahko doseženo nadpovprečno uspešen razvoj in s tem dohitevnje visoko razvitih v obdobju približno ene generacije. To bo tudi osnova za njihov trajen razvojni sporazum.
Dr. Peter Stanovnik: Spoštovani predsedujoči, spoštovani predsednik države, zelo kratek bom. Želel bi nekako opredeliti prednosti in slabosti našega prehoda v novo razvojno paradigmo, to je družbo znanja. Če se ozremo nazaj, vidimo, da smo imeli mehak, postopen prehod znanosti v nov sistem. O povprečnih rezultatih, ki jih je dal, smo danes že slišali; večkrat je bila danes omenjena Finska. Tam je bilo z vidika razvojne strategije drugače. Mi smo imeli konec osemdesetih let z njimi primerljive kapacitete oz. zmogljivosti, vendar nismo imeli ustrezne strageije niti zaveznikov usmerjenega razvoja, tako kot so jih imeli Finci. Oni so se zavestno opredelili za razvojne prioritete in so uspeli, zlasti na področju telekomunikacij in nekaterih drugih industrijskih klastrov (energetika, lesnopredelovalni kompleks, papirna industrija) . Če se primerjamo s tranzicijskimi in drugimi evropskimi, zlasti bolj razvitimi majhnimi državami, vidimo, da imamo nadpovprečne rezultate na področju makroekonomske stabilnosti, liberalizacije kapitalskih in blagovnih tokov, da imamo zelo dobre rezultate v uporabi orodij informacijske tehnologije, to se pravi osebnih računalnikov, mobilne telefonije in tako naprej, da imamo nadpovprečno število razvojno- raziskovalnega osebja na milijon prebivalcev, da imamo dosti odprt trg, konkurenco in tako naprej. Vendar nas kljub vsemu vrsta drugih dejavnikov vleče navzdol v povprečje. Ena večjih slabosti, ki je bila danes že omenjena, je učinkovitost državne administracije; javni uslužbenci (raziskovalci in univerzitetni učitelji) imajo čisto drugačno kulturo kot jo imajo managerji in uslužbenci v podjetjih, kjer je prisila za inovacije, mrežne povezave in uvajanje novega znanja bistveno drugačna. Raziskovalce in pedagoge na univerzah bi bilo treba spodbuditi k večjemu sodelovanju z gospodarstvom. Seveda bi bilo treba na te številne institucije, ki smo jih že ustanovili, vplivati, da bi bilo sodelovanje med njimi čim intenzivnejše in da bi si prizadevale povečati inovativnost in konkurenčnost. Raziskovalnega osebja je v gospodarstvu malo, razvojnikov imamo tam okrog 2000, podjetij, ki imajo razvojne oddelke, je okrog 350. Predvsem podjetja, ki take oddelke že imajo, bi morala povečati vlaganja, če se hočemo vsaj približati lizbonskim ciljem. Povsem nerealno jih je doseči v predvidenem roku. Tista podjetja, ki še nimajo razvojno-raziskovalne dejavnosti, je k temu treba spodbuditi in seveda je treba spodbuditi tudi razvojno-raziskovalno dejavnost na področju storitev, kjer pa ne gre toliko za tehnološke inovacije, ampak bolj za organizacijske in nove sistemske rešitve. Mislim, da je ta prehod omogočen s tem, da imamo številne podporne institucije (agencije, skladi). Veliko odgovornost imata svet za znanost in nacionalni svet za znanost in tehnologijo, da bosta usmerjala vse te subjekte. Sredstva pravzaprav ne bodo tak problem, pomembno bo predvsem vprašanje človeškega kapitala. Hvala lepa.
Dr. Janez Šušteršič: Hvala lepa za povabilo in za besedo. V razpravi je bilo povedano že veliko misli, s katerimi se strinjam, zato bi rad zdaj nekaj vidikov, ki morda niso bili dovolj poudarjeni. Velikokrat je bil omenjen problem povezave med raziskovalno in gospodarsko sfero oziroma problem razmerja med sorazmerno solidnimi inputi (v smislu finančnih sredstev, števila raziskovalcev in podobno) ter slabšimi outputi raziskovalne dejavnosti. Rad bi dodal, da so verjetno najpomembnejša zadeva, o kateri moramo razmišljati pri mehanizmu prenosa, sistemske oziroma inštitucionalne rešitve. Mislim, da je bilo o tem premalo govora. Zelo lepo je reči: "Oprimo se na lastne ljudi, bodimo ambiciozni, naredimo čim več dobrega v raziskovalni dejavnosti." Poznam veliko ljudi, ki poskušajo narediti ravno to, pa vendarle trčijo ob institucionalne, sistemske omejitve. Večkrat na primer srečamo primere zelo hierarhične mentalitete, ki seveda ne ustvarja spodbud za ustvarjalno delo. Mislim, da ima zato podsistem raziskovalno izobraževalni podsistem družbe pred seboj še dolgo pot, preden bomo lahko rekli, da je tudi na tem področju tranzicija končana. Tako recimo od mladih ljudi pričakujemo, da bodo zato, ker smo jim plačevali izobraževanje v tujini, dosegali odmevne znanstvene objave in da bodo na neki način zvezde, ko bodo odhajali v tujino na konference in se uveljavljali v stroki. Ko pridejo domov, pa pričakujemo, da bodo pridni in vdani deli hierarhije in se čudimo, če želijo sodelovati recimo pri upravljanju fakultet ali imeti kakšno besedo pri oblikovanju na primer izobraževalnega sistema, kaj šele, da bi napisali kakšno mnenje o vodenju ekonomske politike ali kaj podobnega. V zadnjih dveh letih smo na račun mladih strokovnjakov, ki so to skušali narediti na področju ekonomije, slišali cel kup očitkov, češ da jim gre samo za lastno promocijo in da naj se raje najprej dvajset let ukvarjajo z ekonomsko teorijo in šele potem pišejo o tem za časopise in se javno oglašajo.
Ko govorimo o inštitutih in njihovi organiziranosti, velikokrat trčimo ob zakoličenost razmerij med vedami, ter ob stališče, da je treba ohranjati pri življenju v najmanj enakem obsegu vse inštitute, ki so do sedaj nastali. Sam sem imel zanimive izkušnje na področju ciljnih raziskovalnih programov. Pri tem sicer majhnem delu denarja za raziskovalne programe smo skušali zelo zares upoštevati logiko aplikativnosti, uporabnosti pri tistem, kar vlada ali država potrebuje za oblikovanje svojih strategij in politik. Naleteli smo tudi na reakcije v slogu "kako da ne boste dali denarja nekomu, ki že trideset let objavlja v referenčnih revijah". In smo potem morali dokazovati, da če govorimo o uporabnosti, potem morda to ni edini pomembni kriterij. Drug pomemben vidik tega pa je, da mora naročnik, če želi dobiti res uporabno raziskovalne rezultate, aktivno sooblikovati raziskav. Gospodarstvo se ne sme postaviti na pasivno stališče "tisto, kar dobimo iz šol, ali tisto, kar dobimo od inštitutov, ni praktično uporabno", ampak mora aktivno soustvarjati tisto znanost ali pa tiste raziskave, ki mu bodo koristile. Kot naročnik raziskav sam vem, da je treba z raziskovalcem zelo aktivno delati, da dobiš na koncu rezultat, ki ga dejansko lahko uporabiš. Ena ključnih stvari za izboljšanje inštitucionalne urejenosti je odprtost navzven. Brez sistema mednarodnih evalvacij ne bomo prišli do bistveno večje kakovosti raziskav in ne do mednarodnih sinergij. Potrebno je odpravljanje, zmanjševanje cele vrste administrativnih ovir, zlasti na univerzi, kjer je zelo težko imeti tuje predavatelje. Morda bi lahko celo predpisali, da mora biti določen delež učiteljskih mest na univerzi zaseden prek mednarodnih razpisov.
Rekel bi še besedo o aplikativnosti ali uporabnosti. Ko smo se o tem pogovarjali, smo prišli do dveh ugotovitev. Najprej, morda je bolje govoriti o problemskosti, o problemski umserjenosti raziskav. Se pravi, da se mora znanost spraševati, kateri realen problem v družbi bo pomagala rešiti neka raziskava, ne pa, katero novo znanje bomo ustvarili ali pa preprosto, zakaj je neko zadeva zanimivo raziskovati. Če tako razumemo aplikativnost, potem imamo tudi na področju družboslovja nekatere raziskave, ki so bolj aplikativne, uporabne, v smislu usmerjenosti na konkretne probleme. In drugič, bolj je treba poudariti konkurenčnost oziroma tržnost. To ne pomeni nujno, da se mora raziskovalec za preživetje ponujati na trgu, ampak da je v samem sistemu nagrajevanja, spodbud vgrajen kriterij odzivanja na neke opredeljene in jasne potrebe. Kriterij tržnosti namreč ne pomeni nič drugega kot to, da raziskava zadovoljuje neke realne družbene potrebe.
Dr. Ludvik Trauner: Spoštovani predsednik države, cenjena predsedujoča.
Za to priložnost sem pripravil kratko razmišljanje v šestih točkah o tem, kakšno univerzo in raziskovalno dejavnost na področju naravoslovno-tehniških ved bi potrebovali, če naj naša država Slovenija postane konkurenčna v mednarodnem prostoru. Vendar tega razmišljanja tukaj ne bom podal. Bolj smotrno se mi zdi, da ga predložim v pisni obliki. Zato bom raje govoril o tematiki, ki je še nismo obravnavali, namreč o razmerju med študentom in profesorjem.
V tehnični sferi univerze, od koder prihajam, je ta tematika vedno živa. Na naši Fakulteti za gradbeništvo Univerze v Mariboru se že več let, zadnji dve leti pa zelo intenzivno, ukvarjamo s prenovo študijskih programov. Ugotovili smo, da je zelo pomembno prenovo opraviti prijazno, na način, ki bo študente stimuliral, da bodo z veseljem prihajali v naš hram in da bodo uspešni. V vedno širšem kompleksnem polju izobraževanja, kjer je polno singularitet, residuumov in drugih nejasnosti ter vedno več informacij o novih tehnoloških odkritjih in znanjih, je zelo težko vedeti, kaj nuditi študentom, da bodo kar najbolj usposobljeni za delo v vsakdanji praksi ali pa na raziskovalnem področju.
Tako smo se odločili, da ustanovimo programski svet, sestavljen iz naših najboljših diplomantov, študentov in učiteljev, in ker je prav, da ga statutarno opredelimo v naših aktih, smo ga letos prvič tudi sklicali. Moram priznati, da sem bil zelo zadovoljen, saj smo v programskem svetu veliko pozitivnega usmerili v bodoče programe, predvsem v to, kako spodbujati uka željne mlade ljudi, da bodo posrkali vsa znanja, ki jih imamo starejši. Ob tem bi poudaril, da je v zadnjih letih vpis na tehniške fakultete veliko večji (na naši fakulteti se je povečal kar za petkrat), a je diplomantov, žal, še vedno premalo in njihovo število ni naraslo sorazmerno z vpisom novincev. Največji osip je v prvem letniku, česar niso krivi samo sistemi na univerzi in učitelji, temveč je problem veliko širši, morali bi ga obravnavati takorekoč globalno. Programe, ki se bodo vključevali v bolonjske procese, bomo morali oblikovati tako, da bodo odnosi med učitelji in študenti humani.
Veseli me, da sem danes toliko slišal o etiki, humanosti in podobnem. To je zelo pomembno in upam, da bomo pri tem delu v prihodnje uspešni. Posebej bi poudaril, da je treba pri mladih spodbuditi inovativnost in uspešnost. Vlagati bi morali v najboljše, vendar bi rekel, da je treba za evalvacijo teh postopkov sprejeti še dopolnilna merila. Sedanja merila, po katerih se indeksi merijo predvsem na osnovi objavljenih člankov (menim, da je to potreben pogoj zgolj v inženirstvu), premalo pa se upoštevajo vsebina in uspešnost rezultatov (kar naj bi bil dodatni zadostni pogoj), velja dopolniti in upoštevati še druge reference. Za ilustracijo naj omenim samo primer, kako so pred kratkim na tehniški univerzi v Gradcu izmed mnogih kandidatov izbrali priznanega strokovnjaka iz Nemčije, ki je pokazal bogat opus praktičnega znanja. Omenjena evalvacija je bila drugačna, kot jo trenutno uporabljamo pri nas.
Naši diplomanti gradijo odlične mostove, tudi na prometnicah, in so cenjeni v svetu. Uspešno kandidirajo za najperspektivnejše in najzahtevnejše objekte na svetu. Mislim, da moramo zgraditi še boljše mostove med nami samimi, med študenti in učitelji, da bodo naši odnosi prijaznejši in uspešnejši. Hvala.
Dr. Vito Turk: Spoštovani gospod predsednik republike, spoštovani navzoči. Svoj prispevek sem danes oddal, tako da ga bom samo čisto na kratko povzel, ker je bilo danes že veliko povedanega.
Še nikoli ni bilo tako velike potrebe po številnih posameznikih z visoko izobrazbo za reševanje izzivov v industriji, poslovodni strukturi, administraciji, vladi, izobraževanju, znanosti in drugih sektorjih. Mislim, da je tako prav, in dejansko tudi znanstveniki nismo na tem področju dovolj naredili. To velja tudi za Evropsko skupnost. ZDA so glede tega precej na boljšem; imajo vrsto komitejev, v katerih sedijo mnogi najuglednejši znanstveniki in sodelujejo pri reševanju različnih problemov. Mislim, da do se pri nas stvari pričele premikati v pravo smer, kar se mi zdi zelo pozitivno in le tako je treba naprej. Evropska skupnost, v okviru enega razširjenega komiteja pripravlja že sedmi okvirni program in ugotavlja, da Evropa potrebuje "močno raziskovalno bazo ter znanje, potrebno za ekonomsko rast in razvoj, kar omogoča tudi skladen kulturni in socialni razvoj". Ne bi govoril o tem, kaj vse se za to zahteva. Slišali smo: kompetitivnost, mobilnost, infrastruktura, centri odličnosti, odlični posamezniki, vključevanje znanstvenikov iz industrije in tako naprej. Skratka, slovenska znanost naj bo del mednarodne znanstvene skupnosti. Za nas je zato pomembno, kako se bo Slovenija odzvala na te izzive. Evropa ugotavlja, da nima dovolj znanja in da mora slediti Ameriki, ki je po uspešnosti pred vsemi. Če to velja za Evropsko skupnosti, to velja za Slovenijo še toliko bolj, čeprav nekateri "samooklicani eksperti" pišejo in govorijo, da je naša znanost kar odlična, vendar ne dela za gospodarstvo. To samo potrjuje nepoznavanje resničnih vzrokov za tako stanje.
Kaj je treba narediti? Države so si pomagale različno in zato uspešne posnemajmo! Tako le štiri države v Evropi, in sicer Švedska, Finska, Avstrija in Nizozemska, edine presegajo dogovorjeni 1 odstotek državnih vlaganj (Barcelona). Tudi je zanimiv podatek, da Finska vlaga 4,4% državnega proračuna v znanost in razvoj! Mi ta hip okoli 2,2%, pa smo še leta 1992 vlagali 3,8%. Če bi samo ta nivo iz leta 1992 zadržali, bi bili danes precej naprej – kakšna škoda! Znano je namreč, da povečana oz. primerna državna vlaganja stimulirajo tudi privatni sektor, to je industrijo. Vendar industrijska vlaganja ne morejo in ne smejo biti nadomestilo za državna vlaganja v bazične raziskave. V ZDA ugotavljajo, da tu najpogosteje grešijo politični voditelji, pa tudi javno mnenje. Zato je pomembna dejavnost pri osveščanju državljanov o pomenu večjega znanja, od katerega je odvisna tudi njihova bodočnost, zaposlitvene možnosti, trajna skrb za vseživljenjsko učenje, alternativne rešitve, skratka, ekonomsko in kulturno blagostanje.
Omenjene so bile agencije; ta hip se ne bi opredeljeval, ali ustanoviti eno ali dve. Vsekakor pa mora agencija (ali dve) skrbeti po eni strani za osnovne raziskave, po drugi pa za aplikativne oz. industrijske raziskave in uveljavljanje tehnološke politike ter vključevanje v mednarodno sodelovanje, kot tudi skrbeti za povezavo gospodarstva, raziskovalnih inštitutov in univerz. Naloga vlade pa je, da vse to omogoči. Tudi podiplomsko izobraževanje postaja ključna komponenta ekonomskega razvoja. Zato je Finska 1995. leta pričela z ustanavljanjem samostojnih podiplomskih šol in jih imajo danes 114. Te nove podiplomske šole so povečale število doktorjev znanosti, skrajšale študije ter razvile bolj profesionalen odnos do raziskovalnega dela. Ker se Finska zaveda svoje majhnosti, po drugi strani pa ekonomskega potenciala, seveda s pomočjo takega sistema nabira tudi podiplomce od drugod, jih štipendira ter na ta način povečuje svojo znanstveno-raziskovalno bazo. Tudi mi smo majhni in bi morali Finski slediti v vseh pozitivnih usmeritvah, vključno z dodeljevanjem štipendij bodočim strokovnjakom, ki bi jih lahko zajemali iz jugovzhodne Evrope – naše bivše skupne države. Samo investicije v znanje bodo Slovenijo reševale. To je preizkušen recept ZDA, pa tudi Evropska skupnost se sedaj trudi, da bi sledila ameriškemu zgledu ter tako zajemala raziskovalni kader od vsepovsod. Slovenija kot nova članica EU mora temu slediti, saj bo le tako lahko obstala v tej novi skupnosti.
Dr. Jože Vižintin: Spoštovani gospod predsednik države, predsedujoča, cenjeni zbor.
Svoje razmišljanje na tej razpravi bi začel z dvema vprašanjema. Prvič, ali lahko Slovenija dolgoročno preživi brez produkcije lastnih in v svetu prepoznavnih proizvodov, in drugič, ali je dovolj, da se slovenska znanost predstavlja svetu le z odličnimi članki v svetovnih revijah. Prepričan sem, da to ni mogoče in da ni dovolj. Vprašanje pa je, kaj moramo storiti in kako se moramo organizirati, da bi stanje izboljšali, posebno ko vstopamo v Evropsko gospodarsko skupnost. Kot tehniku mi dovolite, da navedem nekaj številk, za katere mislim, da bodo ponazorile stanje, v katerem smo. Čeprav je Slovenija res majhna dežela, je po številu raziskovalcev primerljiva z Evropo. Ravno tako mislim, da je z Evropo primerljiva tudi po izdatkih, ki jih daje; govorimo vsaj o povprečju. Vendar tukaj vidim problem, in sicer, da imamo mi pravzaprav dva sektorja, poslovnega, ki izloča približno 0,82 odstotka družbenega produkta, in vladnega, ki izloča 0,7 odstotka družbenega produkta za raziskave in razvoj. Med obema sektorjema pa se zamenjajo samo štirje odstotki razpoložljivega denarja. Iz tega dejstva lahko sklepamo, da poslovni ter vladni in visokošolski sektor delujeta povsem ločeno drug od drugega, ker sodelujeta le pri majhnih razvojnih problemih, ki zajemajo zanemerljive 4 odstotke sredstev. Ali so vzroki za to subjektivni ali objektivni, si nismo enotni, toda dovolite mi, da svoj pogled ponazorim s številkami. Slovenija ima 2,4 odstotka velikih podjetij, 5,7 odstotka srednje velikih podjetij in 91,9 odstotka majhnih podjetij. Na grobo sem analiziral 15 največjih podjetij v Sloveniji in ugotovil, da jih ima samo 40 odstotkov finalni proizvod z lastno blagovno znamko. Analiziral sem tudi predelovalno industrijo, ki je v letu 1999 po podatkih, ki sem jih dobil, zajemala 90 odstotkov slovenskega blagovnega izvoza. Ugotovil sem, da ima samo 50 odstotkov od 112 velikih podjetij znotraj te predelovalne industrije lastni razvoj, od 441 srednje velikih podjetij znotraj te industrije ima lastni razvoj 21 odstotkov in od 261 majhnih podjetij le 7,7 odstotka. Iz izkušenj vemo, da podjetje, ki nima lastnega razvoja, večinoma tudi nima lastnega proizvoda ali tehnologije in je v celoti odvisno od razvoja podjetja, od katerega je proizvod in tehnologijo pridobilo. Da ponazorim, da je res tako, mi dovolite, da navedem nekaj podatkov. Slovenija je leta 1997 kupila 38 patentov, 688 licenc, 180 primerkov znanj in izkušenj, 117 blagovnih znamk, 75 primerkov tehnične dokumentacije in drugih tehnologij, skupaj 2166 primerkov. Na drugi strani tega poslovnega sektorja imamo kakovostno, vendar po mojem mnenju popolnoma razdrobljeno raziskovalno sfero, z ogromno majhnimi in med seboj nekoordiniranimi projekti. Na Univerzi v Ljubljani, na primer, pride 1,1 projekta na profesorja univerze. Posledice takega stanja so po mojem mnenju naslednje: poslovni sektor namenja večino denarja za povečanje lastne inovativne dejavnosti z nakupom tujega znanja in je pri tem uspešen, kar kažejo podatki o izvozu tudi na zahtevne trge. Na drugi strani pa raziskovalci skrbimo predvsem za doseganje lastne raziskovalne odličnosti z objavljanjem člankov. Kot smo danes že večkrat slišali, smo leta 1999 objavili 516 znanstvenih prispevkov na milijon prebivalcev, kar je blizu povprečja OECD in Evropske skupnosti. Po drugi strani pa je Slovenija na osnovi domačega znanja prodala 23 patentov, 141 primerkov znanja in izkušenj, 2 licenci in nobene blagovne znamke ali samo 11 odstotkov primerkov v primerjavi s kupljenimi primerki tega osnovnega znanja. Mislim, da se boste strinjali z menoj, da sta oba sektorja zelo uspešna vsak zase, vendar med njima ni večjega sodelovanja. Kaj storiti? Po mojem mnenju bi bilo treba najprej spremeniti kriterije za pridobitev financiranja programskih skupin in projektov, ker sedanji kriteriji nikogar od nas ne silijo v resno sodelovanje z gospodarstvom. Slovensko gospodarstvo pa z znanostjo mogoče ne sodeluje tudi zaradi svoje strukture, v kateri ni pretiranega pretoka idej niti potreb za skupno razvojno sodelovanje. Prav tako tudi ni pretiranih potreb po zaposlitvi raziskovalcev z doktoratom znanosti, ki v svetu predstavljajo uspešen prenos znanja; Slovenija ima povsem odprte možnosti za razvoj novih lastnih proizvodov in tehnologij ali dopolnitev obstoječih potreb 21. stoletja. Bil sem v dveh majhnih državah, kjer ugotavljajo enako. Vprašanje je le, ali smo v Sloveniji pripravljeni sprejeti tako odločitev, ki nam bo povsem in nesporno odprla pot k razvoju družbe, temelječe na znanju. Če smo, potem se moramo organizirati po zgledu nordijskih držav, ki so na tem segmentu po mojem mnenju najuspešnejše. Odločitve pa po mojem mnenju ne bi smeli sprejeti enostransko, ampak bi morali za njen kontinuirani razvoj enotno sprejeti odgovornost gospodarstvo, znanost in država. Pristopiti bi bilo treba tudi k reorganizaciji razvojnoraziskovalne infrastrukture, tako da bi v njej imeli ključni pomen integrirani projekti, in ne več parcialni kot do sedaj, ter interdisciplinarno sestavljeni tehnološki centri, v katerih bi se glede na slovensko strukturo gospodarstva lahko srečevali predstavniki majhnih in srednje velikih podjetij ter bi s pomočjo znanstvenikov in raziskovalcev skupaj razvijali nove proizvode in tehnologije. Hvala lepa.
Dr. Boštjan Žekš: Hvala lepa. Naslednji je na vrsti dr. Franc Vodopivec, človek, ki ima mnogo izkušenj pri prenašanju znanja v prakso in je dobitnik letošnje Zoisove nagrade za življenjsko delo, za kar mu vsi skupaj še enkrat čestitamo.
Dr. Franc Vodopivec: Hvala lepa, gospod predsedujoči, gospod predsednik, gospe in gospodje, najlepša hvala za povabilo na ta posvet. Povedati moram, da so mi številni predgovorniki "vzeli vso sapo". Nekaj tega, kar so povedali gospodje Rozman, Bučar, Čuk, Peklenik, Polenec, Rotar, Sočan in Stanovnik, je zapisano tudi v mojem sestavku, zato tega ne bom ponavljal. Zelo vesel sem, da je vlada, kot sem razumel njenega predsednika, začela upoštevati raziskovanje in razvoj, ne znanosti. Kajti znanost je eden od produktov raziskovanja in razvoja, drugi produkti, proizvodi so novi trgi za naše proizvode, so nove delovne tehnologije. Pa ne samo tehnologije v industrijskih firmah, ampak tudi tehnologije v državni upravi, pri pobiranju davkov, v zdravstvu, šolstvu itd. Vsi te prenove potrebujemo. Z vstopom v Evropsko unijo ne sprejemamo samo novega pravnega reda. Predvsem je to dejanska obveznost vlade, ki pa se seveda ne more omejiti samo na to, da sredstva usmerja, ampak mora tudi nadzorovati, kako se uresničujejo dogovorjene politike. Ne sme se namreč več zgoditi, kar se je dogajalo po letu 1995, ko nismo uresničevali politik, zapisanih v nacionalnem raziskovalnem programu, in tudi ne tistih v memorandumih proračuna, ki sem jih sicer vsako leto kot član državnega sveta zelo skrbno prebral in so bili vsako leto tudi zelo dobro zapisani. Hvala lepa gospodu Rotarju, ki je omenil zrele tehnologije. V tej družbi nekako obstaja občutek, kot da bomo drugo leto v Sloveniji zrele tehnologije kar zaprli, da se bodo naši ljudje, tudi naši inženirji, raziskovalci, zaposlovali samo v visokih tehnologijah. To je seveda potrebno. Glede evropskih prioritet, mislim, da jih je omenil Rozman: naj jih bo toliko, kolikor jih lahko udejanjimo v tem prostoru, in to s tem, kar imamo na voljo materialno, kadrovsko itd. Gospod Sočan pravi, če sem dobro razumel, da imamo slabo infrastrukturo. Trdim, da to ni res. Infrastrukturo imamo dobro, slaba je motiviranost, da bi dosegli tiste cilje, ki smo si jih zastavili v takih in drugačnih dokumentih. Imeli smo celo vrsto strategij. Imeli smo strategijo povečanja konkurenčnosti in približevanja Evropi 1995–2000 – mnogi od vas jo poznajo in tudi vedo, kaj se je od te strategije uresničilo. Na ravni sprejemanja pravnega reda se je naredilo ogromno, drugje pa mnogo manj.
Samo še dve repliki. Gospod Žekš je omenil Švedsko kot paradoks, ki veliko vlaga, pa menda nekako zaostaja. V seznamu kompetitivnosti pri visokih tehnologijah, ki je bil pred nekaj meseci objavljen v reviji Innovation and Technology, ki izhaja v Bruslju, je Švedska vodilna v tretjini vseh področij, na nekaterih področjih je vodilna Finska, preostalo pa je porazdeljeno med druge države. Rad bi, da bi prišli do takega stanja kot Švedi, s takim BDP-jem in z relativno majhno mobilnostjo v raziskovalnem sektorju. Popolnoma se strinjam s tem, kar je predlagal gospod Žekš: za božjo voljo, v sprejemanje odločitev o razvojnoraziskovalnih programih ne vključujmo raziskovalcev. Toda obvezno jih vključimo v pripravo teh programov. Odločitev o sprejemu programov je samo stvar vlade oziroma Državnega zbora, ki s tem sprejme obveznosti za financiranje in tudi obveznost nadzora porabe tega javnega denarja. S tem sem končal, čeprav nisem povedal ničesar od tistega, kar sem napisal.
Dr. Boštjan Žekš: Hvala lepa. Naslednji je na vrsti dr. Danilo Zavrtanik, Politehnika Nova Gorica. Prosim.
Dr. Danilo Zavrtanik: Hvala lepa za besedo, spoštovani gospod predsednik, drage kolegice in kolegi. Ne vem, ali se za konec spodobi biti kritičen, toda ker sem v današnji razpravi pogrešal predvsem samokritiko, mi dovolite nekaj besed na to temo – bolj v luči analize stanja, kje smo, in tistih nekaj korakov, ki bi jih morali narediti, pa jih delamo s tako težko nogo. Naj poskusim samo v nekaj točkah opisati stanje v raziskovalni in visokošolski sferi. Takoj je mogoče opaziti veliko razdrobljenost, ki je značilna za Slovenijo in ne tudi za razviti svet. V razvitem svetu se čim bolj povezujejo; v zadnjem času tudi najeminentnejše ameriške univerze, ko izgubijo primat, prestiž na določenem področju, naredijo skupen študijski program, zato da ponovno pritegnejo najboljše študente. Mi si v tem trenutku niti predstavljati ne znamo, da bi bilo to mogoče tudi v Sloveniji.
Kar me osebno moti in se mi zdi že nekoliko zastarelo, je, da se večinoma razpravlja o bazičnosti in aplikativnosti raziskav. Tudi to je svet že prebolel. Danes se preboji delajo predvsem z velikimi projekti, v katere pritegnete vse, ki na določenem področju nekaj znajo, od bazičnega raziskovalca do inženirja in ljudi iz industrije. Skratka vse, ki lahko na posameznem področju pomagajo narediti preboj. Tipično za velike programe je, da ideje oziroma pobude nastanejo zunaj sfere politike. Seveda se raziskovalci tudi pogovarjamo, to ni čisto neodvisno od nas. Vse moderne stvari – nanotehnologije, biotehnologija, konec koncev tudi teraherčne telekomunikacije, ki so mogoče zanimive celo za Slovenijo – potekajo na ta način. Bojim se, da bi v Sloveniji, če bi v tem trenutku hoteli skupaj vzpostaviti neki tak projekt, program, imeli velike težave pri vključevanju razdvojenih ljudi v delo na takem projektu.
Dalje, vsaj po mojem mnenju, so naše institucije organizirane relativno klasično, če ne celo malo zastarelo. Posledično sledi temu slab menedžment. Ne zato, ker imamo v Sloveniji slabe direktorice in direktorje inštitutov ali slabe rektorje in rektorice, ampak preprosto zato, ker sistema, ki ni moderno organiziran, ne morete moderno voditi. In to je problem v Sloveniji. V vseh teh državah, o katerih so danes govorili predgovorniki, so tako univerze kot inštituti bolj podobni podjetjem kakor akademskim ustanovam. Akademizem se seli; vem, na primer, da na Japonskem trenutno poteka kompletna reorganizacija univerz, ki so bile doslej zelo klasične, morda celo najbolj klasične na svetu. To se spreminja, mi pa teh korakov ne zmoremo storiti.
Če se o tem pogovarjam v krogu kolegov, se dokaj hitro strinjamo, da so to res problemi. Če pa se kateri od nas opogumi in predlaga, naj kaj spremenimo, se takoj pojavi strah pred kakršno koli spremembo, in ta strah nato tipično eskalira v trmasto vztrajanje – da bi le ostalo tako, kot je bilo doslej, ko je bilo tako lepo! Mislim, da bomo v Sloveniji preprosto morali narediti teh nekaj korakov, pa tudi druge, ki so jih omenili predgovorniki. V visokošolski in znanstveni sferi smo slabo izkoristili zadnjih deset ali dvanajst let tranzicije, zelo slabo. Gospodarskemu sektorju se je to zgodilo, nam pa preprosto najbrž ni bilo treba, in znotraj sfere nismo zbrali dovolj poguma, da bi to naredili. Zdaj bomo to morali narediti na hitro! Z vstopom v Evropsko unijo se bo na področju visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti zgodilo marsikaj. Konkurenca se bo odprla in morali si bomo izboriti prostor v tej odprti Evropi. Govorim seveda za ta segment znanosti in visokega šolstva.
Za konec bi rad rekel samo še to, da so mi bile zelo všeč misli poslanca Rudija Mogeta, malce pa me je zaskrbelo, ko ste se vsi rahlo zasmejali, ker so se vam najbrž zdele njegove misli preveč futuristične. Rekel bi takole: če ima človek ambicijo in pogum, se mu bo, z malo sreče, gotovo kaj zgodilo, če pa ambicij nima, je lahko prepričan, da se mu ne bo zgodilo nič. Hvala lepa.
Dr. Boštjan Žekš: Hvala lepa. Zadnji je na vrsti, ne zaradi abecede in ne zaradi zaničevanja Svetovnega slovenskega kongresa, ampak zato, ker se je zadnji prijavil, gospod Franci Feltrin, Svetovni slovenski kongres. Prosim.
Franci Feltrin: Spoštovani predsednik države, spoštovani zbor, hvala lepa za besedo. V svojem izvajanju bom zelo kratek, ker smo že veliko slišali o tem, o čemer sem mislil povedati tudi sam. Posebej bi poudaril to, da pri Svetovnem slovenskem kongresu že sedem let zbiramo in vabimo znanstvenike vseh strok, slovenskega rodu, na strokovna srečanja s kolegi, ki živijo in delajo v Sloveniji. Do danes smo imeli že sedem zelo uspešnih srečanj. Nekateri od vas ste se teh srečanj že udeležili in lahko njihovo pomembno vlogo tudi potrdite.
Kot predstavnik Svetovnega slovenskega kongresa bi želel povabiti vse prisotne, da bi se v prihodnje udeležili teh srečanj in spoznali slovensko intelektualno moč, ki živi in ustvarja zunaj naših meja. Gospod Moge je rekel, da nimamo astronavtov. Imamo jih, od astronavtov do zidarjev, ki so v svetu uspeli, a žal o njih vse premalo vemo. Med njimi je strokovnjak, ki gradi mostove z največjimi razponi na svetu. Mirno lahko rečem, da imamo po svetu strokovnjakov vseh vrst. Povabimo jih! Moram pa reči, da sem ob obisku posameznih strokovnjakov v Slovenijo naletel tudi na velike težave. Imeli smo primer, ko smo morali slovenskemu predavatelju iz tujine, kljub temu, da je prišel na uradno povabilo fakultete, potne stroške plačati iz blagajne SSK. Tu ni razlik med tistimi strokovnjaki, ki so po študiju v Sloveniji odšli po znanje v svet in tistimi, ki so rojeni v tujini in so tam tudi doštudirali. Mnogi od njih v pripravljenosti svoje znanje prenesti tudi med slovenske študente in kolege profesorje, pa se premnogokrat zatakne že pri samem poskusu, zato mislim, da ne smemo vedno kritizirati samo državne administracije, ampak se moramo zazreti tudi vase ter odpreti vrata našim rojakom iz sveta. Ne glejmo na to, ali so diplomirali v Sloveniji ali kje zunaj, združimo znanje za prihodnost Slovenije v združeni Evropi in v svetu.
Ker je med prisotnimi tudi g. predsednik dr. Žekš, ki je predsednik SAZU, naj bo moja kritika namenjena ustanovi, k jo zastopa. Za nas pri SSK je nerazumljivo, da se Slovenska akademija znanosti in umetnosti brani sprejeti v svoje vrste tudi znanstvenike slovenskega rodu iz sveta. Pri SSK smo pred leti tej instituciji poslali kar nekaj predlogov, ki v svetu pomenijo vrh posamezne znanstvene panoge in bi po naši presoji storili velik korak naprej, da jih priznavamo za svoje. Naj naštejem samo nekaj eminentnih, ki jih najbrž vsi poznate: dr. Jožica Padell Ledinek, prof. dr. Jože Velikonjat, dr. Lojze Arko, prof. dr. Anton Mavretiča iin še drugi, pa so bili pri nas kratko malo zavrnjeni. Mislim, da bi morala biti akademska institucija prva, ki bi slovenske znanstvenike, ki delujejo izven Slovenije povabiti v svoje vrste. Slovenski strokovnjaki po svetu bi tako spoznali, da jim Slovenija ni več mačeha pač, ampak mati, ki jih vabi, želi in potrebuje. Naj poudarim, da ti slovenski strokovnjaki, ki so priznani znanstveniki, ne iščejo dobičkov, ampak le pozornost in spoštovanje svoje domovine. Velikokrat se sprašujem, ali ni morda prav v tem, da ne postavljajo svoje cen, njihova napaka.
Prepričan sem, da bi se od njih lahko marsičesa naučili in spoznali, da še zdaleč ne poznamo in znamo vsega, kar danes zmore svet znanosti. Zato ne smemo zanemariti izmenjave mnenj priznanih strokovnjakov, pa tudi ne izmenjav študentov, ki so na fakultetnem podiplomskem študiju. Na to nas še posebej opozarja tretja generacija Slovencev iz Avstralije, ki si že nekaj let prizadeva, da bi v Slovenijo prihajali na študij, podiplomski študij in izmenjavo teoretičnega znanja in dobrih praks.
Pri SSK v naslednjem letu pripravljamo srečanje arhitektov in gradbenikov. Srečanje strokovnjakov iz tega področja bo prvo te vrste. Srečanje bomo organizirali na pobudo slovenskih arhitektov iz tujine. Proti vsem pričakovanjem se je še pred uradnim povabilom na to srečanje oglasilo 27 v svetu priznanih slovenskih arhitektov. Do sedaj smo imeli že sedem različnih srečanj, in sicer zdravnikov, znanstvenikov, gospodarstvenikov in podjetnikov.
Vabim vse prisotne, da se oglasite v upravni pisarni Svetovnega slovenskega kongresa, kjer vam bomo podarili zbornik z letošnjega znanstvenega srečanja, ki je potekalo na Bledu. Ob posameznih strokovnih člankih boste spoznali upravičenost našega dela. Mnogi udeleženci so povedali veliko zanimivega in koristnega, pa naj so to bili slovenski strokovnjaki iz Slovenije ali iz sveta. Hvala za poslušanje in nasvidenje na prihodnjič.
Dr. Janez Drnovšek: Hvala za vaše razprave. Mislim, da je bilo izrečenih zelo veliko zanimivih misli, ocen, priporočil. Pozorno sem poslušal in mislim, da so tudi drugi. Vesel sem, da sta oba ministra zdržala do konca, minister za znanost, šolstvo in šport ter ministrica za gospodarstvo, ki sta pravzaprav najodgovornejša za teme, o katerih smo se danes pogovarjali. Naj poskušam tudi jaz odgovoriti na vprašanje, kaj pravzaprav pričakujem od našega pogovora. Upam, da bo to neka dodatna spodbuda, da procesi stečejo v pravo smer in se intenzivirajo. V obdobju od ustanovitve države smo se v Sloveniji ukvarjali z veliki temami, vzpostavljali smo državo, jo pripeljali do Evropske unije in Nata ter vzpostavljali sistem. Dejansko smo zdaj na neki prelomni točki. Ker sem bil večino tega časa predsednik vlade, po pravici povem, da smo porabljali zelo veliko energije za "velike teme", vzpostavili smo temeljno infrastrukturo in Slovenijo kot tako, kot državo ter jo umestili v Evropi, v svetu.
Mislim, da je čas tovrstnih velikih tem mimo. Zdaj se moramo ukvarjati s temami, ko je današnja: znanje in znanost, kar seveda ni nepomembna tema. Skušali bomo najti najboljše odgovore na to, kako odgovoriti na izzive, s katerimi se srečujemo, kako se najbolje umestiti tudi na tem področju. Ta pogovor je mišljen predvsem kot spodbuda, kot možnost, da zberemo ljudi z različnih področij, ki bi se morali pogosteje kot do sedaj srečevati in drug z drugim sodelovati. Izmenjava različnih mnenj, tudi z vidika današnje problematike, se mi zdi zelo pomembna. Kot že tudi za prejšnja pogovora bomo pripravili povzetke in priporočila. Priporočila, ki izhajajo iz vaših razprav, bomo posredovali vsem vam in tudi institucijam, ki se jih tičejo. Mislim, da bomo potem v sodelovanju s SAZU-jem in vlado rekli še kakšno besedo o tem, ali bi bilo potrebno storiti še kaj, da bi se stvari na tem področju pospešile. Predsednik države pri tem nima nekih izvršilnih pooblastil, kot jih ima na primer ameriški predsednik. V skladu z našim sistemom pa lahko vzpostavlja dialog, ga spodbuja in skuša na ta način prispevati k hitrejšemu razreševanju stvari. Še enkrat hvala za sodelovanje in upam, da se bomo kmalu videli ob kakšni podobni priložnosti.
No documents found