Na tretjem pogovoru pri predsedniku Republike Slovenije 10. decembra 2003, katerega namen je bil spodbuditi razpravo o stanju, pomenu ter prihodnji vlogi in nalogah države na področju znanja in znanosti v Sloveniji, so bile v uvodnih razmišljanjih, prispevkih in razpravi poudarjene te

Razpravljalci so izhajali iz tega, da znanost postaja osnova gospodarskega in družbenega razvoja in da se zato izredno povečuje njen pomen povsod po svetu, v Evropi in seveda tudi pri nas. Evropa si je z Lisbonsko pobudo in z Barcelonsko deklaracijo zastavila ambiciozen cilj, da postane do leta 2010 področje z najbolj konkurenčnim in dinamičnim gospodarstvom na svetu in zato sklenila povečati vlaganja v znanost na 3% BDP. Čeprav ponekod obstajajo dvomi, da je tak cilj dosegljiv, ti sklepi obvezujejo tudi Slovenijo in si jim moramo prizadevati slediti, ne le zaradi Evrope ampak predvsem zaradi našega lastnega razvoja.

Ključen del znanosti so osnovne raziskave, ki predstavljajo prispevek svetovnemu znanju in morajo že zato biti visoko kvalitetne. Za nas so osnovne raziskave pomembne, ker omogočajo najcenejši prenos znanja iz tujine k nam, ker prispevajo k uveljavljanju Slovenije v svetu in ker brez dovolj visokega osnovnega znanja ne more biti uspešne uporabe znanja. Kvaliteta naših osnovnih raziskav je v povprečju primerljiva z Evropo, premalo pa imamo izjemno kvalitetnih del z velikim vplivom na svetovno znanost. Zato bomo morali v bodoče bolj podpirati izjemno kvalitetne znanstvenike in raziskovalne skupine, obenem pa osnovne raziskave bolj usmerjati v področja, ki preko aplikativnih raziskav dajejo koristne rezultate za našo družbo in gospodarstvo.

Za aplikativne in razvojne raziskave, brez katerih ni prispevka znanosti k družbenemu in ekonomskemu razvoju, je pri nas značilna nepovezanost. Nepovezanost med znanstveno sfero in družbo, nepovezanost znotraj znanosti in nepovezanost znotraj gospodarstva. Imamo malo patentov, še manj patentov v uporabi, malo novih tehnološko intenzivnih podjetij, inovativnost naših podjetij pa se je v zadnjem obdobju celo zmanjšala. Težave s prenosom znanja med akademsko sfero in gospodarstvom so sicer značilne za celotno Evropo, toda so pri nas malo hujše, bi jih pa lahko zaradi svoje majhnosti hitreje rešili. Vzroki za težave so na obeh straneh. Na strani znanosti za znanstvenike – državne uradnike ni zadostne stimulacije za sodelovanje in za pridobivanje nedržavnih virov za raziskave, v gospodarstvu pa včasih ni dovolj podjetniške kulture usmerjene k inovaciji, manjkajo pa tudi ustrezne davčne vzpodbude in rizični kapital za ustanavljanje novih podjetij.

Evropski načrti za povečanje vlaganj v znanost na 3% BDP predvidevajo, da naj bi od tega država vlagala 1% BDP (pri nas povečanje za 25%), privatna sfera pa 2% BDP (povečanje za 250%). Prvi cilj bo država lahko dosegla sama, za dosego drugega pa je potrebno ustvariti okolje, ki bo stimuliralo gospodarstvo za vlaganja v raziskave in olajševalo sodelovanje znanosti in gospodarstva. Ker gospodarstvo sedaj zaposluje le malo raziskovalcev, bo ta cilj gospodarstvo samo in le z obstoječimi kadri težko doseglo. Zato je potrebno po eni strani vzpodbujati zaposlovanje mladih doktorjev znanosti v gospodarstvu, po drugi pa povečati obseg raziskovalnega dela univerz in javnih raziskovalnih zavodov za gospodarstvo, predvsem za mala in srednja podjetja, ki ne morejo imeti svojih raziskovalnih laboratorijev. Stvari se sicer premikajo v pravo smer: ustanavljajo se poslovni grozdi, tehnološke mreže, tehnološki parki in univerzitetni inkubatorji ter uvaja se sistem za doseganje stalnih izboljšav v proizvodnji, vendar bi moralo iti hitreje.

Strukturne spremembe v naši znanosti so najbrž nujne, saj tranzicija na tem področju še ni končana, še dobro začela se ni. Ostali smo pri raziskovalnih inštitucijah iz prejšnjega sistema s pomanjkljivo opredeljenim poslanstvom in neprimerno visokim deležem državnega financiranja. Zato je potrebno jasno določiti poslanstvo posameznih inštitucij skupaj z njihovimi kratkoročnimi in srednjeročnimi cilji, katerih doseganje morajo nadzorni sistemi stalno preverjati in ocenjevati učinkovitost in racionalnost poslovanja. Pri ocenjevanju inštitucij in programov ali projektov je potrebno upoštevati mednarodne kriterije in vključevati mednarodne ocenjevalce, ker je kvalitetna znanost lahko le mednarodno kvalitetna. Ne smemo financirati projektov ali programov, ki niso mednarodno kvalitetni. Drugačna merila seveda veljajo za nacionalno pomembne raziskave, to je raziskave povezane z našo naravno in kulturno dediščino, našo kulturo, našo identiteto, našim jezikom, itd. Toda le merila so drugačna, kvaliteta pa mora biti vrhunska. Glede strukturnih sprememb so bila mnenja razpravljalcev deljena. Večina podpira uvajanje agencije za raziskovalno delo, pri čemer so nekateri za dve agenciji (znanost in razvoj), drugi pa žele eno, ki bi bila dovolj močna, da bi koordinirala znanstvenoraziskovalno dejavnost vseh ministrstev. Nekateri predlagajo ustanovitev ministrstva za znanost in visoko šolstvo, drugi pa ministrstva za napredek, ki bi vključevalo še informacijsko tehnologijo.

Znanost je pri nas na splošno premalo cenjena, premalo se zavedamo njenega pomena za naš razvoj in naš obstanek. To se vidi tudi po njenem položaju v medijih, ko so znanstvene vesti in poročila na obrobju v nasprotju z naprednimi evropskimi državami. To seveda ni krivda medijev, ampak je le odraz splošnih pogledov na znanost. Zato bi morali organizirano delovati na vseh nivojih in skušati spremeniti našo miselnost z izobraževanjem javnosti, s predstavljanjem uspešnih podjetij visoke tehnologije, s predstavljanjem naših uspešnih znanstvenikov iz domovine in tujine, itd. To je seveda počasen proces, vendar bi z njim morali priti do nacionalnega konsenza o pomenu znanosti, vlaganj v znanost in ukvarjanja z znanostjo.

Visoko šolstvo je tesno povezano z znanostjo in ima težave, ki so primerljive. Predvsem bi se moral naš visokošolski sistem odpreti v vse smeri. Doma naj bi omogočal sodelovanje pri pouku vsem strokovnjakom, ki jih imamo v gospodarstvu in v izven univerzitetnih inštitutih in ki bi želeli sodelovati, iz tujine pa bi morali dobivati stalno pomoč naših zdomcev in zamejcev ter tudi tujcev, pri čemer bi se morali čimprej dogovoriti o vlogi slovenskega jezika v visokem šolstvu. Visokošolski študij bi morali omogočiti vsem, ki so sposobni in ki si želijo, morali bi ga bistveno skrajšati in očistiti navlake, podajati osnovna znanja, ki ne zastarajo, dodati osnovna podjetniška znanja, zmanjšati strašljivo velik osip in poskrbeti za dodatno izobraževanje odraslih. Tak študij, ki bo poleg vsega tega mednarodno primerljiv in mednarodno povezan, bo seveda drag. Ker država verjetno ne bo mogla pokrivati celotnih stroškov, je potrebno resno razmisliti o nedržavnih virih in o možnosti uvedbe šolnin v povezavi z obsežnim štipendiranjem ali uvedbo "voucherjev", kar bi omogočilo tudi usmerjanje v gospodarsko bolj pomembne in aktualne študije in bistveno spremenilo odnose med učitelji in študenti na naših univerzah. Pri kadrovski politiki in pri zaposlovanju univerzitetnih učiteljev bo treba vztrajati pri mednarodnih kriterijih in podpirati le tiste smeri, ki tem kriterijem ustrezajo.

Naš raziskovalni in visokošolski sistem ima velike težave z vključevanjem mladih, posebno tistih, ki so se usposobili v tujini, tudi na najboljših univerzah. Treba je uvesti mehanizme za vračanje naših znanstvenikov iz tujine ali za njihovo sodelovanje pri nas. Nasploh bomo ob zmanjševanju prihajajočih generacij soočeni z možnostjo, da se naša znanstvena dejavnost zmanjša. Zato je potrebno v znanost, predvsem v naravoslovno in tehnološko, vključevati vedno večji del mladih, tudi vedno več žensk, obenem pa najti način, da bodo raziskovalci v tretjem življenjskem obdobju še vedno koristni s svojim znanjem in z njegovim prenašanjem na mlajše.

Ob zaključku pogovora se je izoblikoval vtis, da nam je na področju znanosti precej jasno, kakšni so naši cilji in tudi kako do njih priti, manjka nam le odločnost in skupna volja.

No documents found