arhivska stran
teme

UGOTOVITVE IN PRIPOROČILA


z "Nadaljevalnega pogovora pri predsedniku Republike Slovenije", organiziranega v okviru Slovenskega društva za mednarodne odnose, dne 14.januarja 2004.

UGOTOVITVE

Za utemeljeno in smiselno diskusijo o javni diplomaciji je potrebno v izhodišču doseči minimalni konsenz oz. skupni imenovalec o samem konceptu javne diplomacije. Zagotovo ime "javna diplomacija" ni ustrezno, saj bi bilo mogoče razumeti, kot da je preostala diplomacija tajna. A v mednarodnih krogih se je pač to ime uveljavilo in uporabljamo ga tudi v Sloveniji. Javno diplomacijo lahko preprosto opredelimo kot obliko prepričevalnega komuniciranja s tujimi javnostmi v kontekstu uresničevanja zunanjepolitičnih ciljev. Podobno se glasi najbolj uporabljana definicija komunikologov Signitzerja in Coombsa (1992: 138): "Javna diplomacija je način, s katerim tako vlada kot privatni posamezniki in skupine vplivajo neposredno ali posredno na tista javna stališča in mnenja, ki direktno oblikujejo zunanjepolitične odločitve druge vlade." Tako javno diplomacijo razumejo tudi udeleženci pogovora pri predsedniku republike "V svetu dejavna in prepoznavna Slovenija", ko v svojih ugotovitvah in priporočilih prihodnji slovenski zunanji politiki poudarjajo: "Nujno je premišljeno načrtovanje in vodenje zunanje politike odnosov s tujimi javnostmi v cilju krepitve ugleda in prepoznavnosti Slovenije, slovenskih podjetij, naših vrednot in možnosti posameznih državnih in civilnih iniciativ v mednarodnem okolju."

Države in drugi mednarodni akterji se danes v mednarodni skupnosti naraščajoče uveljavljajo s pomočjo svoje t.i. mehke moči (t.i. 'soft power'), tj. "sposobnosti doseči zaželjene zunanjepolitične cilje prek ustvarjanja privlačnosti politike, prepričevanja, določanja medijske-javne agende z namero pre-oblikovanja preferenc drugih držav, njihovega sledenja in strinjanja z želenim delovanjem" (Nye and Owens, 1996: 9). V tem kontekstu je za Slovenijo in njeno diplomacijo pomembno, da ti trendi omogočajo uravnoteženje zmogljivosti in zmožnosti malih držav, ki lahko omejitve v svoji fizični moči nadoknadijo s svojo t.i. komunikativno močjo - t.j. s sposobnostjo kompetentnega in prepričljivega komuniciranja v mednarodnih in diplomatskih odnosih oz. komunikativnega delovanja s "kreativno dvoumnostjo" (Türk, 2003).

Naj citiramo enega od govornikov Svetu za javno diplomacijo ameriškega senata (M.Helmke): "Cilj javne diplomacije ni zmagovati na tekmovanju popularnosti, temveč v kar največjem prispevanju k doseganju zunanjepolitičnih ciljev naše države." Pogosto slišimo, da so naši športniki v največji meri tisti, ki pripomorejo k razpoznavnosti Slovenije v svetu. To je najbrž res. A žal je res, da ta razpoznavnost v natanko ničemer ne doprinese k doseganju slovenskih zunanjepolitičnih interesov. Zgovoren je primer sosednje Hrvaške. Tretja je bila na pariškem svetovnem nogometnem prvenstvu in njihov nogometaš Šuker je bil najboljši strelec prvenstva. A to ni prav v ničemer pomagalo tedanji Tudjmanovi vladavini, da bi presegla tedanjo, recimo temu "tiho" mednarodno politično blokado. Ali, če ponovno citiramo razpravljavca v ameriškem senatu: "Utrjevanje blagovne znamke ZDA nima nobene zveze z nacionalnim interesom. ZDA je na svetu najbolj znano ime, a to ni v ničemer preprečilo, da jih mnogi ljudje ne marajo."

O državnem rezonu, torej nacionalnem interesu in zunanji politiki se je med drugimi v zadnji knjigi na široko razpisal Giscard d'Estaing, ki med drugim ponavlja nam še iz prejšnjih časov znane teze, da je zunanja politika samo nadaljevanje in utelešenje notranje politike, kulture in omike. Obenem pa izpostavlja, da je to področje, kjer mora veljati državni rezon, nadstrankarska sinteza družbe in dolgoročna strategija. Biča prakso političnega obračunavanja rojakov in politikov v tujini in blatenja države.
Slovenija je že spričo majhnosti neprimerno bolj odvisna od dogajanj na tujem kot kakšna večja država. Slovenci moramo potemtakem za svoje preživetje bolj in bolje poznati svet kot mnogi drugi. Pogoj je tedaj, da tudi v medijih svetu na različnih ravneh posvečamo zadostno pozornost in da je ta pozornost tudi dovolj kakovostna in celovita.

Res je, da mnogi v svetu zamenjujejo Slovenijo in Slovaško. Prepoznavnost naše države ni nepomembna, a doseganje tega ni glavna naloga javne diplomacije. Naj omenimo, da v arabskih in mnogih azijskih državah zamenjujejo Švedsko in Švico, pa tudi Avstralijo in Avstrijo. A vseh teh držav to nič ne moti. Tiste skupine ljudi, ki še imena države ne prepoznajo dovolj dobro, najbrž na zunanjepolitičnem področju nimajo kakega velikega vpliva. Tisti, ki Slovenijo zamenja s Slovaško, gotovo nima kakega vpliva na naše nacionalne interese.

Koncept javne diplomacije se skoraj v celoti pokriva s konceptom sodobne diplomacije za 21. stoletje. Novi kontekst mednarodnih odnosov namreč narekuje še več diplomacije, ki v svoji osnovni komunikacijski funkciji ostaja središčna. Sodobna (javna) diplomacija kot taka že v svojem bistvu vsebuje pravo komunikativno delovanje, kjer komunikacija ni sama sebi namen, temveč je pripeta na konkretno zunanjepolitično vsebino, učinke, vrednote in norme ter glede na to, strateško načrtovana tudi kot molk. Sodobne načine delovanja javne diplomacije razumemo kot komplementarne in do neke mere konvergenčne: na eni strani se ohranja vloga tradicionalne diplomacije s funkcijami, kot jih opredeljuje Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih, ki jo po drugi strani dopolnjujejo in nadgrajujejo (v smislu dodane vrednosti) mrežni, komunikacijski, tržni načini delovanja. Sodobni diplomati se soočajo z novimi izzivi in nalogami: po eni strani so pri svojem profesionalnem delovanju vedno bolj odvisni od množičnih medijev in vsebin, ki jih ti prenašajo, po drugi pa morajo vzdrževati podporo različnih javnosti svoji zunanji politiki in negovati njeno ugodno podobo, s čimer postajajo svojevrstni predstavniki za odnose z javnostmi in z mediji, komunikacijski upravljalci in koordinatorji. Hkrati morajo v svoji primarni vlogi ostati pro-aktivni in poglobljeni: pravočasno in celovito prepoznati ter se odzivati na razvoj mednarodnih odnosov, določati agende, odpirati vprašanja, oblikovati koalicije, mednarodne režime ali red, katalizirati kolektivno akcijo itn.

Moč javne informacije je izjemna in še narašča. To pa tudi zato, ker globalizacija med drugim pomeni naraščanje obsega dosegljivih informacij in zmanjševanje časa, potrebnega za njihovo dosegljivost. Izrazita in eksponentna proliferacija informacij tako povečuje pričakovanja javnosti in medijev po vedno novih in dodatnih informacijah in vsebinah. Vpliv navedenega na diplomatsko delo (in na vsebino) je velik, saj je diplomacija po svoji definiciji opravilo, katerega rezultati prihajajo v medije oz. v javnost dozirano in vedno z določenim namenom. Ne gre namreč pričakovati neprestanih informacij o vseh podrobnostih diplomatskega dela in njihovih rezultatih. Pravilo pač je, da se tisto, kar še ni dogovorjeno, urejeno oz. rešeno, medijem posreduje zgolj takrat in v taki obliki, da lahko pomaga k reševanju in da ne razgreva strasti, da ne postavlja nasprotne strani v nerodno situacijo, skratka, da ne otežuje reševanja.

Eden od namenom javne diplomacije je, da se plasira tudi v medijih. Slovenska zunanja politika, perzonificirana v funkcionarjih in abstraktno v ustanovah pri tem doslej ni imela ravno uspešne roke. Deloma spričo pomanjkanja znanja, značilno rumenega hlastanja po aferah in senzacijah, zaradi že omenjenega pomanjkanja državnega rezona in pomanjkljivega izbora orodij, smo kar nekaj za Slovenijo pomembnih zunanjepolitičnih korakov izpeljali z večjimi žrtvami in manjšimi rezultati kot bi morali in zmogli. Spomnimo se samo polemike o NATO in odprtih vprašanj s Hrvaško. Tu mediji in javna diplomacija permanentno nasedajo bolje pripravljenim in koherentnejše delujočim tujcem. Skorajda ni problema, ki ga pri nas ne bi obravnavali aferaško in senzacionalistično, pri čemer pogosto potegnemo slabši konec.

Poleg znanja in profesionalnosti na strani medijev je treba korenito spremeniti tudi metode dela javne diplomacije. Javne diplomacije in njene medijske dimenzije ni mogoče opravljati le prek nesuverenih tiskovnih predstavnikov, tiskovnih konferenc in brezosebnih sporočil v medomrežju, marveč tudi s tenkočutno interaktivno osebno diplomacijo in stiki z odgovornimi uredniki in poslovodstvi medijev ter njihovimi najboljšimi in najbolj poznavalskimi peresi. V Franciji, Nemčiji, ZDA, Veliki Britaniji in bržčas še kje je na primer povsem običajni pojav, da se minister in drugi visoki funkcionarji zunanjih zadev redno srečujejo z najpomembnejšimi uredniki in peresi, jih seznanjajo z backgroundi mednarodnih trendov in s koraki zunanje politike, pri čemer je vsakomur jasno kaj je za objavo in kaj za osebno informacijo, ki pride prav ob določenem trenutku. Povsem naravno je tudi, da prisluhnejo strokovnim medijskim in političnim mnenjem in nasvetom takšnih ljudi. Pri nas je ta praksa prej izjema kot pravilo, če obstaja je to bolj naključje ali samovoljni, pogosto tendenčno ali politično motiviran izbor.

Z druge strani obstaja mnenje, da je tak potencialni stik sumljiv in nevaren, da omejuje in utesnjuje morebitno novinarsko svobodo, da gre za potencialno trgovino ali še kaj hujšega. To le potrjuje tezo o pomanjkanju državnega rezona, o dvomih v poklicno in etično nedotakljivost vsakega od partnerjev in o njegovi zrelosti. Če se bo to nadaljevalo bomo vselej in še bolj podrejeni v mednarodnih odnosih, ne bomo nikoli znali izkoristiti številnih majhnih niš, ki se nam ponujajo, ne bomo nikoli spoštovani in prepoznavnejši. Za Švicarje pravijo, da biti Švicar ni narodnost marveč poklic. Ni znano, da bi jim kljub vsemu kar vemo o njih kdorkoli kdajkoli očital pomanjkanje demokracije in pluralnosti. Ko gre za švicarski državni (in gospodarski ) interes, zlasti še za zunanjo politiko ali javno diplomacijo, se praviloma združijo prav vsi, ne glede na barvo ali imetje. Tega nam v Sloveniji manjka, to nas ogroža in permamentno destabilizira.

Zunanja politika, ki je v določenem smislu osnovni proizvod diplomatske aktivnosti in ki jo je moč razumeti kot koncentrirani socialni napor, mora biti zato usklajena, da je lahko učinkovita. O temeljnih zunanjepolitičnih prioritetah se mora politika poenotiti. To je možno in potrebno. In diplomacija je zato lahko uspešna samo, če so zunanjepolitična stališča in prioritete poenotene in o njih obstaja konsenz. Usklajena in konceptualizirana zunanja politika (kaže se npr. v obliki t.im. "position papers") omogoča učinkovito javno predstavljanje. Le v takem primeru je javna diplomacija lahko celovita in učinkovita. Če pa ni vsebine, praviloma ni česa sporočati. Razen če seveda ne gre za zgolj taktične poteze (npr. novica zaradi novice, brez vsebine), o katerih pa tu ne razpravljamo. A tudi le-te morajo biti odraz doslednosti potez oz. usklajene politike, ne pa priročen "piarovski" izhod v sili. V slednjem primeru jih tako mediji kot javnost hitro razkrinkajo. Isto velja tudi za že omenjeno in zelo razširjeno ter privlačno spektakularnost v zunanji politiki in diplomaciji (del tega je prav gotovo pojav CNN diplomacije). Vendar to ne prispeva k vsebinski tehtnosti, pogosto pa tudi vzbuja prevelika pričakovanja in nujna poznejša razočaranja ter s tem neuspehe.

Lahko rečemo, da je javna diplomacija odraz, a tudi posledica stalne in vsestranske dostopnosti informacij in zahteve davkoplačevalcev in civilne družbe po transparentnosti opravljanja državnih poslov in njihove popularizacije. Je tudi razvojna posledica dejstva, da sta se pritisk in interes javnosti za zunanjepolitične posle vedno bolj kazala skozi medije ter da je politika vedno bolj morala streči temu interesu. Istočasno pa je tudi to povzročalo (in še povzroča) določeno zadržanost pri diplomatih, ta zadržanost pa bi do določene mere koristila tudi politiki. Vendar pa je javna diplomacija v vsakem primeru le zgolj eden od vidikov diplomatske dejavnosti. Ne sme nadomestiti njene vsebine in zato ne more biti najpomembnejša, čeprav je še posebej v minulem desetletju naraščajoče in opazno pridobivala na pomenu. Prav gotovo je mogoče trditi, da je javna diplomacija v tem času do določene mere skrčila manevrski prostor diplomaciji v ožjem pomenu besede oz. poenostavljeno rečeno dejavnosti urejanja meddržavnih poslov. Toda to nikakor ne odpravlja in ne nadomešča, četudi morebiti kdaj nastaja tak vtis, uradne, formalne in posredne komunikacije med subjekti mednarodnega javnega prava. Celo nasprotno, slednja je zaradi navedenega v situaciji, ko se mora še bolj posvečati vsebini. V tem smislu je tisto, kar šteje za izvajanje zunanjepolitičnih ciljev, če nekoliko poenostavimo, neopazno garaštvo uradnikov v ozadju, ki pripravljajo dogovore, resolucije in vrhunska srečanja. Za njihovo delo pogosto ne vedo niti ministri in voditelji, kaj šele širša javnost. Uspešna javna diplomacija gradi na rezultatih takega neopaznega dela.

Da bi sprejemale odločitve, ki bi kar najbolj ustrezale našim nacionalnim interesom, mora klasična diplomacija prepričati tuje vladne in parlamentarne strukture, tako vladajoče kot opozicijske. Javna diplomacija pa tuje nevladne organizacije, seveda predvsem tiste, ki jih ta problematika zanima, skupine pritiska, ki so blizu akademskih krogov, skupine pritiska, ki imajo mnogo privržencev in se idejno napajajo iz populističnih idej, razna "elitna"društva (Rotary, Lions, itd), razne inštitute, na raznih fakultetah delujoča intelektualna jedra, itd. V kar največji meri se naj poslužuje medijev okolja, v katerem deluje, čeprav ima za to v večini primerov sorazmerno malo možnosti. Seveda so skupine nevladnih krogov, ki imajo dejanski vpliv na vladajoče kroge, od države do države različne. Naloga diplomacije na terenu je, da ugotovi, s katerimi skupinami se je v državi, v kateri deluje, potrebno najbolj ukvarjati.

Javna diplomacija posreduje medijem (in s tem javnosti) določene vsebine z določenim namenom. Obstaja torej nujna soodvisnost med vsebino in mediji. Vsebina pa se nanaša na različne vidike diplomatskega dela (politični, varnostni, obrambnovojaški, gospodarski, kulturni itd.). Promocijska dejavnost v okviru diplomatske službe Slovenije je nedefinirana, slabo razvita in prej rezultat naključja in individualne nagnjenosti in zavzetosti kot pa koherentnega sistema. Za promocijsko dejavnost v zunanjem ministrstvu ni nihče posebej zadolžen, nihče tega ne povezuje sistematsko in načrtno, kaj šele, da bi bili diplomati za to vsaj dodatno šolani ali izurjeni. Ukinjena je celo diplomatska akademija, ki je nekoč posredovala vsaj osnovna znanja medijskega komuniciranja. Ni poznano, da bi diplomate o tem dodatno izobraževali, kot to počno ministrstva v tujini.

Naravnost porazno pa je nasploh stanje na področju slovenske promocije v tujini, ki je nedvomno pomembna sestavina javne diplomacije. Prisotnost vsebine v diplomatskem delu posledično navaja k tehtnosti in tudi zadržanosti javne diplomacije, medtem ko odsotnost vsebine napeljuje k pojavljanju spektakularnosti v javni diplomaciji. To pomeni, da je potrebno sprotno ocenjevati, kaj, v koliki meri in na kak način določeno vsebino pretehtano oz. odmerjeno posredovati medijem, tako da bo zadoščeno nujni javnosti dela in hkrati nuji po diskretnosti (zaupnosti) diplomatskega dela. Navedeno verjetno ne daje velikega manevrskega prostora javni diplomaciji. Zato je potreben skrben in načrten izbor taktike, sredstev in vsebine javne diplomacije.

Zagotovo je za delovanje javne diplomacije na razpolago premalo sredstev. Javno diplomacijo je potrebno pri razporejanju sredstev upoštevati kot vse bolj pomembno dejavnost. Ob dobrohotni pomoči kolegov Urada vlade za informiranje smo z veliko težavo, ki je posledica razparceliranosti in razlik v terminologiji in namembnosti prišli do podatka, da je bilo v celotnem proračunu države Slovenije za leto 2003 (za leto 2004 je stanje isto ali celo slabše), za promocijo nominalno namenjenih 2,4 milijarde SIT, kar je torej nekaj več kot 10 milijonov evrov. V resnici je v to vključena tudi promocijska dejavnost doma, članarine, kotizacije tako da je realna vsota za dejansko porabo v tujini morda vsega polovica teh sredstev, recimo kakih 6 milijonov evrov. Ta denar je razdeljen med 18 proračunskih potrošnikov, česar nihče ne koordinira, vsakdo počne z njim kar se mu zazdi, vse to pa z učinkom, ki je praktično nikakršen.Vendar je v to vsoto všteta tudi vsa turistična promocija, ki obsega iz državnega proračuna neto 740 milijonov SIT. In mimogrede - za promocijo prek najpropulzivnejšega medija, ki omogoča oddajanje v svet v tujih jezikih kar od doma, namreč prek RTV Slovenija, ki sama ali prek tujih kanalov in postaj dosega javnost na vseh celinah, je država v lanskem letu prispevala reci in piši 19 milijonov SIT.

Zagotovo pa je premalo sodelovanja med tistimi ki dejansko akterji so in tistimi, ki bi to naj bili. V mnogih prestolnicah imamo kar po nekaj predstavništev in tudi kar po nekaj misij. Vsi ti bi morali biti na področju javne diplomacije aktivni, seveda vsak po svojih zmožnostih in dobro bi bilo, če bi bili ustrezno koordinirani.

Zdi se, da je v okviru EU slovenska javna diplomacija sorazmerno dobro delovala. Res je sicer, da nas poprečni državljan sedanje članice EU ne pozna dovolj in najbrž zato so tudi statistične raziskave Evrobarometra za Slovenijo sorazmerno zelo neugodne. A poprečni državljan katerekoli članice EU tako rekoč nima praktično nobene možnosti vplivati na odločitve kateregakoli organa EU. Počakati bomo morali pač na učinke njihovih izobraževalnih sistemov, da bodo poprečni državljani vedeli, kje in kaj je Slovenija. Povedati je treba, da smo v procesu približevanja in vstopanja v EU bili, seveda glede na svoje zmožnosti, zelo aktivni, tako da vse tiste skupine, ki dejansko vplivajo na odločitve tako pri članicah kot v sami EU, poznajo Slovenijo in vedo, kako je uspešna.

Dober diplomat, ali pa diplomatka, ki jih je žal v tem poklicu še premalo, mora obvladati širok spekter znanj in biti na razpolago vsem, ki potrebujejo pomoč in ne samo političnim predstavnikom. Bolj pa skrbi dejstvo, da so v Sloveniji v velikih primerih vodilna mesta v diplomaciji rezervirana za odstavljene politike. Razveseljivo je kadar je bil na mesto veleposlanika imenovan strokoven in usposobljen človek. Žal pa se mnogokrat dogaja, da pošljemo v tujino ministra ali kakšnega drugega uradnika, ki ni več dobil mandata. To ne more vplivati na kakovost diplomacije. Ni izjema, da nekam pošljemo nekoga, ki ne obvlada niti jezika države, v kateri predstavlja Slovenijo. Naj se spoštuje latinski rek "Utilias publica privatae praeferri debet" (javna korist mora imeti prednost pred zasebno). Slovenija ima dovolj usposobljenih ljudi, da lahko ustvarja kvalitetno, strokovno diplomacijo, ki bo ime Slovenije nosila v tujini s ponosom in pripadnostjo. Ne pozabimo, da imamo res izjemno državo in spoštujmo jo.

PRIPOROČILA

Slovenija naj sledi sodobne trende v diplomaciji, pri čemer je ena od značilnosti intenziviranje javne diplomacije. Cilj slovenske javne diplomacije mora biti informiranje tiste javnosti v tujih državah, ki ima vpliv na naše zunanjepolitične interese, in to tako, da bodo ti interesi kar se da učinkovito doseženi.

Bistveno je, da s pomočjo javne diplomacije dosežemo, da bodo tiste skupine državljanov, ki imajo vpliv na kreatorje politike v teh državah, imele pozitiven odnos do naše politike, naših podjetij, naših proizvodov in naših državljanov. Pretežni del te dejavnosti mora biti proaktiven in ne zgolj reakcija na zahteve medijev.

Za vsako državo bi morali biti konkretno opredeljeni cilji, ki naj jih na tem območju javna diplomacija dosega. Pripraviti bi bilo potrebno program predavanj o Sloveniji v tujini. Pri pripravi strategije slovenske javne diplomacije bi bilo dobro uporabiti Natov koncept javne diplomacije kot eno od primerjalnih izhodišč.

Oblikovati bi bilo potrebno posebno organizacijsko enoto za javno diplomacijo znotraj Urada predsednika vlade, ki naj ji načeljuje oseba z visokimi državno-uradniškim rangom, sposobna in odgovorna za celovito strateško načrtovanje, vodenje, nadziranje in koordiniranje dejavnosti slovenske javne diplomacije.

Potrebno bi bilo usklajevati dejavnosti javne diplomacije v obstoječih državnih institucijah (mreža diplomatskih in konzularnih predstavništev, vladni Urad za informiranje, pristojna ministrstva in uradi, službe za odnose z javnostmi, za mednarodno sodelovanje in promocijo Slovenije v tujini), pri čemer je posebnega pomena interna komunikacija in rotacija ustreznih kadrov, t.j. komunikacijskih izvedencev.

Potrebno bi bilo vzpostaviti sodelovanje in usklajevanje z relevantnimi zunanjimi partnerskimi institucijami, ki delujejo mednarodno, konkretno lahko v smislu "out-sourcinga" dejavnosti ali posredniške, multiplikatorske vloge v javni diplomaciji (Gospodarska zbornica, Slovenska turistična organizacija, izvozna podjetja, agencije za odnose z javnostmi in oglaševanje, nevladne organizacije, kulturne in akademske ustanove, strokovna združenja, mediji idr.).

Poleg znanja in profesionalnosti na strani medijev je treba korenito spremeniti tudi metode dela javne diplomacije. Javne diplomacije in njene medijske dimenzije ni mogoče opravljati le prek nesuverenih tiskovnih predstavnikov, tiskovnih konferenc in brezosebnih sporočil v medomrežju, marveč tudi s tenkočutno interaktivno osebno diplomacijo in stiki z odgovornimi uredniki in poslovodstvi medijev ter njihovimi najboljšimi in najbolj poznavalskimi peresi.

Spodbujati bi bilo potrebno izdelavo raziskovalnih projektov z analitičnimi ugotovitvami in konkretnimi priporočili za delovanje javne diplomacije ter podpirati delo neodvisnih (nevladnih, neprofitnih) organizacij (t.i. think-tankov) za te potrebe.

Za Republiko Slovenijo je posebej pomembna javna diplomacija na območju jugovzhodne Evrope. Tukaj mislimo predvsem na okrepljeno javno diplomacijo v državah nekdanje skupne države. To je za Slovenijo stara (nova) priložnost. Pri tem je potrebno ustvarjati vtis, da Slovenija ni nekakšen novi kolonizator, kot si v nekaterih posameznih državah že želijo pokazati. Potrebno je ustvariti dobro sodelovanje s nevladnimi organizacijami, inštituti, mediji in mnenjskimi voditelji, ki bi lahko delovali v funkciji uresničitve ciljev slovenske javne diplomacije. K temu cilju bi pripomoglo štipendiranje tujih študentov iz posameznih državah, ki bi lahko v prihodnosti bili najboljši promotorji Slovenije in njenih interesov.

Verjetno bi moral biti najpomembnejši cilj javne diplomacije vpliv na hrvaške ciljne skupine, da bi širše množice začele počasi razumeti, da slovenska zunanja politika ne hlepi po njihovem ozemlju ter da jim ni prisvojila njihovih deviznih hranilnih vlog.

Cilj javne diplomacije na območju Zahodnega Balkana, morda še posebej v BiH, naj bo, da prepriča širše kroge ljudi, da Slovenci nismo nestrpni do njihovih državljanov oziroma naših državljanov, ki so po rodu njihovi. To je še posebej pomembno zato, ker nekatere raziskave potrjujejo visoko stopnjo nestrpnosti med našim narodom, do eskalacije nestrpnosti pa v vsaki družbi kaj lahko pride v predvolilnem obdobju.

Cilj javne diplomacije na področju Zahodnega Balkana, morda še posebej na območju Srbije, bi moral biti, da Slovenci nimamo namena ekonomsko izkoriščati njihovih državljanov, da smo za njihove naložbe odprti.

Prav bi bilo, da se pri razpravah o proračunu upošteva veliko potrebo po tej aktivnosti. Vendar pa je treba poudariti, da so v mnogih državah, kjer imajo že dolgoletno diplomatsko tradicijo, ugotovili, da se mnogo več sredstev in aktivnosti porabi za t.im. "Home affairs", torej informiranje domače javnosti o zunanjih zadevah oziroma za lastno promocijo zunanjepolitične dejavnosti pri sebi doma. Prav je, da je domača javnost obveščena, a promocije zunanja politika doma ne potrebuje.

V Ljubljani, januarja 2004