Posnetek dogodka (na strežniku SIOL)
visoka kvaliteta (ADSL)
za uporabnike v državnih organih oziroma znotraj omrežja HKOM
Dr. Janez Drnovšek
Spoštovane gospe in gospodje,
tema petega pogovora o prihodnosti Slovenije je zelo aktualna, saj se hitro bližamo 1. maju, dnevu našega vstopa v Evropsko unijo. Slovenski vstop v EU je zgodovinski dan, vendar glavnina naših misli ni usmerjena k praznovanju, ampak k dejanskemu življenju v tej evropski združbi. V priprave za članstvo in pogajanja za vstop v Evropsko unijo smo vložili veliko dela. Zdaj smo na točki, ko se uresničuje glavni cilj, ki smo mu sledili od samostojnosti dalje.
V tem trenutku se že srečujemo s številnimi vprašanji, lahko rečem kar s problemi našega delovanja v razširjeni Evropi. Nikoli si nismo delali pretiranih iluzij o tem, da nas v Evropi čakata samo med in mleko. Zavedali smo se, da vsako skupno življenje prinaša veliko izzivov in vprašanj. Težko bi predpostavili, da bo naše skupno življenje v Evropi samo harmonična, idealna združba, v kateri ne bo nikoli prepirov in težav. Težave se kažejo že v tem trenutku in s 1. majem bomo neposredno začeli razreševati številna vprašanja, ki so pred Evropsko unijo. V zadnjem času se je precej zapletlo pri sprejemanju evropske ustave. Prišlo je do zastoja pri sprejemanju ustavne pogodbe, ki je bila pripravljena v veliki želji, da Evropa naredi velik korak naprej pri svojem povezovanju. Razlike so izraz položaja, v kateri je evropska družba. Usklajevanje nacionalnih interesov bo vedno zelo zahtevno. Ob tem se pojavljajo tudi bolj črnogleda gledanja na to, ali bo Evropa zmogla premostiti razlike v pogledih, interesih, premostiti svoje nacionalne razlike, ko pride do blokad. Postavlja se vprašanje, ali bo nova razširjena Evropa z desetimi novimi člani zmožna učinkovito delovati. Zadeve se zapletajo že pri prvem koraku – sprejemanju ustave. Pred nami je novo veliko vprašanje, vprašanje finančne perspektive do leta 2013. Predvsem države neto plačnice želijo omejiti izdatke za evropski proračun na en odstotek družbenega proizvoda. V Evropski uniji bo deset novih članic in povsem očitno je, da se začenja zelo resna razprava o tem, koliko sredstev bo namenjenih za skupne evropske namene in katere so prednostne naloge Evropske unije. Ta razprava nas bo spremljala v naslednjem obdobju in v njej bomo morali dejavno sodelovati.
Ob tem se glede sprejemanja odločitev postavljajo vprašanja alternativnih pristopov. Obstajajo stališča, da bo odločanje v družbi 25 ali 27 zelo težko, včasih neučinkovito. Pojavljajo se koncepti o Evropi dveh hitrosti, o direktoriju in podobno. Vse to so teme današnje razprave. S temi vprašanji se vsak po svoje srečujemo na različnih ravneh in prav je, da skupaj izmenjamo naše poglede in stališča, zlasti glede vprašanja umestitve Slovenije v Evropski uniji. Kako bomo čim učinkoviteje ohranili svoje interese in čim bolj prispevali k skupni evropski viziji? Ali dovolj razmišljamo o vidiku našega članstva? Tukaj ne gre zgolj za vlogo slovenskega komisarja. Gre za številne druge kadrovske položaje v Evropski uniji, za katere se nove in stare članice že močno borijo. Ob formalni strukturi in formalni zasedbi položajev v Evropski uniji je še odprto področje bolj neformalnega delovanja, da bomo prisotni takrat, ko bo to potrebno, in dosegli tisto, kar je največ možno.
Številna so mnenja o tem, da bi Slovenija v Evropski uniji lahko igrala pomembno vlogo. Državniki, politiki, s katerimi se srečujemo, so nekako prepričani, da bi Slovenija lahko velikokrat odigrala konstruktivno vlogo pri iskanju rešitev in kompromisov, kadar pride do blokad v Evropski uniji. Slovenija se je očitno že uveljavila kot sorazmerno konstruktivna, recimo temu razumna država in zato je tovrstnih pričakovanj sorazmerno veliko. To praktično pomeni, da bi lahko imela Slovenija v Evropski uniji večjo težo, kot jo ima glede na število svojih prebivalcev ali višino družbenega proizvoda. Če se za takšno dejavnejšo vlogo odločimo, bi morali vzpostaviti potrebne strukture, načine usklajevanja, razmišljanja v smeri iskanja rešitev in povezovanja sorazmerno skromnih zmogljivosti, ki jih imamo glede na druge članice, da bi Evropski uniji ponudili presežek.
Dr. Dimitrij Rupel: Hvala lepa, gospod predsednik. Kolikor je mogoče, bom na kratko govoril o treh vprašanjih: o ustavni pogodbi, o že udomačenem geslu o Evropi dveh hitrosti in nazadnje bi nekaj rekel o vlogi oz. položaju, pomenu Slovenije v razširjeni Evropski uniji. Lani decembra smo bili presenečeni nad zastojem, ki je nastal v Bruslju v zvezi s sprejemanjem ustave oz. predlogom ustavne pogodbe Evropske unije. Predtem je kazalo, kot da bo mogoče med italijanskim predsedovanjem priti do konca tej zgodbi, vendar očitno decembra na medvladni konferenci ni bilo pripravljenosti za kompromise, prevladala so ekskluzivna stališča, ni bilo pripravljenosti za pogajanja. Nekateri so dogodek 13. decembra v Bruslju imenovali razpad, propad, konec ustave, drugi, med njimi tudi predstavniki Slovenije, mislimo, da gre za zastoj in da se bo medvladna konferenca nadaljevala. Konvencija, ki je začela razpravo o predlogu ustavne pogodbe in ki je skorajda dve leti razpravljala o njem, je bila velik intelektualni in politični napor in je vsebovala precejšen intelektualni naboj od vrha do vseh razpravljavcev in predlagateljev amandmajev. Tudi pri nas smo imeli, kot je znano, pripravljeno posebno zaledje za spremljanje te konvencije in smo prispevali kar pomemben del k nekaterim spremembam oz. k nekaterim besedilom, k nekaterim delom besedila nove ustave. Za nas, moram reči, da tudi zame osebno, je bil izid konvencije pomemben. Zdelo se mi je, da smo dosegli pomemben skupni dogovor, in tudi potem ko se je konvencija končala, ko smo podpisali besedilo, ki je splošno znano, in ko se je začela medvladna konferenca, smo v zvezi z ustavo doživljali neke pozitivne občutke. Spomnim naj na dogovor treh velikih držav Velike Britanije, Francije in Nemčije glede področja obrambe. Ta tristranski dogovor je bil dosežen ob koncu sestankov medvladne konference v Neaplju. Pravzaprav smo lahko rekli, da smo dali z mize okrog 80 vprašanj. Ostalo je tisto ključno vprašanje, ki ga je predsednik že omenil, vprašanje glasovalne moči in razmerij moči med članicami. Spomnili se boste, da je bila to zapuščina Nice. V Nici so nekatere države, kot denimo Poljska in Španija, dobile skorajda enako glasovalno moč kot največje države, predvsem Nemčija in Francija. Ta razlika je, lahko rečem, povzročila težave in to, kar sem imenoval zastoj. Kaj se zgodi, kaj bi se lahko zgodilo, če do ustave ne bi prišli ali če do nje ne bi prišli razmeroma kmalu? Tu gre za tako imenovane »laekenske« cilje o bolj demokratični Uniji, ki bo bližja svojim državljanom. Gre za spoznanje, naj bi na temelju ustavne pogodbe Unija delovala učinkoviteje in na svetovnem prizorišču nastopala enotneje. Ti cilji, ta usmeritev bi ostala neuresničena. Do uveljavitve ustavne pogodbe Unija ne bo imela svoje pravne osebnosti. Tristebrna struktura, ki jo poznamo od prej, ne bo odpravljena ali ne bi bila odpravljena. Postopki sprejemanja odločitev bodo še naprej nepregledni. Ne bomo imeli zunanjega ministra. Kot veste, imamo zdaj v Svetu predstavnika za skupno zunanjo politiko in komisarja Pattna, njuna delitev dela pa ni jasna, da ne govorim o tem, da ne bo pravno zavezujoč dokument niti listina temeljnih pravic. To smo v konvenciji še posebej poudarjali, ker se je zdelo še zlasti pomembno. Seveda bi odločanje v Svetu še naprej potekalo v skladu z rešitvami iz Nice. Sedemindvajset glasov za Poljsko in Španijo, devetindvajset glasov za Nemčijo in Francijo, če povem preprosto. Odložitev sprejetja ustavne pogodbe je za zdaj vendarle boljša rešitev, kot če bi bil dosežen slab kompromis. To ni samo naše stališče, ampak se mi zdi stališče večine. Vendar je ta zastoj sprožil vprašanje, kako je mogoče enakopravno in učinkovito sodelovati pri projektu, pri katerem prvič enakopravno sodeluje petindvajset sedanjih in prihodnjih članic Unije. Spominjam se nekaterih incidentov oz. nekaterih razprav v Svetu za splošne zadeve, pa tudi na konvenciji, ko so nekateri predstavniki najpomembnejših držav v Evropski uniji obupavali nad načinom odločanja. Zdi se, kot da so v resnici bile čudno nazorno navzoče težave pri poslovanju tako velikega ansambla, kot je petindvajset članic. Šlo je za petindvajset različnih govorov, vsak od govornikov je povedal svoje. Ti govori se niso dotikali, ni prišlo do sinergije in tako naprej. Torej zastoj oz. kriza tega poslovanja v krogu petindvajseterice je gotovo pomemben opomin. V kratkem se moramo dogovoriti, kako bomo rešili problem, ki je nastal zaradi povečanja števila članic na petindvajset. Vprašanje, ki so ob tem postavlja, je, ali se s tem povečuje število različnih stališč, odprtih vprašanj ali se s tem vendarle omogoča in ohranja učinkovitost pri odločanju. Gotovo pa je, da je sklepanje kompromisov med petindvajseterico težje kot sklepanje kompromisov med petnajsterico. Na neki način lahko rečemo, da je evropska politika zašla v neke vrste krizo ravno v trenutku pred florinsko širitvijo, ko bi bilo stopnjevanje pozitivnega razpoloženja v Evropski uniji najbolj potrebno. Širitev članicam Evropske unije ob vseh pozitivnih učinkih namreč prinaša nekatere posledice, ki so za državljane teh držav boleče ali pa se zdijo boleče in se v medijih tudi razglašajo kot boleče. V naših medijih je bilo precej govora in precej kritičnih besed o težavah nekaterih gospodarskih panog z ohranjanjem delovnih mest ob spopadanju s konkurenco na evropskih trgih, potem tudi o pri nas precej razširjenem in problematiziranem prehodnem obdobju115
za prost pretok delovne sile iz novih članic itd. To bi v nekaterih novih članicah vzbudilo manjšo naklonjenost v medijih in posledično bi to lahko pomenilo manjšo podporo ustavni pogodbi. Tudi sicer se zastavlja vprašanje, kako bi v članicah Evropske unije, ki bi lahko recimo o ustavni pogodbi izvedle referendum, daljša prekinitev medvladne konference vplivala na javno mnenje. Znano je, da so ob koncu konvencije zelo intenzivno zbirali podpise za vseevropski referendum in ob tem govorili, da bodo države članice, posebej še dosedanje članice, izvedle referendume. Morebitno negativno javno mnenje ima lahko usodne posledice. Torej, če dalj časa ne bo prišlo do dogovorov o ustavni pogodbi, bo kompromis vse teže in teže dosegljiv. Nekateri pravijo, da če letos ne bi končali razprave o ustavni pogodbi, bi že pozabili, o čem smo se sploh pogovarjali, in potem bi bilo to še mnogo težje. Navsezadnje bi se s tem še enkrat odprla vprašanja, ki so bila že tolikokrat na dnevnem redu, namreč vprašanje demokratičnega primanjkljaja, vprašanje razkoraka med Brusljem in državljani in tako naprej in tako naprej. In tu se poraja vprašanje, ki ga je tudi predsednik že omenil: vprašanje morebitne selitve odločanja zunaj institucij Evropske unije. S tem bi se povezalo vprašanje morebitnega razvoja Evrope dveh hitrosti, oz. kot pravijo Francozi, pionirskih skupin in naprednih držav. Tak razvoj bi lahko v Evropi povzročil nove nezaželene delitve, v trenutku združevanja že tudi delitev. V zvezi s tem se porajata vprašanje morebitne krize strateškega vodenja in enotnega nastopanja razširjene Unije ter seveda vprašanje medsebojnega zaupanja. Za nas zelo pomembno vprašanje pa je vprašanje nadaljnje širitve Evropske unije. Pogodba iz Nice je predvidela institucionalne rešitve za Evropsko unijo sedemindvajsetih članic, vključno z Romunijo in Bolgarijo. Spomnite pa se, da smo govorili že o tem, da želimo, da bi v Evropsko unijo čim prej prišla tudi Hrvaška, govori se o Turčiji, govori se o državah Zahodnega Balkana in tako naprej. Vsa ta vprašanja sploh ne morejo priti na dnevni red, če ni ustavne pogodbe. Kaj je Slovenija zastopala v zvezi z ustavno pogodbo nasploh, je znano in tega tukaj ni treba ponavljati. Glede vprašanj, ki ostajajo odprta, Slovenija zagovarja spoštovanje načela »ena država – en komisar«. Bojim se, da ta zahteva oz. ta politika ni povsem brez nevarnosti oz. da v zvezi s tem ni vse jasno. V pogovoru z irskim zunanjim ministrom sem ugotovil, da poleg glavnega vprašanja o moči odločanja nekatere članice ponovno odpirajo vprašanja, za katera smo mislili, da so že rešena, da so že zaprta, in med njimi je tudi vprašanje načela »ena država – en komisar«. Zdi se, da je večina članic naklonjena rešitvi, da bi morda na začetku naredili neko koncesijo novim državam, da bi, ko se Evropska unija razširi, dovolili novim članicam, da bi imele po enega komisarja, da pa bi se od tega načela oddaljili pozneje, čez nekaj let. In da bi bilo zaradi učinkovitega delovanja Evropske komisije nujno treba imeti ožjo Evropsko komisijo, morda petnajst, šestnajst članov. To je seveda vprašanje, ki nas zelo zadeva. Postavljam si vprašanje, kaj to pomeni za velike članice, če bo seveda prišlo do enakopravne rotacije pri teh petnajstih članih Komisije. To pomeni, da bi imeli Komisijo, v kateri ne bi bilo recimo v nekem primeru niti Francozov, niti Nemcev, niti Angležev. Ne predstavljam si, kako lahko dobro deluje Komisija, v kateri niso predstavljene te države. Kot veste, je eden glavnih kamnov spotike odločanje s kvalificirano večino oz. dvojno večino. Slovenija se je zavzemala za simetrično formulo »50 % držav, 50 % evropskega prebivalstva«. Prav bi nam bilo tudi, ko bi prišlo do rešitve 60 % : 60 %, nedavno se je pojavila tudi ideja 55 % : 55 %. To idejo so pripisovali celo Nemčiji. Francozi, kot vemo, niso bili zadovoljni s temi predlogi in želijo ohraniti rešitev iz ustave, torej 50 % držav in 60 % evropskega prebivalstva. Za Slovenijo so te razlike, če mi boste oprostili, bom to rekel, razmeroma nepomembne. Pri nas je razlika med 1,2 in 1,4 % moči v celotni Evropski uniji. Za nas je seveda – bom povedal čisto preprosto– rešitev v ustavi celo nekoliko boljša kot rešitev v pogodbi iz Nice. Nekateri pravijo, da je mogoče medvladno konferenco nadaljevati po španskih volitvah vse do evropskih volitev, se pravi do junija. O tem bomo več slišali na Evropskem svetu prihodnji teden, ko bomo poslušali poročilo irskega predsedujočega. Nekateri pa že spet mislijo, da irskemu predsedstvu težav ne bo uspelo rešiti do junija, ampak da bo mogoče medvladno konferenco nadaljevati šele v drugi polovici tega leta, da bi prišli do rešitve nekako ob koncu leta. Tudi v zvezi s tem datumom so nekatere države, pustimo se presenetiti, deloma bo najbrž na razpravo oz. medvladno konferenco in rešitve vplival tudi položaj v Španiji oz. izid volitev v tej državi.
Evropa dveh hitrosti: morebitni razvoj Evrope dveh hitrosti je nepredvidljiv, poln neznank, formalna delitev članic Evropske unije na napredne oz. pionirske države in na druge, ki jim lahko le sledimo, bi lahko pripeljala do napetosti. Če bi šlo pri Evropi dveh hitrosti le za zagotavljanje določene mere fleksibilnosti razvoja in združevalnih procesov, kot je to danes pri Schengenu in evru, to za Slovenijo ne bi bilo problematično. Če pa bi prišlo do direktorija, kot je rekel predsednik, potem bi se odprlo vprašanje nadvlade, kdo ima več besede, kdo vlada in tako naprej. To bi bile razprave, ki združevanju Evropske unije ne bi koristile. Naj spomnim, da so o Evropi dveh hitrosti oz. o nekem trdem jedru in obrobju razpravljali že več let. Razprava se je začela v okviru nemške krščanskodemokratske unije. Spomnimo se papirja, ki sta ga podpisala Schwaibler in Lamar leta 1994. Spomnimo se nazadnje tudi Fischerjevih nastopov na univerzi leta 2000, spomnimo se nekaterih stališč iz lanskega leta. Ta ideja je bila ves čas navzoča. Spomnim se tudi Delorsovih izjav v zvezi s povezovanjem v Evropski uniji. To, da bi bilo treba omogočiti tistim, ki so boljši, da imajo možnost hitrejšega napredovanja in da drugi, da tako rečem, prihajajo za njimi ali pa da to štejejo kot neke vrste spodbudo, je že precej razširjeno razmišljanje. Če se spomnimo jugoslovanske zgodbe, se bomo spomnili tudi znanega Markovićevega reka o konvoju, ki potuje s hitrostjo najpočasnejše članice. Ta ideja Sloveniji ne bi smela biti tuja. Če lahko tako rečem, ne bi smeli načelno nasprotovati, ker smo sami nekoč zagovarjali ravno to, da ni mogoče zdržati tega, da bi najpočasnejši narekovali tempo. Francozi govorijo o »geometrie variable« – o spremenljivi geometriji. S tem teoretičnim konceptom bi se v Evropski uniji ob ekstenzivni uporabi instituta poglobljenega sodelovanja – Enhanced Cooperation – na različnih področjih oblikovale različne skupine hitreje napredujočih držav. Seveda pa bi takšno poglobljeno sodelovanje lahko privedlo v nekem primeru tudi do nepreglednosti postopkov sprejemanja in izvajanja predpisov. Vendar naj na tej točki neham s točko »Evropa dveh hitrosti« oziroma v zvezi z delitvami. Opozorim naj samo še na to, da je nemški zunanji minister nedavno v svojem članku Rekonstrukcija Zahoda nekako odklonil to idejo oziroma bil do nje zelo kritičen, pri čemer pa se ni odpovedal ideji centra, gravitacije, avantgardnim skupinam itd. Skratka, to so stvari, ki še niso popolnoma dorečene. Fischer je tisti, ki opozarja na vprašanje nadvlade oziroma na to, da bi se lahko nekatere države članice počutile izključene in da bi se v Evropi začeli novi spori.
Kar zadeva Slovenijo – samo še nekaj besed, gospod predsednik – v razširjeni Evropski uniji po mojem mnenju članstvo v Evropski uniji zahteva od države odprtost za sodelovanje z vsemi zainteresiranimi državami kot tudi drugimi akterji, institucijami, nevladnimi organizacijami itd. Kratkoročne koalicije držav ob določenih vprašanjih so v Uniji običajna praksa. To je značilno zlasti za majhne države, za majhne članice, ki se v primerjavi z večjimi državami bolj prilagajajo političnemu dogajanju. Bistvenega pomena za uspešno delovanje je, da hitro spoznamo svoj lastni interes in da tudi hitro ugotovimo, kakšni so interesi drugih. Treba je iskati skupne interese z drugimi članicami, pri čemer je za verodostojnost države in s tem za sklepanje prihodnjih koalicij pomembna neka koherentnost politike; če govorim o Sloveniji, seveda koherentnost slovenske politike. Ne glede na demografsko in geografsko majhnost od Slovenije v Evropski uniji pričakujejo vodstvene, ekspertne, posredniške in povezovalne sposobnosti.
Sklenil bom s tem, da opozorim na to, da v Evropski uniji od Slovenije pričakujejo, da se bomo pospešeno ukvarjali z Jugovzhodno Evropo in Zahodnim Balkanom, da bomo poskušali delovati kot zgled in da bomo poskušali Evropsko unijo, svoje zaveznike, prijatelje verodostojne seznanjati s tem, kaj se na tem območju dogaja ter kaj bi bilo treba narediti za stabilizacijo in za druge rešitve na tem območju. Gospod predsednik, prav lepa hvala.
Dr. Mojmir Mrak: Hvala lepa. Govoril bom izključno o eni točki od teh, ki so na dnevnem redu – o novi finančni perspektivi. Govoril bom o štirih stvareh. Najprej o tem, kaj sploh je »nova finančna perspektiva« oziroma finančna perspektiva Evropske unije. Drugič, kako je mogoče oceniti današnji trenutek v razvoju glede dogovorov o novi finančni perspektivi, potem ko je prišel dokument Evropske komisije. Več poudarka bi dal tretji in največ četrti točki. Tretja točka bo, kaj so ključni izzivi za Slovenijo v pogajanjih o novi finančni perspektivi, in naslednje, kaj so ključni izzivi v zvezi z novo finančno perspektivo doma, v Sloveniji.
Prvo: kaj je srednjeročna finančna perspektiva? Skušal bom odgovoriti s tem, kaj je in kaj ni. Prvič, gre za ključen instrument Evropske unije za srednjeročno načrtovanje delovanja Evropske unije; gre za ključen dogovor Evropske unije o vsebinskih in s tem tudi o proračunskih prednostnih nalogah Evropske unije v določenem srednjeročnem obdobju. Je dogovor o tem, koliko naj bi bila zgornja meja izdatkov proračuna Evropske unije za celotno srednjeročno obdobje. Zelo pomembno se mi zdi tudi to, da gre za medinstitucionalni dogovor. Se pravi, gre za dogovor med Evropsko komisijo, Svetom in Evropskim parlamentom. To pomeni, da gre za dogovor, ki ga je zelo težko spremeniti. Izkušnje kažejo, da gre dejansko za finančno perspektivo, ki velja celotno srednjeročno obdobje. Toda srednjeročna finančna perspektiva ni večletni proračun. Daje vsebinski okvir, daje usmeritve, kako in kaj, finančne omejitve, v okviru tega pa je treba vsako leto sprejemati letne proračune.
Če si pogledamo, kako je mogoče oceniti predlog Komisije o novi finančni perspektivi, ki je bil objavljen v začetku februarja, je treba povedati, da je bila Slovenija ena redkih držav v tej že razširjeni EU 25, ki je lani precej jasno in celovito povedala, kakšno je njeno videnje nove finančne perspektive. Dosti natančno smo povedali, kaj vidimo kot osnovne probleme in tudi, kaj naj bi ta finančna perspektiva pomenila na vsebinskem področju. V bistvu so bili naši cilji razmeroma jasno opredeljeni. Osnovna vsebinska usmeritev tega predloga je – in to je temeljilo na izračunih, ki smo jih delali v različnih scenarijih – zavzemanje za strukturne spremembe v proračunu Evropske unije. Se pravi, da obstoječa struktura proračuna z ogromnim deležem kmetijstva preprosto ne izraža vsebinskih prednostnih nalog tako, kot so danes v Evropi zastavljene. Na podlagi tega je bil pripravljen tudi naš dokument in poslan evropskim partnerjem. Dokument, ki ga je objavila Evropska komisija, lahko zelo natančno primerjamo z našim dokumentom iz lanskega oktobra in ga na podlagi tega lahko tudi ocenimo. Po mojem mnenju in tudi po zelo natančni primerjave teh dokumentov je dokument Evropske komisije dober. Dober v tem smislu, da je večinoma v skladu s tem, za kar smo se zavzemali tudi v našem oktobrskem dokumentu. V dokumentu Komisije je jasna težnja po spremembi strukture proračuna. Poudarjam – težnja, ker obstaja cela vrsta omejitev, zlasti so ključna omejitev že sprejeti dogovori, pri čemer je treba posebej omeniti dogovor o kmetijstvu. V usmeritvi Komisije se skuša dati precej večja teža poudarkom iz lizbonske strategije. Pri tem je treba reči, da stvari le niso tako jasne, kot bi se lahko zdelo. V lizbonski strategiji je 5 prednostnih nalog in treba bo res videti, koliko vse te stvari res financirati iz evropskega proračuna, koliko iz drugih virov. Vendar je lizbonska strategija nedvomno bistveno bolj prisotna. Korektno je zastopana tudi kohezija, kar je bil oziroma je naš strateški cilj v okviru nove finančne perspektive. Ključna stvar v dokumentu pa je tudi jasno vsebovan naš posebni problem t. i. statističnega učinka. Gre za to, da bo Slovenija zaradi razširitve Evropske unije presegla prag 75 %, do katerega imajo države, regije dostop do največjega dela strukturnih sredstev. Te stvari so v tej fazi korektno zastopane. Za določene stvari pa je zdaj še težko reči, ali so zastopane dobro oziroma tako, kot bi si želeli. Taki sta dve stvari: eno je, da so prihodnje nadaljnje širitve Evropske unije v tej fazi dokumenta Komisije razmeroma nejasno opredeljene. Tudi skupno varovanje oziroma skupno financiranje schengenske meje je sicer v dokumentu prisotno, vendar je težko reči, ali je to v zadostni meri tudi finančno podprto.
Kaj so ključni izzivi? Kot sem rekel, tu ločim ključne izzive v samih pogajanjih, se pravi navzven, in ključne izzive navznoter. Ker vem, da bodo o tem govorili še drugi, sem se odločil opozoriti samo na tri točke, ki se mi zdijo v pogajanjih z Evropsko unijo ključne. Mislim, da mora biti naš strateški cilj preprosto ta, da bo Slovenija imela na koncu teh pogajanj tak položaj, ki je primeren stopnji razvitosti Slovenije v razširjeni Evropski uniji. V razširjeni Evropski uniji bomo nekje na ravni 15., 16. članice – govorim o stopnji razvitosti – in temu primeren bi moral biti naš položaj ob koncu teh pogajanj.
Druga ključna stvar je dogovor – imenujem ga – o pravi zgornji meji izdatkov. Predlogi so 1,24; 1. Zelo pomembno bo, koliko so stvari, ki so že dogovorjene, konkretno kmetijstvo, fiksirane. Če to ostane fiksirano tako, kot je, potem naših prednostnih nalog na področju kohezije, na področju lizbonske strategije ni realno uresničiti ob meji 1 %. Lahko pa se približujemo meji 1 %. To pomeni zniževanju tega, kar je predlagala Komisija, vendar verjetno ob predpostavki odpiranja tudi tistih stvari, ki so bile že dogovorjene, zelo konkretno predvsem kmetijstva. V tem smislu bo po mojem mnenju za Slovenijo ključno v pogajanjih o primerni zgornji meji uveljaviti to, kar je zdaj v dokumentu statistični učinek. Bojim se, da bo to ena od stvari, ki bodo še pod velikim pritiskom zniževanja zgornje meje.
Tretji element – mislim, da bi se morali zelo zavzemati za uveljavitev čim fleksibilnejših mehanizmov črpanja sredstev Evropske unije. To je za vprašanja, s katerimi se bodo po mojem mnenju srečevale vse države kandidatke in so se z njimi srečevale tudi druge države članice – kako na podlagi odobrenih sredstev, ki jih imajo na razpolago, črpati ta sredstva. Dostikrat gre za težave z nekoliko togimi pravili. Obstaja že kar nekaj predlogov, kako bi skušali nekatere stvari na tem področju izboljšati.
Še nekaj besed o tem, kaj so po mojem mnenju ključni izzivi v zvezi z novo finančno perspektivo doma, v Sloveniji. Zanimivo je to, da so domači izzivi v zvezi z novo finančno perspektivo izredno tesno prepleteni s spremembami relativne politike, relativnega pomena posameznih ekonomskih politik, s katerimi se bomo srečevali v Sloveniji. Vstop v ERM 2 v bližnji prihodnosti dejansko pomeni bistveno spremembo monetarne politike, dejansko pomeni, da s tem ne bomo imeli več na razpolago ene tistih makroekonomskih politik, ki smo jo v preteklih 12, 13 letih zelo uporabljali in je bila izredno pomembna ekonomska politika v celem sklopu makroekonomskih politik. Tega ne bo več! To pa pomeni, da postajata drugi dve ekonomski politiki oz. politike, fiskalna in zlasti strukturne, razmeroma pomembnejše. Preprosto, s tema dvema politikama bomo morali urejati to, kar smo zdaj lahko urejali s tremi politikami, se pravi, da se manevrski prostor oži. In ravno ta fiskalna in strukturne politike so tesno povezane s porabo sredstev proračuna Evropske unije. To pa neposredno pomeni povezavo z novo finančno perspektivo.
Za učinkovito porabo sredstev Evropske unije pa je ključno troje. Katere so torej po mojem mnenju na tem področju ključne stvari, ki bi jih morali čim bolj uresničiti? Prvič, potrebovali bomo kakovostno programiranje in planiranje naložb. Vstop v Evropsko unijo dejansko pomeni na neki način vračanje v planiranje. Do konca leta 2005 bomo morali vedeti, kaj hočemo financirati v obdobju 2007–2013. To, kar je bilo do zdaj, t. i. enotni programski dokument je bil delan za dve leti, dve leti in pol, naslednji bo delan za sedem let. To pomeni, da moramo precej natančno vedeti, katere so naše prednostne vsebinske naloge. Vendar ne samo kot prednostne naloge, ampak čisto konkretno investicijski projekti. Se pravi, obdobje, za katero se bomo morali doma pripravljati med naslednjo finančno perspektivo, je bistveno daljše. Morebitne napake na tem področju bi bile zelo drage, ker bo preprosto obdobje bistveno daljše. To konkretno pomeni, da bo novi državni razvojni program, ali kakor koli se bo imenoval, dejansko izredno pomemben in bo opredeljeval investicijski cikel tudi v tem obdobju. Planiranje, programiranje naložb je ena stvar. Druga stvar, ki je izrazito pomembna, pa je prestrukturiranje proračuna glede na predvideni obseg sredstev, do katerih bomo imeli dostop vsaj v prvih letih nove finančne perspektive. Ta obseg sredstev bo, če bo Slovenija na primerni ravni, precej večji kot v letih 2004, 2005 in 2006. To pa jasno pomeni bistveno večji pritisk na prestrukturiranje. Za kaj gre? V bistvu imajo države, in to je zdaj splošni problem v vseh državah kandidatkah, države, ki imajo večje prilive iz Evropske unije – tega v Sloveniji za zdaj ni – načelno tri alternative. Prva alternativa je, da sredstva črpajo in prestrukturirajo proračun v zadosti veliki meri. V tem primeru potem lahko ostane proračunski primanjkljaj na nespremenjeni ravni. Druga alternativa je, da ni možnosti za prestrukturiranje. To avtomatično pomeni povečanje primanjkljaja, če hočemo črpati sredstva. In tretja alternativa je ne črpati sredstev, ki so odobrena. Mislim, da je bilo za letošnji proračun in za drugo leto veliko narejeno in gremo po pravi poti. Bojim pa se, da v nadaljnjem obdobju, ko bodo ti prilivi, preprosto ne bo možnosti toliko prestrukturirati v tako kratkem času. Za kaj ne? Tudi struktura proračunskih izdatkov je taka, da je velik delež fiksiran. Mislim, da je to resen problem in da bomo pred dilemo, koliko lahko prestrukturiramo, koliko pa bo mogoče treba tudi povečati primanjkljaj, zato da bodo lahko vsa sredstva, ki bodo na razpolago, počrpana. To pa je takoj vprašanje maastrichtskih meril itn. To pa je obdobje po letu 2007, v katerem, upam, bomo že v ERM oziroma v območju evra. Tretji sklop nalog, ki so pred nami, je vzpostavitev fleksibilnega sistema vsebinske in finančne implementacije sredstev za strukturne namene, ki jih dobivamo iz EU. Za kaj gre? Vsa sredstva, ki jih dobivaš iz EU za strukturne namene, so v bistvu poračunana za nazaj. Iz proračuna moraš stroške najprej narediti in potem jih lahko predložiš v EU za dejansko črpanje sredstev. V vsakem primeru torej pride do nekega likvidnostnega problema. Kako to organizirati, da bo stvar čim učinkovitejša, je bil, mimogrede, problem v vseh državah. To ni neka naša posebnost, sploh ne, bo pa eden od zelo resnih izzivov.
Naj končam. Po mojem mnenju je od tega, kako bomo izkoristili sredstva, ki nam bodo na razpolago, precej odvisno to, kako bomo izkoristili članstvo v EU. Ne vidim nobenega resnega problema, da Slovenija kot članica ne bo solidno živela. Toda tako bo lahko samo živela, lahko pa to članstvo bolje izkoristi. Zdi se mi, da bo ravno to v tem makrosegmentu odvisno od te kombinacije, od teh stvari, ki so bile predstavljene. Hvala lepa.
Dr. Janez Drnovšek: Minister Janez Potočnik, minister za evropske zadeve. Prosim.
Dr. Janez Potočnik: Hvala lepa, gospod predsednik. Zelo telegrafsko bom poskušal v kratkem času povedati čim več. Mislim, da je ključno vprašanje EU v naslednjih letih predvsem eno: ali bo EU videna kot uspešna in želena skupnost ali bo videna kot problematična in konfliktna skupnost. To je osrednja dilema vsega, kar se bo dogajalo v naslednjih letih. Zdaj pa postopoma.
Predlog ustavne pogodbe. Predlog ustavne pogodbe je zanesljivo letošnje osrednje vprašanje. Čimprejšnje sprejetje je tudi po mojem bistveno, razlogov je več. Eden je pomemben, EU bi se morala počasi osredotočiti na vprašanja, ki odločajo o našem življenju, o skupnem življenju in o njenem globalnem statusu. To je na ekonomska vprašanja, na vprašanja konkurenčnosti, na vprašanja rasti, na vprašanja vseh stvari, ki so povezana s tem, kako, dejansko kje, ali si bo dajala tisto podstat, iz katere bo potem lahko uspešno živela naprej. Čimprejšnje sprejetje bi omogočilo tudi, da bi se izognili interesnemu mešanju z vprašanji nove finančne perspektive. To se že dogaja in je seveda dosti problematično in konfliktno. In to, kar je omenil že tudi Dimitrij: na noben način se ne sme že zdaj na začetku ustvariti vtis, da je širitev neuspešna. Dejstvo, da ustavna pogodba ni sprejeta, je lahko izkoriščeno kot dejstvo, da EU petindvajseterice teže deluje in da je v bistvu že v svojem izhodišču videna kot neuspešna. To bi lahko imelo zelo resne posledice za morebitne prihodnje širitve in tudi za tisti del, ki se dotika Zahodnega Balkana in je nedvomno v našem interesu. Kje vidim dva ključna problema? Eden je v referendumih, ki so napovedani praktično v polovici držav članic EU. To seveda vpliva na odločitve vseh vodilnih politikov v tistih državah. Drug problem, ki ga vidim, so številni pomembni dogodki, volitve v Evropski parlament, izbor Komisije, predsednika Komisije v tem letu, kar seveda posledično vpliva tudi na to, kako se bodo stvari odvijale pri dogovorih o predlogu nove ustavne pogodbe.
Evropa dveh hitrosti. Po mojem mnenju je tu izključno pomembno vprašanje samo to, kaj se razume pod pojmom Evropa dveh hitrosti in kako se tolmači. Če se razume kot poglobljeno sodelovanje, seveda ne samo da je primerno, ampak je nujno zaradi tega, ker bo drugače Evropa obtičala. Pri Schengenu, pri evru, evra ne bi nikoli imeli, če ne bi šli naprej, vendar si vse države, ki so zunaj tega sodelovanja, želijo vstopiti, pa zaradi različnih domačih težav ne morejo. Vse države, ki so notri, pa si želijo, da bi zunanje vstopile. Torej, gre za odprt sistem, ki zanesljivo vodi naprej. Če gre za problem jeder, če gre za problem pionirskih skupin, pa je seveda situacija drugačna. Tu gre dejansko za povezovanje skozi razdvajanje. Naj samo omenim dva problema, ki sta skoraj nerešljiva. Eden je institucionalno povezovanje, ker morate praktično vzporedno ustvariti še eno skupino institucij, ki se ukvarjajo s tem. Drugo je finančno vprašanje. Zamislite si novo finančno perspektivo, kako boste te stvari financirali, ker bi seveda tisti, ki so v jedru, verjetno imeli več in drugačne projekte kot tisti, ki so zunaj. Torej kako ustvariti podstat za neko skupno financiranje? Praktično nerešljivo vprašanje. Lahko bi rekel, da pravzaprav ne vidim resnega problema pri sodelovanju večjih držav, ki je lahko problematično, vendar mislim, da je lahko tudi zelo koristno. Dobro je, če velike države med seboj dobro sodelujejo, če se zavedajo, da je treba ohranjati status enakopravnosti in to razmerje v celotni EU.
Naslednja je finančna perspektiva. Kaj pomeni opredeliti politiko, ki se financira iz evropskega proračuna? To pomeni preprosto, da ni več prepuščeno posamezni državi, da neko stvar iz svojega proračuna financira ali ne in da je to prednostna naloga na evropski ravni. Če se odločite doma, da tega ne financirate, boste seveda vplačevali denar v evropski proračun, ne boste dobivali denarja nazaj in posledica je zelo preprosta, vaš neto finančni položaj v odnosu do EU bo slabši. To je v bistvu ves namen, kaj se opredeli tam kot prednostna naloga. Mislim, da je izjemno pomembno, da se poenotijo domača stališča. Za nastopanje navzven je to ključno. Vse, kar se predstavlja navzven na kateri koli ravni, kjer koli, mora imeti v ozadju stališče vlade, stališče države. Ne sme biti stališče posameznega ministrstva, ne sem biti stališče, ki je delno, ker bomo sicer na zunaj videti, kot da nimamo zelo jasnega pogleda na to, kaj pravzaprav sami želimo. Pismo šesterice, ki ga poznate, odkriva vse dileme, ki so srčika dilem, ki so danes združene v Evropi. Na eni strani gre za vprašanje javnofinančnih omejitev, problemov, ki jih imajo v gospodarstvih nekaterih največjih držav. Na drugi strani pa gre za vprašanje, katere so tiste prednostne stvari, ki jih Evropa želi financirati. Samo če se gleda skupaj, je mogoče najti odgovor. V nobenem primeru ni mogoče najti odgovora, ali skozi javnofinančne prihodke ali skozi javnofinančne odhodke evropskega proračuna. Strinjam se s tistim, kar je rekel kolega Mrak, da bo za nas verjetno največji problem pri vsem tem statistični učinek. Dejal bi samo še nekaj, pri kohezijski politiki obstajata dva tabora, eden je tabor tistih, ki zagovarjajo renacionalizacijo politik, drugi pa tabor tistih, ki zagovarjajo v bistvu evropsko reven kohezijske politike. Nedvomno mora biti evropska raven, vprašanje pa je, kaj je merilo. Je to regija ali je to država? Pojasnil bom s primerom Italije. Ali za nerazviti jug skrbi Italija sama, ki je sicer v povprečju razvitejša kot povprečje EU, ali pa se za to skrbi skozi evropski proračun? Seveda bodo regije, ki so v teh državah manj razvite, vedno zagovarjale stališče, da se to pokriva iz evropskega proračuna, ker svojim prestolnicam ne zaupajo. Zaradi tega je to problem. Problem renacionalizacije je problem zaupanja tudi v to, da se dejansko te politike na nacionalni ravni izvajajo ali ne izvajajo. Kako naj se Slovenija pogaja? Tako kot je kolega Mrak omenil, primerno doseženi ravni razvitosti in pa razumevajoč tudi druge. Če ne prisluhnemo drugim, bo preprosto težko najti skupni jezik. Končujem s Slovenijo v razširjeni Uniji. Osrednje vprašanje je, kako preseči našo specifično težo, ki jo imamo s prebivalstvom, z razvitim bruto domačim proizvodom. Mislim, da je tu ključ v znanju, uspešnosti, sodelovanju, da pojem Slovenija preprosto postane odličnost. To je naša edina deviza, s katero nam po mojem mnenju lahko uspe in se dejansko lahko zanjo zavzemamo. Prepričan sem, da nam tu lahko uspe na tak način. Jugovzhodna Evropa, Zahodni Balkan je resnično naša priložnost, priložnost za širšo uveljavitev, ne samo regionalno, tudi globalno. In za konec: kot sem že večkrat rekel, izogibajmo se pojmu stara in nova Evropa, ker je to edina povezava, ki lahko resnično pripelje tudi do problematičnih situacij. Upam, da nas članice današnje EU ne bodo s svojim delovanjem prisilile, da bi se morali kot nove članice kakor koli povezovati na interesni podlagi. Opravičil bi se vam, ker bom moral po 12. uri oditi zaradi dogovorjenega obiska v Zagrebu. Hvala lepa.
Dr. Drnovšek: Gospod Tone Rop, predsednik vlade, prosim.
Mag. Tone Rop: Najlepša hvala predsednik. Že dosedanja razprava je pokazala, da ko govorimo o prihodnosti EU, dilemah in položaju Slovenije v EU v prihodnje, govorimo predvsem o treh problemih in eden je povezan s širitvijo EU, s to, ki se dogaja zdaj in katere del smo. Drug je seveda povezan z ustavno pogodbo in tretji z novo finančno perspektivo. Vsi trije so zelo pomembni. Menim, da so z vidika EU daleč najpomembnejši proces širitve in vse dileme, povezane s tem. Strinjam se z ministrom, da ni dobro govoriti o stari in novi EU, zlasti ne v tem kontekstu, da bi Evropo delili na staro in novo. Toda ne glede na to bo EU 25 precej drugačna kot EU 15. Imela bo precej in veliko drugačnih problemov na eni strani, po drugi strani pa seveda tudi različne možnosti in ne povsem enake možnosti kot zdaj, da bi se z njimii spopadala. O čem govorim? V EU 25 bodo seveda razvojne razlike med posameznimi članicami bistveno večje. Problemi, napetosti bodo večji. Na eni strani bomo imeli razmeroma večjo politično moč novih članic in bistveno manjšo gospodarsko moč, kar se seveda deloma že kaže v napetostih in razpravi o novi evropski ustavi. Kar pa je najpomembnejše, ob bistveno večjih razlikah, razvojnih napetostih bo imela EU na voljo manj instrumentov. Če pogledamo pot, ki jo je prehodila EU 15, pri Portugalski, Irski ali Grčiji vidimo, da je bila možna pomoč EU bistveno večja, kot bo pri novih članicah. Pred kratkim sem bil na Evropskem forumu. Razpravljali smo o tem, pogledali pa smo tudi konkreten primer. Na primer v letu 2002 je bil neto finančni položaj Grčije 2,4 % BDP. To je seveda nekaj, kar je povsem neprimerljivo s tistim, kar bo zdaj. Vsi vemo, na čem temelji gospodarska rast npr. Portugalske ali pa tudi Irske. Želim povedati, da s financiranjem, proračunskimi izdatki, finančno pomočjo tega razvoja preprosto ne bo možno več nadaljevati in bo razvoj temeljil na splošni politiki. Če hočete, strukturni politiki, pa tudi v tistem delu, kjer Evropska unija lahko deluje, tudi v ekonomskem delu, tudi monetarni politiki Evropske unije. To bo temeljni motor Evropske unije, s katerim se bo soočila Evropska unija 25, in ob tem z novimi dilemami, ki so zelo pomembne ne samo za Evropsko unijo, ampak še zlasti za Evropo kot celoto, to je z dilemami novih širitev. Ob tem, ko ima z zdajšnjo širitvijo veliko problemov, se začenja znotraj Evropske unije velika razprava o novih širitvah, ne samo o Bolgariji in Romuniji, kar je bolj ali manj nekaj samoumevnega, čeprav po nekaterih analizah tudi to ni več povsem samoumevno. Govorimo seveda tudi o Hrvaški in v tem času – to je poudaril že Dimitrij – se praktično na vseh srečanjih začenja velika razprava o naslednji širitvi. V zvezi s Turčijo so ravno v tem času tudi nekatere zelo močne pobude, da bi se pospešila pogajanja z njo. Vemo, da je Turčija izjemnega pomena za varnost, pa tudi politično stabilnost v regiji, v kateri je. Po drugi strani pa se zavedamo, da prihod Turčije v Evropsko unijo pomeni dramatično spremembo, samo v Turčiji je npr. 30 milijonov neto. Razsežnost skupne kmetijske politike se v takem primeru popolnoma spremeni, še zlasti če jo gledamo z vidika nove finančne perspektive, ki je opredeljena zdaj. Po podatkih, ki jih imam, bo z vidika t. i. »commitments«, zavez, delež kmetijske politike padel s 45 % v 2006 na 35 % v 2013. Govorimo o dramatičnih zadevah. Tisto, kar je za nas izjemnega pomena, je razprava o regiji in širitvi v regiji. Vidimo, koliko težav imamo v tem trenutku na Balkanu. Z vidika demokratičnih, političnih, gospodarskih reform, pa če hočete tudi podpore političnim silam, ki so za spremembe, ki peljejo v smer evroatlantskih povezav, je seveda za nas izjemnega pomena, da so vrata širitve odprta za celotni Balkan. Torej naš interes, interes Slovenije je, da sodeluje v teh razpravah, da je dejavna, da prispeva k njim. Mislim, da je dejstvo, da bomo z razširitvijo okrepili svoj položaj znotraj Komisije, pomemben uspeh za Slovenijo. Slovenija bo lahko po eni strani v Komisiji odigrala določen del svoje vloge, po drugi strani pa je seveda naša vloga v regiji vse pomembnejša. To se vidi v dnevnih stikih z državami v regiji. Za nas je pa seveda ključno, da je to usmeritev Evropske unije kljub velikim problemom, s katerimi se bo srečala po dnevu razširitve in potem, ko bo začela Evropska unija 25 delovati v realnosti. To se bo najbolj kruto videlo ravno pri financah. Tu se bo videlo, kako so posamezne države pripravile in prestrukturirale svoje proračune, kako bodo začeli črpati sredstva in v kakšnem finančnem položaju se bodo znašle konec leta. Za mnoge nove članice položaj ni enostaven. Menim, da je Slovenija tukaj v daleč najboljšem položaju. Problemi v drugih državah bodo nastali. Seveda je s tem povezana tudi razprava o ustavni pogodbi. O tem ne bi posebej razpravljal, da ne bi bil predolg. V interesu Slovenije je, da je ustavna pogodba sprejeta. Vse situacije, ki se nanašajo na glasovanje s kvalificirano večino, so za nas boljše kot ta, ki je in o kateri je bilo dogovorjeno v Nici. Moram pa reči, da sem sam precej skeptičen in ne verjamem, da bi lahko v zelo kratkem času dosegli dogovor. Ne nazadnje se to vidi tudi iz programa razprav v Evropskem svetu v naslednjem tednu. Torej, ko govorimo o novi finančni perspektivi, je o tem že precej povedal dr. Mrak. Rad bi predvsem opozoril, da je ključno to – in tega se moramo zavedati – da je nova finančna perspektiva priložnost za Slovenijo. Nova finančna perspektiva tudi z vidika neto finančnega položaja potencialno prinaša bistveno več in nam omogoča, da tisti instrument, ki nam še ostaja, to pa je fiskalna politika, postane bistveno učinkovitejši in razvojno usmerjen. Ne le da je v novi finančni perspektivi po eni strani zmanjšan relativni delež zavez za kmetijsko politiko, ampak se povečuje prav tisto področje, ki je prednostno iz lizbonske strategije, to je konkurenčna rast in zaposlovanje – izdatki narastejo praktično za 100 %. To se vidi iz osnovne sheme finančne perspektive, ki je bila sprejeta in poslana. Zato je za nas ključno, da nadaljujemo prestrukturiranje proračuna, ki ga imamo. Moramo pa se zavedati, da prestrukturiranje proračuna, ki ga bomo morali izpeljati, pomeni tisto, kar je povedal dr. Mrak. Pomeni poseg na nekatera področja, na katerih govorimo o pridobljenih pravicah in na katerih bodo potrebne nove reforme. To bo seveda politično izjemno težko. Če tega ne bomo storili, se bomo znašli v položaju, ko ne bomo mogli uresničiti svojega potencialno dobrega javnofinančnega položaja in položaja nasproti Evropski uniji. To bo velik izziv za politiko, še zlasti pri prevzemanju evra. Tisti trenutek, ko bomo prevzeli evro, bomo seveda predeterminirali pomemben del svoje ekonomske politike, ne samo v tistem delu, v katerem govorimo o monetarni politiki, ampak tudi v tistem delu, v katerem govorimo o fiskalni politiki. Stopnje prostosti za primanjkljaj in deficitarno financiranje proračuna in zadolževanje bodo manjše. Če bi tukaj šli čez mejo, se bomo znašli v velikih težavah na področju inflacije in v vseh tistih težavah, do katerih pride, ko prevzameš evro in imaš de facto fiksiran tečaj. To seveda pomeni, da si na tem področju ne moreš privoščiti odstopanj. Edino, kar je možno, je prestrukturiranje proračuna in zmanjševanje fiksnega dela proračuna. Naj poskušam končati. Menim, da Evropska unija doživlja zelo dramatične trenutke, zelo velike spremembe praktično na vseh področjih, ki so povezane prav s tem dejstvom, da se spreminja, da postajajo nove članice vse pomembnejše in bodo še pomembnejše in da se pojavljajo popolnoma novi problemi, ki jih morda v Sloveniji lahko bolje razumemo tudi zaradi nekaterih naših izkušenj iz preteklosti. To je ena od naših prednosti. Druga od naših prednosti je, da smo dobro prestali prilagajanje Evropski uniji, da smo se dobro pripravili in smo v prednosti pred preostalimi članicami. Naša tretja prednost je, da imamo pomembno vlogo v regiji in lahko tu v prihodnje odigramo zelo pomembno vlogo. Tisto, kar je za nas ključno, pa je, da ta rdeča nit Evropske unije ostane, da se skeptiki, ki se pojavljajo in se bodo vse bolj pojavljali, ne uveljavijo toliko, da bi se ta osrednja najpomembnejša evropska politika tudi še naprej ohranila. Hvala.
Dr. Drnovšek: Hvala. Gospod Borut Pahor, predsednik Državnega zbora.
Borut Pahor: Hvala lepa, predsednik. Namesto daljše ali celo dolgočasne razprave bom ponudil v razpravo samo eno misel oz. vprašanje: kaj je poglavitno, konceptualno vprašanje, izziv Evropske unije in kako naj nanj v skladu s svojimi možnostmi odgovori tudi naša država Slovenija. Ena od osnovnih značilnosti Evropske unije je krepitev njene nadnacionalne, če želite, naddržavne narave. Tu se tudi zastavlja vprašanje, do kje in kako naj gre to poenotenje, katerega cilj je večja učinkovitost, da ne bo ogrozilo različnosti, na spoštovanju katere je Evropska unija v primerjavi z Združenimi državami utemeljena. Zamisel o konvenciji, zamisel o ustavni pogodbi je bila gotovo poskus odgovoriti na to vprašanje, še kar posrečen poskus, seveda pa je bila otrok svojega časa. Tudi če bo ustavna pogodba morda letos ali v bližnji prihodnosti sprejeta, je po mojem mnenju samo vprašanje časa, kdaj bo dana pobuda za novo konvencijo in dopolnitev ustave. Predvidevamo namreč lahko, da se bodo pobude za nadaljevanje poenotenja nadaljevale. Za to bodo zainteresirane predvsem bolj velike in razvitejše države. Moja teza je, da se bo zaradi precejšnjih razlik v razvitosti in velikosti oz. moči držav formalno ali pa neformalno v okviru EU oblikovala neka koalicija držav, ki bodo dajale ton nadaljnjemu poenotenju Evropske unije. Glede tega imam približno enak pogled kot oba ministra. Mislim, da ne gre za vprašanje naše volje, ampak za neke stvarne procese. V družini, v kateri je 25 držav, so nekatere, ki so bolj velike, razvitejše, in te si želijo biti razvite tudi naprej in v tem vidijo smisel svojega članstva v Evropski uniji in bodo želele iti naprej. Zakaj to govorim? Zato ker mislim, da mora Slovenija ta proces razumeti, nanj ne more odločilno vplivati, se mu pa lahko prilagodi. Na svojo velikost ne more vplivati, lahko pa bistveno vpliva na svojo razvitost in s tem na večjo fleksibilnost in na, bi rekel, uspešnost s svojo umeščenostjo v evropsko družino. To pa je tudi moja glavna teza. Slovenija se mora v naslednjih štirih letih najbolj posvetiti vprašanjem svoje razvitosti. Moram reči, da v primerjavi z nekaterimi vidim kot zelo pozitivno dejstvo, da imamo letos volitve, evropske in državnozborske. Pokazalo se bo, ali med glavnimi političnimi silami obstoja soglasje o tem, kaj je naloga v naslednjih štirih letih. Ali je to povečanje konkurenčnosti, fleksibilizacija ekonomije in trga delovne sile, kleščenje proračuna, intenzivnejše ukvarjanje z Jugovzhodno Evropo itn., ali pa so med nami tudi konceptualne razlike, ali gre torej za vprašanje, ali se Slovenija zdaj na pragu članstva v Evropski uniji odloča med različnimi domačimi koncepti, ali pa, kar pričakujem, ima relativno podoben pogled. To se pravi bistveno pospešiti razvoj, zato da bo konkurenčna in uspešna v Evropi, in bo šlo samo za vprašanje, kdo od protagonistov je v tej politični bitki najsposobnejši, da to delo opravi. Kakšno je mesto Slovenije? Kakšen je njen dolgoročni interes? Najprej, prav gotovo kot interesi vseh preostalih, da gre EU naprej. Kot sem rekel, da pospešimo v teh štirih letih po volitvah absolutno svoje razvojne preference. Seveda je za Slovenijo bistveno, da pri združevanju ne pazi samo na gospodarske, ampak tudi, če želite, kulturne razsežnosti tega združevanja. Ta pravica do različnosti ostaja. Zelo skrbno, zelo dosledno moramo paziti na svoje atribute državnosti, suverenosti. Ne mislim samo na te institucionalne, npr. položaj komisarja ali na našo obveznost, da se skozi vzgojo in izobraževanje trudimo, da ljudje ne zaznavajo napačno perspektive, v katero gremo, da bo EU rešila vse naše težave, da je slovenskega nacionalnega vprašanja konec, da se zdaj lahko prepustimo toku zgodovine, da bo tako ali drugače za nas poskrbljeno, ker to seveda ni res. Nič tudi ne vemo, kaj se bo zgodilo. Moje osebno mnenje je, da bo dolgoročno Evropska unija enotna ali pa je ne bo. Ne vemo pa, kdaj in kako se bo eno ali drugo zgodilo. Slovenija je majhna, mora biti pragmatična, fleksibilna, mora paziti na to, da atribute svoje državnosti, suverenosti, kolikor je to le mogoče, zadrži. Tudi v aspiracijah, predvsem kratkoročnih, da pride do take institucionalne reforme, ki bi poskušala ogrožati te atribute, se je treba postaviti na svoj položaj, sicer pa razvijati prijateljstvo, sodelovanje z vsemi državami, tudi z velikimi, majhnimi. Moja zadnja pripomba pa je, kot je bilo že rečeno, paziti moramo na to, kaj je naša primerjalna prednost v nekem geopolitičnem smislu. To je Jugovzhodna Evropa. To, kar se dogaja na Kosovu, terja od slovenske politike, da ima razmeroma hitro svoje konsistentno mnenje, da ga pove partnerjem v Evropski uniji, da ima seveda to konsistentno mnenje, tako bom rekel, tudi rep in glavo. Če v kratkem času ne bi bili sposobni oblikovati nekega stališča v tem procesu, tudi odgovoriti na ključno vprašanje, kaj je status Kosova, kajti to zanima mednarodno skupnost, potem se mi zdi, da morda ne bi odigrali neke naloge, pa tudi privilegija, ki ga imamo, da se skozi to razpravo umestimo kot pomembna partnerica v Evropsko unijo. Hvala lepa, predsednik.
Dr. Drnovšek: Hvala, prosim dr. Andrej Bajuk, predsednik stranke Nova Slovenija, za njim pa gospa Vojka Ravbar.
Dr. Andrej Bajuk: Hvala lepa, gospod predsednik. Glede na časovno omejitev se bom osredotočil samo na vprašanje, ki ste ga zastavili. Uporabil pa bom tudi to možnost, ki ste nam jo dali, da vašemu uradu pisno odgovorim na vsa vprašanja. Gre sicer za vprašanje Evrope več hitrosti. Po 1. maju, ko bo ta razširjena Evropa zaživela, bo s svojimi 450 milijoni ljudi Evropa večja od ZDA in Ruske federacije. Uresničen bo torej veliki cilj, nastala bo združena Evropa, oziroma če upoštevamo, da v Unijo še ne bodo vključene vse evropske države, lahko rečemo, da bo uresničenje zamisli o eni in enotni Evropi s to širitvijo postalo bistveno bližje. Zaradi razlik v političnem, ekonomskem in kulturnem izročilu ter zaradi različnega gospodarskega in finančnega položaja novih in starih članic pa je že kar nekaj časa aktualno vprašanje, ali bo razširjena Evropska unija s 25 članicami zmožna delovati v skladu z izhodišči ustanovnih listinah, prilagojenimi seveda današnjim novim okoliščinam. Zlasti je to vprašanje postalo pomembno, potem ko so se lani članice različno odzvale na ameriški napad na Irak in ko na medvladni konferenci v Bruslju voditeljem držav in vlad ni uspelo doseči potrebnega soglasja za sprejetje evropske ustave. Tako so danes v razmišljanjih politikov, strokovnjakov in publicistov ponovno oživile ideje o Evropi več hitrosti, o jedru Evrope, pa tudi o nekakšnem direktoriju, ki pa ni nič drugega, kot nekaj dodatnega obrobni druščini. Te zamisli pravzaprav niso nič novega. V določenih oblikah so se namreč pojavljale že v preteklosti, in sicer vselej, kadar Unija ni bila zmožna učinkovite poglobitve združevalnega procesa. Danes pa so v omenjenih dveh zunanjih dejavnikih povezane z nejasnimi posledicami nove širitve. V posameznih krogih je namreč najti strah oziroma negotovost, da ne bo mogoče več uveljaviti skupnih politik v ustreznem obsegu, na ustrezni ravni ali na njim ustrezen način, tako da bi se po njihovem prepričanju izrodila komunitarna metoda, ki je temeljno določilo evropskega združevalnega procesa, ki iz Evropskih skupnosti oziroma Unije dela skupnost sui generis. Posledično bi to pripeljalo do oblikovanja zgolj prostotrgovinskega območja v Evropi in morebitne prevlade medvladne metode v sistemu odločanja. Od tod mnenja o oblikovanju Evrope več, predvsem dveh hitrosti, tako da bi se posamezne članice – običajno se omenja zlasti šest ustanovnih članic Evropskih skupnosti – na določenih področjih hitreje in globlje povezovale kot druge. Hkrati se tudi pričakuje, da bo imela dinamika njihovega povezovanja tako imenovani »speel over« učinek tudi na druge članice, tako da se bodo pobudam teh tesneje povezanih članic slej ko prej pridružile tudi preostale. Nujno je treba poudariti, da ima izraz Evropa več hitrosti pravzaprav dva pomena, kot je to nazorno predstavil že gospod minister Potočnik. Prvič, tu gre za številne različne skupne projekte, partnerstvo, sporazume o sodelovanju in druge oblike povezovanja med različnimi državami članicami na številnih področjih, in sicer zunaj določil ustanovnih pogodb, ne pa proti njim. Takšnim pobudam bi bilo nesmiselno nasprotovati, saj bi lahko postopoma dobile vseevropsko razsežnost in postale celo predmet pogodbe na ravni Unije, kot se je to zgodilo pri schengenskem procesu in drugih, predvsem pri uvedbi evra. Drugič, Evropo več hitrosti je mogoče razumeti tudi kot proces, ko pride do novih pobud, za katere je izhodišče dano v ustanovnih pogodbah. Gre za oblikovanje ustanov ali razvijanje projektov, na primer na področju regionalne politike, v katere niso vključene vse članice Unije, so pa rezultat določil in skupnih odločitev, pri katerih pa so sodelovale vse članice. Formalno gledano postane torej takšno delovanje bolj problematično, ko posamezne države sklenejo sprejeti natančna določila in pravila glede tistih politik, ki so predmet ustanovnih pogodb. Že od amsterdamske pogodbe najdemo sicer v njih načelo tesnejšega oziroma poglobljenega sodelovanja. Kar to sodelovanje ločuje od drugih prostovoljnih pobud, je to, da postopki razpravljanja, sprejemanja in administrativnega izvajanja sprejetih pravnih aktov zadevajo le članice, ki se za tako sodelovanje odločijo, ne pa vseh članic Unije. Uporabljajo obstoječe evropske institucije, se pravi Svet Evropske unije, Komisijo, Evropski parlament in te institucije bi morale zato delovati na dveh ravneh, na skupni evropski za vse članice in na ravni poglobljenega sodelovanja, kar pomeni tudi ustrezno razdelitev stroškov, povezanih z administrativnimi nalogami. Poglobljenega sodelovanja seveda kljub podobnostim ne moremo enačiti z idejo o Evropi več hitrosti. Glavni pomisleki v zvezi s slednjo so, da ni nujno, da bi prišlo do pozitivnega »speel over« učinka, ampak da bi se lahko razlike med članicami, ki so se odločile za določeno pobudo, in temi, ki se niso, še bolj poglobile. Konkretno pa gre pri teh idejah pogosto predvsem za poskuse posameznih držav – kot sem že omenil običajno ustanovnih članic Skupnosti – ki želijo oblikovati nekakšno jedro Evrope, da bi v čim večji meri določale smer razvoja Unije v skladu z lastnimi koncepti in ne nazadnje na podlagi svojih lastnih interesov, kar je pa seveda nesprejemljivo. Zaradi velikih razlik med življenjskim standardom in gospodarsko produktivnostjo med starimi in novimi članicami bo projekt evropskega združevanja verjetno postal kompleksnejši in počasnejši. To pa vseeno ni razlog za odstopanje od skupnega evropskega projekta, projekta, katerega namen je bil in mora biti oblikovanje dejansko združene Evrope. V letih priprav za vstop je bila prav takšna Evropa cilj državljank in državljanov Slovenije. Zato se nam zdi pomembneje – in to bi moralo biti po našem mnenju stališče Slovenije – čim prej doseči soglasje o sprejetju evropske ustave. Osnutek, ki ga je pripravila Konvencija o prihodnosti Evrope, omogoča namreč kolikor toliko usklajen razvoj Unije kot entitete. Tako se nobena od novih članic ne bo znašla oziroma počutila kot v drugorazrednem položaju. Sicer ni nujno, da bi se vse članice, če tega ne želijo, povezovale na različnih področjih z enako hitrostjo. Treba pa bi bilo predvideti ustrezne mehanizme, ki bi kljub različni hitrosti, če bi do nje vendarle prišlo, zagotovili ohranitev komunitarne metode na podlagi načela solidarnosti. Pozivi k večjemu in hitrejšemu povezovanju ter s tem k vodilni vlogi nekaterih držav namreč pogosto vzbujajo sum, da gre za odmik od te izvirne komunitarne metode, saj je namesto načel solidarnosti in skupnega prizadevanja za skupne cilje v njih čutiti sledove nekakšnega hierarhičnega povezovanja. Tak pristop po našem mnenju ni v interesu Slovenije, prav tako pa ni v skladu z bistvenim konceptom, na katerem se je do zdaj gradila Evropska unija. Gospod predsednik, rad bi še nekaj dodal, samo komentar glede stališča, ki ga je predstavil dr. Mrak, o nujnosti, da se v finančnem pogledu vrnemo v planiranje. V svoji obrazložitvi je sicer to drugače označil, ampak naslov kot tak me je motil. Ne gre za neko vračanje v planiranje, kot smo ga poznali v preteklosti, temveč predvsem za resnejši in toliko bolj strokoven pristop k programiranju javnih naložb. To pa bi morali na vsak način narediti ne glede na to, ali smo ali ne v Evropski zvezi, na vsak način pa ni bilo mišljeno, da se vračamo v takšno planiranje gospodarstva, kot smo ga imeli včasih. Hvala lepa.
Dr. Drnovšek: Hvala. Vojka Ravbar se ni javila, kot sem prej rekel, ampak prof. dr. Jože Krašovec, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Dr. Jože Krašovec: Hvala lepa. Spoštovani gospod predsednik, spoštovane gospe in gospodje. Odločil sem se, da v veliki paleti vprašanj omejim svoje kratko razmišljanje na četrti temeljni tematski sklop tega pogovora, ki se glasi: Slovenija v razširjeni Evropski uniji. Vprašanja, ki sledijo, spodbujajo razmišljanje o konkretnih oblikah uradnega in neuradnega povezovanja Slovenije z Evropsko unijo. Toda poglobljeno razmišljanje o konkretnih oblikah povezovanja predpostavlja premislek o temeljnih merilih in načelih, ki usodno vplivajo na kakovost odločitev.
Kljub občutnim razlikam v nazorski usmeritvi obstaja v naši družbi vsaj približno soglasje o tem, da naše odločitve določajo tri resnice o svetu, narodih in nas samih: prosojnost kozmičnih zakonov, konstelacija družbenih odnosov in nedoumljive silnice našega osebnega okolja. Te razsežnosti v soodvisnosti določajo razmerje med možnostmi in mejami našega sodelovanja znotraj velikega sveta narodov. Organsko notranjo zvezo med kozmičnimi, družbenimi in osebnostno-duhovnimi danostmi sveta vidijo samo tisti, ki niso egocentrično, zgolj pragmatično, ideološko ali celo anarhistično usmerjeni. Uvid v strogo vzročnost v soodvisnosti teh treh vidikov resničnosti zahteva izredno visoko mero znanja, osebne integritete in etične ozaveščenosti. Zato je uspeh ali neuspeh pri iskanju in izvajanju konkretnih predlogov usodno odvisen od intenzivnosti vpetosti v kozmične, družbene in osebnostno-duhovne tokove, ki določajo naše življenje.
Kljub občutnim razlikam v naši družbi na vseh področjih uradno priznavamo, da je najvišja vrednota človekovo osebno dostojanstvo, in smo torej zavezniki deklaracij o človekovih pravicah. S tem vključno priznavamo, da v hierarhiji zakonov, ki sestavljajo vesolje in naše življenjsko okolje, ne morejo imeti prednosti kozmični ali družbeni zakoni, temveč osebnostno-duhovne razsežnosti našega bitja, seveda v povezavi s kozmičnimi in družbenimi zakoni. Kozmocentrizem in kolektivizem na račun personalizma izpodkopavata ravnotežja v našem okolju, ker sta v nasprotju s celotno resnico o svetu in o nas. Kritičnost, strpnost in solidarnost so možne le tam, kjer v vpetosti v kozmične in družbene konstelacije človeška oseba kot posameznik deluje iz zavezanosti vesti in brezpogojno priznava veljavo etičnega imperativa. Tako se zavzema za ohranjanje preverjenih vrednot žlahtnega humanizma, ki je iz Evrope naredil enoten in nenadomestljiv idejno-kulturni prostor. Nerazumljivi so torej poskusi zagovornikov panteizma, determinizma, kolektivizma in fundamentalizma, da preženejo dostojanstvo duha, ki odpira neskončna obzorja, in deželo spremenijo v brezdušno puščavo.
Enotni in nenadomestljivi idejno-kulturni prostor Evrope daje podlago za upanje, da bodo konkretni predlogi v evropskih ustanovah verodostojni in bodo tvorno sooblikovali zavest solidarnosti, visokih idealov in odločnost pri preprečevanju anarhije. Pred odločitve smo postavljeni vsak trenutek znova. Resnica o svetu, narodih in nas samih nam narekuje iskanje mostov do sosedov in pospešeno gradnjo petega koridorja, da v objemu Vzhoda in Zahoda odigramo ustrezno vlogo med velikimi in malimi narodi v duhu svobode, sočutja in solidarnosti. Hvala lepa.
Dr. Drnovšek: Hvala. Gospod Janez Sušnik, predsednik Državnega sveta.
Janez Sušnik: Hvala lepa, gospod predsednik. Analiza Centra za evropske reforme je pokazala, da po vsej verjetnosti evropske države ne bodo dosegle ciljev lizbonske deklaracije, po katerih naj bi EU do leta 2010 postala najbolj dinamično svetovno gospodarstvo. Podobno je mogoče reči, da je možen tudi drugi veliki cilj: hitro povečanje standarda in hiter razvoj pristopnic. Glavna težava je predvsem ta, da proračunska poraba EU ne sledi lastnim ciljem. Tako se zdi, da bo prav dejstvo, da je struktura novega proračunskega cikla do leta 2013 pripravljena in je večina denarja iz evropskega proračuna znova usmerjena na področje, kjer so učinki slabo merljivi – s tem mislim predvsem na kmetijstvo in regionalni razvoj – odločno vplivalo na sposobnost EU, da ob širitvi na vzhod postane najbolj konkurenčno območje sveta. Pred očmi je treba imeti glavne cilje EU. To je hitrejši gospodarski in socialni razvoj. To mora veljati za vsako od članic in je mogoče doseči s povezovanjem energij v širšem evropskem kontekstu. Prvi pogoj za to je zdravo in pregledno finančno poslovanje EU. Ocenjujem, da je predlog o omejitvi proračuna EU na 1 % BDP smiseln in da bi ga bilo treba tudi podpreti. Finančna sredstva EU je treba preusmeriti, čeprav to razumem kot proces, predvsem v tiste dejavnosti, ki so kritične za trajnostni razvoj in gospodarsko rast. Posamezne države nimajo kritične mase, da bi udejanjile potrebne spremembe. Proračunska sredstva EU je treba torej usmerjati bolj razvojno. To pomeni, da jih je treba namenjati predvsem razvojnim spodbudam in manj subvencijam. Za Slovenijo je to vsekakor slabo znamenje, saj pomeni zmanjševanje možnosti za uporabo aktivne ekonomske politike, ki je bila usmerjena v podporo proučevanja konkurenčnosti narodnega gospodarstva. Zato ne more biti v neposrednem interesu Slovenije, da ocena sledi razmerjem v EU. Trdno jedro trojke, to je Nemčija, Velika Britanija in Francija, ki ima bistveno manjši interes za reformiranje evropskega proračuna in teži k ohranjanju deleža, namenjenega skupni kmetijski politiki, poleg tega pa v nekaterih primerih, denimo ob kršitvi fiskalne ureditve znotraj maastrichtskih meril, dopušča koncesije, ki dejansko ustvarjajo neuravnotežen položaj med samimi članicami. Evropa bi si morala zastaviti cilj, da bi se njen evropski informacijski sistem po uspešnosti lahko kosal z ameriškim. Del sredstev za oblikovanje sistema, 15 do 20 % mora prihajati iz Bruslja, da se zagotovi evropsko povezovanje. To pa zahteva bistveno prerazporeditev zgornje omejitve proračuna EU. Skupna vlaganja v tak inovacijski sistem bi morala znašati pribl. 3 do 4 % BDP, da bi bili primerljivi z našimi glavnimi konkurenti. Znotraj evropskega proračuna in ekonomskih instrumentov naj Slovenija teži k politikam, ki bi pospeševale dinamiko skupnega trga predvsem pri finančnih storitvah. Tu ima Slovenija izrazito nizko stopnjo razčlenjenosti finančnih trgov, kar je velika ovira za financiranje podjetniških projektov, vlaganje v znanje, raziskave in razvoj ter večjo fleksibilnost delovne sile. Ob reformiranju evropskega proračuna bi morali vztrajati pri nadaljevanju politike graditve institucionalnega poslovnega okolja za enostavnejše črpanje tehnične in finančne pomoči EU. Če na tem področju ne bo bistvenih sprememb, bo v naslednjih letih ostal evropski proračun nespremenjen, njegova poraba pa usmerjena v vse prej kot izpolnjevanje zastavljenih lastnih ciljev. V najslabšem primeru bo to lahko imelo za posledico oblikovanje cele vrste koalicij med posameznimi evropskimi državami. Uspešen evropski informacijski sistem je prvi pogoj za naše temeljne cilje, kot sta trajnostni razvoj in več boljših delovnih mest. Evropi ne sme biti vseeno, kako se bo odrezala pri delitvi dela, ki jo bosta za seboj potegnila prehod v družbo znanja in globalizacija. To pa pomeni, da je treba delovati in ne samo odzivati se. Kadar govorimo o ustavni pogodbi, menim, da je vnema za pogajanja vsekakor potrebna. Slovenski politiki podpiramo namero, da bi bilo končno besedilo sprejeto še pred koncem tega leta. Ne smemo pa spregledati tistih, ki menijo, da se v prihodnjih šestih mesecih pogajanja ne bodo nadaljevala, nekateri pa morda celo mislijo, da do jih sploh ne bo. Če kdo, potem nova država, ki si je morala prav pred kratkim napisati ustavo za svoje delovanje, razume, kako pomemben je dober ustavni dokument za vsak začetek in sleherno nadaljevanje. Ustavna pogodba je najtočnejše ime za to, kar potrebujemo. Ustavna, ker gre za konstitutivni dokument, za listino, ki bo šele zares konstituirala tudi Evropsko unijo samo in ne le njeno delovanje oz. delovanje njenih institucij. Pogodba pa zato, ker se moramo v njej pogoditi vsi, ki nas kakor koli zadeva. Pogodbe, ki so sklenjene v prijateljstvu, se rade izkažejo za nepopolne, ko pride do nesoglasij. Stare članice ne želijo zgubiti prednosti, ki so jih imele, nasprotno, že ob prvem formalnem stiku z novimi bodo rade to potrdile. Nove članice ne želijo vstopati kot drugorazredne države. Vključevanje v EU je bilo zadnje desetletje in pol zanje največja motivacija in priložnost za graditev nacionalne samozavesti. Dosedanja ustavna pogodba ima več pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba v smislu optimalnega učinka evropskega povezovanja odpraviti. Odločitev, da se EU gradi na načelu subsidiarnosti, je pravilna in vredna vse podpore. Ni pa dovolj dosledno izpeljana. V ustavni pogodbi bi bilo treba jasneje poudariti skupne cilje in perspektivni razvoj ter manj socialne transferje. Pri iskanju ravnotežja moči posameznih članic, ki je bistvo za to, da se doseže soglasje, je treba vzpostaviti politično ravnotežje moči med majhnimi in velikimi. Drugo ravnotežje, ki je bistveno za delovanje Unije, je ravnotežje med neto plačnicami in neto prejemnicami finančnih sredstev iz Bruslja. Neto plačnice morajo imeti v organih EU dovolj moči, da dogajanja ne bodo mogla narekovati neto prejemnic. Pogajanja morajo slediti državnim in evropskim interesom. Če bodo propadla pogajanja o evropski ustavni pogodbi, bo izgubila celotna Evropska unija. Še več, tudi ideja Evropske unije. Evropska unija zdaj zares potrebuje večjo učinkovitost, enostavnejše postopke odločanja in tudi večjo vplivnost na mednarodnem prizorišču. Brez evropske ustavne pogodbe pa to ni mogoče, saj ni mogoče začeti pogovorov o nadaljnjih širitvah, pogajanjih o naslednji finančni perspektivi in s tem o izvajanju lizbonske strategije.
Hitrosti. Precej enotni smo v prepričanju in verjetno se bo izkazalo tudi danes, da je zamisel o Evropi dveh hitrosti, ki je po neuspehu medvladne konference decembra postala spet bolj aktualna, zgrešena in politično nevarna. Če bi se, kakor se niti ne zdi nemogoče, izrazila v dveh hitrostih tudi pri oblikovanju evropskih institucij, pa bo tudi povsem stran od duha in namena evropskega povezovanja. Takšna razlika v hitrostih bi namreč pripeljala le do hitrega ločevanja. Kje pa smo v resnici? V kateri hitrosti zožitve in v kateri hitrosti slovenskega vstopa smo? Ali se da na vse še kaj vplivati? Pred kratim je Evrobarometer spraševal tudi po tem. Rezultati, kakor so jih povzemali tudi naši mediji, navajajo, da so Slovenci med državljani vseh 25 držav v Evropski uniji tisti, ki se jim zdi, da je Evropa dveh hitrosti najsprejemljivejša. Evropa dveh hitrosti je v nasprotju s temeljnimi koncepti EU, kot so enakopravnost vseh članic, skupni trg, prost pretok blaga in storitev, kapitala. Taki ureditvi naj se nasprotuje, ker ruši bistvo in temelje, na katerih je Unija zgrajena. Zavzemamo se za to, da EU vsako nadaljnjo širitev, če bo do nje prišlo, pripravi skrbneje in dosledneje, predvsem pa poudarjam na gospodarskem pogledu. Prodorneje kot do zdaj pa bo morala EU graditi svoj gospodarski prostor, ki bi bil bistveno širši od Unije. S širšim gospodarskim prostorom bi si Evropa zagotovila kritično maso na svetovnih trgih in na drugi strani omogočala hitrejši gospodarski razvoj državam v širokem pasu okrog Unije. Kot velikokrat prej lahko tudi tokrat ugotovimo, da ljudje niso nerazumni, pripravljeni so na to, da je uravnotežen razvoj tisti, ki upošteva izhodišča, možnosti in zmogljivosti. Razvoja ni mogoče ustaviti na najnižjem skupnem imenovalcu in to tudi ne bi bilo prav. Če pa se tako zastavljeno vprašanje o navajanju odgovorov preimenuje v navdušenje nad Evropo dveh hitrosti, je to manipulacija, ki ji ne bi smeli nasedati. Slovenski državljani torej brez dvoma podpirajo evropsko združevanje in oblikovanje ustave, razumejo tudi različnosti pri razvoju, ne pristajajo pa na politično oblikovanje dveh Evrop. V tem bi se izgubil smisel dosedanjega oblikovanja in v tem vidim veliko priložnost za slovenske medije, za državljane bolj odprte, verodostojne in ki se ne ujemajo v past nekritičnega povzemanja drugih. Tako ocenjujem tudi možnosti za Slovenijo v razširjeni Evropi in s tem prehajam na sklepni del svojega nastopa. V pogajanjih morda ni bi bilo vedno mogoče v celoti uveljavljati svojih zahtev in pričakovanj, še več, tako hitro je šlo, da nismo zmogli vedno opozoriti na svoje sposobnosti, na pri nas že uveljavljene rešitve ali na dobro prakso. Zdaj bo Slovenija kot polnopravna članica razbremenjena podrejenega položaja, ki je spremljal proces približevanja, in v tem je tudi naša priložnost. Pokažimo, s čim zmoremo obogatiti novo evropsko zgradbo, postanimo njen ponosni gradnik in ne zadovoljimo se s tem, da lahko druge zgolj posnemamo in v drugi hitrosti hodimo za njimi.
Dr. Drnovšek: Dr. France Bučar, predsednik slovenskega Panevropskega gibanja.
Dr. France Bučar: Svoje stališče bom predložil tudi pisno in izkoristil to priložnost, da mogoče jasneje razložim stvari.
Trenutni neuspeh ustavne pogodbe po moji presoji v bistvu ni neuspeh. Vsekakor je neuspeh v trenutno neodražanju koncepta o organizaciji Evrope. S tega vidika pa ga lahko presojamo tudi kot pomembno opozorilo, da pogledi o organizaciji Evrope nikakor še niso poenoteni do tiste točke, da bi na njej zgradili za življenje sposobno politično zgradbo, ki bi moč svojega obstoja črpala iz izrazito večinske podpore vseh državljanov, vseh vanjo vključenih držav. Samo taka podpora lahko zagotovi sposobnost preživetja. Te podpore pa danes še nima. Pokazalo se je, da je zamisel o vse boj poenoteni zvezi v nasprotju z vse bolj demokratično unijo. To poudarjajo predvsem Angleži. Torej vidimo temeljno razliko v samem pojmovanju narave Evrope, zato so bili tudi odzivi takšni, da se je zdelo, kot da se je zamajalo celo prepričanje o smiselnosti in ne samo o možnosti enotne Evrope. Pokazalo se je, da so razlike v ideji o notranjem jedru, direktorju vodilnih, Evropski uniji različnih hitrosti izrazito diskriminatorni ukrepi do novih članic, dejansko obnašanje največjih držav do sprejetih obveznosti, izrazito upadanje javnomnenjski podpori širitvi itd. Posebnost Evrope je ravno njena mnogonacionalnost, ki ne prenese državnih oblik, kot jih poznamo iz preteklosti. Vse mnogonacionalne države kot enotni organizacijski okvir za skupnost več narodov so v Evropi propadle, tako da so se oblikovale v prisilno skupnost enotne države pod vodstvom najmočnejše nacije, to je bolj ali manj model vseh zahodnoevropskih držav, ali pa so razpadle na svoje sestavine, kar je pravzaprav zgodba Srednje in Vzhodne Evrope. V današnji razpravi smo že večkrat slišali, da bi se lahko malo ozirali tudi na naše pretekle izkušnje. Resnično poučna je naša lastna narodna zgodba. Federativni ustroj nekdanje Jugoslavije, tudi če odmislimo partijski centralizem, ni mogel zadovoljiti naših narodnih zahtev in pričakovanj. Ob končni krizi njenega obstoja smo govorili, da bi bili pripravljeni pristati kvečjemu na neke vrste neopredeljivo državno, meddržavno povezanost. Razlike med sestavinami federacije so bile prevelike, da bi jih lahko naselili v neki skupni tradicionalni državni tvorbi. Vidite, prav to pa je problem Evrope, v kateri danes govorijo: »vsi enotni, vsi različni«. Mi smo bili isti, stali smo pred istim problemom, samo drugačen izraz smo mu dali: »bratstvo in edinstvo«. V bistvu pa je šlo povsod za popolnoma isti problem, namreč problem, kako povezati v neko enoto tako različne sestavine. Tega problema ni bila sposobna rešiti niti stara Avstrija niti Jugoslavija in sta propadli prav zaradi tega. Pred istim problemom je danes tudi Evropska zveza, EU, kako to doseči, v bistvu protislovnost, protislovno nalogo, različne stvari povezati v skupno celoto. Zato vse te oblike, ki so se zdaj pokazale bodisi avtomatično ali kakor koli, nekako ne ustrezajo temu izzivu, pred katerim stoji EU. Se pravi, organizacijska oblika, ki bi zadovoljila naloge, pred katerimi stoji Evropa, je pravzaprav neka organizacija »sui generis«, ki je še ne poznamo in ki je tudi nova evropska ustava, projekti evropske ustave ne rešujejo, sploh se je še niso lotili. Vprašanje, kako v enotnost povezati te različne konstitutivne elemente, je ostalo popolnoma nedotaknjeno. Vidite, zato je popolnoma razumljivo, če pogledamo to ustavno rešitev, ki je predložena in jo primerjamo z nekdanjo jugoslovansko ustavo iz leta 1974. Rešitve so popolnoma enake v svojem konceptu. Jasno je, da sestavljavci te konvencije ne samo, da niso imeli pred seboj jugoslovanske ustave, najbrž nihče zanjo tudi vedel ni, še danes ne ve. Problemi pa so v bistvu popolnoma isti. Pokazalo se je, da za nas, za Slovence ta ustava ni bila ustrezno izhodišče, na katerem bi lahko rešili svoje nacionalne probleme. Druge rešitve nismo videli, kot da izstopimo iz te skupnosti. Tezo postavljam malo provokativno. Če je sedanja pogodba po svojih rešitvah podobna naši, kaj torej za nas perspektivno pomeni? To so vprašanja, na katera je treba odgovoriti. Poglejte, odzivi so bili popolnoma isti kot v nekdanji Jugoslaviji: Evropa različnih oz. Jugoslavija različnih hitrosti, kdo bo dobil večji delež iz skupnega proračuna, kako bodo urejene glasovalne pravice. Skratka, kot da bi ponovno brali zgodovino izpred naših dvajsetih let. Mislim, da s tem nikakor ne moremo zanikati potrebe po skupni Evropi, zlasti pa ne moremo pristati na to, da bi učinkovitejšo Evropo dosegli na račun izbrisanja različnosti med narodi. Ta različnost ni samo konstitutiven element Evrope, ampak je pravzaprav tudi njena prednost. Ne govorim o tem kot o frazi, ki se stalno pojavlja. To je dejansko prednost. Kako ohraniti to različnost, pa je resno vprašanje, ki v sedanji projekciji še nima ustrezne rešitve. Če bi nadaljevali, bi jugoslovansko ustavo, saj to smo govorili takrat, ko smo se izločali iz Jugoslavije, smo rekli, še pred nekaj desetletji, pa Slovenije ne bo več. Ne bi hotel dramatizirati stvari in reči, da čez nekaj desetletij Slovenije ne bo več v EU. Srečujemo se s procesi, ki zahtevajo rešitev, in sicer drugačno rešitev, kot smo jo imeli v stari Jugoslaviji. Mislim, da je treba o teh stvareh ponovno razmisliti. Ne zanikam dosedanjih prizadevanj, tudi ne zanikam doseženih uspehov. Ne zanikam tega, da je treba na teh uspehih graditi naprej. Moja teza je, da je treba o nekaterih stvareh ponovno in globlje razmisliti, zlasti o tej novi strukturi, ki bi bila lahko organizacijski okvir za različnost. Vidite, tu je izziv, pred katerim stoji Evropa. Zato ne moremo govoriti samo o učinkovitejši Evropi. Zdaj se pojavljajo teze, da bo širitev mogoče prizadela našo učinkovitost in tako dalje. Gospod Potočnik je omenil, da bi lahko ravno to situacijo izkoristili, zato da bi rekli: ustavimo proces, saj še tega ne obvladujemo. To je seveda popolnoma res, toda kljub temu se pred tem izzivom ne smemo ustaviti in ga moramo sprejeti. Hvala lepa, za zdaj toliko.
Dr. Drnovšek: Hvala, zelo zanimivo. Nadaljujemo, k razpravi vabim dr. Ivana Rozmana, rektorja Univerze v Mariboru.
No documents found