arhivska stran
teme

Cilji delovanja slovenske javne diplomacije


Javno diplomacijo razumem kot aktivnost, s pomočjo katere se informira tuja javnost, da bi se s tem laže dosegel nacionalni interes.

Naj citiram enega od govornikov Svetu za javno diplomacijo ameriškega senata (M.Helmke): Cilj javne diplomacije ni zmagovati na tekmovanju popularnosti, temveč v kar največjem prispevanju k doseganju zunanjepolitičnih ciljev naše države.

Pogosto slišimo, da so naši športniki v največji meri tisti, ki pripomorejo k razpoznavnosti Slovenije v svetu. To je najbrž res. A žal je res, da ta razpoznavnost v natanko ničemer ne doprinese k doseganju slovenskih nacionalnih interesov.

Naj navedem primer sosednje Hrvaške. Tretja je bila na pariškem svetovnem nogometnem prvenstvu in njihov nogometaš Šuker je bil najboljši strelec prvenstva. A to ni prav v ničemer pomagalo tedanji Tudjmanovi vladavini, da bi presegla tedanjo, recimo temu "tiho" mednarodno politično blokado. Ali, če ponovno citiram razpravljavca v ameriškem senatu: "Utrjevanje blagovne znamke ZDA nima nobene zveze z nacionalnim interesom. ZDA je na svetu najbolj znano ime, a to ni v ničemer preprečilo, da jih mnogi ljudje ne marajo."

Res je, da mnogi v svetu zamenjujejo Slovenijo in Slovaško. Prepoznavnost naše države ni nepomembna, a doseganje tega ni glavna naloga javne diplomacije. Naj omenim, da v arabskih in mnogih azijskih državah zamenjujejo Švedsko in Švico, pa tudi Avstralijo in Avstrijo. A vseh teh držav to nič ne moti. Tiste skupine ljudi, ki še imena države ne prepoznajo dovolj dobro, najbrž na zunanjepolitičnem področju nimajo kakega velikega vpliva. Tisti, ki Slovenijo zamenja s Slovaško, gotovo nima kakega vpliva na naše nacionalne interese.

Cilj slovenske javne diplomacije mora biti informiranje tiste javnosti v tujih državah, ki ima vpliv na naše nacionalne interese, in to tako, da bodo naši interesi kar se da učinkovito doseženi.

Da bi cilje ob omejenih finančnih in kadrovskih resursih v kar največji meri dosegli, je potrebno odločiti:
-kaj so naši najpomembnejši nacionalni interesi,
-v katerih tujih državah moramo delovati, da bi te cilje dosegli in
-kateri deli javnosti tam na realizacijo teh naših ciljev tam vplivajo

Kot majhna država imamo zagotovo na prvem mestu kot nacionalni interes urejene in dobre odnose s sosedi. Verjetno bi moral biti najpomembnejši cilj javne diplomacije vpliv na hrvaške ciljne skupine, da bi širše množice začele počasi razumeti, da slovenska zunanja politika ne hlepi po njihovem ozemlju ter da jim ni prisvojila njihovih deviznih hranilnih vlog. Prepričati bi jih morala v izjemno korist, ki bi jo Hrvaška imela od urejenih odnosov s Slovenijo, predvsem na vprašanju meje. Prepričati bi jih morala, da so slovenske investicije na Hrvaško za njih kvečjemu ekonomsko pozitivne in da je onemogočanje, da slovenski investitorji investirajo na nekaterih področij, škodljivo za njih same.

Zagotovo bi moral biti pomemben cilj delovanja javne diplomacije na območju, kjer živi in dela slovenska manjšina v Italiji in Avstriji. Radio2, Sedmi pomol, problematika fojb, vse to kaže na potrebo po boljšem in intenzivnejšem informiranju ciljnih skupin širše publike, ki imajo znaten vpliv na politiko in na splošno razpoloženje do vprašanj, katerih rešitev je v našem nacionalnem interesu.

Ena od strateških prioritet slovenske zunanje politike je aktivnost na območju Zahodnega Balkana. Kot članica EU bo Slovenija lahko na področju Zahodnega Balkana za interese cele EU igrala pomembno vlogo. Zagotovo je tudi interes Slovenije, da ima z državami, ki so nastale iz bivše Jugoslavije, čim bolj aktivne ekonomske odnose. Bistveno je torej, da s pomočjo javne diplomacije dosežemo, da bodo tiste skupine državljanov, ki imajo vpliv na kreatorje politike v teh državah, imele pozitiven odnos do naše politike, naših podjetij in naših državljanov.

Cilj javne diplomacije na območju Zahodnega Balkana, morda še posebej v BiH, naj bo, da prepriča širše kroge ljudi, da Slovenci nismo nestrpni do njihovih državljanov oziroma naših državljanov, ki so po rodu njihovi. To je še posebej pomembno zato, ker nekatere raziskave potrjujejo visoko stopnjo nestrpnosti med našim narodom, do eskalacije nestrpnosti pa v vsaki družbi kaj lahko pride v predvolilnem obdobju.

Cilj javne diplomacije na področju Zahodnega Balkana, morda še posebej na območju Srbije, bi moral biti, da Slovenci nimamo namena ekonomsko izkoriščati njihovih državljanov, da smo za njihove naložbe odprti ter da ne le uradna politika ampak tudi širši krogi spoštujejo resolucije ZN, ki se nanašajo na to območje, še posebej na Kosovo.

Seveda pa javne diplomacije ne potrebujemo le v sosednjih državah oziroma v državah Zahodnega Balkana, čeprav bi najbrž na teh področjih morala biti najbolj intenzivna. Potrebujemo jo povsod, kjer naša diplomacija deluje, vendar v našim interesom in našim zmožnostim primerni intenziteti. Za vsako državo bi morali biti konkretno opredeljeni cilji, ki jih naj na tem področju javna diplomacija dosega. Jasno je, da bo šlo ponekod le za sorazmerno majhne aktivnosti, medtem ko bi ponekod morale biti večje. Dobro pa bi bilo, če bi bile s strani ustreznega koordinatorja vodene in nadzirane.

Da bi sprejemale odločitve, ki bi kar najbolj ustrezale našim nacionalnim interesom, mora klasična diplomacija prepričati tuje vladne in parlamentarne strukture, tako vladajoče kot opozicijske.

Javna diplomacija pa tuje nevladne organizacije, seveda predvsem tiste, ki jih ta problematika zanima, skupine pritiska, ki so blizu akademskih krogov, skupine pritiska, ki imajo mnogo privržencev in se idejno napajajo iz populističnih idej, razna "elitna"društva (Rotary, Lions, itd), razne inštitute, na raznih fakultetah delujoča intelektualna jedra, itd. V kar največji meri se naj poslužuje medijev okolja, v katerem deluje, čeprav ima za to v večini primerov sorazmerno malo možnosti. Seveda so skupine nevladnih krogov, ki imajo dejanski vpliv na vladajoče kroge, od države do države različne. Naloga diplomacije na terenu je, da ugotovi, s katerimi skupinami se je v državi, v kateri deluje, potrebno najbolj ukvarjati.

Zdi se mi, da je v okviru EU javna diplomacija sorazmerno dobro delovala. Res je sicer, da nas poprečni državljan sedanje članice EU ne pozna dovolj in najbrž zato so tudi statistične raziskave Evrobarometra za Slovenijo sorazmerno zelo neugodne. A poprečni državljan katerekoli članice EU tako rekoč nima praktično nobene možnosti vplivati na odločitve kateregakoli organa EU. Počakati bomo morali pač na učinke njihovih izobraževalnih sistemov, da bodo poprečni državljani vedeli, kje in kaj je Slovenija. A povedati je treba, da smo v procesu približevanja in vstopanja v EU bili, seveda glede na svoje zmožnosti, zelo aktivni, in po mojem mnenju uspešni, tako da vse tiste skupine, ki dejansko vplivajo na odločitve tako pri članicah kot v sami EU, poznajo Slovenijo in vedo, kako je uspešna.

Podobno stanje je pri članicah Nata. Ne sme nas motiti, da nas državljani ZDA sorazmerno malo poznajo. V skladu s Smith-Mund Act-om se namreč državljanom ZDA ne sme razpečevati informacij, ki jih ZDA dajejo v tujini. Tisti pa, ki de facto vplivajo na odločitve administracij, pa Slovenijo dobro poznajo.

Sredstva in človeške ure, ki jih slovenska diplomacija in tisti deli državnega aparata, ki se s tujino ukvarjajo, lahko porabi za javno diplomacijo, so zelo omejena. Prav bi bilo, da se pri razpravah o proračunu upošteva veliko potrebo po tej aktivnosti. Vendar pa je treba poudariti, da so v mnogih državah, kjer imajo že dolgoletno diplomatsko tradicijo, ugotovili, da se mnogo več sredstev in aktivnosti porabi za tkzv. "Home affairs", torej informiranje domače javnosti o zunanjih zadevah oziroma za lastno promocijo. Prav je, da je domača javnost obveščena, a promocije zunanja politika ne potrebuje doma. Ponekod so tudi opazili, da se njihova diplomatsko konzularna predstavništva raje ukvarjajo s promocijo samih sebe v tujini, kot pa z javno diplomacijo.

Slovenija bi morala tem sodobnim trendom slediti. Intenzivira naj delovanje javne diplomacije in doseganje ciljev tudi s pomočjo te veje diplomatske dejavnosti, ki ji države z dolgoletnimi diplomatskimi tradicijami dajejo v zadnjem času vse večji pomen.

Zanimivo je primerjati francoski časopis Le Monde z našimi najpomembnejšimi časopisi: Tam se sorazmerno redko pojavi članek o delu zunanjega ministrstva, če pa se že pojavi, je to pomembno sporočilo svojemu narodu. Pri nas ni ravno tako. A v tujini ima Francija na spisku okrog 16.000 oseb, ki poleg francoske diplomacije aktivno delujejo v prid Francije, in to predvsem s ciljnimi publikami. Energija je usmerjena v prepričevanje tujih ciljnih skupin.

Naj se zopet v primeru uporabim sosednjo Hrvaško: Nič nam ne pomaga, če slovensko javnost prepričujemo, kako pravilna je naša politika do te države, če pa hrvaške javnosti nismo prepričali, da so naši predlogi pravi in pošteni.

14.1.2004

dr.Jožef Kunič
predsednik SDMO