Uroš Brankovič: Mednarodni položaj in vloga Slovenije



Ob vseh procesih globalizacije (rast nadnacionalnih podjetij, spremenjena vloga države, globalni izzivi in kulturni vzorci...), katerih posledica oz. vzrok sta tudi članstvo v EU in zvezi NATO, ima Slovenija dva osnovna načina bivanja oz. spreminjanja svojega položaja v mednarodni skupnosti, t.j. vodenja zunanje politike na vseh področjih. Prvi pomeni da (resnično) aktivno sodeluje v mednarodni skupnosti ter poskuša soustvarjati pogoje v katerih bo živela, ali pa da sprejema stvarnost kot je, in se nanjo poskuša le prilagajati in (ne)uspešno odzivati. Zatekati se v trditev o majhnosti, bi pomenilo vnaprejšnje sprejemanje tveganja, da se svetovna dogajanja lahko razvijajo v smer, ki je za nas neugodna. Pristop k Vilniuški izjavi je možno opredeliti za \'\'prilagajanje\'\', medtem ko Sklad za deminiranje ter (opuščena) pobuda za svet brez jedrskega orožja spadata v aktivno politiko Slovenije na nizki oz. visoki ravni. V slednjo bi spadalo tudi spodbujanje razvoja drugačne OZN, ki bi brez ali z spremenjenim Varnostnim svetom bolje predstavljala države in različne skupine tega sveta. Njegova verodostojnost se je v dobršni omajala z neavtoriziranim ameriškim napadom na Irak, čeprav se je krušenje njegove moči odvijalo že tekom celotnih 1990-ih. Institucija kot OZN pa je še vedno nujna kot svetovni forum za varstvo osnovne suverenosti držav in nedotakljivost meja, ter boj proti problemov nerazvitosti in okoljskim grožnjam. Pri naštetem ima lahko vsaka država - glede na način sprejemanja in odzivanja na politične, ekonomske, socialne, kulturne in okoljske procese - za vodilo dva principa, idealističnega in realističnega. Narava slovenske države je taka, da je kratkoročno realistična, a se mora ob dogodkih ki dolgoročno oblikujejo pravila mednarodno skupnost, odzivati idealistično. Pristop k Evropski uniji bo položaj Slovenije v njenih \'\'zunanjih izzivih\'\' s svetom korenito spremenil. Postala bo del Evrope, ki večino preostale Evrope in sveta opazuje s (samopripisanega) stališča modrejšega in moralnejšega, demokratičnejšega, tudi zadovoljno bogatejšega. Zaradi dejstva, da gre za območje ki ustvarja velik del svetovnega BDP-ja in svetovne trgovine, ter namenja več kot polovico svetovne humanitarne in razvojne pomoči, ji ostali, predvsem revnejši del, v veliki meri odobrava tak položaj ter jo sprejema kot velesilo. Hkrati posamezniki oz. države poskušajo vanjo priti kot iskalci dela, prosilci za katero od donacij, za pristop na njen trg ali sodelovanje v skupnih gospodarskih projektih. Vendar nekdanjim državam v tranziciji, med katerimi je tudi Slovenija, po mnenju Zahoda manjkajo določene kvalitete, saj so bile 50 let izločene iz \'\'prave\'\' Evrope. Zato bo pomembno kam se bodo Slovenija in ostale nove članice uvrstila po letu 2004. Se bo(do) prelevile v enakopravne članice EU, ali pa bodo krajše ali daljše obdobje ostale \'\'druge med enakimi\'\', \'\' EU šolarji\'\' ali \'\'obrobje jedra Evropske unije\'\'? To bo pomembno za odločanje o razvoju EU ter njenem položaju in vplivu v svetu, ta pa bo določal tudi mednarodni položaj Slovenije. Glede globalnega vpliva Unija za zdaj ostaja na ravni nižji kot ZDA, predvsem ker (še) nima neodvisnih združenih vojaških zmogljivosti. Neenotnost glede le-te je posledica neenakih zunanjepolitičnih identitet članic: tu so zaveznice evroatlantske povezanosti oz. bolj avtonomne evropske obrambne politike, \'\'nevtralistične\'\' in \'\'militaristične\'\' EU članice, in so države, ki navkljub iskanju enotnega \'\'glasu\'\', želijo v Evropi, svetu ali določenih delih sveta obdržati samostojen položaj velike sile. Gre predvsem za Francijo, Veliko Britanijo in Nemčijo, v manjši meri še za Italijo in Španijo. S tem povezan je \'\'boj\'\' katero območje ob mejah EU - južno Sredozemlje, Vzhodna Evropa oz. Rusija, Jugovzhodna Evropa... - bo dobilo prednostni položaj v zunanjih politikah (in finančni podpori) Unije.

Premisliti je treba tudi, ali bo vpliv in značaj EU v primeru njene močnejše militarizacije, krepitve Schengena in vztrajanja na nekaterih trgovinskih privilegijih še lahko pozitiven. In ne na koncu je zunanja politika tudi eno od področij ki integracijo lahko upočasni, zaustavi ali celo povzroči njen takšen ali drugačen razkroj. Za Slovenijo je zanimivo in v vsakem pogledu koristno, da se čimbolj uveljavi v t.i. ne-EU Evropi in drugih sosedskih območjih integracije. Sem spadajo JV Evropa, večina držav Skupnosti neodvisnih držav, južno Sredozemlje s Turčijo, v manjši meri tudi Kavkaz. V to jo silijo grožnje in spodbujajo možnosti. Med prve spadajo ilegalna trgovina - ki ima na tem območju izvor ali jim je ta tranzit - in delno emigracija, možnosti pa predstavljajo obeti novih tržišč, vsestranska kulturna in politična povezanost s slovanskim delom območja, možnost mostišča z islamskim svetom.... Močna aktivnost je pomembna npr. pri odločanju o trgovinskih pogodbah s temi državami oz. območji. Slovenija se mora na splošno zavzemati za decentraliziran način vodenja politik sodelovanja do ne-EU držav. V naši širši regiji bi to lahko bila razvijajoča se Jadransko-Jonska pobuda, še najboljši primer za to pa je regija Baltsko morje. Tu že desetletje obstaja npr. Svet držav Baltskega morja, Zveza baltskih mest, regionalne strategije za trajnostni razvoj... Pri takem pristopu imajo odločilno vlogo \'\'domači\'\' akterji, kar lahko pripomore da se politike odzivajo na resnično največje izzive širše regije in na najbolj učinkovit način. To v večji meri omogoča da države ki so danes v krizi (npr. BIH, Albanija) postanejo v vseh pogledih stabilne in samostojno, ter svoje institucije, tudi NVO, razvijajo glede na dejanske potrebe. V nasprotnem bo \'\'enotna\'\' zunanji politiki še bolj razklana npr. med njeno severno, vzhodno in južno dimenzijo. Četudi se Slovenija v tem \'\'konfliktu\'\' najde z državami z enakimi geografskimi interesi, bi dolgo! ročno to peljalo v stagnacijo. V vsakem primeru pa je potrebno razlikovati med projekti, ki Slovenijo uvrstijo le med aktivne udeleženke, in tistimi, ki dajejo možnost biti med glavnimi. Mednarodni sklad za razminiranje in pomoč žrtvam min je izredno moralen in odmeven projekt, vendar glede vplivnosti ne dosega izredne spektaktakularnosti. Na drugi strani daje politika Severna dimenzija Finski vsaj potencial postati ena vodilnih sil v baltski regiji oz. Severovzhodni Rusiji. Načeloma bo Slovenija pri vodenju Skupne zunanje politike EU seveda enakopravna. Še več, za državo z manjšim človeškim in materialnim potencialom za vodenje razvejane zunanje politike, ter manjšim vplivom zaradi manjše notranje moči, se kvaliteta politike načeloma izboljša. K temu pripomore boljši dostop do informacij ter geografska širjeneje in poglobitev aktivnosti. Predvsem v času predsedovanja EU se poveča dostop do najpomembnejših svetovnih akterjev in preko vpliva na delovne prioritete tudi vpliv na glavne dogodke in procese. Vendar mora biti Slovenija razširjene možnosti pripravljena izkoristiti, predvsem s kvaliteto vpletenih ljudi, saj bo udeležba sicer pomenila le povečana človeška in finančna bremena brez pravega \'\'dobička\'\'. Slovenija lahko kot prednosti v mednarodnih aktivnostih izkoristi tudi tisto kar si še sama \'\'očita\'\' kot slabost. Označena in zaznana kot majhna in nepomembna, se bo manj srečevala z nasprotovanji ki so jim zaradi tradicionalnih trenj deležne večje članice, zlasti Francija, Nemčija in Anglija. In končno v odnosih z ne-EU državami lahko velja kot prednost da je slovanska, majhna in nepomembna ( za Rusijo) ter članica Evropske unije (za Ukrajino). Za ostale države območja \'\'širše Evrope\'\' (Sredozemlje) bo zlasti pomembno njeno članstvo. Slovensko \'\'poslanstvo\'\' še vedno ostaja območje nekdanje bivše Jugoslavije, kjer ima nekatere prednosti zaradi geografske bližine in zgodovinske povezanosti. S članstvom v EU bodo lahko izginile tudi zadnje (pretirane) bojazni pred
obnovitvijo Jugoslavije. K temu jo silijo interesi zagotoviti \'\'mehke\'\' in \'\'trde\'\' varnosti in stabilnost v svoji soseščini, širjenje gospodarske prisotnosti in okrepitev položaja v EU in svetu. Slednjo je mogoče vsaj iz geopolitičnih razlogov, saj območje zaradi geografske lege in nestabilnosti ostaja \'\'luknja\'\' sredi EU leta 2007 in ga ta poskuša \'\'zapolniti\'\', najprej z različnimi oblikami pridruženega članstva, in v prihodnje s polnopravnim članstvom. Vendar se tudi druge države in organizacije, npr. Nemčija, Avstrija, Italija in OVSE, borijo za prvenstvo v urejanju razmer in vplivu. Poleg tega tudi same države območja, predvsem Hrvaška in delno Srbija, nikakor ne bodo (zlahka) sprejele močnejšega položaja Slovenije v regiji. Recept za težave je v nastopu z inovativnimi in predvsem dobro pripravljenimi predlogi in akcijami, za njih pa poskušati najti čim močnejše podporo med domačimi akterji, če ne drugače tistimi iz regij in lokalnih skupnosti. Tu lahko govorimo o iskanju \'\'niš\'\'; možen primer je razvijanje rešitev za kmetovanja in oskrbo z vodo na kraških področjih, ki prekrivajo velik del zahodnega Balkana. S tem ima Slovenija dolgoletne znanstvene in praktične izkušnje, npr. Inštitut za kras v Postojni. V novem položaju je potrebno pokazati veliko dolgoročnega analitičnega duha. Slovenija je bila (pre)dologo in v veliki meri prostovoljno izključena iz dogajanja in reševanja balkanskih vojn. Evropska unija, ki je v prvih letih zunanjepolitičnega sodelovanja doživljala mešane uspehe in številne zaplete pri njegovem izvajanju, je bila ob prenovi le-te z SZVP prepričana, da pomeni kriza v nekdanji Jugoslaviji njenih \'\'pet minut\'\'. Ko je Unija, pa tudi OZN, doživljala svoje najbolj ponižujoče trenutke, Slovenija ni zmogla dovolj preudarnosti da bi poznavanja razmer in akterjev hotela ali znala izkoristiti za okrepitev svojega mednarodnega položaja in dolgoročnih interesov v regiji. Omenjena znanja so danes v dobršni meri zastarela ali vsaj močno spremenjena. Na drugi strani je celotna paleta mednarodnih institucij imela v 12 letih več kot dovolj časa in možnosti da ta znanja sama pridobijo.

Kot članica EU in v letu 2005 predsedujoča v OVSE, Slovenija lahko doseže znaten napredek za pravno, politično in ekonomsko rešitev predvsem za Kosovo, katerega status bo ključen za normalen politični in varnostni položaj v celotni regiji. Tu je tudi konflikt Transdnistrija, ki v območju Vzhodne Evrope edina grozi z oboroženimi spopadi. Norveške, npr. se je izkazala za uspešno posrednico v tako zapletenih sporih kot je izraelsko-palestinski spor in državljanska vojna na Šri Lanki. Slovenija potrebuje boljše odnose s Hrvaško, tudi da se preseže omejitve schengenske meje. Ta lahko še poslabša ekonomski in socialni položaj slovenskih obmejnih območij, omili pa ga strategija močnega obmejnega sodelovanja. Odločitev, da se ne izkoristi pogojevanja podpore članstvu Hrvaški v EU, je zato dolgoročno pametna poteza. Ob možni bodoči vlogi Slovenije v Evropi in njeni \'\'bližini\'\', je potrebno presojati tudi priložnosti in probleme predsedovanja OVSE v letu 2005. Ne sme se prezreti, da imajo aktivnosti OVSE danes politične, ekonomske, kulturne in varnostne dimenzije, ter se geografsko vse bolj preusmerja z Jugovzhodne Evrope na Kavkaz in nekdanjo sovjetsko Srednjo Azijo. Zato je leto predsedovanja izredno koristno za učenje resnično visoke politike, navezovanje političnih in ekonomskih stikov na uradni in osebni ravni, ter pridobivanje znanj o teh regijah. Na drugi strani dejavnosti organizacije s 55 državami, med njimi ZDA in Rusija, vključujejo množico institucij in okrog 20 misij v JV Evropi, Kavkazu in Srednji Aziji. Preko Platforme za sodelovanje vse bolj usklajuje delovanje z ostalimi strukturami, predvsem EU, Svetom Evrope in zvezo NATO. Partnerji za sodelovanje v različnih oblikah so tudi južnomediteranske države ter Tajska, Južna Koreja, Afganistan in Japonska. Vse to od predsedujoče države zahteva številna srečanja na najvišji ravni, pravočasne in pravilne izjave ob rednih in izrednih dogodkih, organiziranje delovnih sestankov ter Ministrskega vrha z zunanje ministre vseh 55 držav OVSE. V letu 2001 predsedujoča Avstrija je v celem letu porabila za delovanje 270 milijonov šilingov (cca. 20 milijonov evrov) kar je bil le približno petina denarja ki ga je leto pred tem porabilo norveško predsedstvo. K temu je potrebno dodati še vključenost v OVSE Trojko že leta 2004 oz. 2006. Ker bo Slovenija ob tem tudi sveža članica Skupne zunanje in varnostne politike oz. zveze NATO, obstaja resna možnost da bodo naše zmogljivosti \'\'pregorele\'\'. Očitno je, da se mora dejavnosti v mednarodni skupnosti ne samo področno in geografsko, temveč tudi časovno pravilno uskladiti. Prihodnost Slovenije v mednarodnih odnosih vodi k zaključku, da bodo vodilni izvrševalci slovenske zunanje politike ljudje s širokim obzorjem, ki imajo podporo strokovnjakov s gospodarskega, političnega in kulturnega področja. Tu se mora vključevati tudi interdisciplinarne strokovnjake, kot so ekologi, geografi, sociologi...in povezovati gospodarske, kulturne in politične akterje državnega in predvsem pol- in nedržavnega sektorja. Institucija kot je ministrstvo za zunanje zadeve to sodelovanje koordinira in ji daje mednarodnopravni okvir, saj neosredotočen in nepovezan pristop zmanjšuje največji možni učinek.

Uroš Brankovič
December 2003

No documents found