Uroš Samardžija: Mednarodni položaj in vloga Slovenije



Republika Slovenija kot suverena in neodvisna država obstaja že več kot desetletje. Kmalu bomo postali članica EU in NATO, glede na ostale republike bivše SFRJ pa nam gre, skoraj bi lahko rekli, odlično. Lahko pa bi bilo še precej lepše in boljše. Spominjam se kako so se mnogi pri nas čudili, da bi prebivalci EU raje vzeli medse večino drugih vzhodnoevropskih držav kot Slovenijo. Ne poznajo nas, ne vedo kdo smo in kje se nahajamo. 13 let ni dolga doba, da bi nas spoznali, pa vendar smo v veliki meri krivi sami. Prva stvar, ki me kot državljana najbolj moti je, da se naši politiki vedejo, kot da nismo država, ampak neka majhna nepomembna krajevna skupnost. Sramoten je odnos do državnih simbolov, ki se jih malone moramo sramovati. Odnos do zastave je odnos do države. Spomnimo se, koliko časa so menjali uničeno zastavo pred parlamentom. Nekdo si je celo umislil menjavo državnih simbolov, kot da so to dresi kakšne nogometne reprezentance. Včasih se resno sprašujem, ali smo dovolj zreli imeti svojo državo.

Daleč najpomembnejši dogodek za državo po osamosvojitvi je bil, vsaj kar se promocije tiče, nastop slovenske nogometne reprezentance sprva na evropskem in potem še svetovnem nogometnem prvenstvu. Takrat so milijoni ljudi po vsem svetu prvič slišali za nas. Pri nas se mnogi še vedno ne zavedajo tega dejstva. Naši uspešni športniki so gotovo najuspešnejši predstavniki države, vendar vsi športi skupaj ne pomenijo niti polovico tistega, kar v svetu pomeni nogomet. Gospod Bergant je na sestanku SDMO omenil da Hrvaški 3. mesto na SP v Franciji 1998 ni nič pomagalo izboljšati njen mednarodni položaj. Seveda, vendar tudi vsi vemo zakaj. Pri nas so (v glavnem) drugi razlogi. To je že druga zgodba. Slovenija je tako lepa dežela. Vendar svoje lepote skrivamo tako domačim kot tujim turistom. Kar se turistične politike tiče, smo velika sramota Evrope. Kako si lahko privoščimo zanemariti tako pomembno gospodarsko panogo kot je turizem. S tem skrbimo, da nas tujci ne p(rep)oznajo, kar pa je še najhuje, Slovenci sami izredno slabo poznamo teh 20.251 kvadratnih kilometrov države, ki ima toliko stvari za ponuditi domačim in tujim turistom. Že J.V.Valvasor se v uvodu Slave Vojvodine Kranjske pred več kot 300 leti čudi, da nas po Evropi ne poznajo, pa toliko čudes ima dežela Kranjska.

Lep primer prepoznavnosti je Češka. Na marsikaterem področju, kjer so bili pred 10. leti daleč za nami, so že zdaj daleč pred nami. Eno od teh je turizem. Ljubljana je bila lani poleti lepo obiskana. Večina turistov so bili zahodni Evropejci, ki so slišali, da gremo v EU in jih je zanimalo kdo sploh smo. Pri nas pač čakamo, da nas drugi odkrijejo, taka je očitno državna politika. S tako politiko se odločno ne strinjam in marsikaj bo potrebno korenito spremeniti. Res je, da smo se na mednarodnem področju že dobro postavili na noge. Predsedovali smo VS OZN, smo pred vstopom v EU in NATO (tu bi lahko bili že tudi prej), naslednje leto bomo predsedovali OVSE. Vseeno pa moramo doma še marsikaj postoriti. Mednarodni položaj Slovenije, si moramo začeti graditi najprej doma. Manjkata nam prava pravna in socialna država, državljanska in parlamentarna kultura. Zavedanje, da imamo lastno državo in še mnogo stvari bi lahko naštel. Z vstopom v EU in NATO pridobiva Slovenija, kot edina republika bivše SFRJ veliko. Slovenija mora izkoristiti svoj geopolitični položaj in igrati pomembno vlogo na prostoru bivše SFRJ. Vsi vemo da sta na tem področju prisotna tako EU in NATO. Slovenija mora postati neke vrste most. Naš položaj je izjemen, zato ga moramo izkoristiti. Slovenija mora postati (če to že/še ni) vzor ostalim republikam, predvsem pa si prizadevati za čim boljše, prijateljske odnose z vsemi državami. Dokazali smo, da smo majhen a vendar izredno sposoben narod. V tolikih stoletjih tuje oblasti, ko so nas mnogi hoteli celo uničiti ali vsaj raznaroditi, smo se ohranili na evropskem zemljevidu. Še več, uspelo nam je doseči nekaj o čemer naši dedje niti sanjati niso smeli. imamo svojo (prelepo) državo. Moramo biti ponosni in ta ponos tudi kdaj pokazati. Našo bodočnost imamo v svojih rokah. Verjamem, da je lahko še mnogo svetlejša. Le pogumno naprej!

Uroš Samardžija

No documents found