Vladimir Gajšek: Odločanje za evropsko slovensko državo



Gibanje zgodovinskih razsežnosti je seglo v novo slovenstvo. Televizijsko ljubljanski oddajni Odmevi (16.09.2003, pogovor z dr. Janezom Drnovškom) o nekaterih konvencionalnih slovenskopolitičnih odnosih v razmerju do demokratičnih odzivov ali pri reševanju (neo)liberalnih vprašanj - so pokazali spet mero razumne državniške modrosti in umirjenosti s slovenske strani. Odprtost Slovenije v svet je značilna. S tem se odpravlja znana "vasezaprtost" slovenskega značaja. Ali pa se tukaj pojavijo konvencije? Je vse, kar utegne biti sporno, že kmalu konvencionalno? So v državni politiki spori konvencionalni? Še se lahko vprašamo: "Kaj je konvencija?" Konvencija - e ž [lat. Conventio zbor; dogovor, iz convenire sniti se; pogoditi, domeniti se] 1. zbor, zborovanje, sestanek npr. kakih predstavnikov, 2. občni zbor (v amer. Slovenščini), 3. mednarodni sporazum, dogovor ali pogodba, ki ureja kake pravne, gospodarske ali druge odnose (bernske ~ e), 4. ustaljeno, splošno priznano pravilo ali navada; vljudnost; konvencijski -a, - o ki se tiče konvencije (France Verbinc, Slovar tujk, CZ v Ljubljani, 1968, 376 str., 1.stolpec). In v Slovarju slovenskega knjižnega jezika je: konvencija -e ž (e) 1. dogovor, sporazum, zlasti med državami, ustanovami, podjetji, pogodba: podpisati konvencijo / skleniti konvencijo / temeljiti na konvenciji; držati se mednarodnih konvencij; konvencija o prepovedi nuklearnega orožja / družbena konvencija; podpisali so kulturno konvencijo med obema državama * jur. haaške konvencije meddržavni dogovori, zlasti o vojnem in nevtralnostnem pravu iz leta 1899 in 1907; konzularna konvencija ki ureja zlasti poslovanje konzulov; ženevske konvencije meddržavni dogovori, zlasti o zaščiti Rdečega križa iz leta 1864, 1906 in 1929; ptt meddržavna poštna konvencija 2. nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom ustaljene navade, (družbene) norme: otresti se togih konvencij; je proti konvencijam meščanske družbe 3. v ameriškem okolju zbor(ovanje), skupščina: na svoji konvenciji so se odločili za nove akcije / demokratska konvencija; končati konvencijo republikanske stranke; konvencijski in konvencijski -a -o prid. (i; e) nanašajoč se na konvencijo: pospeševati konvencijske ukrepe z državami / konvencijsko ozemlje; konvencionalizem -zma m (i) nav. ekspr. težnja držati se ustaljenih, splošno veljavnih norm, pravil: odklanja rutinerstvo in konvencionalizem / konvencionalizem družbe * filoz. konvencionalizem v idealističnih filozofijah filozofska smer, ki trdi, da vse znanstvene teorije temeljijo na dogovoru. (SSKJ, z odzadnjim Slovarjem slovenskega jezika in Besediščem slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki, Ljubljana,) Evropeizacija novih odnosov je v Sloveniji že sprejeta, je že nov življenjski slog - tudi pred 5. majem 2004… Ko govorimo o evropsko zasnutkani in pravno urejevalni Konvenciji o prihodnji Evropi, gre pravzaprav za vprašanje mednarodno urejene ali meddržavne, a skupnoevropske ustavnosti. Slovenska država po Konvenciji o prihodnji Evropi predstavlja ustavno ureditev, ki se prilagaja manj zgolj neoliberalnim tokovom sprotne politike, zato pa zre bolj naprej dolgoročno. Predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek je o tej "konvencionalnosti" izrekel naslednje:"Jaz pravim temu razmislek o prihodnosti. Konvencija se uporablja nekako delno, v narekovajih. Konvencijo imamo v Evropi - Konvencijo o prihodnji Evropi. Njen namen je, da pride na koncu do ustave. Do nove evropske ustave. Tukaj ni namen, da pridemo do nove slovenske ustave. Zato izraz Konvencija, nov dogovor o tem, kakšna naj bo slovenska država, morda ni najbolj primeren. Morda bo na koncu prišlo d! o dogovora o nekaterih predlogih, ki izhajajo iz takšnega razmisleka. Ni pa to cilj razprav." Konvencija je na začetku politika, na koncu pa zgodovina. V tem smislu je načelno reševanje politične problematike večrazsežnostno. Predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek je pojasnil med drugim načela, ki se dotikajo politične "konvencionalnosti" pri razreševanju mednarodne proble
matike, kar je opredelil takole: "Po moji oceni je spore potrebno razreševati ali pa jih zmanjševati. Nikakor ne povečevati. Včasih jih povečujejo politiki, tudi mediji. Po moji oceni to ni dobro. V Evropi smo se dogovorili, da bomo reševali probleme z dialogom, da jih bomo skušali zmanjševati. Sicer vedno pride do konfliktov in navsezadnje tudi vojn. Tako je bilo na Balkanu in tudi že prej." Ker je res, da medijska politika včasih razburka javnost na površju, medtem ko odločitve ostajajo globlje, v ministrskih ali vladnih kabinetih, je tudi res, da je potreben vsekakor političen dialog. Ta dialog pa je možen samo tako in tedaj, ko sta oba partnerja v pogovoru ne le enakopravna, marveč tudi hkrati odprta za nadaljnji dialog in spremembe. V tem je tudi smisel globalizacije 21.stoletja. Lastnosti političnega odločanja so vključene v odružbljeno zavest, ki pa ni namenjena sama sebi, temveč je splošno sprejeta tudi pri političnih - tudi pri politično emocionalno zaznamovanih - odločitvah. Prav balkanoidnost surovega tipa, na katero opozarja predsednik slovenske države, je uvajala kvečjemu monolog enoumja in edinstvo krvavega "bratstva", ki se je strahotno in z vojnimi zločini izživelo v novih vojnah samega razapda jugodiktature.V pomenu dialoškosti pa vojna ni mogoča, saj se vsaj dve interesni strani mednarodno in tudi čez mejo ne gledata kakor le čez jarke in bajonete ali skozi muho na ostrostrelni puški. Kadar se dialog prevesi v spor, je potrebno poiskati najprej razrešitev tega spora, toda ne tako, da se sam spor morebiti povrhu še poglobi in razširi - in prav tukaj bi lahko morda javni objavni mediji ravnali kdaj drugače. Administrativne politične kot "centralistične" odločitve se v demokratičnih razmerah ne splačajo več. Temu sledi predsednikov sklep:"Zato enostranske rešitve seveda niso dobre." In ker se človek in družba odločata prej za dobro kot za slabo, ni dobro, če se dobro opušča na način nerazumne razburjenosti, kaj šele tudi na račun poslovenjene balkanoidnosti, ki se meša še z "jugonostalgičnimi" apetiti. Vsaj na mednarodnem področju je obdobje tranzicije končano. Slovenija se namreč odpira v Evropo, ne da bi se hotela "vključevati" znova v balkansko spornost. Dokler so rešitve enostranske, sploh niso rešitve, saj ne predvidevajo niti odprtega dialoga. Ob takem spoznanju pa so odprti spet tisti skupni interesi, ki v meddržavnih in mednarodnih odnosih morajo biti urejeni strpno in na načelu enakopravnosti. Ne le v odnosu do sosednjih držav, zlasti do hrvaških sosedov, tudi dlje velja, kot je menil dr. Janez Drnovšek: "In v okviru tega se moramo najti. To je tudi tisto, čemur pravimo običajno evropski način dogovarjanja, za razliko od balkanskega." Ko se je te dni predsednik države dr. Janez Drnovšek sestal kolegijalno s predsedniki slovenske vlade, državnega zbora in državnega sveta, je predstavil pobudo za razpravo o prihodnosti Slovenije, torej pobudo za Konvencijo, katere predlagatelj je bil sicer opozicionalni politik, bivši obrambni minister in žrtev komunističnega vojaškega sodstva Janez Janša. In žre se kakor "čudijo" prenekateri, kako lahko sploh državni predsednik sprejme pobude tudi s strani vladne opozicije, kakor da ne bi bilo v Republiki Sloveniji demokracije, ko lahko praktično poda svoje pozitivne pobude sleherni slovenski državljan. Tukaj je slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek odgovoril širše:"Seznanil sem jih s pripravami, s konceptom, opozoril, da ta ne posega v delovanje njihovih institucij. Da želim opraviti vrsto razgovorov o pomembnih vprašanjih naše prihodnosti. Na primer o tem, kako se bo svet razvijal v prihodnje, kako naj bi se Slovenija postavljala glede na takšen razvoj, in to ne samo geopolitično, varnostno, ampak tudi gospodarsko. Pomembno ob vsem tem je recimo varstvo okolja, kakšne krize lahko pričakujemo v prihodnosti. Kako se nanje pripraviti in odzvati. Kakšni so slovenski potenciali, kje so naše močne in kje so naše šibke točke, kako jih pravzaprav čim bolje med sabo pove
zati, ker smo sorazmerno majhni in kako čimveč doseči. Kako čimbolj spodbuditi vlogo znanja in znanosti v Sloveniji in kakšno izobraževanje si želimo v prihodnosti. Kakšen je vrednostni sistem Slovencev, kakšne so in kakšne naj bi bile vrednote. Navsezadnje tudi to, kako funkcionira naša demokracija. Ali imamo tudi pri nas demokratični princip, o čemer govori danes EU, da ga ima. Kako se izraža ta princip in kaj bi lahko tukaj storili. To bi bile recimo nekatere teme, ki sem jih predvidel. V razprave pa bi povabil različne strokovnjake, znanstvenike, intelektualce, tudi predstavnike državnih institucij in čim širšo javnost. Tudi nevladne organizacije." Evropeizacija Slovenije se dogaja globalno in postmoderno. Šele vključenost vseh, ki si prizadevajo za boljši notranji in mednarodni položaj slovenske države in naroda, bo omogočila tudi prihodnost, ki se načrtuje politično, gospodarsko, kulturno in civilizacijsko. Vladna in druga državna politika se strinja s takimi zasnutki. Še celo več, v vladnem smislu poudarja slovenski državni predsednik dr. Janez Drnovšek iz lastnih delovno dokumentiranih izkušenj: "Sam vem, kaj ima vlada. Deset let sem vodil slovensko vlado. Zato tudi vem, da ravno ob takšnih strateških vprašanjih o prihodnosti večkrat zmanjka časa. Ob tem, da se vlada dnevno srečuje s številnimi vsakdanjimi vprašanji, ki terjajo poglobljen premislek. Velikokrat gre enostavno hitro preko tega, hitreje, kot to terjajo ta vprašanja. Pričakujem in želim, da bi s tem dali nekaj več, kot ob normalnem delovanju naših institucij imamo in da bi te institucije, Vlada, Državni zbor, Državni svet ta mnenja upoštevale pri svojem odločanju." Torej gre naposled za - odločanje. Jasne odločitve, ki jih posreduje sicer državni vrh, so mednarodno upravičene, kolikor segajo v demokratično voljo in se v tej volji uresničujejo. Ali je udejanitev političnih odločitev vedno izkušenjsko potrjena, pa je že drugo vprašanje, na katerega ponavadi odgovarja zgodovina, tudi zgodovina diplomacije in mednarodnih odnosov. Kjer so namreč že bili vzpostavljeni dobri temelji sodelovanja, jih ne more omajati nobena trenutna odločitev, ki je sprevržena v tako ali drugačno "enoumje" ali vasezagledanost. Ne gre za popuščanje, ampak za tvorni in razumni dialog. Glavno državniško in državno odločanje o politični, gospodarski, kulturno-civilizacijski prihodnosti Slovenije zahteva pozitivne ali tvorne delovne energije, ki niso morda le moč enodnevnic, ampak so kakor zgodovinske zvezde stalnice slovenstva. Bomo znali ujeti te zvezde?

Vladimir Gajšek, odg. in gl. ur. spletne revije Intely way, odg. in gl. ur. E-revije Luwigana, član PEN center Slovenija, Društva slovenskih pisateljev, Kopitarjevega društva Ljubljana

November 2003

No documents found