Intervju: dr. Mirjana Ule - Dnevnik, 29.11.2003


Hromi nas strah pred prihodnostjo, ne pa nerazčiščena preteklost

Ranka Ivelja, Sonja H. Vogrič

Človek ne živi samo od kruha, človek živi tudi od vrednot. Brez teh je življenje prazno, prihodnost meglena, skupnost nepovezana. Kaj se nam torej obeta, če je res, kot pogosto slišimo, da je naša družba brez vrednot, da je družina v krizi, da so mladi vrednotno izgubljeni? Naša sogovornica, redna profesorica za socialno psihologijo na fakulteti za družbene vede, zatrjuje, da ni razlogov za bitje plati zvona. Mladi še zdaleč niso brez vrednot, te se le spreminjajo. Odrašča namreč nova, moralična generacija, ki visoko ceni družino, prijateljstvo in otroke, ki individualizem združuje z altruizmom in sočutjem.

Prejšnji teden ste v okviru pogovorov pri predsedniku države o prihodnosti Slovenije razpravljali o vrednotah. Kakšen je po vašem lahko "iztržek" takšne razprave?
Tovrstni pogovori imajo simbolni pomen. S tem da se soočijo pogledi politike, stroke, javnosti, se naredi prostor za razvijanje konsenza o takšnih temeljnih stvareh. Vrednote so simbolni okvirji za življenje, zato je dobro, da se slišijo vse možne razlage, strokovne in politične, da se torej poslušamo.

O temeljnih vrednotah najbrž ne potrebujemo konsenza. Drugo je oblikovanje vrednotnega prostora pri nas in v Evropi, kamor vstopamo. Mislim, da je bila razprava o tem, kaj je značilno za ta prostor, na tem pogovoru najbolj pomembna, vsekakor bolj potrebna kot tista o preteklosti.

Temeljne vrednote morda res priznavamo, toda vprašanje je, koliko jih tudi v resnici spoštujemo in upoštevamo v vsakdanjem življenju. Poleg tega se tudi temeljne vrednote spreminjajo.

Da, zlasti tiste, za katere se je zdelo, da so nadosebne in nevprašljive. To so vrednote, ki so bile včasih oprte na močne ideologije, torej religiozne, nacionalne vrednote, in so "oddaljene" vsakdanjemu posamezniku. Namesto teh vrednot se uveljavljajo vrednote, ki so bližje posamezniku, njegovemu vsakdanjemu življenju, izkušnjam. Različne raziskave tako v Evropi kot v Sloveniji so pokazale, da so za ljudi današnje družbe najpomembnejše vrednote zdravje, prijateljstvo, družina. Vrednota "mir" denimo ne pomeni več miru na splošno, ampak predvsem "mir v mojem okolju". Druga pomembna značilnost teh vrednot je, da postajajo vse bolj individualne. Gre torej za premik v samem značaju vrednot, ali še bolje rečeno, v vrednotnih usmeritvah.

Kaj je povzročilo takšne spremembe? Vemo, da se vrednote ne spreminjajo čez noč.
"Velikih zgodb" (političnih, ideoloških, religioznih), ki bi potegnile za seboj množice ljudi, ni več, naše življenje postaja vedno bolj vsakdanje, vse življenjske vezi, odnosi, življenjske usmeritve pa postajajo tudi vedno bolj začasni. Nekdaj trajne zavezanosti - na primer zavezanost delu, poklicu, družini, partnerski zvezi - postajajo bolj spremenljive, začasne. V tem smislu so tudi vrednote vse bolj fleksibilne. Zdi se, da za sodobnega posameznika ni več vrednotnih sistemov in ciljev, h katerim bi stremel vse življenje in jih verjetno nikoli ne bi dosegel. Novi sistemi vrednot so, skratka, vse bolj začasni in pragmatični, zato pa tudi manj jasno zarisani.

Kljub temu pa, če vas prav razumem, ni upravičeno govoriti o krizi ali razpadu vrednot?
Natančno tako. Vrednote se le spreminjajo, ne pa izginjajo.

Vrednotam, ki jih mladi postavljajo na prvo mesto - po vrsti so to zdravje, družina, prijateljstvo - je skupno to, da so nekako zasebne, nekakšne egovrednote torej. Koliko so te vrednote "vredne", če zadevajo le "mene", ne pa tudi drugega kot drugega?
Sprašujete po individualizirani etiki vsakdanjega življenja. Vse raziskave, tudi evropske, kažejo, da ta individualizirana etika ne izključuje solidarnosti, altruizma. Celo več, na nenavaden način gre to dvoje celo zelo dobro skupaj. Dejstvo, da sem "jaz" sebi izjemno pomemben, da mi je pomembno samouresničevanje, ne pomeni, da gre to na račun drugega. Nasprotno, ljudje ugotavljajo, da lahko uresničujejo sami sebe le tako, da to prispeva tudi k dobrobiti in k samouresničevanju drugih, zlasti tistih, ki so z njimi življenjsko povezani. Pravzaprav se tu na dokaj neobičajen način povezujeta individualizem in altruizem, veliko vrednotenje samega sebe in sočutja. Seveda najdemo tudi primere izrazitega egoizma in narcizma v ravnanju in razumevanju sveta, ampak to ni prevladujoče. Res pa je, da mediji pogosto sugerirajo tendenčno podobo sodobne družbe brez vrednot, surovega egoizma brez sočutja in solidarnosti.

Toda raziskave izpred desetih let, pri katerih ste sodelovali tudi vi, so pokazale, da je med mladimi veliko najrazličnejših predsodkov: do tujcev, do Romov, do homoseksualcev, celo do Judov, pa čeprav jih mnogi v svojem življenju še videli niso. Tej drži bi težko rekli altruistična...
Moramo upoštevati, da temeljne vrednote predstavljajo moralne orientacijske sisteme, ki se ali pa ne udejanjajo v praksi. Vrednote izražajo, kaj nam je pomembno, kaj si želimo, pa tudi, kaj nam ni pomembno, česa si ne želimo. Toda tudi, če vrednote niso v celoti udejanjene, to še ne pomeni, da jih ni. Denimo: ugotavljamo, da je mladim družina zelo pomembna vrednota, prav tako otroci. In vendar se s težavo odločajo zanje, pa ne samo zaradi zunanjih, objektivnih dejavnikov. Tu gre tudi za subjektivne dejavnike, namreč za izbiro med različnimi vrednotami in življenjskimi smotri, te izbire pa so običajno odvisne od konkretnih življenjskih situacij in od osebnih nagnenj posameznikov. Preprosto povedano, treba se je odločiti, kateri vrednoti oziroma življenjskemu smotru boš v danih okoliščinah dal prednost - ali ohranjanju prostosti, poklicni karieri, ustvarjalnemu delu ali družini in otrokom. Na žalost največkrat ni mogoče uresničevati vseh teh vrednot sočasno. Potrebno je torej izbirati med njimi, to pa ne pomeni, da s tem, ko izberemo eno od njih, ne cenimo drugih, morda bodo prišle na vrsto kasneje. Nekomu je morda "imeti otroka" celo najvišja vrednota, toda zdi se mu neuresničljiva, ker se denimo za to ne čuti dovolj zrelega. Nastaja namreč nova generacija, ki si postavlja zelo visoka moralna merila in zahteve glede svoje družine, vzgoje otrok itd. Za to generacijo je bolj pomembna kakovost partnerske zveze ali družinskih odnosov, kakovost vzgoje, kot pa to, da "imajo" družino ali otroke. Intervjuji z mladimi in mladimi odraslimi na primer kažejo, da prevladuje zavest o odgovornosti: če se že odločijo za družino, za otroke, se hočejo odločiti maksimalno zavestno in odgovorno.

Po vašem torej družina ni v krizi?
Ne, prav nasprotno: mladi čezvse cenijo družino in otroke. Kar zadeva mlade in tolerantnost, pa bi rada povedala tole: na podlagi slovenske mladinske raziskave iz leta 1993 se je res zdelo, da so bili mladi močno obremenjeni s predsodki do nekaterih socialnih ali etničnih skupin. Kasnejše raziskave pa so pokazale, da so se ti predsodki omilili, še več, da so mladi pravzaprav zelo solidarni in pripravljeni pomagati drugim. Prostovoljstvo je denimo zelo cenjena vrednota. Na splošno se je zelo zmanjšala stopnja nestrpnosti do nekaterih skupin, kot so socialno ogroženi, revni, invalidi. Precej visoka je ostala le nestrpnost do spolno drugače usmerjenih.

Kako si to pojasnjujete? Formalnopravi status teh ljudi v naši družbi ni urejen. To pomeni, da na družbeni ravni še vedno veljajo za nekaj nenormalnega. Poudarjam: kljub vsem predsodkom in pritiskom na mlade raste nova, moralična generacija.

Toda ta moralična generacija je zelo vase obrnjena in je nekatere kolektivne dolžnosti, kot je politika, združevanje v različne organizacije, ne mikajo. To pa je pomembno. Kajti če se ne ukvarjaš s politiko, se bo politika ukvarjala s teboj. Koliko je to lahko nevarno tudi za družbo prihodnosti?
Za novo oblikovanje vrednotnih orientacij je značilno tudi to, da ljudje ne pristajajo več avtomatično na dane vrednotne usmeritve, ampak jih hočejo soustvarjati. Sami se odločajo, kaj bodo izbrali iz portfelja teh usmeritev. Nekdanje velike vrednotne orientacije, vezane na nacionalno, politično, versko pripadnost, izgubljajo pomen.

Mimogrede, sodeč po tem, kar ste pravkar povedali, so napori nekaterih, da bi v šole uvedli domovinsko oziroma državljansko vzgojo, že vnaprej obsojeni na neuspeh.
V državah, kjer so tovrstne vsebine že dolgo del šolske rutine, denimo v Ameriki, kjer pojejo himno in dvigajo zastave, ima to morda še smisel. Toda tudi njihove raziskave kažejo, da je to le precej banalna rutina. Uvajati domovinsko vzgojo na novo pa bi bilo neumno. Sicer pa ne smemo pozabiti, da čisto brez domovinske vzgoje nismo: vsakič, ko otroci poslušajo razprave v parlamentu, berejo medije ali pogovore staršev o tem, imajo neko domovinsko vzgojo. In verjemite, ta spontana in implicitna domovinska vzgoja vpliva veliko bolj, kot pa bi delovale vse usmerjene domovinske vzgoje v šoli.

Na podlagi svojih raziskav ugotavljate, da je danes vse več ljudi, ki jim kariera ni najpomembnejša stvar na svetu. Hočejo namreč tudi čas za prijatelje, za druženje, pripravljeni so se odpovedati tudi višji plači, če imajo zato več prostega časa. Ali ni mogoče ta usmerjenost v kakovost pravzaprav le upor proti kapitalu, ki zahteva več in več, ki si na različne načine prisvaja tudi prosti čas? Ali pa morda upor proti načinu življenja njihovih staršev, ki izgorevajo v delu?
Morda. S tem ko delo oziroma zaposlitev ni več najpomembnejši del sodobnih življenj, ko je prišlo do fleksibilnega zaposlovanja in torej tudi ni več avtomatičnih zaposlitev za nedoločen čas, je delo izgubilo svoj prioritetni prostor. V času, ko je bilo delo praviloma zagotovljeno vsem, ki so ga iskali, je morebitna izguba zaposlitve pomenila pravcato katastrofo: pa ne toliko zaradi tega, ker smo izgubili del materialne varnosti, ampak zato, ker smo se zaradi tega počutili izjeme, potisnjene na družbeni rob in manj vredne.

Danes si, kar se odnosa do dela tiče, konkurirata dva ključna vrednotna sistema: eden je delovnokarierni, drugi je ekspresivni. Pri prvem gre za samorealizacijo prek dela, vse je podrejeno delu in karieri ter prestižu, ki izvira iz tega. Pri drugem gre za takoimenovane ekspresivne vrednote. Tu pa je najpomembnejše samouresničevanje, ne samo s pomočjo dela, ampak tudi prostega časa, z gojenjem kakovostnih odnosov z drugimi ljudmi. Zanimanje za ekspresivne vrednote narašča z izobrazbo, informiranostjo in socialnim angažmajem posameznikov.

Zlasti mladi poskušajo "priti do samih sebe", ugotoviti, kaj hočejo početi v življenju, kaj jim pomeni kakovost življenja, kakovostno partnersko življenje, odgovorno starševstvo, politična participacija. Skratka, o marsičem, kar je bilo nekoč ljudem nevprašljiva vrednota, se danes ljudje sprašujejo in seveda tudi dvomijo. Ekspresivne vrednote temeljijo tudi na varovanju: sebe, družine, okolja. V njih so zajete torej tudi duhovne in okoljevarstvene vrednote. Pri tem se spreminjajo tudi kriteriji bogastva in revščine. Klasične kriterije ekonomske revščine zamenjujejo kriteriji revščine v duhovnem smislu.

Kaj pa, če je ta nova kakovost življenja navidezna in se v resnici utapljamo v delu in stiskah vseh vrst? Zakaj bi sicer naraščali poraba pomirjeval, duševne motnje, zloraba drog, alkohola, nasilje? In to predvsem med mladimi. Morda pa so nekoč kljub vsemu ljudje živeli bolj kakovostno?
To vprašanje je vredno posebne razprave. Je pa ob tem treba vedeti vsaj dvoje: vrednotne orientacije, o katerih sem govorila, so nekakšni zarisi na vrednotnem obzorju, možnosti, ki se uresničijo ali pa tudi ne. In drugič: sama ne verjamem, da je danes res več stisk in manj časa za kakovostno življenje. Res je, da prihajamo kasneje domov, toda zato smo zjutraj dlje doma. Drži pa tudi to, da je morda danes več tistih, ki so nadpovprečno obremenjeni, in več tistih, ki so podobremenjeni, ker so denimo nezaposleni. Morda pa o stiskah tudi več govorimo, jih bolj odkritosrčno in pogumno priznavamo.

Mislim tudi, da nasilja danes ni bistveno več, kot ga je bilo včasih, le manj strpni smo do njega in o njem več zvemo v medijih. Pa smo spet pri vrednotah. Še pred desetletjem so ljudje na splošno verjeli, da je treba potrpeti, če doživimo kakšno nasilje, da se o travmatičnih doživetjih ne govori v javnosti. Potrpljenje z vsakovrstnimi nezgodami in prenašanje trpljenja sta veljala za vrednoti. Danes lahko o stiskah svobodneje govorimo, dovoljeno se jim je tudi javno upreti. Samo poglejte, koliko ljudi se danes s svojimi težavami, včasih zelo intimnimi, obrne na medije. Včasih je bilo kaj takega nepredstavljivo. Tudi zato se morda ustvarja vtis, da je stisk, nasilja, stresa več kot nekoč.

Kar zadeva zlorabe alkohola in drog, mislim, da je tudi tu treba upoštevati, da je povprečje varljivo. Danes namreč obstajata dva tabora ljudi: tisti, ki lahko izkoriščajo možnosti sodobnega življenja, ki lahko izbirajo kariero, izobraževanje, se prosto odločajo, kje bodo živeli, ali bodo imeli otroke ali ne, ki so deležni varnosti in emocionalne podpore v družini, in tisti, ki vseh teh možnosti nimajo, ker imajo denimo njihovi starši sami s sabo preveč problemov. Položaj slednjih je najtežji.

Hočem povedati, da se je od devetdesetih let dalje zelo povečala razlika med tistimi, ki imajo vse možnosti za uresničevanje svojih življenjskih projektov, in tistimi, ki so v vseh pogledih odrinjeni na rob. Kdor danes "izpade" iz sistema - ker ne konča šole, ne dobi zaposlitve, nima podpore v družini - pade iz sistema veliko bolj dokončno kot nekoč. Tudi zato me jezi neproduktivno ukvarjanje s preteklostjo in nenehno poudarjanje, da je za našo prihodnost najpomembnejše, da rešimo probleme iz preteklosti. To ni res. Hromi nas strah pred prihodnostjo, ne pa nerazčiščena preteklost. Prihodnost, ki je zlasti za mlade vir frustracij in negotovosti, je danes bolj pomembna, kot je bila kdajkoli. Ne vemo na primer, ali bomo čez nekaj let še imeli službo, ali bomo dobivali pokojnino, ali bomo še lahko pili neoporečno vodo in dihali zdrav zrak. Vse je postalo začasno, vprašljivo, nejasno.

Veliki sistemi preteklosti - ideološki, nacionalni, religiozni - so, če nič drugega, ponujali varnost.
To je res. Toda tej varnosti smo se odpovedali v prid svobode, svobodne izbire. Izbira pa prinaša s seboj osebno odgovornost za izbire, in tudi tveganja pri napačnih izbirah so večja.

Koliko pa so mladi sploh usposobljeni za to, kot pravite, tvegano življenje, za nenehno odločanje? Koliko so skratka te velike možnosti izbiranja "božji dar" in koliko "prekletstvo"?
Tega ne smemo gledati na tak način. "Božji dar" so, ker omogočajo napredek, niso pa "božji dar" kar tako. Ljudje smo izjemno spremenljiva in fleksibilna bitja. Individualizirana etika vsakdanjega življenja je rezultat naše hitre prilagoditve novim razmeram. Prilagodili smo se tej začasnosti, vemo, da se moramo nenehno odločati in izbirati, biti ves čas pripravljeni na nove izzive. Pred našimi očmi odrašča drugačna generacija od naše, tega se moramo ves čas zavedati.

Ljudje, pravite, smo se temu prilagodili. Kaj pa institucije? So se novim razmeram prilagodile družina, šola...?
Družina zagotovo. Vzgoja je danes drugačna. Včasih je veljalo, da je dobro vzgojen otrok predvsem poslušen, podredljiv, priden. Današnji otrok oziroma mladostnik pa mora biti samozavesten, fleksibilen, prodoren, družina pa mu je za ta namen pripravljena zagotoviti najboljše pogoje. Danes imamo manj otrok tudi zato, da se lahko tistim, ki jih imamo, posvetimo v polni meri. Otroci so danes princi in princese: varujemo jih, jih spodbujamo in spoštujemo. Učimo jih spoštovati in ceniti druge. To pa je izjemno pomembno za življenje v postmoderni družbi. Tudi šola se prilagaja, a veliko počasneje. Kar je razumljivo: šola je pač velik, tog sistem. In ker starši pričakujejo, da bo šola za otroke, te njihove največje dragocenosti, poskrbela na podoben način, kot to počno sami, neizbežno prihaja do konfliktov z učitelji. Res pa je, da je danes šola samo še ena izmed institucij za pridobivanje znanja in vrednot, ki pa počasi izgublja svoj izobraževalni monopol.

Vzgajamo samozavestne, odločne otroke, ki se niso pripravljeni podrediti kar tako. Toda uporništva med njimi skorajda ni. Kako si to razlagate?
Kot sem že rekla, prišlo je do obrata v vsakdanjost in zasebnost. Javnost je v očeh ljudi postala manj pomembna. Zlasti mlade generacije so izjemno nepolitične, celo cinične do vsakršnega političnega udejstvovanja. To seveda ni najbolje. Toda pametna politika bi morala vzeti to kot izziv za lastne spremembe, ne pa ignorirati mlade. Do kdaj bomo denimo še pristajali na to, da je referendum veljaven, pa čeprav se volitev udeleži samo 30 odstotkov ljudi?! Politika se enostavno ne prilagaja spremenjenim razmeram.

Ali pa drugi primer: trg je že zdavnaj priznal mladostnikom polnoletnost pred 18. letom, že otroci lahko služijo denar, denimo v šovbiznisu. Tudi v šoli morajo biti kompetentni in samostojni že zelo zgodaj. Toda volijo pa vseeno šele z 18. letom. Tu se najbolj vidi ta iluzorna samozadostnost in ošabnost velikih sistemov - politike, Cerkve, šole. Še vedno se obnašajo kot hegemoni.

V zadnjem času je v javnosti odjeknilo nekaj primerov zelo krutega nasilja, v katerih so bili udeleženi mladi ljudje. Spomnimo se kranjske afere "mačke", mučenja brezdomca v Šoštanju in zdaj zažiga ženske v Mariji Reki. Tudi učitelji se pritožujejo, da so otroci vse bolj nasilni, brezčutni za trpljenje drugega. Je kaj na tem?
Včasih ste mediji tisti, ki poskrbite, da se o tem toliko piše na tak način, da se zdi, da je nasilja v družbi in zlasti med mladimi vse več. Vendar zbrani podatki govorijo drugače. Kar zadeva krutost mladih: ali mislite, da se nekoč na kmetih ni ravnalo kruto z živalmi, da do sadističnih izpadov nekoč ni prihajalo?! Včasih so približno enako in vse počez tepli mačke, otroke in ženske, ampak zaradi tega se ni nihče razburjal. Redke izjeme, ki so se upale povzdigniti glas zoper pritlehno nasilje, sta javnost in še prej okolje hitro utišala. Določen del ljudi pa je vedno bil duševno pohabljen, enostavno nezmožen začutiti trpljenje drugega. Tako pač je, včasih takšni ljudje zrastejo celo v povsem normalnih družinah. Lahko pa se seveda ta individualizirana etika tudi izrodi, če gredo v družinah z varovanjem, zaščito čez vse meje in vzgajajo male tirane, ki terorizirajo vse okoli sebe. Ali če na otroka s svojimi zahtevami preveč pritiskajo. Ko smo leta 1998 delali raziskavo med osnovnošolci, nas je presenetil podatek, da je bilo več kot 50 odstotkov učencev odličnih ali prav dobrih, toda vseeno jih je kar 70 odstotkov odgovorilo, da niso zadovoljni s svojim učnim uspehom, ker da bi bili lahko boljši.

Sama vseeno mislim, da nas bo ta nova, vase usmerjena etika, ko najprej sebe ceniš in spoštuješ, lahko v prihodnosti privedla do nekega bolj odgovornega in etičnega življenja.

Vrednote so priljubljena tema politikov, zlasti na desnici. Tudi v razpravi o izbrisanih je bilo veliko slišati o patriotizmu, nacionalnem ponosu in drugih vrednotah. Kakšne vrednote pa so po vašem izpričevali s svojim ravnanjem?
Mislim, da so v razpravah o izbrisanih politiki pokazali veliko večjo mero nestrpnosti in egoizma, kot je je zaznati med ljudmi na splošno. Mnogi ljudje so jim pritrjevali, ker zapletene problematike niso razumeli in so nasedali lažem, ki so jih trosili politični manipulanti. Menim, da bi lahko probleme izbrisanih razrešili z manj hrupa in učinkovito. Ampak potem izbrisanih seveda ne bi mogli izrabiti za politične boje. Tako kot to politiki počnejo z mejami, zgodovino in vrsto drugih vprašanj.

Podatki kažejo, da se revščina v Sloveniji povečuje, četudi nam gre menda še vedno bolje kot v večini držav EU. Toda ali smemo na to pristajati? Kaj naraščajoča revščina pomeni za "tabor" odrinjenih, brezperspektivnih?
V Sloveniji imamo to srečo, da so nam socialne mreže, civilnodružbene organizacije, solidarnost, medsebojna pomoč še v veliko oporo. Zato ni nujno, da vsi ogroženi - ker so izpadli iz šolskega sistema, ker nimajo družinske podpore, ker so se "izgubili" - pristanejo na odstavnem pasu družbe. V Sloveniji in Evropi probleme revščine še kar zadovoljivo obvladujemo.

Problem je drugje - v tem, da je 80 odstotkov svetovnega bogastva nakopičenega na majhnem otoku, Evropi in Ameriki, in da s tem bogastvom razpolaga samo 20 odstotkov svetovnega prebivalstva. Če pogledamo nase iz te perspektive, bomo ugotovili, da nam gre vsem skupaj pravzaprav rajsko dobro, pa naj se sliši še tako nenavadno. Težava je v tem, da se ne zavedamo, da smo zaradi svojega blagostanja bolj odgovorni tudi za svet zunaj naših meja.

Kako pa si razlagate, da je zdravje absolutno najbolj cenjena vrednota med mladimi? Celo bolj kot družina in prijateljstvo. Ali ni zdravje bolj upokojenska vrednota?
Res je, kar pravite, zdravje je med mladimi strašno cenjeno. Razlogov za to je več: vrednote današnjih mladih so v določeni meri prevzete od starejših, se pravi, da vrednotni sistem mladih ni čisto avtonomen. Po drugi strani pa je zdravje danes v ospredju družbenega, medijskega zanimanja. Če si zdrav in lep, si zaželen in uspešen. Zdravniki na neki način opravljajo vlogo duhovnikov. Namesto njih določajo, kaj je grešno vedenje in kakšna bo kazen za greh. Tako postane zdravje oziroma strah pred boleznijo nekakšen nadzorni mehanizem.

Problem je tudi v tem, da imamo danes zares v oblasti samo še svoje telo. In zato se z njim ukvarjamo do onemoglosti, ga treniramo, stradamo, krepimo, kaznujemo za nezmernost. Motnje hranjenja, kot so bulimija ali anoreksija, so stranski pojav tega pretiranega ukvarjanja s telesom. Mislim, da je mlade ta ideologija zdravega življenja zagrabila še bolj kot starejše. Kar ni nič čudnega: danes že štiriletni deklici rečemo: ne jej sladkarij, da ne boš debela, da ne boš zbolela. In ne pozabimo: od zdravja živijo cele panoge industrije.

Zdravniki danes na neki način opravljajo vlogo duhovnikov: namesto njih določajo, kaj je grešno vedenje in kakšna bo kazen za greh.

No documents found