arhivska stran
teme

Datum: 11/05/2003

Vladimir Gajšek: Evropski dnevi, evropska leta. Še arhivsko, a zgodovinsko v pripravah na Evropo in globalizacijsko odpiranje



Gotovo je postmoderna Evropa informacijsko in tržno že tako prepredena, da se lahko razmreži ne samo spletno, ampak tudi v političnih tendencah, ki omogočajo bogastvo narodov. Že načelo subsidiarnosti pove, da so pristojnosti v sodelovanju postopne in znane ter človeško uresničene v skupni medsebojni ali mednarodni pomoči na političnem, tržnem, kulturnem, zdravstvenem, kmetijskem, šolskem, znanstvenem, cerkvenem in na drugih področjih. Ali se Evropa širi ali oži? Vprašanje svetovne globalizacije je postavljeno tudi v evropsko združevalnem pomenu. Skupna evropska politika že deluje v smislu, ko se uresničuje drugačen zgodovinski vsakdan, kakor bi ga bilo mogoče sploh sanjati še v 20.stoletju. Nasprotniki evropeizacije ponavadi tipično slovensko drobnjakarsko postavljajo zahrbtne interese v ospredje tako, da uveljavljajo negativno dialektiko: kajti preko nasprotovanja pridejo na vrh in postanejo javni ali vsaj znani, medtem ko tisti, ki zagovarjajo Evropo samoumevno po zgodovinskih kriterijih, po kulturi in življenjskem slogu, ostajajo v ozadju in neznani ter se njihovega pritrjujočega glasu ponavadi niti slišati ne sme. Preskušena je metoda nasprotovanja: revolucionar je namreč vsak, ki sicer tvega z dobro podlago v ozadju in na način malomeščansko plačanih potez. A kljub temu, da se slovensko vsekakor splača nasprotovati EU, ostaja dvom v iskrenost takšnih nasprotovanj, saj so služb! e zagotovljene, demokracija srednjeslojstva je nekako zacementirana, stare režimske sile pa po mentaliteti presojajo reči okrog združevanja z Evropo na star balkanoidni, bizantinistični ali kar jugoslovenarski način. Šele ko se bo potrdilo, da je možno v sleherni državi EU zagotoviti konsenz skupnosti, je uresničeno načelo medsebojnega sodelovanja na dejansko tvorni način in v demokratičnem ter kulturnem političnem slogu. Je torej tudi načelo sorazmernosti, ki določa medsebojnost v mednarodnem evropskem sodelovanju, ko se uveljavlja ne samo enakopravna, ampak resnično potrjena lastna nacionalna zgodovinska vloga sleherne nacionalne države znotraj EU. Še več, stara celina se je prerodila v 3.tisočletju tako, da se je odprla novim zgodovinskim in političnim možnostim. Evropa pripada svetu, ne pa lastnim omejitvam. Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek je v programskem govoru o prihodnosti Evrope izrekel med drugim:\"Poskušali bomo uspešno in čim hitreje zaključiti proces našega vključevanja v EU in nadaljevati razpravo z drugimi članicami tudi potem, že kot člani. Ob tem pa sem na različnih evropskih forumih in razpravah že večkrat poudaril, da razprava o prihodnosti Evrope, o novih institucijah Evrope, ne sme biti izgovor za to, da procesa širitve Evrope ne bi izpeljali čim hitreje in na čim boljši način do konca. Proces širitve ne sme biti žrtev tega drugega procesa, razprave o novih institucijah. To je naša skupna Evropa, skupna prihodnost in teza, ki jo je implicitno včasih zaslediti, češ, s širitvijo s 15 na 27 ali 28 držav članic bo EU postala tako zapletena, da se jo ne bo dalo več obvladovati z obstoječimi institucijami. To ne sme biti razlog za odložitev procesa širitve. Oba proces! a lahko potekata vzporedno. Skupaj bomo iskali boljše in bolj učinkovite institucije v prihodnosti, vendar to ne sme zavreti procesa širitve. Če bi se ta proces sedaj upočasnil ali zaustavil, bi to lahko povzročilo številne napetosti v medsebojnih odnosih in verjetno naredilo prostor tudi drugačnim politikam v Evropi. Skratka, to bi bil korak nazaj, zato moramo na vsak način ta dva procesa peljati naprej s skupaj, ne na škodo enega ali drugega.\" Kot je znano, je za sleherno dobro sodelovanje potrebna sprotna in temeljita in objektivna informiranost, kajti kdor poseduje kritične informacije, naj ima moč in lahko vodi ali upravlja. Tudi Evronovice kot elektronsko obveščanje, ki jih mesečno izdaja Urad vlade za informiranje v okviru programa obveščanja o vključevanju Slovenije v EU, redno poročajo v napovedniku in rubrično o aktualn
osti dogajanj, da slovensko prebivalstvo seznani s politiko evropeizacije tudi za naprej. Seminarji, okrogle mize, javne tribune, strokovni in drugi posveti, likovne razstave, radijske debate, tematska srečanja, Evrobus kot potujoča knjižnica z informacijami o EU, kar je organizirano s finančno pomočjo vladnega Urada za informiranje, tudi poročanje o srečanje predsednikov držav Srednje Evrope (npr. na Bledu), problematizacija konvencij v živo, forum za predstavnike civilne družbe, evroklepetalnica ipd. - vse to in več kaže, da je Republika Slovenija del Evrope - v letu 2002 - še vedno v pridruženem smislu, vendar dejansko zgodovinsko, kulturno, postmoderno politično v vladnih naporih in zunanjepolitično že pripada EU. Kolikor se deželica tostran sončnih Alp že počuti v Evropi, toliko uspešneje lahko pretrga tudi s tako imenovano tranzcijo, ki ponavadi ni nič drugega kot nadaljevanje jugoboljševiških ali bizantinističnih potez v mentaliteti in nekaterih kanclijskih dejanjih. Šele skupno soglasje v kulturnem, krščanskem, znanstvenem, proizvodnem, tržnem spoznanju, da je srednjeevropski čas začel šteti leta novega tisočletja, lahko omogoči tudi zgodovinsko rast človeštva, tako s povezavami z ZDA kot z Azijo, Afriko, Avstralijo in Bližnjim Vzhodom. Evropa naj postane za naprej potemtakem medsebojno povezano solidarna. Solidarnost je mogoče zaznati že v evropski miselnosti, ki se ne odreka kulturni preteklosti ali krščanski tradiciji, niti ne zanemarja novih tržnih trendov, marveč nadgrajuje evropske družbe v gmotnem, trgovinskem, pridelovalnem, proizvodnem, zaposlitvenem, pa tudi v duševnem in kulturnem življenju. Širok diapazon odločitev, ki jih lahko omogočajo demokratičnost, fleksibilnost in zlasti učinkovitost mednarodnega sodelovanja v EU, kaže na uresničevanje načel evropsko združenih potez, ki niso določene samo in le denarno, ampak širše družbeno. V sociološkem pregledu je ugotovljiv vzpon srednjih slojev, pod njimi pa tudi vzdolžno mobilnost brezposelnih prebivalstev Evrope, kar kaže na bistveni stratisfikacijski prelom, ki ga mora reševati ne socialna država podpirancev, ampak tvorna država zaposlenosti in prizadevne ali sleherne evropske industrijske nacije. Meje demokratičnosti se lomijo namreč na mejah med zaposlenostjo in brezposelnostjo, kar se kaže ne toliko v volilnih kampanjah v posameznih državah, ampak zlasti v načinu vodilnih in vodstvenih rešitev, slednje pa ne smejo biti zbirokratizirane ali na škodo državljanov. Je možna predvsem vladavina prava in pravnosti tudi v tranzicijskih državah, ki pravzaprav novo zakonodajo evropskega kapitalizma šele vzpostavljajo - ali pa naj se nadaljuje lagodno, a sporno reševanje sprotnih družbenopolitičnih težav tako, da jih odpravijo le na papirju? Kjer namreč kršijo temeljne človekove pravice, kakor primeroma tudi v Republiki Sloveniji socialne pravice - od škandala z Rdečim križem Slovenije do gospodarskih škandalov, ki pa niso tipični za kapitalizem, ampak predvsem za udbomafijske metode skupnih zahrbtnih dogovorov -, kaj šele pravica do izobraževanja, ki jo krni slovenska državna obvezna in s kanclijstvom prepredena šola, lahko kdaj prevladuje tudi anomični princip po vodenju močnejšega na brezobzirne načine in s tihim namenom, da se odpravi družina ter dobro gospodarjenje. Za delovno ljudstvo namreč velja namreč večidel izpolnjevanje dolgih in prezapletenih obrazcev z dodatnimi navodili kot prilogami, kako je mogoče obrazce sploh reševati, medtem ko so obrazci, kadar rubi, kaznuje država - od kazni za prometne prekrške do šolskih opominov, pretiranih discipliniranj in kazni - kratki, pregledni in učinkoviti. Demokracija namreč ni v tem, da si oblasti prisvajajo pravne normative docela po svoje in le sebi v prid, kdaj tudi nerazumno in razčlovečeno, ampak vsaj v dopustnosti, da smejo in morejo uveljavljati svoje pravice državljani, ki se za pravice sploh potegujejo ali jih celo terjajo. Kršitev socialnih in šolskih ali izobraževalnih pravic se lahko zd
i sicer povsakdanjeno utečena praksa, kakor da je anomija v privilegijih na eni strani še vedno jugoslovansko razširjeno dovoljena, na drugi strani pa se v tihih pisarniških dogovorih organizirajo oblasti zoper uresničevanje socialnih in izobraževalnih pravic. Čeprav v slovenski ustavi piše, da je Republika Slovenija tudi pravna in socialna država, ne bi smela biti ustava kot neki papirnati, sicer zapisani ideji, ki v praksi sploh ni več mogoč in je zakonitost neuresničljiva, saj prevladuje v obstoječih oblasteh komaj kaj več kot ciničen in zaničljiv odnos do uresničevanja socialnih in izobraževalnih pravic. O tem bi bilo potrebno sproti obveščati zasedanja Evropske konvencije v Bruslju, ker oblasti v Republiki Sloveniji dosledno kršijo zlasti socialne in izobraževalne pravice. Že v obvezni državni šoli je tako, da bi bili ne le slabše ocenjeni, ampak potlačeni učenci, ki ne bi klicali zaposlenega učnega osebja po komunistično revolucionarni maniri za \"tovarišice\" ali \"tovariše\". Zato je potrebno vzpostaviti namesto bivše revolucionarne anomije monopartijskega sistema vsaj osnove pravnosti in počlovečiti temeljne odnose ali upoštevati človekove pravice, tudi temeljne svoboščine otrok in mladostnikov, tudi ko gre za status učenca ali dijaka. Igra z nekakšno \"visoko\" politiko, ki ne upošteva niti lastne narodne bodočnosti, se zdi vnaprej izgubljena, čeprav nekateri še protievropsko vztrajajo v njej. Ne le v socialnem, tudi v šolskem sistemu se gotovo že spreminja? Aktualno so zanimiva zasedanja EU. Kot poročajo mediji, je mogoče pozitivno komentirati 3. zasedanje Evropske konvencije v Bruslju (15./16. 4. 2002), ki so se ga iz Slovenije udeležili člani - bivši slovenski premier Alojz Peterle, dr. Matjaž Nahtigal, bivši šolski minister dr. Slavko Gaber, namestnika Danica Simšič in Janez Lenarčič ter sodelavci strokovne skupine. Na omenjenem zasedanju so razpravljali o poslanstvu EU, o razdelitvi pristojnosti med Unijo in članicami ter o Konvenciji mladih, ki bo julija v Bruslju. Pred začetkom 3. zasedanja je bila znana tudi zgledna odločitev o zahtevi držav kandidatk, da se na plenarnih zasedanjih lahko izražajo v svojih jezikih, obveljal je latvijski predlog, po katerem lahko vsak predstavnik kandidatk govori v materinem jeziku, ki ga prevajajo simultano v enega od delovnih jezikov Unije, vendar morajo kandidatke prevajalca priskrbeti in plačati same. Na zasedanju so v materinem jeziku govorili slovenski predstavnik (dr. Nahtigal), latvijski ter litovski predstavnik. Kar zadeva poslanstvo EU in razdelitev pristojnosti velja načelno enakopravnost, kolikor tudi svoboda izražanja državnih in mednarodnih mnenj o Evropi. Večina sodelujočih v razpravi je zategadelj poudarila, naj se pri delitvi pristojnosti upoštevajo načela: subsidiarnosti, sorazmernosti, solidarnosti, demokratičnosti, fleksibilnosti, učinkovitosti, vladavine prava, stabilnosti. V povzetku izvemo, da je komisar Vittorino predlagal, da bi se bilo potrebno pri definiciji in delitvi pristojnosti osrediščiti na pojem intenzivnosti stopnje evropske intervencije, Vallera, predstavnik portugalskega predsednika vlade, pa se je zavzel za več strategije pri delitvi pristojnosti in upoštevanju načel lizbonskega procesa. Hubnerjeva, predstavnica poljskega predsednika vlade, je naštela kriterije dodane vrednosti ukrepov, če so sprejeti na ravni EU. Udeleženci zasedanja so se zavzeli med drugim še za fleksibilno delitev pristojnosti in poenostavitev pogodb. Pristojnosti naj bi se delile na izključne, temeljne, subsidiarne, kar sta zagovarjala zlasti Nemca Teufel in Meyer, Francoz Moscovici je poudaril potrebo po bolj jasni in poenostavljeni delitvi pristojnosti, ki pa zopet ne sme biti preveč enostavna. Oliver Duhamel, član Evropskega parlamenta (EP), se je zavzel zaklavzulo, da v pogodbo ne bi vključevali seznama pristojnosti članic, kajti če bi obstajal tak predolg, bi lahko omrtvil delovanje Unije, če pa bi bil prekratek, bo to nesprejemljivo za države članice, podobnega mnenj
a je bil tudi Alain Lamassoure (EP). Udeleženci so se zavzeli za več pristojnosti Unije na področjih skupne zunanje in notranje politike ter pravosodje in notranje zadeve, okolja, socialne politike in vključitve Listine temeljnih človekovih pravic, Finec Vanhanen je pozval primeroma k izdelavi študije o vplivu vključitve Listine človekovih pravic v evropsko pravo. Šved Lenemarker je dejal, da je največji izziv EU odpraviti razlike v razvitosti med starimi in novimi članicami. Od tega bo odvisna uspešnost lizbonske strategije. Timo Kiliunen, Finska, se je v zvezi z načini odločanja v EU zavzel za načelo enakosti, ki mora veljati v dveh smislih: enakost državljanov in enakost držav članic. Nekateri (npr. Italijan Dini) so svetovali ukinitev tristebrne ureditve Unije. Anglež Heatthcoat-Amory je bil po drugi strani mnenja, da mora Unija v celoti vrniti na nacionalno raven vse pristojnosti s področja kulture in šolstva, ne glede na blagodejne učinke, ki jih na teh področjih imajo programi Unije (npr. programi Erasmus). Kot poroča informacija o zasedanju, so šli nekateri člani Konvencije v svojih pisnih prispevkih, ki jih je že pred zasedanjem posredoval članom sekretariat, moč pa jih je bilo najti tudi že na spletnih straneh, še korak naprej. Tako je angleški poslanec EP Andrew Duff sestavil koncept Evropske ustave, Nemec Teufel je sestavil predlog koncepta ustavne pogodbe, Francoz Barrau je enega od dveh prispevkov posvetil bolj socialni Evropi in menil, da se je potrebno opreti bolj na naloge Unije kot zgolj na njene pristojnosti ter je poudaril tudi pomen opredelitve "evropskega državljana", kajti zavzeli naj bi se, da bodo prebivalci Evrope začeli čutiti pripadnost in se poistovetili s stariocelino, pri tem pa ne bi izgubili svoje nacionalne identitete. Danec Skaarp je strani poudaril, da naj EU ne bi poskusila razvijati skupne evropske identitete, ampak naj ohranja nacionalne identitete, pri čemer je poudaril, da se solidarnosti ne sme preveč "raztegniti", da je drž! avljani ne bi na koncu izgubili. Mnogi - Francoz Moscovici, Avstrijec Farnleitner, Britanec MacCormick, španka Palacio - so se zavzeli za ustanovitev delovnih skupin, npr. skupine, ki bi preučila, kako je treba pravilno uporabiti načelo subsidiarnosti, in delovne skupine, ki bi preučila organizacijo pristojnosti na ekonomskem, socialnem področju, in podobno. Za dokončno razdelitev pristojnosti so se zavzeli le Italijan Fini, Nemca Teufel in Meyer ter Francoz Haenel. Drugi razpravljavci so večidel menili, da bi dokončna delitev pristojnosti ustvarilo preveč neprožno strukturo, ki ne bi bila kos razvoju Evropske unije. Glede nadzora uresničevanja načela subsidiarnosti sta bili predlagani dve rešitvi: politični in/ali sodni nadzor. Nekateri člani Konvencije, zlasti Nemec Teufel, Britanec Hain, komisar Vittorino in drugi, so se zavzeli za posebno telo, ki naj preverja izvajanje načela subsidiarnosti. Več udeleženvcev zasedanja je tudi predlagalo ustanovitev "kompetenčnega odbora", sestavljenega npr. iz članov nacionalnih parlamentov in EP, ki bi v zgodnji fazi nadzorovali izvajanje tega načela. Proti temu je bil MacCormic (član EP), ki je opozoril na problem odločanja s kvalificirano večino, ki pravzaprav onemogoča uresničevanje subsidiarnosti, kajti v tem primeru ni nacionalnega veta, ki bi preprečeval pretirano centralizacijo. Politični nadziranje spoštovanja subsidiarnosti zahteva odločitve, ki naj so prav tako večinske. Zato se je MacCormic z nekaterimi drugimi zavzel za sodni nadzor subsidiarnosti in poudaril večjo vlogo Evropskega sodišča. Komisar Barnier jemenil, da bi bilo potrebno proučiti, katere pristojnosti, ki jih sedaj izvaja Unija, bi se lahko vrnile na nacionalno raven. Slovenski predstavnik dr. Nahtigal je bil mnenja, da je poleg določitev področij pristojnosti potrebno določiti načine, mehanizme in načela, kako naj se pristojnosti delijo ali kako naj se deljene pristojnosti izvajajo. Pri (novi) delitvi pristojnosti naj se upoštevajo načela subsidiarnosti, sorazmerno
sti in vzajemne kolegialnosti do Unije. Eden od načinov delitve je s podelitvijo kataloga pristojnosti med EU in državami članicami ali pa z delitvijo kategorij pristojnosti, ki bi se jih, tako kot je v svojem pisnem prispevku predlagal John Bruton, delilo na - izključne, - pogojne, - dopolnilne - in koordinativne pristojnosti. Ne glede na to, katera odločitev bo obveljala, je potrebno upoštevati, da nobena nikoli ne bo vnaprej dokončna. V zvezi s poenostavitvijo prava EU se je zavzel za ponovni pregled obstoječega \"acquis communautaire\" in za možnost deregulacije ter prenos regulative iz primarnega v sekundarno pravo povsod, kjer je to mogoče. Pri presojanju v kompetenčnih sporih, uveljavljanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti, naj Evropsko sodišče vzpostavi partnerski dialog z ustavnimi sodišči držav članic. Inkorporiranje Listine temeljnih pravic in svoboščin EU v ustavno pogodbo bi takšen dialog še okrepilo. Predsednik d\'Estaing je ob zaključku vsebinske razprave o poslanstvu EU povedal, da bo Sekretariat pripravil še podrobnejšo analizo delitev pristojnosti, tako da bo sestavil dve listi - eno za pristojnosti držav članic EU, drugo za EU. Javnomnenjske raziskave kažejo, kakšna in katera so stališča slovenskih ljudi o vključevanju Slovenije v EU, že od leta 1999 potekajo - tudi s povzetki - mesečne meritve. Države kandidatke za priključitev k EU kažejo statistično povprečje mnenj, kar se vključuje tudi v tako imenovani Eurobarometer, po mesečnih meritvah 2001-2002 pa s tako imenovanim Politbarometrom, ki vključuje izbor vprašanj o vključevanju v EU, na primer: - Če bi bil v nedeljo referendum, ali bi glasovali za vstop ali proti vstopu v EU? - Ali mislite, da bi Sloveniji kaj koristilo ali ji ne bi koristilo, če bi postala polnopravna članica EU?

Vladimir Gajšek, slovenski književnik, gl. in odg. spletne revije Intely way, gl. in odg. ur. E revije Luwigana, penklubovec

November 2003





No documents found