arhivska stran
teme

Datum: 11/18/2003

Tina Vončina: Mednarodni položaj in vloga Slovenije



Dogodki 11. septembra po padcu Berlinskega zidu predstavljajo drugi zaporedni radikalni poseg v strukturo mednarodnega sistema, ki se je zgodil v komaj desetletju. Ker se s spreminjanjem mednarodne skupnosti sočasno zaključuje tudi zahteven notranje-političen projekt vstopanja v evro-atlantske povezave, je razprava o položaju in delovanju Slovenije v porajajočem mednarodnem sistemu časovno umestna in vsebinsko več kot potrebna.

Slovenija ni tabula rasa v mednarodnih odnosih. Njena 12-letna prisotnost pušča določeno sled v mednarodnem prostoru. Zaključek pristopnih pogajanj za članstvo v EU in Natu, delovanje kot nestalna članica OZN-a, prisotnost pri obnovi Zahodnega Balkana so nedvomno dogodki, ki se jih lahko označi kot uspeh slovenske diplomacije. Uspeh kljub vsemu ostaja relativen, saj dejstvo, da je Slovenija še vedno pika na političnem zemljevidu, ki jo le redki najdejo s prostim očesom, drugim pa včasih niti povečevalo ne pomaga, na žalost dokazuje, da takšnih priložnosti nismo znali politično in ekonomsko unovčiti. Pri tem sklicevanje na klasičen argument realističnega pogleda na mednarodne odnose, da je vpliv in moč držav funkcija njihovih naravnih danosti, ne pomaga več, saj aksiom vse bolj izgublja pojasnjevalno moč. Nasprotno, v sodobni mednarodni skupnosti vojaška (pre)moč nič več ne sovpada z vplivom, ki ga je le-ta nekdaj zagotavljala velesilam.

Trenutne težave, s katerimi se Američani srečujejo pri obnovi Iraka, so več kot nazoren dokaz, da so za uveljavitev demokratičnih načel mednarodne skupnosti samo bombe premalo. Poleg neučinkovitosti obsežne vojaške ofenzive, ki jo je ameriški aparat sprožil nad Irak, neobvladanje razmer dokazuje, da so premalo predvsem bombe samo ene velesile. To kar vnebovpijajoče manjka v ameriški akciji, je legitimnost delovanja. Tega lahko zagotavljala samo širok krog držav in tu se na mednarodnem prizorišču oder odpira za pregovorno manjše države. Njihove dejavnosti kot zagovarjanje delovanja v okviru mednarodnih in regionalnih organizacij, sklepanje zavezništev, iskanje kompromisov, zagotavljanje humanitarne in razvojne pomoči, so v tem, kar je Kagan slikovito poimenoval kot pranje posode po ameriškem kosilu , za doseganje kakršnih koli dolgotrajnih učinkov absolutno ključne. Večna razprava o delitvi države na majhne in velike igralce se tako vztrajno premika v smeri delitve na aktivne oblikovalce mednarodne skupnosti in pasivne sprejemnike njihovih odločitev. Naloga slovenske zunanje politike je, da v nekaj letih postane prepoznavna članica prve skupine - torej aktivna oblikovalka mednarodne skupnosti. Zalogaj vsekakor ni lahek, še posebej ob dejstvu, da je izgradnja prepoznavnosti države v mednarodnih odnosih v osnovi dolgoročen proces. Trenutne okoliščine v mednarodni skupnosti, kjer so možnosti aktivnega delovanja številne, nam omogočajo, da lahko hitreje kot običajno izstopimo iz diplomatske sivine. Seveda je odvisno le od nas, kako bomo priložnosti tudi izkoristili. Čeprav se število delujočih akterjev in kanalov delovanja v mednarodni skupnosti povečuje in jih je treba čim bolj izkoriščati, bo osrednja vloga še vedno pripadla stari dami Diplomaciji. V slovenskem primeru se tu srečujemo s paradoksom. Če se ponavadi skrivamo za argumentom, da smo mlada, naš diplomatski aparat boleha za okostenelostjo, daleč od mladostne prožnosti in drznosti. Slovenija mora nujno razviti proaktivno diplomatsko mrežo. To je mrežo, ki je na podlagi analiz sposobna vnaprej predvideti smernice razvoja mednarodne skupnosti, pripraviti alternativne scenarije, zaznavati potencialne konflikte/probleme in se nanje pred- ali vsaj prav-časno odzvati z izbiro ustreznega predloga. Treba je zagotoviti, da bomo en korak pred drugimi, ne pa z zamikom tuliti v isti rog. Za takšno delovanje oblikovanja zunanje politike je potrebno korenito prevetriti diplomatsko mrežo, tako doma kot v bi- in multilateralnih predstavništvih. Namesto podeljevanja mest v diplomaciji ljudem, ki se jih država želi znebiti doma, ali kot nagrada za politične zasluge, morajo diplomatske sedeže zasesti strokovno usposobljeni ljudje.

Predlog o ustanovitvi diplomatske akademije, ki bi pripomogla k kakovostnem šolanju tovrstnega kadra, je zato več kot dobrodošel. Ne glede na obstoj takšne akademije in še posebej ob njenem ne-obstoju pa bi bilo potrebno vpeljati sistem rekrutiranja diplomatskega kadra preko zahtevnih izpitov (concours diplomatique), s katerimi bi se preverjalo širok spekter znanj. Izdelana strategija bilateralnih odnosov bi zagotavljala tudi smotrnejšo zapolnjevanje mest znotraj specifičnih diplomatskih predstavništev. Splošno znano je, da se v dobi, v kateri ekonomija vrti svet, spreminja naloga ambasad, ki niso več zgolj politična ampak postajajo predvsem gospodarska predstavništva. Ena njihovih pomembnejših nalog je povečanje trgovinske menjave in investicij, ter predvsem pomagati slovenskim podjetjem pri prodoru na tuja tržišča. V ta namen bi bilo smiselno okrepiti gospodarske oddelke veleposlaništev v državah, ki so najpomembnejši trgovinski partner, in tesneje povezati pristojne akterje doma: ministrstvo za zunanje zadeve, ministrstvo za gospodarstvo in gospodarsko zbornico. Drugi primer je tesnejše sodelovanje na kulturnem področju in odpiranje slovenskih kulturnih centrov. Ker so takšni projekti finančno zahtevni, je seveda njihovo delovanje omejeno. A prav sramotno je, da ob dejstvu, da so v Bruslju zastopane tudi regije, ki so celo manjše od Slovenije, le-ta v evropski prestolnici ne premore svoje hiše/kulturnega prostora, kjer bi se lahko predstavljala. Razmišljanje, da taksna kulturna srečanja niso domena politike je smešno, saj se ravno na takšnih mestih lahko najuspešneje lobira in sklepa zavezništva. Pojem majhne države za Slovenijo še dodatno izgublja pomen s članstvom v EU in Natom. Slovenija postaja maja 2004 tudi uradno del vse tesnejšega evropskega političnega prostora. Z izgradnjo mednarodne prepoznavnosti bo morala torej sočasno izgraditi tudi svoj zunanjepolitičen profil znotraj EU-ja. Absolutno nujno je, da v kratkem času, ki nam še ostaja pred vstopom, jasno definiramo svoja prioritetna zunanjepolitična področja in cilje, na katerih bomo poskušali prevzeti vidnejšo, če ne celo vodilno vlogo. Do sedaj smo kot svojo interesno sfero eksplicitno opredelili le Zahodni Balkan. Poznavanje regije, kulture in jezikov tega območja nam dajejo priložnost, s katero lahko po eni strani EU-ju nudimo ekspertizo z dodano vrednostjo in se po drugi strani srednjeročno uveljavimo kot "središče" tega dela Evrope. Vendar pa so pogoste predstave, da bo zaradi omenjenih izkušenj naloga za Slovenijo enostavna, zgrešene. V bruseljskih krogih se namreč od Slovenije pričakuje veliko in za bati se je, da brez spretnih potez in izdelane strategije, pričakovanj ne bomo izpolnili. Poleg tega je v prihodnjih letih realno pričakovati, da bo EU tej regiji namenjal manj pozornosti, zato se mora Slovenija že sedaj začeti pripravljati strategijo, kako bo svojo interesno sfero ohranjala na vrhu dnevnega reda in branila nacionalne interese. O tem se še razmišlja, a zavedati se je treba, da nam bodo pri usmerjanju evropske in mednarodne pozornosti baltske države in njihovo promoviranje severne dimenzije velika konkurenca. Zaradi tega in tudi zaradi iskanja večje verodostojnosti, saj je znano, da so odločitve t.i. poznavalcev regije pogosto v funkciji zagotavljanja partikularnih interesov in posledično manj kredibilne v očeh drugih, je pomembno, da se ne opredeljujemo samo za eno področje. Slovenija naj svojo politično identiteto išče tudi v drugih geografskih povezavah, kot je na primer Euro-mediteransko partnerstvo ali v revitalizaciji koncepta Srednje Evrope. Širok spekter potencialnih zavezništev, ki ga prinaša razširjeno delovanje, je vedno dobrodošla popotnica v težavnem iskanju podpore znotraj evropskega babilonskega političnega stolpa. Delovanje v mednarodni in evropski areni se seveda ne izključuje, pač pa dopolnjuje.

Pri definiranju splošnih zunanjepolitičnih ciljev naj Slovenija nadaljuje z usmerjanjem v izbrane tržne niše, kot je na primer odmevno delovanje Sklada za razminiranje, s čimer se uveljavlja kot ena izmed držav specialistk v postkonfliktni obnovi. Svoj delež pri "pomivanju posode" pa mora s prodornimi predlogi prispevati tudi na področjih, ki jih sama opredeljuje kot temeljna: zaščita človekovih pravic, boj proti terorizmu, trajnostni razvoj, odpravljanje revščine. Slovenija se bo v prihodnje o zunanjepolitični tematiki vedno posvetovala s partnericami v Bruslju in z njimi poskušala uskladiti pozicije. To bo od nas zahtevalo, da se bomo opredeljevali tudi do situacij/konfliktov, katerim do sedaj nismo posvečali pozornosti, po drugi strani pa se bo manevrski prostor delovanja zožil. Za zagotavljanje uresničevanja nacionalnih interesov pa je ne glede na to nujno potrebno posebno pozornost še naprej namenjati pomembnim igralcem, kot so ZDA, Rusija in Kitajska, in kakršne koli odločitve znotraj EU-ja sprejemati tudi glede na posledice, ki jih le-te utegnejo imeti na bilateralne odnose z izbranimi državami. Pomembno je predvsem, da se Slovenija bolj intenzivno usmeri na spremljanje procesov na azijskem kontinentu. Dejstvo, da ima kar nekaj azijskih držav potencial, da v dobrem desetletju postanejo politično-gospodarsko središče mednarodnega sistema je več kot umestno za že trenutno poglobljeno spremljanje in analiziranje njihovih zunanjepolitičnih potez. To bo lahko že čez nekaj let pomemben diplomatski kapital. Po nabiranju prve diplomatske kilometrine in koncu zapletenih pogajanj za članstvo v EU in Natu se za Slovenijo šele začenja težji del vzpostavljanja svoje identitete na mednarodnem podiumu. Samo s strokovno podkovanim kadrom, predčasnimi in prodornimi idejami bomo lahko prispevali k povečanju mednarodnega blagostanja in posledično nase usmerili tudi snop mednarodne pozornosti.

Tina Vončina, SEN - Slovenian European Network www.sen.easyweb.si

November 2003





No documents found