Ferdinand Trošt: Nekaj misli ob pogovoru pri predsedniku države o znanosti 10. decembra 2003


Pogovor o znanosti in o njenem pomenu za državo je nasploh vedno aktualen, tokrat pa je njegov pomen še večji, ker se nanaša na obdobje po vstopu Slovenije v Evropsko unijo in v NATO 1. maja 2004. Vstop v Evropsko uniji in v NATO je za Slovenijo zelo redka zgodovinska priložnost, zato kaže ob njej osvetliti položaj Slovenije zgodovinsko in to z dveh vidikov: z vidika nacionalne obrambe in z vidika družbenoekonomskih možnosti za kakovostno življenje.

I.
Še posebno najnovejše zgodovinske raziskave kažejo, da Slovenci oziroma naši predniki živimo na tem prostoru že več tisoč let in to od ledene dobe oziroma od paleolitika-mezolitika (Lucijan Vuga: Davnina govori, 2003). Da se sklepati, da smo dolgoročno gledano, na več tisoč let, izgubljali ozemlje v korist severnih in zahodnih sosedov vse do vključno prve svetovne vojne. Zveze Slovencev oziroma naših prednikov so bile uspešne le na krajša obdobja. Zveze Slovencev po prvi svetovni vojni so omogočile, da smo v drugi svetovni vojni obrnili to dolgoročno težnjo. Zaustavili smo zmanjševanje ozemlja in nazaj pridobili nekaj izgubljenega v prvi svetovni vojni. Iz teh zgodovinskih teženj se ni težko zavzemati za zveze, ki bodo zanesljivo omogočale ozemeljsko nedotakljivost ozemlja na katerem živimo Slovenci in ki bo prvič po letu 1848 dokončno omogočilo "zedinjeno Slovenijo". Nekaj takega si obetamo od pristopa k NATO. Pričakujemo učinkovito zvezo nasploh in tudi z vidika pričakovanj Slovencev. Prispevek Slovenije v tej zvezi mora biti nasploh ustvarjalen, k temu pa pomembno prispeva prav razvoj znanosti v Sloveniji in njeni učinki prek razvoja in rasti na ekonomsko in politično moč. O tem več v drugem delu.

II.
Z vidika družbenoekonomskih možnosti za razvoj in kakovost življenja v Evropski uniji je primarnega pomena razvoj znanja v vseh oblikah in na vseh področjih družbe (ne le v gospodarstvu). Zato ocenjujem povzetek predsednika: "Vloga znanja in znanosti bo po vstopu v EU za prihodnost Slovenije ključnega pomena, tovrstne zmogljivosti moramo izboljšati, če hočemo biti ena od uspešnih evropskih držav …" kot primerno stališče do znanosti v Sloveniji v tem trenutku. To splošno stališče želim na primeru Slovenije operacionalizirati in izpostaviti odprta vprašanja pri njenem konkretnem uveljavljanju.

Za sodobne potrebe Slovenije razumemo znanost v njenem najširšem pomenu, to je od "raziskav in razvoja", "inovacij", izobrazbe in do usposobljenosti za delo. Prav tako razumemo njen razvoj na vseh družbenih področjih in ne le v gospodarstvu.

Cilj ali učinek nove znanosti je dvojen. Neposredno deluje na dviganje produktivnosti dela in na dviganje kakovosti dela bodisi v obliki izdelka ali storitve. Posredno pri nosilcu aktivnosti sledijo pri normalnih pogojih pozitivni finančni učinki. V družbi kot celoti sledi dviganje poprečne družbene produktivnosti dela, povečana dodana vrednost in s tem večja gospodarska, družbena in politična moč države. To je tisto, kar pričakujemo od nove znanosti.
Stanje v slovenski znanosti leta 2003 je še vedno pod močnim vplivom družbenega in ekonomskega sistema izpred osamosvojitve 1991. Osamosvojitvi in prehodu iz samoupravnega socialističnega sistema v socialno tržni sistem v Sloveniji še ni sledil razvoj znanosti ustrezno sistemskim spremembam. Ne želimo negirati pomena razvoja znanosti v nobenem družbeno-ekonomskem sistemu. Želimo pa osvetliti splošne pogoje, ki so za znanost veljali v predhodnem obdobju in njen vpliv na stanje v znanosti tedaj in še sedaj. Ugotavljam, da je organiziranost raziskovalne dejavnosti in naravnanost dejavnosti k razvoju v Sloveniji prešibka. Prav tako ugotavljam, da so dejanske raziskovalne kapacitete premajhne kljub dejanskim možnostim, da bi bile večje. Prav tako ugotavljam, da je financiranje raziskovalne dejavnosti premajhno v primerjavi s pričakovanimi ali zaželenimi rezultati. Prav tako ugotavljam, da je "nuja" usmerjenosti k raziskavam še šibka. Po analizi poročila o inovacijski dejavnosti v predelovalni industriji v Sloveniji, Urad za statistiko R.Slovenije za obdobje 1994-2000 sledi, da je le okoli 30% podjetij inovativnih (Patricia Kotnik: Doktorska disertacija. Ljubljana : Ekonomska fakulteta, 2004). Sklepamo lahko, da je na drugih področjih verjetno podobno. Od kod motivi, povodi ali vzroki za tako stanje dvanajst let po osamosvojitvi in po uvedbi socialno tržnega sistema?

Pred osamosvojitvijo v času Jugoslavije je tudi v Sloveniji delovala uvozno nadomestna zasnova. Ta zasnova je bila najbolj izrazita v gospodarstvu, vendar je prevladovala tudi na drugih družbenih področjih. Na kratko rečeno, je bila zanjo značilna visoka odvisnost od uvoza nasploh in tudi znanja na vseh ravneh od podjetij pa do države. Razumljivo je, da v prvi dekadi graditve izvozne zasnove ne podjetja in ne država še niso imeli visoke novo ustvarjene vrednosti, ki med drugim omogoča tudi financiranje raziskav. Vendar relativno visoka odsotnost raziskovalnih dejavnosti le kaže tudi na to, da še delujejo stare navade, da organizacija raziskovalnih dejavnosti še ni izoblikovana primerno izvozni zasnovi, da v podjetjih še ne prevladuje miselnost "nuje" raziskovalne dejavnosti in da imajo tako v podjetjih kakor tudi pri državi druge dejavnosti prednosti v financiranju. Ponuja se nam vtis, da s sredstvi za raziskovalne dejavnosti gospodarimo še vedno pod vplivom uvozne zasnove. Nič ni čudnega, saj imamo strukturo gospodarstva in drugih področji ter zaposlenih v njih še v precejšnji meri podobno kakor v prejšnjem sistemu. Menim celo, da so glavni potrošniki proračunskega raziskovalnega denarja več ali manj iste institucije poprej in sedaj. Ali so tudi enake prioritete v potrebah gospodarstva in družbe po rezultatih raziskovalne dejavnosti, si ne upam trditi. Ponuja se ideja o preverjanju prioritet raziskovalnih dejavnosti po ustreznih področjih glede na novi čas v katerem živimo in ki je pred nami. Vtis imam, da se preveč proračunskega denarja za raziskovalne dejavnosti enostavno kar deli po "zelo" starih prioritetah. Preden bi morebiti še povečali proračunska sredstva za raziskovalne dejavnosti je to prevrednotenje prioritet nujno opraviti, sicer že kar vnaprej vemo za prerazdelitev povečanih sredstev. Ponavljam, obstoječa struktura glavnih porabnikov proračunskih sredstev za financiranje raziskav je tako "močna", da ob njihovi prisotnosti resnično ni pričakovati spremembe strukture raziskav. Menim, da te "pridobljene pravice" niso povsem v skladu z našimi raziskovalnimi prioritetami ob vstopu v Evropsko unijo. Poudarjam, pri tem ne mislim le na nekaj institucij, ampak precej na široko. Ni potrebno le stalno preverjati in dopolnjevati vrednotenje raziskovalnih načrtov in s tem določati njihove prednosti na raziskovalnem področju. Podobno je potrebno narediti tudi v visokem šolstvu v Sloveniji. Uredba o javnem financiranju visokošolskih in drugih zavodov članic univerz od leta 2004 do 2008 (Ur.l. RS, 134/03 z dne 30.12 2003) ne rešuje našega visokega šolstva kot pomembnega dela raziskovalnih potencialov v skladu s sodobnimi težnjami v Evropski uniji. Sprememba o tem financiranju je bila uvedena brez ustreznih strokovnih priprav in primerjav z Evropsko unijo in ob asimetriji lobijev na univerzah. Značilnosti v Evropski uniji tako v raziskovalnem področju kakor tudi v visokem šolstvu so nam sedaj vendarle objektivna usmeritev. Drugih smernic nimamo. Zato le kaže tako raziskovalno področje kakor visoko šolstvo v Sloveniji v globalu in v strukturi le primerjati z državami Evropske unije in od njih tudi kaj povzeti, če hočemo z njimi tudi živeti.

Spoznanje za razvijanje in financiranje raziskovalne dejavnosti mora po potrebah tržnega gospodarstva in izvozne zasnove na splošno dozoreti tako v podjetjih in v njihovi poslovni politiki, tako na ravni države in v njenih institucijah kamor prištevamo tudi šolstvo in še posebno visoko šolstvo. Dolžni pa smo spodbuditi hitrejše dozorevanje raziskovalnih prioritet.

Pričakovanja in obeti od raziskovalnih dejavnosti so tako pomembni za naš položaj v Evropski uniji in nasploh za primerno življenje v novih pogojih mednarodne konkurence, ko izginejo zaščitni plotovi. Zato moramo na vseh ravneh od podjetij do države kot splošno nacionalno prioriteto določiti raziskovalno področje. Seveda gre tudi za finančna sredstva, vendar ne le to, gre tudi za splošni organizacijski vidik in za aktiviranje vseh potencialov, ki jih imamo. Če se ekonomsko izrazim, najvišji donos imajo sredstva vložena v raziskave, če je raziskovalno področje ustrezno vodeno. Poudarjam še enkrat, ne gre le za raziskave v gospodarstvu, temveč na sploh v družbi. Vložki in raziskave v gospodarstvu ne morejo dati polnih donosov, če tudi druga družbena področja ne sledijo razvoju znanosti.

Potrebno je, da se na državni ravni odločimo za znanost kot prvo nacionalno vrednoto in poskrbimo z ustrezno organizacijo in postopke, da bo raziskovalna dejavnost tudi odlično delovala. Poleg finančnih in materialnih sredstev spadajo med raziskovalne kapacitete ali zmogljivosti tudi kadri. Nimamo še preveč kadrov usposobljenih za raziskovalno delo. Zato poskrbimo, da bodo raziskovalci redno in stalno raziskovali. Pomembno je, da so raziskovalci v raziskovalni kondicij. Raziskovalci so v podjetjih, na fakultetah in inštitutih ter kot samostojni raziskovalci. Za raziskovalno delo so potrebna sredstva za tri namene: plače, materialne stroške neposredno vezane na predmet raziskave kamor uvrščamo tudi del funkcionalnega izobraževanja in literature ter režijo. Obseg raziskovalcev po izbranih področjih je stvar presoje, vendar ne stihije. Področja, smeri in predmeti raziskovanja so prav tako stvar presoje ter ustreznih razpisov. Praviloma ne kaže izločati raziskovalcev z razlogi, da ne obetajo vrhunske ravni in da nimajo ustreznih objav ali indeksiranih objav v SCI oziroma v SSCI. V natečajih za posebne namene so to normalni prijemi. Vendar je tudi naloga države, da usposobljenim in kvalificiranim raziskovalcem le omogoči redno raziskovalno aktivnost. Usmerjenost financiranja le na tako imenovana "vrhunskega raziskovanja" in izločanja ostalega ne gre podpreti. Potrebno je splošno in do neke mere "množično raziskovanje", ker le iz njega lahko nastanejo vrhunski dosežki. Raziskovalec z doktoratom znanosti in z magistrom znanosti na eni strani ter doktorji znanosti z ustreznim učiteljskim ali raziskovalnim nazivom na drugi strani, so nedvomno usposobljeni za znanstveno-raziskovalno delo. Za raziskovalno delo so prav tako usposobljeni strokovni delavci v neposredni proizvodnji. Teh kadrov v Sloveniji še nimamo preveč, zato jim kaže omogočiti tudi raziskovalno delo. Imam vtis, da "formalistični" kriteriji na natečajih za projekte in sredstva služijo tudi za "lobistično" prerazdelitev sredstev in povzročajo, da so raziskave v državi tudi asimetrične.

Občutek imam, da je v gospodarstvu v podjetjih še vedno premalo prisotna tržna nuja za raziskovalno delo pri slehernem izdelku in storitvi kot posledica uvozno nadomestne zasnove. Pomembno je, da pri podjetjih nastajajo raziskovalna jedra tako za tehnološka kot poslovna raziskovanja in se povezujejo z raziskovalci na inštitutih in na univerzah. Že sedaj je možno za raziskave povezovanje s strokovnjaki v tujini. Članstvo v Evropski uniji pa bo na široko omogočilo vključevanje tujih raziskovalnih institucij in raziskovalcev v raziskave tudi za naše potrebe kakor tudi vključevanje naših raziskovalnih institucij in raziskovalcev v raziskovalne projekte v državah po Evropski uniji in drugje.

Raziskovalno dejavnost na državni ravni je potrebno primerno voditi in usklajevati s potrebami Slovenije in njenih strok. Vodenje in usklajevanje raziskovalnega dela ni običajno managersko ali administrativno in strokovno delo, tu gre za metode, ki so svojstvene ustvarjalnemu delu. Nosilci teh opravil so lahko le izkušeni raziskovalci. Predvsem pa gre za ustvarjanje nacionalnega raziskovalnega programa. Nacionalni raziskovalni program, ki je financiran iz nacionalnih sredstev, je v prvi vrsti namenjen potrebam lastne države. Čeprav je težko ločiti nacionalno znanost od obče znanosti, gre vendarle za skrb in prizadevanja raziskovalne dejavnosti, da ustvari inovacije, ki bodo prvenstveno služile domači državi in njenim potrebam. Inovacije v najširšem pomenu spodbujajo razvoj in rast na vseh družbenih področjih države, spodbujajo povečevanje dodane vrednosti (ali nove vrednosti) in prek tega povečevanje mednarodne konkurenčnosti ter gospodarske in politične moči države. Prav zaradi te visoke soodvisnosti med raziskovalnimi dosežki in rezultati njihove uporabe, je nasploh in še posebno sedaj pred vstopom v Evropsko unijo izredno pomembno kako bomo razvijali in kako bomo vodili raziskovalno dejavnost. Nimam primernih argumentov ne proti bivšemu Ministrstvu za znanost in tehnologijo niti ne proti Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport, ki sedaj vodi znanost v Sloveniji. Za primerno obvladovanje nacionalne znanosti ni toliko pomembna organizacijska stran, važna je sestava izkušenih raziskovalcev, ki imajo ustrezna znanja in pooblastila za usmerjanje in vodenje nacionalne znanosti. Nisem prepričan, da je sedaj to že najbolje urejeno.

Na koncu ugotavljam, da je bistvena soodvisnost med spodbujanjem raziskovalne dejavnosti in njenimi rezultati na eni strani ter med njimi in razvojem ter rastjo in gospodarsko in politično močjo države na drugi strani. Prav tako ugotavljam, da so še vedno najdonosnejše naložbe v raziskovalne dejavnosti. Prav tako ugotavljam, da so nasploh v Sloveniji raziskovalne dejavnosti prešibko razvite in s svojimi novitetami še premalo prispevajo k razvoju in rasti države in zato premalo prispevajo k ekonomski in politični moči države. Ob vstopu v Evropsko unijo, ko znotraj nje izginejo zaščitni plotovi, je slovensko gospodarstvo pred podobno nevarnostjo kakor v letih 1991-1993. Tedaj smo uvedli socialno tržni sistem odprte ekonomije in doživeli pretres v gospodarstvu. Po prvem maju 2004 bomo dokončno v odprti ekonomiji in ni zanemarljiv del gospodarstva, ki je že sedaj na meji preživetja in zato v nevarnosti. Najbrž so le znanost in inovacije rešilna bilka. Zato ni težko povedati, da so razmere v Sloveniji še vedno take, ki zahtevajo, da ovrednotimo znanost in raziskave v prvo nacionalno prioriteto. Tudi zgodovinske izkušnje evropskih držav kažejo, da je vsaka od danes razvitih držav dala svoj izvirni prispevek k razvoju industrije, v novejšem času pa tudi k storitvam. Slovenija takega prispevka v evropsko zakladnico znanj še ni dala. Ali imamo sploh izbiro med znanostjo in čim drugim?

Iz izkušen druge polovice 20. stoletja katere značilnosti se nadaljujejo tudi v 21. stoletju, povzemam, da sta nacionalna varnost in družbeno-ekonomski razvoj tesno povezana in soodvisna pojava. Zato upam, da razumemo povezavo med I. in II. delom.

No documents found