Vladimir Gajšek: Odmev v mednarodnem mirovnem pogledu - Slovenci spet na zasedanju Generalne skupščine OZN



Predsednik republike dr. Janez Drnovšek se bo v New Yorku udeležil splošne razprave (z dnevnim redom 165 točk) 58. zasedanja Generalne skupščine, ki se je začelo 16. septembra 2003. V petek, 26. septembra bo imel v okviru splošne razprave tudi govor. Ob zasedanju so predvidena še nekatera bilateralna srečanja slovenskega predsednika z voditelji tujih držav in vlad. Slovenski državni predsednik dr. Janez Drnovšek na zasedanju Generalne skupščine OZN spet predstavlja pripravni govor o slovenskih razmerah - doma in v mednarodnih okvirih. Ker je govorica politično nasploh dandanes takšna, da predstavlja Republiko Slovenijo kot evropsko državo, se odpirajo aktualne teme v medsebojnem komparativnem sodelovanju v različnih odborih: - za varnostna vprašanja in vprašanja razorožitve, za ekonomska in socialna vprašanja, za vprašanja človekovih pravic, za vprašanja dekolonizacije in mirovnih operacij, za finančna in proračunska vprašanja ter za mednarodno pravna vprašanja. Kar zadeva slovensko varnost v Evropi, ima Slovenija izjemno prednost, saj je gostila že tudi ameriške predsednike in ruskega predsednika, ko je zagotovila ne le nemotena srečanja, ampak tudi dobro in varno počutje. Slovenski narod je varen narod, ker se zna in ume zavarovati. - Kar torej zadeva javno mednarodno razorožitev, se Slovenija tudi v postmodernem času zavzema za odprto globalizacijo; če upoštevamo, da v Republiki obstaja le še poklicna vojska, kaže na parametre razoroževanje v miru, ki ni gnili mir medsebojnih nestrpnosti, marveč zdravi mir tudi odličnega "športnega" tekmovanja v razorožitvi. Sleherna država lahko prispeva k razorožitvi in k svetovnemu miru. Republika Slovenija je ustavno pravna in socialna država. Ekonomska in socialna vprašanja postkomunističnih proizvajalskih, industrijskih, postindustrijskih tokov v poslovnih sistemih in kapitalizaciji ostajajo še vedno dovolj odprta, da se ureja še zmerom na eni strani lastninjenje, na drugi pa razporejanje državnih sredstev za dober osebni standard vsega slovenskega prebivalstva. Zaposlitvena politika bo morala odpravljatati "jugoslovansko" navajenost funkcionalnega brezdelja, ki se je razpaslo v socialističnem samoupravljanju. A tudi novi "kapitalisti", ki so se čez noč prelevili množično iz prejšnjih komunističnih gospodarjev v novo "elito", bodo morali začeti pristajati na zakonitosti ne le poslovne morale, ampak zlasti na prizadevnost samega kapitala ter delovnih uspehov. Področje bančništva in zavarovalništva se odpira na primer podobno kot kmetijska pridelava, čeprav se zdi, da v ekonomiki ta področja nimajo ničesar skupnega - pa vendar, kako je mogoče domače maslo pretopiti v tekoča devizna sredstva ob dobri monetarni politiki…? - Cerkev na rimskokatoliški način pravilno opozarja, da je vse več revežev, kjer delitev dela in sredstev ni pravična: zavzemanje za socialno pravičnost spada v območje civilne družbe. V ekonomsko-socialnih vprašanjih Slovenije se odpira tudi problem slojevitosti, ki je po svojem osnovnem tipu - mobilna. Socioekonomsko razvidno je, da socialna mobilnost slovenstva še zmerom niha med preteklostjo in prihodnostjo. Zato so potrebne tudi mednarodne gospodarske injekcije, pa naj gre za razvoj turizma in igralništva ali za razvoj kulturnih dejavnosti… Vprašanje človekovih pravic je v glavnem v Republiki Sloveniji rešeno, razen v veji najmočnejše oblasti, to je v kolektivistično postjugoboljševiškem šolstvu, kjer ostajajo zadrti jugoboljševiški odnosi skoro docela izraziti nad mladimi rodovi in so večidel uperjeni zoper slovensko družino - na socialistično revolucionarne načine, saj so že v obvezni državni šoli zaposlene menda samo "tovarišice" s svojimi razrednimi "tovariši", medtem ko je treba imenovati gimnazijske profesorje in profesorice "učiteljica" ali "učitelj", dasiprav imajo končano diplomo… S tem se odpira tudi vprašanje osebnih svoboščin slovenske družine, otrok in mladostništva v slovenskem sistemu izvajanja izobraževanja, saj se prehitevajo mladi
rodovi množično večidel po količinskosti, ne pa po izobraženosti kot kakovosti. V slovensko že osnovno šolo bo treba vpeljati odpravo razredne diskriminacije po tovarišijskih kolektivih, pretirano "discipliniranje", zlasti pa šolsko kanclijstvo vseh šolskih pisarn. Ker je državna služba slovenske šole plačana kolektivno množično, lahko izvaja krivičnost ne le sistemsko in sistematsko, marveč še naprej, kakor da traja jugoboljševiški sistem šolskega socialističnega samoupravljanja. Človekove pravice so skratka v slovenskem šolskem sistemu kakor dopustno sistemsko izničene ter prevladuje vsakotero nasilje. Kdor bi morebiti vendarle samo poskusil znotraj slovenske države vsaj malo spremeniti obstoječe stanje kolektivno shinavčenega šolskooblastnega nasilja, mu lahko šola uniči družino ali vsaj otroka, in to tako, da tudi sposobni slovenski otroci šolsko ne smejo napredovati, če se šolskemu sistemu docela ne vdinjajo: tukaj je posebej izrazit problem tudi vernih otrok in družin, ki so označeni večidel vnaprej kot ločeni razredno. Kot vse kaže, tudi sam predsednik slovenske države v primeru po/jugoboljševiškega šolstva in kršenja človekovih pravic ne more nič. Šele ob evropeizaciji Republike Sloveniji je mogoč! e priča kovati v letu 2004, da bodo tovarišije šolskih, komunistično in revolucionarnooblastnih kolektivov vendarle morale vpeljati vsaj malo medčloveškosti, pravilno ocenjevanje znanja in možnost napredovanja. Finančna in proračunska vprašanja Republike Slovenije so dovolj odprta, da lahko tvorijo konsezualno stopnjo urejanja. Kot vse kaže, je vladna in državna birokracija že začela, čeprav kdaj tudi neupravičeno, "varčevati". V resnici se je zaostrila v državi finančna odgovornost, finančna policija pa lovi krivce: pa ne le ob javnih "podjetniških" aferah, marveč tudi glede na poslovno uspešnost samih vladnih organov ter glede na njihovo učinkovitost, kar sproti nedvomno kritizira politična opozicija. Kar zadeva slovensko zunanjo politiko ali mednarodno pravna vprašanja, se zavzema država najprej za dobre sosedske odnose, kljub občasnim izzivom, na primer zadnje čase s Hrvaško, ki si hoče lastiti gospodarski in ribiški Jadran. A vse kaže, da se bodo tudi ti odnosi le rešili, kolikor gre za razumne obojestranske in za razločno jasne rešitve. Tukaj bo ob dr. Janezu Drnovšku, državnem predsedniku, gotovo nastopil v Generalni skupščini OZN tudi slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Predsednikov urad sicer poroča:"Slovenija ima za seboj dobro desetletje delovanja v Združenih narodih. V organizacijo, ki ima danes 191 držav članic, smo bili sprejeti 22. maja 1992. Slovenija si je v času članstva, še zlasti pa v času, ko je bila nestalna članica Varnostnega sveta v letih 1998 -1999, dejavno prizadevala za učinkovito prilagajanje OZN novim možnostim in izzivom, ki jih je prineslo novo tisočletje. V tem duhu Slovenija podpira prizadevanja generalnega sekretarja OZN Kofija Annana za reformo organizacije. S sprejetjem Deklaracije tisočletja leta 2000, so vodje držav in vlad ambiciozno začrtali glavne smeri delovanja OZN ter njeno mesto in vlogo v sodobni mednarodni skupnosti. Zagotovitev uresničevanja v deklaraciji zastavljenih ciljev in njihovo uresničevanje na vseh področjih delovanja OZN, ostaja ena najpomembnejših nalog in izzivov v prihodnosti te mednarodne organizacije." Od 22. septembra bo potekalo tudi posebno zasedanje Generalne skupščine, ki bo namenjeno problematiki HIV/AIDS. Tudi ta svetovno zdravstvena problematika, ki zajema razvite in nerazvite države, zadeva problem zdravstvenih mednarodnih razprav in ekonomizacijo zdravja ter zdravstvenih ustanov v Republiki Sloveniji, vključno z Belo knjigo zdravstva vred ali z reformo slovenskega zdravstva - primerjalno evalvacijsko v mednarodnih okvirih.

Vladimir Gajšek, odg. in gl. ur. spletne revije Intely way, odg. in gl. ur. spletne revije Luwigana, član Slovenski PEN Center, Društvo slovenskih pisateljev

Oktober 2003

No documents found