Dr. Frane Adam: Prispevek h pogovoru o prihodnosti Slovenije na temo Vrednot


1. Nekaj pripomb k referatoma dr. Toša in dr. Uletove

Izhajajoč iz javnomnenjskih in nekaterih na hitro narejenih mednarodno-primerjalnih anket je skoraj nemogoče razločevati med površinskimi stališči ali samo aktualnimi mnenji ter med globje zasidranimi vrednotnimi in moralnimi strukturami. Tudi ni jasna zveza med "abstraktnimi" vrednotami in delujočimi normami.

Tu opazimo kar veliko razliko med izhodiščema obeh referatov. Kolega Toš na začetku optimistično ugotavlja, da razpolagamo z "dovolj podrobno razpoznavo vrednotnih orientacij prebivalcev Slovenije". Vendar pa je iz nadaljnega izvajanja razvidno, da temu ni tako, saj avtor določena vprašanja le nakaže in pušča brez odgovora, po drugi strani pa daje premočrtne razlage tam, kjer je situacija večpomenska. Kolegica Uletova pa nasprotno meni - in s tem bi se bolj strinjal - da imamo opravka "z dokaj fluidno in spremenljivo strukturo vrednotno-osebnih usmeritev, ki jih je težko pojmovno in empirično identificirati".

Ker ni prostora za daljšo analizo, bi tu izpostavil le problematiko vrednotenja demokracije. Dr. Toš pušča vsaj dve vprašanji odprti (kar samo po sebi ni sporno), vendar pa na več mestih zatrjuje, da slovenski državljani visoko vrednotijo "načela politično-pluralne institucionalizacije". Če upoštevamo podatke, ki jih Toš ne navaja (jih pa verjetno pozna), potem dobimo malo drugačno sliko. Da ne bo nesporazuma: tudi sam menim, da je iz vseh mogočih raziskav moč razbrati, da v Sloveniji vendarle prevladuje neka bazična zavzetost za demokracijo, vendar pa je ta zadeva dosti bolj komplicirana, kot pa to nekateri mislijo.

Po eni od mednarodnih raziskav se je v Sloveniji l. 1994 kar 41% ljudi (respondentov) strinjalo s trditvijo, "da se je najbolje znebiti parlamenta in volitev ter imeti močnega voditelja, ki na hitro odloča o stvareh" (New Democracy Barometer). Leta 1998 je strinjanje s trditvijo močno upadlo. Iz zadnje tovrstne raziskave (2001) pa izhaja, da je v Sloveniji 6% respondentov, ki bi podprli vojsko na oblasti, 27% pa bi podprlo "diktatorja". Na Češkem je takih 13% in na Madžarskem 17%, vendar je res, da je v baltiških državah podpora diktatorju dosti višja (40%).

Sam sem skeptičen do teh podatkov - zdi se mi, da omenjena raziskava zelo šibko nadzoruje lokalne izvajalce ankete, zlasti prevod vprašalnika in vzorčenje - vendar se jih obiti ne da. Še posebej zato ne, ker tudi iz drugih anket razberemo ambivalenten odnos do demokracije. Recimo iz SJM 99/1. Na (sicer semantično ne ravno dobro izoblikovano) vprašanje "Ali verjamete, da je demokracija, ki jo imamo v Sloveniji, najboljša oblika vladanja, ali pa obstaja še kakšna druga oblika vladanja, ki je za Slovenijo boljša", je le 35 % odgovorilo, da je demokracija v Sloveniji najboljša oblika vladanja, 33% jih je mnenja, da obstaja še druga oblika vladanja, ki je boljša, 31% (?) pa je neodločenih ali niso odgovorili. Na drugo podobno vprašanje (le da je spraševalo po demokraciji na splošno), pa 49% (torej manj kot polovica) odgovorilo pritrdilno (da je torej demokracija najboljša oblika vladavine), 19% je temu nasprotovalo, 32% (?) pa je bilo spet neodločenih ali brez odgovora. Iz iste ankete lahko razberemo sicer majhen, pa vendarle, upad pozitivnih vrednotenj (narašča število "neodločenih") parlamenta in večstrankarskega sistema, še bolj pa se zmanjšala podpora tržnemu oz. kapitalističnemu gospodarstvu.

Toš ugotavlja, da se v zadnji anketi (2003) ljudje v izbiri med svobodo, enakostjo in varnostjo, odločajo za slednjo. To ni nič presenetljivega, saj so se že 1999 v izbiri med svobodo in enakostjo odločali za enakost, in to v večji meri kot leta 1992 in 1994.

Gre pri vsem tem za kognitivno-moralne nedoslednosti respondentov, nerazložljive oscilacije ali zgolj metodološko pomanjkljivo merjenje oz. zaznavanje teh fenomenov? Ali morda za pomanjkanje interpretativnih zmogljivosti? Tisti, ki imajo patronat nad tovrstnim raziskovanjem bi vendarle morali delovati manj aktualistično in se bolj reflektirano spoprijeti s sicer kompleksno problematiko.

Zelo zanimiv je tudi pojav individualizma pri mladi generaciji, o katerem govori dr. Uletova. Tudi tu ni jasno, za kakšen individualizem gre, tudi ni moč razbrati, ali avtorica sklepa na podlagi podatkov ali teoretiziranj Becka in Giddensa. Problem je namreč v tem, da so določene pojavne oblike individualizma pravzaprav obrnjena slika kolektivizma. Morda je ta kombinacija prisotna ravno pri nas (pa ne le pri mladih? Iz vseh anket izhaja, da je slovenska populacija poudarjeno egalitaristična in mnogo pričakuje od države oz. se postavlja pod okrilje državnega paternalizma. Po drugi strani pa je glasna zahteva po - kot pravi Uletova - "individualni politiki vodenja življenja". Kakšen individualizem je to, če je pojem kapitalizma bolj grozljiv od pojma domobranec (glej tabelo v Toševem prispevku)? Ali iz tega lahko sklepamo, da bodo odpori proti reformam javnega sektorja, pokojninskega in zdravstvenega sistema dosti večji kot v Nemčiji ali Avstriji? Iz nekaterih zadnjih raziskav tudi izhaja, da je slovenska populacija manj usmerjena v prihodnost, prav tako jo označuje majhen poudarek na dosežkih in odpor do tujcev. (1)

Individualizem se lahko pojavlja tako v sožitju z odvisnostjo (kvaziindividualizem) - in ta kombinacija je nadvse problematična - z neodvisnjostjo (umik v privatizem) kot tudi v kontekstu soodvisnosti, ko je avtonomni posameznik sposoben vzpostavljati kooperativne odnose z okoljem na podlago samoodgovornosti. V nadaljevanju bi predstavil nekaj idej, kako (okvirno) podpreti tretji tip individualizma pri mladi generaciji.

2. O POVEZAVI POUKA DRŽAVLJANSKE VZGOJE TER ETIKE (IN RELIGIJE) S CIVILNO PARTICIPACIJO

To idejo sem že večkrat omenjal (nekaj informacij je v knjigi Socialni kapital v Sloveniji, ur. M. Makarovič), o njej sem tudi lani poleti razpravljal na seminarju Slovenske filantropije. Že zdaj imajo nekatere srednje šole v sklopu izbirnih predmetov predvideno prostovoljno delo. Razmisliti bi veljalo o možnosti, da bi se predmeti, ki se navezujejo na državljansko vzgojo, etiko ter religijo izvajali na temelju vključitve v prostovoljno delo oz. v hkratnem sodelovanju in proučevanju (akcijskem raziskovanju) nevladnih organizacij, lokalnih skupnosti in skupin za samopomoč. Ob pomoči izbranih mentorjev različnih nazorskih usmeritev (od "pozitivističnih" družboslovcev do laičnih teologov in poznavalcev budizma) bi mladi ljudje imeli možnost poglobljene (samo)refleksije izkustveno pridobljenih moralnih vprašanj in dilem. Vse prvine te ideje so poznane oz. imajo že dolgoletno tradicijo, zlasti v okviru aktivnega učenja v skupnosti oz. t.i. Community Service Learning v kombinaciji z izkustvenim učenjem (experiental learning) - ki se uveljavlja tudi pri nas - v Veliki Britaniji in ZDA pa tudi drugod.

Premišljena uresničitev te -niti ne zelo drzne in nove - ideje bi lahko imela precej multiplikativnih učinkov: 1) prispevala bi k moralnemu dozorevanju mladih na nevsiljiv in individualiziran način; 2) okrepila bi strpnost na podlagi post(a)teističnega etosa (T. Hribar); 3) prispevala bi k večji uveljavitvi prostovoljno-volunterskega sektorja; 4) mladim oz. vsem sodelujočim bi omogočila pridobitev oz. obogatitev socialnega kapitala; 5) spodbudila bi oblikovanje aktivnega državljanstva; 6) učitelje in pedagoge bi motivirala za seznanjanje z gibanjem za izkustveno učenje; 7) prispevala bi k umiritvi kulturnega boja.

Dr. Frane Adam, sociolog, Fakulteta za družbene vede

(1) Gre za navedbe dr. I. Svetlika ter mednarodno uveljavljenega raziskovalca organizacijske kulture G. Hofstedeja (glej Finance, 14.11. 2003). Ta tudi trdi (če naj verjamemo omenjenemu viru), da prevladujoči obrazec v Sloveniji ni individualizem, temveč kolektivizem (za razliko od preostale Evrope oz. EU).

No documents found