Dr. Mojmir Mrak

I. Uvod

Izkušnje kažejo, da so pogajanja o srednjeročnih finančnih perspektivah vedno bila ena od najbolj kompleksih pogajanj v okviru Evropske unije. To je razumljivo, saj se v teh pogajanjih države članice dogovorijo o vsebinskih prioritetah EU za naslednje srednjeročno obdobje ter o obsegu sredstev, s katerimi naj bi bile te prioritete finančno podprte v proračunu EU. Gre torej za pogajanja, ki posegajo v najgloblje vsebinske in finančne interese držav članic. Velik interesni naboj tega procesa nedvomno potrjuje tudi dosedanji potek pogajanj o finančni perspektivi za obdobje 2007 - 2013, vključno s propadlim vrhom EU junija letos, ki ga luksemburško predsedstvo kljub svoji relativno nevtralni poziciji ni uspelo pripeljati do uspešnega zaključka.

Glede na zastavljen koncept posveta, ki naj bi se ukvarjal s strateškimi usmeritvami in ne le s pragmatičnimi odzivanji Slovenije na vprašanja EU v luči sprejemanja naslednje finančne perspektive, sem svoj prispevek razdelil v tri dele. V prvem delu bom govoril konceptualnih problemih proračuna EU, zaradi katerih le-ta takšen kakršen je sedaj nima praktično nobenih možnosti, da bi postal pomembnejši instrument vodenja ekonomske politike na nivoju EU. V naslednjem, to je drugem delu, bom podal svojo oceno tako dosedanjega poteka in trenutnega stanja v pogajanjih o naslednji srednjeročni finančni perspektivi EU kakor tudi oceno o tem, kakšen proračun EU je realno pričakovati, da bo sprejet za naslednje srednjeročno obdobje. Tretji del prispevka pa bom v celoti posvetil obravnavi srednjeročne finančne perspektive EU z vidika Slovenije. V tem okviru bom najprej govoril o specifičnem položaju Slovenije v teh pogajanjih, ki v pomembni meri opredeljujejo tako naše cilje v pogajanjih, kakor tudi našo pogajalsko pozicijo v tem procesu. Temu pa bo sledila še kratka predstavitev mojih pogledov na povezanost srednjeročne finančne perspektive EU z nekaterimi aktualnimi "domačimi" razvojnimi in finančnimi temami, povezanimi povezani z napori za pospešitev strukturnih sprememb v državi.


II. Konceptualni problemi proračuna EU in njihovo dolgoročno reševanje

Proračun EU je izrazito majhen po svojem obsegu, saj predstavlja vsega okoli 1% BND držav članic (glej opomba 2). To pa je razumljivo, saj se iz njega financirajo samo tiste politike, za katere so se države članice dogovorile, da jih bodo izvajale na evropskem nivoju. Tako je povsem logično, da je velika večina izdatkov proračuna EU, kar okoli 85%, namenjena financiranju samo dveh politik, to sta skupna kmetijska politika ter kohezijska politika oziroma politika uravnoteženega razvoja regij v okviru EU. Že samo dejstvo, da so izdatki proračuna EU osredotočeni na izrazito majhno število ekonomskih politik, jasno kaže na to, da med državami članicami do sedaj ni bilo pripravljenosti, da bi evropski proračun uporabljale kot pomembnejši instrument vodenja ekonomske politike EU. Države članice preprosto niso pripravljene, da bi EU proračun prevzel vsaj nekatere od nalog, ki jih v nacionalnih državah prevzemajo državni proračuni, čeprav s stališča ekonomske teorije in prakse za to obstajajo argumenti. Zelo logično bi npr. bilo, da bi EU proračun prevzel določeno vlogo fiskalnega stabilizatorja na evropski ravni, saj bi se na ta način vsaj del fiskalne politike izvajal na isti ravni kot se sedaj izvaja monetarna politika. Poleg tega obstajajo še argumenti v prid prenašanja nekaterih novih politik na nivo EU (glej opomba 3).

Drugi konceptualni problem proračuna EU je način njegovega financiranja. Dejstvo, da se ta proračun v pretežni meri, to je v približno 75%, financira s prispevki držav članic, samo po sebi osredotoča pogajanja o finančni perspektiv EU na vprašanja o tem, koliko bo posamezna država vplačala v proračun in koliko bo iz njega dobila. Prav zaradi načina financiranja proračuna je dogovor o vsebini predvidenih izdatkov EU za naslednje srednjeročno obdobje običajno podrejen sprejemu dogovora o neto finančnih pozicijah vsake posamezne države članice. Finančna sredstva posameznih evropskih politik se ne razdeljujejo enakomerno, zato posamezne države članice podpirajo tiste politike EU, kjer pričakujejo večji finančni izkupiček - takšna je npr. francoska in irska podpora večjemu obsegu sredstev skupne kmetijske politike, italijanska podpora sredstvom namenjenih vseevropskim omrežjem, belgijska in finska podpora večanju sredstev namenjenih raziskavam in razvoju. Razumljivo je, da v tako zasnovanem sistemu financiranja proračuna EU ekonomske politike dejansko postanejo instrument za to, da se sredstva, zbrana v okviru evropskega proračuna, porazdelijo med njene članice čimbolj "pravično", ne pa instrument, ki naj bi zagotavljal, da se ta sredstva porabijo za namene, ki jih je ekonomsko najbolj "učinkovito" zadovoljevati na nivoju EU kot celote.

Posledica dejstva, da so pogajanja o evropskem proračunu osredotočena na t.i. "juste retour" problem, so neposredno povezana z naslednjim konceptualnim problemom evropskega proračuna, to pa so različni korektivni instrumenti, s katerimi se želi doseči, da bi se finančno breme največjih neto plačnic v proračun EU nekoliko zmanjšalo. Gre zlasti za t.i. "popust VB", sprejet že davnega leta 1984, pa tudi za odpustke Avstriji, Nemčiji, Nizozemski in Švedski sprejete leta 1999 v okviru pogajanj o finančni perspektivi za obdobje 2000 - 2006. Tako juste retour problem kot tudi problem popusta VB in vsi ostali popusti pri vplačilih v evropski proračun so v neposredni povezavi z njegovo strukturo izdatkov. Le-ta ni rezultat temeljitega in argumentiranega ekonomskega premisleka, temveč rezultat ekonomsko političnega odnosa sil med državami članicami v obdobju zadnjih 50 let. Evolucija proračuna EU v tem obdobju je imela dinamiko, ki je bila v marsičem počasnejša od dinamike velikih vsebinskih sprememb, s katerimi je bila soočena EU v zadnjih desetletjih. Med te sodijo ne le njene številne širitve praviloma z državami, ki so bile manj razvite od starih članic, temveč tudi ustvarjanje skupnega trga, skupne valute ter zametkov skupne varnostne in zunanje politike. V tem kontekstu je npr. skupna kmetijska politika, ki je bila ob svoji uvedbi smiseln odgovor EU na takratne izzive, s časom vse manj odražala vsebinsko prioriteto EU v novih razmerah. Kljub spremenjenim razmeram pa je ta politika v proračunu EU ohranjala dominantno mesto in to predvsem zaradi močnih interesov največjih prejemnic kmetijskih subvencij, predvsem Francije. Podobna preživetost velja za popust VB. Medtem ko je v času uvedbe imel določeno ekonomsko logiko, pa ga danes z vsebinskega vidika ni več mogoče racionalno braniti. Popust VB torej ostaja v proračunu EU, ne zaradi tega, ker bi bil ekonomsko upravičen, temveč zato, ker je sestavni del tistega dela acquis-a, za katerega spremembo je potrebno soglasje vseh držav članic, torej tudi Velike Britanije.

Vsi ti konceptualni problemi evropskega proračuna se zelo jasno odražajo v sedanjih pogajanjih o finančni perspektivi za obdobje 2007 - 2013 in z gotovostjo je mogoče trditi, da se bodo ponovili tudi v pogajanjih za obdobje po letu 2013, v kolikor države članice ne bodo zmogle pripravljenosti za njihovo preseganje. Namesto ponavljanja že videnega, kjer bi bila pogajanja ponovno osredotočena na obrobne spremembe posameznih proračunskih postavk in na dogovor o zadovoljivih neto pozicijah, bi veljalo vložiti strokovni in politični napor za to, da se evropski proračun konceptualno spremeni, tako da bi pogajanja za finančno perspektivo EU za obdobje po letu 2013 temeljila na vsebinsko novem konceptu. V tem kontekstu se mi zdi zelo smiseln predlog, ki ga je predstavil angleški profesor ekonomije ter znani strokovnjak za EU finance Iain Begg. Zavzema se za to, da naj se takoj po zaključku pogajanj o finančni perspektivi za obdobje 2007 - 2013 pristopi k pripravi poglobljena analiza evropskega proračuna in njegove vloge v ekonomski politiki EU. Ta analiza, ki bi jo pripravila skupina neodvisnih strokovnjakov z mandatom, da pregleda vse vidike proračuna EU, naj bi predstavljala strokovno podlago za politično razpravo med državami članicami in EU institucijami za politične odločitve, ki bi jih bilo potrebno sprejeti nekje do leta 2011 z namenom, da se reformirani proračun EU uveljavi za obdobje po letu 2013. Brez dvoma gre za zelo smel predlog, ki ga ne bo mogoče uveljaviti brez politične zavezanosti držav članic za konceptualno spremembo proračuna EU. V kolikor te pripravljenosti ne bo, potem nam mora že biti danes jasno, da se bomo v finančnih pogajanjih za obdobje po letu 2013 srečevali z zelo podobnimi problemi, s katerimi se soočamo v sedanjih pogajanjih, ti problemi pa so zopet zelo podobni tistim v pogajanjih za Agendo 2000 pred sedmimi leti. Skratka, "deja vu" situacija.


III. Finančna perspektiva EU za obdobje 2007-2013

3.1. Pogajanja do junijskega vrha EU in njihov propad

Finančna perspektiva EU za obdobje 2007 - 2013 je dejansko že izgubljena s stališča odpravljanja ali vsaj resnejšega zmanjševanja konceptualnih problemov, o katerih je bilo govora v prejšnjem poglavju. Ključni problemi, s katerimi se soočamo v teh pogajanjih, so zelo podobni tistim, ki so bili na mizi v pogajanjih pred sedmimi leti. Ponovno gre za tri ključne probleme. Prvič, kolikšen naj bo skupni obseg izdatkov proračuna EU. Tesno povezana s pogajanji o tem problemu so pogajanja o strukturi izdatkov, pri čemer naj bi le-ta odražala vsebinske izzive, s katerimi se bo soočala EU. Tretji problem pa seveda je, kako razdeliti breme financiranja evropskega proračuna. Ker države niso pripravljene spremeniti sistema financiranja EU, je razumljivo, da so tu pogajanja dejansko osredotočena na vprašanja popusta VB ter neto finančnih pozicij posameznih držav, zlasti tistih, ki naj bi bile največje neto plačnice v proračun EU.

Osnovo za pogajanja o finančni perspektivi EU za obdobje 2007 - 2013 predstavlja predlog prejšnje sestave Evropske komisije iz februarja 2004. V tem predlogu so korektno identificirani ključni izzivi, s katerimi se danes soočajo države EU. Gre za (i) izvajanje obnovljene Lizbonske strategije, ki naj bi zagotovila doseganje višje gospodarske rasti in zaposlenosti v EU, (ii) zmanjševanje ekonomskih in socialnih razlik v razširjeni Uniji, ki ji zaradi vstopa revnejših držav grozi prepad v razvitosti med starimi in novimi članicami, (iii) nadaljnjo reformo skupne kmetijske politike, ki ustvarja vsega skupaj 2-3 % bruto dodane vrednosti EU, a prejema preko 40% vseh proračunskih izdatkov EU ter (iv) skupno varnostno in obrambno politiko, ki bo kos izzivom 21. stoletja.

Za uspešno soočanje s temi izzivi - glede tega obstaja visoka stopnja soglasja med državami članicami - in ob upoštevanju že sprejetih obvez EU glede skupne kmetijske politike bi bilo po mnenju Komisije potrebno obseg izdatkov postaviti na nivo 1,14% BND držav članic EU. V nasprotju s Komisijo, katere koncept je podprla tudi večina držav članic, pa je šesterica držav, ki so največje neto plačnice v proračun EU, predlagala, da proračun skupnosti ne sme preseči 1% BND.

Celoten potek pogajanj v obdobju od februarja 2004 pa vse do enega meseca pred vrhom EU junija 2005 je bil tako dejansko usmerjen izključno na diskusijo med državami članicami o obsegu proračuna, posledično s tem pa tudi o strukturi njegovih izdatkov. V teh pogajanjih se je dejansko že pred omenjenim vrhom izkazalo, da bi države članice bile pripravljene priti do soglasja na nivoju izdatkov 1,03% BND, kar je zelo blizu predloga šesterice in je za preko 100 mlrd EUR manj od tistega, kar je predlagala Komisija (glej opomba 4).

Razumljivo je, da je zmanjšanje predvidenih proračunskih izdatkov, ki ga je predlagalo luksemburško predsedstvo, pomenilo tudi "manj Evrope". To še toliko bolj, ker je bil zaradi dogovora iz oktobra 2002 obseg sredstev za prvi steber skupne kmetijske politike zmanjšan le marginalno. S stališča izzivov razširjene EU bi bila glavna žrtev predlaganega zmanjšanja izdatkov o izdatkov Lizbonska strategija, ki naj bi v vsebinskem smislu bila osnovna pospešenega razvoja EU v naslednjem srednjeročnem obdobju. Za cilje Lizbonske strategije je bilo v predlogu za junijski vrh za blizu 40% manj sredstev kot v predlogu Komisije. Do bistveno manjših zmanjšanj - red velikosti približno 10% - je prišlo tudi na področju kohezijskih sredstev, vendar pa je na tem področju bolj kot obseg zmanjšanja problematična struktura njihove porazdelitve po državah. Kljub temu, da naj bi se ravnotežje med sredstvi namenjenimi novim in starim državam članicam tekom naslednje finančne perspektive prevesilo močno v korist novim državam članicam, naj bi v povprečju kar 45% vseh kohezijskih sredstev še vedno bilo namenjeno za stare države članice

Postavlja se seveda vprašanje, zakaj je prav Lizbonska strategija, ki je za prihodnost vitalnega pomena in ki jo sicer vse države članice načelno podpirajo, daleč največ izgubila v "proračunskem trgovanju" in je bila dejansko obravnavana kot nekakšna proračunska rezerva, ki jo je z najmanj težavami mogoče bistveno skrčiti. Razlog je preprosto v tem, da Lizbonska strategija v pogajanjih ni imela resničnih sponzorjev. Praktično vse države članice so namreč v pogajanjih imele neko drugo področje, katero je zanje predstavljalo višjo stopnjo prioritete kot Lizbonska strategija.

Tako so številne države - praktične vse nove države članice in tudi manj razvite stare članice - v pogajanjih dale absolutno prioriteto kohezijskim sredstvom. Ta sredstva se namreč delijo med upravičene države po principu "nacionalnih ovojnic", kar pomeni, da država ob zaključku pogajanj natančno ve, do kolikšnega obsega kohezijskih sredstev bo imela dostop v naslednjih 7 letih. Za razliko od tega pa naj bi se večina sredstev namenjenih uresničevanju ciljev Lizbonske strategije delila med države članice po principu "odličnosti", kar pomeni, da bodo subjekti iz držav morali zanje konkurirati na razpisih. Ker manj razvite države članice praviloma ocenjujejo, da bodo njihovi subjekti na razpisih za sredstva EU iz naslova Lizbonske strategije relativno manj uspešna od njihovih konkurentov iz razvitih držav, je razumljivo, da so pripravljena žrtvovati "potencialna" sredstva iz tega naslova za "zagotovljena" sredstva iz naslova kohezije. Gre torej za preprosto logiko bolje vrabec v roki kot golob na strehi.

Tudi neto plačnice v proračun EU so imele v pogajanjih vsaj eno prioriteto, ki je bila za njih bolj pomembna od ciljev Lizbonske strategije. Ključnega pomena za te države je bilo doseči čim manj neugoden neto plačniški položaj in za dosego tega cilja so bile pripravljene žrtvovati nekatere druge cilje, vključno z Lizbonsko strategijo. Dodatna argumentacija v tej smeri je občasno bila še, da ni povsem jasno, kolikšna je resnična dodana vrednost EU sredstev za te namene. S strani te skupine držav je bilo pogosto slišati, da je večjo stopnjo doseganja lizbonskih ciljev mogoče doseči tudi z večjimi napori v okviru nacionalnih proračunov.

Ne gre pa pozabiti še enega izrazito pragmatičnega dejstva, zaradi katerega so bile države članice pripravljene na tako drastično krčenje sredstev za Lizbonsko strategijo. Gre za preprosto dejstvo, da je obseg sredstev za te namene klub radikalnemu zmanjšanju od predloga Komisije še vedno bistveno višji kot je v sedanji finančni perspektivi.

Predstavljeni primer drastičnega krčenja proračunskih sredstev EU na postavki, s katero naj bi se finančno podprla tista vsebinska prioriteta, za katero vse države članice EU ocenjujejo kot ključno za dolgoročni razvoj EU, zelo jasno kaže na to, da je s konceptom evropskega proračuna nekaj res hudo narobe. Kljub temu pa pogajanja o naslednji finančni perspektivi niso propadla na junijskem vrhu zaradi slabosti na odhodkovni strani proračuna EU, temveč zaradi problemov, kako dogovorjene izdatke financirati. Bolj konkretno, stvar je propadla, ker države niso uspele najti dogovora o tem, kako naj neto plačnice pridejo do za njih še sprejemljivega neto plačniškega položaja.

Čeprav je na junijskem vrhu kar 5 držav članic formalno nasprotovalo zadnjemu predlogu luksemburškega predsedstva, pa ti "ne-ji" nimajo enake teže. Po moji oceni je bil predlagani dogovor resnično nesprejemljiv samo za Veliko Britanijo, ki se preprosto ni bila pripravljena odpovedati popustu VB oziroma je revidiranje te pravice pogojevala z nesprejemljivo visokimi stroški za nekatere druge države članice (glej opomba 5). Da je bil britanski "ne" res predvsem obramba pridobljenih pravic v obliki popusta VB, ne pa njihovo resnično prizadevanje za sicer potrebno konceptualno spremembo proračuna EU, utemeljujem z naslednjima dvema dejstvoma. Prvič, Velika Britanija je podprla dogovor o kmetijstvu še ne tako davnega oktobra 2002 na vrhu EU v Bruslju in nato še enkrat, to je decembra 2003, ko je sopodpisala pismo šesterice neto plačnic. V tem pismu je jasno zapisano, da se podpisnice zavzemajo za omejitev izdatkov proračuna EU na 1% BND ob spoštovanju veljavnost kmetijskega dogovora iz oktobra 2002. Drugič, Velika Britanija vse do treh tednov pred junijskim vrhom ni izpostavljala zahteve po konceptualni reformi proračuna EU. To je storila šele v trenutku, ko je luksemburško predsedstvo ob podpori praktično vseh ostalih 23 držav članic predlagalo, da zaradi bistveno spremenjenih razmer od časa, ko je bil popust VB sprejet, do danes, pride do določenih korekcij le-tega (glej opomba 6).

Predlog naslednje finančne perspektive, ki je bil zavrnjen na junijskem vrhu, je mogoče oceniti kot izrazito pragmatičen poskus luksemburškega predsedstva, da zaključi pogajanja v juniju letos. Gre za predlog, ki je v finančnem smislu dejansko predstavlja uveljavitev predloga šesterice neto plačnic, v vsebinskem smislu pa predlog ne odraža vsebinskih prioritet EU za naslednje srednjeročno obdobje, glede katerih sicer obstaja visoka stopnja soglasja med državami članicami. Da je predlog finančne perspektive močno vprašljiv s stališča vsebinskih izzivov, pred katerimi stoji EU, govori preprosto dejstvo, da je struktura izdatkov celo nekolika slabša kot v sedanji finančni perspektivi. V njej še vedno dominira kmetijstvo s preko 40%, katerega relativni pomen v evropskem gospodarstvu je majhen in se še zmanjšuje, premalo sredstev pa je namenjeno doseganju ciljev Lizbonske strategije, v tem okviru še zlasti raziskavam in razvoju, ter področjem, na katerih Evropa prevzema nove obveznosti, kot sta npr. področji notranje in zunanje varnosti.

3.2. Kaj je pričakovati od nadaljevanja pogajanj?

Dilema, pred katero stoji EU po propadu junijskih pogajanj, je naslednja. Ali naj se Evropa loti temeljitejše oziroma konceptualne reforme evropskega proračuna in postavi na pogajalsko mizo vse ključne nerešene proračunske probleme, od obsega in strukture izdatkov, ki naj bi bila bliže strukturi predlagani v "Sapirjevem" poročilu (glej opomba 7) in bi bolje odražala vsebinske prioritete razširjene EU, preko načina financiranja EU, v katerem bi bistveno večje mesto morali dobiti lastni finančni viri EU, bodisi da je to evropski DDV ali kak drugi evro davek, do problemov, povezanih s popustom VB in drugimi oblikami kompenzacij. To je smer, za katero se je neposredno po bruseljskem vrhu zavzemalo britansko predsedstvo, pri čemer ni pomembno, ali je ta usmeritev bila mišljena resno ali zgolj kot manever za branjenje popusta VB.

V bilateralnih razgovorih z britanskim predsedstvom, ki so potekala od julija do konca septembra letos, je velika večina držav članic zavrnila predlagani pristop. Te se zavzemajo za nadaljevanje pogajanj o naslednji finančni perspektivi na dveh med seboj povezanih izhodiščih. Prvič, da je dogovor potrebno doseči čim prej, po možnosti do konca letošnjega leta, in drugič, da je v tem časovnem okviru realno iskati dogovor na osnovi luksemburškega predloga. Čeprav so vse te države soglasne, da luksemburški predlog v vsebinskem smislu ni najboljši, pa je po njihovem mnenju tisti najmanjši skupni imenovalec, na osnovi katerega bi bilo mogoče v relativno kratkem času priti do dogovora. Zaradi konceptualnih težav evropskega proračuna in zaradi dogovora glede skupne kmetijske politike, so se države članice pač sprijaznjene s tem, da samo odlašanje dogovora ne more prispevati k bistveno boljši končni rešitvi. Prav časovna dimenzija pogajanj pa je eden njenih zelo pomembnih vidikov za številne države. Odlaganje dogovora o naslednji finančni perspektivi bi namreč daleč najbolj prizadelo tiste države, ki bodo znatne prejemnice kohezijskih sredstev, med temi pa še zlasti nove države članice. To, da bodo prav nove države članice največ izgubile, v kolikor ne pride do dogovora, je eden od ključnih političnih dejavnikov v prid hitrega zaključka pogajanj in stare članice, vključno s sedaj predsedujočo Veliko Britanijo, si ne želijo tovrstne odgovornosti za predolgo odlaganje dogovora.

Realno je torej pričakovati, da se bodo pogajanja o naslednji finančni perspektivi nadaljevala in tudi zaključila na osnovi luksemburškega predloga, čeprav se to lahko zgodi globoko v letu 2006. Z dokaj veliko stopnjo gotovosti je mogoče napovedovati, da bo skupni obseg izdatkov ostal na "luksemburškem" nivoju okoli 1,03% BND, do vsaj določenih sprememb pa bo seveda prišlo v njihovi strukturi. Tako je v tem trenutku realno pričakovati, da bodo kohezijski izdatki za nove države članice ostali na bolj ali manj nespremenjenem obsegu. Poleg tega je mogoče pričakovati določeno povečanje proračunskih sredstev namenjenih uresničevanju ciljev Lizbonske strategije, v tem okviru pa še zlasti za raziskave in razvoj. Težko pa je v tem trenutku ocenjevati, od kod se bo financiralo to povečanje lizbonskih izdatkov. Kandidata sta predvsem dva, sredstva za kohezijo namenjena starim državam članicam, ter sredstva za kmetijstvo, ali pa seveda kombinacija obojega. Tudi pri izdatkih za kmetijstvo bi varčevanje lahko prišlo iz dveh virov. Eno je zmanjšanje izdatkov za prvi steber oziroma njihovo delno nadomeščanje z nacionalnimi viri (delna renacionalizacija kmetijske politike) in / ali zmanjševanje sredstev za razvoj podeželja.

Ključno vprašanje, od katerega bo odvisen dokončen dogovor o naslednji finančni perspektivi, pa slej ko prej ostaja isto, kot je bilo na EU vrhu junija letos. Gre za vprašanje, kako priti do sprejemljivega neto proračunskega položaja za največje plačnic v proračun EU in kako v tem okviru reševati problem popusta VB. Zelo realno je pričakovati, da bo ena osrednjih točk nadaljevanja pogajanj t.i. "revizijska klavzula", s katero naj bi se države članice dogovorile o dinamiki priprave temeljitejših reform, zlasti o reformi skupne kmetijske politike ter reformi popusta VB, tako da bi le-te že bile polno vgrajene v finančno perspektivo EU za obdobje po letu 2013. Osebno tudi ne bi bil presenečen, če bi v kontekstu iskanja kompromisa o dikciji revizijske klavzule, to je o vsebini reform in dinamiki njihove uveljavitve, v zadnjem krogu pogajanj prišlo do predloga o skrajšanju naslednje finančne perspektive s 7 na 5 let.

Ocenjuje se, da bo finančna perspektiva EU za obdobje po letu 2006 - ne glede na to, ali bo sprejeta do konca letošnjega leta ali pa drugo leto - po svojih osnovnih značilnosti blizu tistega, kar je luksemburško predsedstvo predložilo na pogajalsko mizo junija letos. Ob tem pa ne gre povsem izključiti tudi scenarija, da do dogovora o finančni perspektivi sploh ne bo prišlo v tem času, kar pa bi še poglobilo krizo medsebojnega zaupanja v razširjeni Evropi.


IV. Slovenija v luči naslednje finančne perspektive EU

4.1. Obdobje do junijskega vrha EU

V pogajanjih o finančnem svežnju vstopa naše države v EU, ki je opredeljeval finančne tokove med Slovenijo in proračunom EU v obdobju 2004 - 2006, je bila naša država v dokaj neugodnem položaju. Kot najbolj razvita med vsemi državami kandidatkami je bila skupaj s Ciprom v teh pogajanjih dejansko obravnavana kot nekakšen "bogataš med reveži". To je imelo za posledico, da ima v obdobju 2004 - 2006 Slovenija znatno bolj omejen dostop do sredstev proračuna EU, zlasti do njegovega kohezijskega dela, kot stare države članice na podobni stopnji gospodarske razvitosti kot naša država.

V pogajanjih o naslednji finančni perspektivi je ta status povsem spremenjen. V teh pogajanjih naša država prvič nastopa kot polnopravna članica razširjene EU in temu primerno si je tudi zastavila cilj, ki naj bi ga dosegla v pogajanjih. Grede na konceptualne probleme, povezane s pogajanji o proračunu EU, o katerih je bilo govora v drugem poglavju prispevka, je razumljivo, da si je tudi Slovenija svoj cilj zastavila zelo pragmatično. Ta cilj bi bilo mogoče povzeti z naslednjim: V pogajanjih o naslednji finančni perspektivi si mora Slovenija izboriti dostop do tolikšnega obsega sredstev iz proračuna EU, ki bo primerljiv s starimi državami članica EU na podobni stopnji razvitosti kot je naša država. To pa z drugimi besedami pomeni, da je za Slovenijo, podobno kot za praktično vse druge nove države članice in tudi nekatere stare članice, prioriteten cilj pogajanj doseči primeren dogovor o kohezijski ovojnici za obdobje 2007 - 2013. Obstajajo seveda tudi cilji na drugih področjih, vendar so ti dejansko podrejeni doseganju kohezijskega cilja, ki pomeni daleč največji obseg dodeljenih sredstev v obliki nacionalnih ovojnic.

Prav pri doseganju svojega osnovnega cilja v pogajanjih o naslednji finančni perspektivi pa je Slovenija soočena z dejstvom, da je država kot celota po BDP na prebivalca zelo blizu meje 75% povprečja razvitosti EU, prav to pa je meja, ki opredeljuje dostop do daleč največjega dela sredstev za kohezijske namene. V tem kontekstu je bilo za Slovenijo ključnega pomena, da se pogajanja končajo čim prej oziroma v času, ko bodo osnovo za izračun upravičenosti za dostop do teh sredstev še predstavljali statistični podatki za obdobje 2000 - 2002.

V primeru, da bi se pogajanja o naslednji finančni perspektivi končala na osnovi luksemburškega paketa junija letos, bi kljub nedvomnim pomanjkljivostim tega dogovora s stališča EU kot celote, s stališča Slovenije bilo ta dogovor mogoče oceniti kot vsebinsko sprejemljiv, s finančnega stališča pa celo kot dober. Zakaj? Z vsebinskega stališča bi bil sprejemljiv, ker bi nam predvidena kohezijska ovojnica sredstev za kohezijske namene omogočala, da sami del teh sredstev razporedimo za Lizbonske cilje. S finančnega stališča pa bi nam predviden dogovor omogočal dostop do kar 3 krat večjega letnega obsega sredstev za kohezijske namene kot v sedanji finančni perspektivi. Poleg tega bi na osnovi luksemburškega predloga Slovenija tudi v naslednji finančni perspektivi lahko ostala neto prejemnica sredstev iz bruseljske blagajne, kar je mnoge skrbelo v zadnjih letih. Pa ne samo to. Neto pozitivni finančni položaj naše države bi se namreč lahko celo bistveno izboljšal v primerjavi z obdobjem 2004 - 2006 (glej opombi 8 in 9).

4.2. Potrebne korekcije pogajalskih izhodišč v nadaljevanju pogajanj

Čeprav pogajanja o naslednji finančni perspektivi EU niso bila zaključena junija letos, pa bi po mojem mnenju Slovenija morala v teh pogajanjih vztrajati na istem strateškem cilju, kot ga je sledila do sedaj, to je na doseganju primerne kohezijske ovojnice. To pa seveda ne pomeni, da določenih pogajalskih elementov ne bi bilo potrebno korigirati ali celo spremeniti. Na kaj konkretno mislim.

V kolikor pogajanja ne bodo zaključena na osnovi statističnih podatkov za obdobje 2000 - 2002, se bo pogajalska pozicija Slovenije na področju kohezije dodatno zapletla. V tem primeru bo naša država lahko prišla do primerne kohezijske ovojnice samo na osnovi dogovora, ki bo temeljil bodisi na osnovi primerno ovrednotenega "statističnega učinka", bodisi na osnovi dogovora o razdelitvi Slovenije na več NUTS-2 regij, bodisi na izjemi, ki bi temeljila na principu "no phasing out before phasing in". Slovenija mora v nadaljevanju pogajanj dati jasno vedeti svojim evropskim partnerjem, da ne bo sprejela dogovora, ki bo na področju kohezije kot njenem strateško najbolj pomembnem področju bistveno slabši od tistega, ki je bil na pogajalski mizi junija letos, ter da je za to pripravljena uporabiti tudi pravico veta. Nesprejemljivo za Slovenijo bi namreč bilo, da bi zaradi nedoseganja vnaprej dogovorjenih časovnih rokov sprejemanja političnega dogovora in s tem uvedbi novih statističnih podatkov, ki naj bi se uporabili v izračunavanju upravičenosti, država ostala brez znatnega dela kohezijskih sredstev.

Prav tako je nesprejemljivo za državo, da bi z namenom ohranitve dostopa do znatnega obsega kohezijskih sredstev EU šla v takšno razdelitev svojega ozemlja na NUTS-2 regije, ki bi lahko dolgoročno negativno vplivala na vodenje njene lastne ekonomske politike v državi. V tem se strinjam s stališči Jožeta Mencingerja, vsebovanimi v njegovem dokumentu, predloženem za današnji posvet. Ne strinjam pa se z njegovim stališči, da naj bi se Slovenija kar odpovedala razpoložljivim sredstvom iz bruseljske blagajne. Mnenja sem namreč, da so sredstva EU, v kolikor so uporabljena za doseganje lastnih razvojnih ciljev države, lahko koristen instrument za doseganje teh ciljev. Primeri Irske in tudi Španije to zelo jasno potrjujejo. Je pa res, da morajo biti za to vzpostavljeni potrebni "domači pogoji" za učinkovito črpanje EU sredstev. V kolikor v državi, ki je potencialna prejemnica sredstev EU, teh pogojev ni mogoče vzpostaviti zaradi strokovno-tehničnih in / ali političnih razlogov, potem je od koriščenja sredstev EU resnično lahko več problemov kot koristi. Treba pa je biti korekten in jasno povedati, da te domače pogoje vzpostavljamo sami. V kolikor se pač ocenjuje, da je za nas vzpostavljanje teh pogojev prezahtevno, potem je seveda tudi naše odpovedovanje sredstvom EU, za katera bi bili glede na nivo razvitosti sicer opravičeni, lahko zelo legitimna odločitev. Bi pa v tem primeru bilo potrebno drastično spremeniti tudi naša stališča v pogajanjih o naslednji finančni perspektivi in se dejansko priključiti stališčem, ki so blizu tistim iz držav šesterice neto plačnic. Po mojem mnenju bi to bilo napačno iz vsaj dveh razlogov. Prvič, odpovedali bi se možnosti, ki jo bomo lahko imeli samo v obdobju 2007 - 2013, da sredstva EU uporabimo za pospešitev gospodarskega razvoja naše države. In drugič, šlo bi za "kalimerovsko" priznavanje dejstva, da pač nismo sposobni vzpostaviti pogojev za učinkovito koriščenje EU sredstev.

Slovenija mora biti pripravljena še na nekatere druge korekcije svojih stališč v nadaljevanju pogajanj. To še zlasti velja za stališča glede izdatkov za prvi steber skupne kmetijske politike in izdatkov za Lizbonsko strategijo, zlasti za raziskave in razvoj. Glede kmetijstva se je Slovenija v dosedanjem poteku pogajanj obnašala izrazito pragmatično. Čeprav je v vsebinskem smislu zainteresirana za reformo skupne kmetijske politike in s tem za zmanjšanje izdatkov proračuna EU za ta namen, pa se za to nikoli ni javno zavzemala. Razlog je bil preprost. Podobno kot številne druge države smo tudi v Sloveniji ocenjevali, da bi v pogojih nedavno prejetega dogovora o kmetijstvu za obdobje do leta 2013, ponovno odpiranje tega vprašanja povzročilo velik problem za doseganje pravočasnega dogovora o naslednji finančni perspektivi. Ta argument je s propadom luksemburške runde pogajanj in s stališčem Velike Britanije kot ene od podpisnic pisma šesterice neto plačnic dokončno padel. Obstaja pa tudi niz drugih indikacij o tem, da je odpiranje kmetijskega poglavja in eventualna delna renacionalizacija kmetijstva že pred letom 2013 danes bistveno bolj realna opcija kot je bila še leto nazaj. Tako se po propadu junijskega vrha EU k temu nagiba vse več držav članic EU, poleg tega pa evropske kmetijske subvencije postajajo tudi ena od ključnih ovir za uspešen zaključek trgovinskih pogajanj v okviru Svetovne trgovinske organizacije. K ustvarjanju splošnega okolja, ki je primerno za spremembe na področju kmetijstva, je potrebno dodati še politične spremembe, do katerih je že oziroma bo še prišlo v nekaterih ključnih evropskih državah, kot sta Nemčija in Francija. V nastali situaciji se zdi razumno, da se tudi v Sloveniji aktivneje zavzamemo za zmanjšanje izdatkov prvega stebra skupne kmetijske politike in za delno renacionalizacijo te politike. To bi bilo koristno tako s stališča domačega proračuna kakor tudi s stališča proračuna EU, kjer bi se del sproščenih sredstev lahko usmeril za preusmeril v doseganje lizbonskih in drugih ciljev, med drugim tudi v komplementarno politiko razvoja podeželja.

In ne nazadnje, v nadaljevanju pogajanj o finančni perspektivi EU bi veljalo eksplicitno podpreti tiste napore, ki se zavzemajo za povečanje sredstev namenjenih raziskavam in razvoju ter za drugim lizbonskim ciljem. To še toliko bolj, če bi sočasno prišlo do dogovora o določenih korekcijah kmetijskega dela proračuna EU.

4.3. Prepletenost pogajanj o naslednji finančni perspektivi EU z domačimi razvojnimi in finančnimi temami

Pod predpostavko, da bo Slovenija zaključila pogajanja o naslednji finančni perspektivi približno v okvirjih, ki jih je predvideval luksemburški predlog, potem bo s tem ustvarjen eden od pomembnih predpogojev za doseganje pospešene gospodarske rasti v naslednjem srednjeročnem obdobju, kar država predvideva v svoji Strategiji gospodarskega razvoja in jo operacionalizira v nedavno predloženem dokumentu Odbora za reforme.

Z uspešnim zaključkom pogajanj o proračunu EU v obdobju 2007 - 2013 bi si naša država zagotovila dostop do primernega obsega sredstev za kohezijo in razvoj podeželja. Za koristno porabo teh sredstev pa bo Slovenija morala izpolniti tri "domače" naloge, o katerih sem sicer v tem forumu že govoril spomladi leta 2004, v okviru pogovora posvečenega prihodnosti EU.

Prva od "domačih nalog" je kakovostno programiranje in planiranje naložb. Vstop v EU dejansko pomeni dolgoročno vsebinsko in finančno načrtovanje. Slovenija bo morala neposredno ob zaključku pogajanj o naslednji finančni perspektivi natančno vedeti, kakšne so njene investicijske prioritete v obdobju 2007-2013. Morebitne napake pri programiranju za obdobje naslednje finančne perspektive bodo bistveno dražje, kot so bile za obdobje 2004-2006, in to preprosto zaradi tega, ker bo obdobje programiranja bistveno daljše in ker bo obseg sredstev bistveno večji. V osnovi se strinjam s tistim delom predlaganih reform, ki govorijo o tem, da bi v naslednjem srednjeročnem obdobju morali več sredstev nameniti za velike projekte. Že pred časom sem se sam zavzel za takšno usmeritev, težko pa bi rekel, ali je prav predlagano razmerje 70 : 30 v korist velikih projektov res tisto pravo. Nisem namreč prepričan, da je stvar v tej fazi smotrno tako mehanicistično opredeliti. Torej, usmeritev je prava, samo kvantifikacijo pa vsaj v tej fazi ne bilo smotrno jemati kot neko apriori zacementirano razmerje. Ob tem velja poudariti še nekaj. Veliki projekti so lahko koristen način za povečanje učinkovitosti črpanja sredstev EU samo v primeru, da bomo postopke povezane s pripravo in izvedbo razpisov obvladovali bistveno bolje kot sedaj. V kolikor pa obladovanje teh procesov ne bomo bistveno izboljšali, potem nas tudi veliki projekti ne bodo rešili. V prid tej oceni jasno govorijo sedanje boleče izkušnje s črpanjem sredstev Kohezijskega sklada. Problem torej ni samo v velikosti projektov, temveč predvsem v obvladovanju procesov, kar pa je odvisno predvsem od usposobljenosti ljudi.

Druga stvar, ki je tesno povezana z učinkovitim črpanjem sredstev proračuna EU je vzpostavitev fleksibilnega sistema vsebinske in finančne implementacije sredstev za strukturne namene, ki jih dobivamo iz evropskega proračuna. Za kaj gre? Pri vseh sredstvih, ki jih država članica dobiva iz proračuna EU za strukturne namene, gre dejansko za refundacije. To torej pomeni, da država nosi celotno tveganje kvalitetne priprave in realizacije projektov in programov, ki so bili predloženi v financiranje EU. Poleg tega država prevzema tudi likvidnostno tveganje zamika med plačili iz nacionalnega proračuna in refundacijami iz proračuna EU. Dosedanje izkušnje s črpanje sredstev EU jasno kažejo na to, da bo vzpostavitev primerne implementacijske strukture - le-ta bi morala biti bolj centralizrana za strukturne sklade kot v sedanjem obdobju in z bistveno večjo vlogo Ministrstva za finance - eden od resnih izzivov za v prihodnje. Za upati je, da je relativno nizka cena "šolnine", ki jo trenutno plačujemo za trenutno slabo administrativno sposobnost za črpanje sredstev EU, še vedno dovolj visoka, da nas bo vzpodbudila za vzpostavitev dobro delujoče implementacijske strukture v obdobju naslednje finančne perspektive. V tem obdobju bo potencialna izguba sredstev namreč bistveno večja kot v obdobju sedanje finančne perspektive.

Tretji sklop "domačih" nalog, ki so pred nami v povezavi s črpanjem sredstev proračuna EU, pa je prestrukturiranje izdatkovne strani proračuna Republike Slovenije. Tudi o tem segmentu govori dokument Odbora za reforme. Čeprav sem sam aktivno sodeloval v tem segmentu njegovega dela, pa žal nisem uspel s svojim predlogom, v katerem sem se zavzemal za to, da bi Odbor predlagal bolj odločno zmanjšanje javnofinančnih izdatkov kot deležem BDP kot je sedaj predlagano. Zakaj? Mnenja sem, da bi bilo za državo, ki dosega relativno visoke stopnje gospodarske rasti in 4% letna rast to prav gotovo je, smiselno, da odpravlja javnofinančni deficit po hitrejši dinamiki kot je to sedaj predvideno. Na ta način bi bila država bolje zavarovana pred eventualnimi javnofinančnimi problemi povzročenimi z znižanjem gospodarske rasti. Bolj ambiciozno zmanjševanje izdatkov v deležu BDP pa utemeljujem tudi z zmanjševanja javnofinančnih tveganj, katerim bi bili izpostavljeni v primeru, da bi bili javnofinančni prihodki nižji od predvidevanj zaradi predvidenih davčnih reform, zaradi izpadov povezanih z včlanitvijo v EU in / ali zaradi drugih razlogov. V kolikor izhajamo iz izhodišča, da naj bi se skupen obseg davčnih obremenitev v državi ne povečeval, potem bi za doseganje javnofinančnega ravnotežja bilo bistveno večji poudarek potrebno dati varčevanju oziroma odhodkovni strani javnih financ.

* * *
opombe

opomba 1: Za komentarje na osnutek teksta se zahvaljujem Emilu Erjavcu, Igorju Mallyju, Vasji Rantu in Urošu Vajglu, seveda pa odgovornost za stališča izražena v tekstu ostaja izključno moja.

opomba 2: Javne finance držav članic, torej proračun države, proračun lokalnih skupnosti in proračuni drugih javnih blagajn, so običajno na nivoju preko 40% njihove BND.

opomba 3: S teoretičnega vidika bi bilo v EU, za katero veljajo štiri svoboščine (prost pretok dela, kapitala, blaga in storitev), smiselno razmišljati o izvajanju ekonomskih politik na skupni ravni, če sta zato izpolnjena dva pogoja. Prvič, kadar se lahko ob izvajanju na nacionalni ravni pomemben del ekonomskih učinkov (bodisi koristi, bodisi stroškov) prelije v ostale države članice in ne pride do optimalne ravni izvajanja politike, ker si nacionalne ravni prizadevajo bodisi za previsok (v primeru negativnih zunanjih učinkov) bodisi za prenizek nivo izvajanja (v primeru pozitivnih zunanjih učinkov). Drugič, kadar imajo državljani EU podobne preference glede izvajanja posamezne ekonomske politike. Ob upoštevanju teh dveh pogojev se zdi na ravni EU najbolj smiselno izvajanje stabilizacijske politike (zunanji učinki visoki zaradi proste trgovine, preference homogene zaradi monetarne unije), skupne obrambne in varnostne politike (zunanji učinki visoki zaradi ekonomij obsega, preference državljanov dokaj homogene, problem so predvsem preference političnih elit, ker gre za eno od osnovnih državotvornih funkcij), raziskovalno-razvojne politike (visoki pozitivni zunanji učinki), diskusija pa je možna tudi o delih davčne politike (predvsem pri davkih na zelo mobilno davčno osnovo, kot so npr. davki na kapital) ali o celo o redistributivnih politikah (problem pri slednjih je, da so preference državljanov EU in s tem tudi politične preference na tem področju precej heterogene, čeprav bi bilo z vidika učinkovitosti izvajanje na skupni ravni bolj smiselno).

opomba 4: Za opredelitev skupne višine izdatkov proračuna EU sta možna dva osnovna pristopa, ki sta jasno prisotna tudi v pogajanji o finančni perspektivi za obdobje 2007 - 2013. Prvi od njiju je, da se opredelijo vsebinski prioritete EU za naslednje srednjeročno obdobje, temu pa sledi izračun sredstev, ki so potrebna za realizacijo teh prioritet. To je bil pristop, na katerem je temeljil predlog Komisije in ga je dejansko podpirala večina držav članic, zlasti tistih, ki so neto prejemnice. Drugi pristop pa seveda je, da se najprej opredeli zgornja meja izdatkov, v tem okviru pa se potem sredstva razdelijo po vsebinskih prioritetah. Prav na takšnem pristopu je temeljil predlog šesterice neto plačnic. Dosedanji potek pogajanj jasno kaže, da bo pogajanjih o evropskih financah za obdobje 2007 - 2013 ta pristop prevladal pri opredeljevanju zgornje meje izdatkov proračuna EU.

opomba 5: Poleg za Veliko Britanijo je bil po mojem mnenju predlagani luksemburški kompromis v tistem trenutku resnično nesprejemljiv morda le še za Nizozemsko, saj naj bi država tudi v bodoče ostala nesorazmerno velika neto plačnica. Za preostale tri države, ki so junija sicer zavrnile kompromis, to so Španija, Švedska in Finska, pa tvegam oceno, da bi dogovor sprejele, v kolikor bi obstajala realna možnost, da do njega resnično pride. Njihov "ne" je mogoče razumeti bodisi kot krepitev pogajalske pozicije za nadaljevanje pogajanj, bodisi kot odgovor na nekatere probleme, do katerih je prišlo v zadnjem krogu pogajalskega procesa.

opomba 6: Popust VB je bil uveden leta 1984 v razmerah, ko je bila Velika Britanija med manj razvitimi članicami tedanje EU in je bil zaradi tega njen neto plačniški položaj neproporcionalno velik v primerjavi z nekaterimi drugimi državami članicami, zlasti s Francijo. Velika Britanija bi bila tako velika neto plačnica iz dveh razlogov. Prvič, država bi dobila relativno malo sredstev iz naslova kmetijstva, ki je takrat še bolj dominiralo v strukturi izdatkov proračuna EU kot danes. Drugič, v proračunu EU je bilo takrat na razpolago relativno malo sredstev za razvoj manj razvitih delov EU.

opomba 7: Gre za poročilo skupine osmih strokovnjakov pod vodstvom Andre Sapirja, kateri je bil dan mandat, da prouči posledice dveh strateških gospodarskih ciljev EU v obdobju do leta 2010, to pa sta realizacija ciljev zastavljenih v Lizbonski strategiji in zagotovitev procesa kohezije v razširjeni EU. Skupina je bila naprošena, da analizira celoten sistem evropskih ekonomskih politik ter na tej osnovi predlaga strategijo, ki bi zagotavljala sočasno doseganje hitrejše gospodarske rasti v Evropi in kohezije v razširjeni EU. Kar se proračuna EU je v "Sapirjevem poročilu" predlagano, da naj bi bil skupni obseg izdatkov za ekonomske namene na nivoju okoli 1% BND, njena struktura pa naj bi bila približno naslednja: Prvič, za kmetijstvo bi bilo namenjeno vsega 15% vseh izdatkov (sedaj okoli 45%). To dejansko pomeni, da se predlog zavzema za vsaj delno renacionalizacijo skupne kmetijske politike. Drugič, za kohezijo bi bilo namenjeno okoli 35% vseh izdatkov (približno toliko kot sedaj). Skupina predlaga, da naj bi dostop do sredstev bil omejen na nove države članice, med starimi pa bi sredstva lahko dobile še Portugalska, Grčija ter regije na vzhodu Nemčije ter na jugu Italije. Tretjič, za dosego lizbonskih ciljev bi bilo namenjeno okoli 50% vseh izdatkov (sedaj okoli 20%)

opomba 8: Kaj je "neto finančni položaj" države članice? Gre za razliko med obsegom sredstev, ki jih država članica prejema iz proračuna EU, in obsegom sredstev, ki jih ta ista država članica vplačuje v bruseljsko blagajno iz lastnega proračuna. Čeprav je osnovna logika koncepta "neto finančnega položaja" dokaj jasna, pa ta vendarle povzroča številne težave, ki v osnovi izvirajo iz dejstva, da je potrebno razlikovati med njegovima dvema pojavnima oblikama.

• Prvo obliko predstavlja "predvideni neto finančni položaj" države v naslednji finančni perspektivi. Ta predstavlja razliko med predvidenimi maksimalnimi prejemki te države iz proračuna EU, gre za prejemke ob polnem črpanju razpoložljivih sredstev iz bruseljske blagajne ter njenimi predvidenimi maksimalnimi vplačili v proračun EU. Gre torej za plansko kategorijo, le-ta je neposredno predmet pogajanj, ki bo znana za vsako državo članico in vsako leto obdobja 2007 - 2013 neposredno ob zaključku pogajanj.
• Druga pojavna oblika koncepta "neto finančnega položaja" pa je "dejanski neto finančni položaj" države članice, ki primerja dejanske prejemke te države iz proračuna EU ter njena dejanska vplačila v bruseljsko blagajno. Gre torej za kategorijo, ki jo bo mogoče izračunati šele ex-post. Za celotno obdobje naslednje finančne perspektive bo "dejanski neto finančni položaj" znan šele po letu 2013, ko bodo na razpolago podatki o dejanskih tokovih med proračunoma države članice in EU za vsako leto obdobja 2007 - 2013. To pomeni, da o tem, kakšen bo "dejanski neto finančni položaj" Slovenije v naslednji finančni perspektivi, danes preprosto ni mogoče govoriti.

opomba 9: Ko je govora o "neto finančnem položaju" države se je potrebno jasno zavedati, da ta koncept vključuje dva sklopa finančnih tokov. Na eni strani so to vplačila države v bruseljsko blagajno, pri čemer le-ta prihajajo izključno iz enega vira, to je iz proračuna države članice. Na drugi strani pa so to prilivi iz proračuna EU v državo, pri čemer gre samo en del teh prilivov v proračun države članice, drugi del pa gre neposredno subjektom iz te države. Tako subjekti, ki pridobijo sredstva EU na razpisih, tipičen primer so to so sredstva za raziskave in razvoj, ta sredstva dobijo neposredno iz Bruslja brez posredovanja proračuna država članice. Torej, tokovi med proračunom EU in državo članico nikakor niso enaki tokovom med proračunoma EU in države članice. Da je ta razlika lahko zelo velika, se je jasno pokazalo nedavno, ko je Komisija objavila podatke o neto finančnih položajih posameznih držav članic EU v letu 2004. Iz teh podatkov sledi, da je bila Slovenija v tem letu neto prejemnica v višini kar 111,8 mio EUR. Če pa se pogledajo podatki MF naj bi Slovenija v tem istem letu dobila za vsega 13,3 mio EUR več sredstev iz proračuna EU kot je vanj vplačala. Razlika je resnično ogromna in je zato hvaležna tema za (ne)namerno manipulacijo, gre pa preprosto za primerjanje dveh konceptov, ki med seboj nista primerljiva. Medtem ko se podatki Komisije nanašajo na celotne tokove med proračunom EU in Slovenijo v letu 2004, pa zajemajo podatki MF samo dejansko realizirane tokove med proračunom EU in proračunom Republike Slovenije v tem letu. Podatki MF tako ne zajemajo EU sredstev, ki so jih dobili subjekti iz Slovenije na osnovi razpisov, kar pa je še bolj pomembno pa je, da ne zajemajo tudi prilivov v Slovenijo, ki bodo sicer prišli v proračun Republike Slovenije vendar šele potem, ko bodo za to izpolnjeni določeni pogoji. Trenutno se ta sredstva, gre predvsem za različne vrste predplačil, beležijo kot sredstva na različnih izločenih računih. Tako je npr. iz naslova predplačil za koriščenje strukturnih skladov v Slovenijo že v letu 2004 prišlo okoli 25 mio EUR. To, da se sredstva, ki prihajajo iz bruseljske blagajne iz naslova predplačil, usmerjajo na izločene račune oziroma da ne gredo neposredno v proračun države je z javnofinančnega stališča sicer mogoče razumeti (s tem se namreč zmanjšuje potencialno večji javnofinančni deficit, do katerega bi prišlo, v kolikor bi država zaradi slabosti v dejanskem črpanju sredstev del prejetih predplačil morala vrniti v Bruselj), težje pa je to pojasniti z vsebinskega stališča (predplačila so dejansko mrtev kapital, saj niso v funkciji "delovnega kapitala" za financiranje projektov).

No documents found