Mag. Tanja Salecl: Enakost spolov in spreminjanje vrednot


V času prehoda od socialističnega sistema v kapitalizem so se spremenile tudi vrednote, povezane z idejami solidarnosti in enakosti.

V prejšnjem sistemu je dominantna ideologija propagirala vrednote enakosti, solidarnosti in podrejanja posameznika dolgoročnim družbenim ciljem, na primer gradnji prihodnjega brezrazrednega sistema. Kapitalizem temelji na individualizmu. Vrednote so tako bolj vezane na uspeh posameznika oziroma posameznice (posebej njegov ekonomski uspeh) kot na idejo solidarnosti in enakosti. Če je socializem propagiral, da se posameznik ali posameznica podredi skupnim ciljem, je sedaj tekmovalnost postala sprejemljiv način, kako najbolje poskrbeti zase.

Vrednote so se spremenile tudi na ravni zasebnega življenja ljudi. V socializmu je npr. družina velikokrat delovala kot oaza, kamor se lahko posameznik zateče pred nadzorovajočo oblastjo. V kapitalizmu pa je družina postala veliko bolj ranjiva in v deželah v prehodu opozarjajo na povečanje števila ločitev. Čeprav gre dejansko tudi za možnost bega iz nevzdržnih zvez, mnogi to povezujejo z ideologijo "pravice do izbire". To pomeni, da moramo k izbiri partnerja pristopiti podobno kot k izbiri drugih dobrin: preveriti vse lastnosti želenega objekta, poiskati pomoč, če stvar ne deluje, zamenjati staro za novo itd. Izbira se povezuje s svobodo in vsakršno poseganje vanjo se dojema kot omejevanje pravice do izbire. Izbira je na splošno razumljena kot individualna sposobnost posameznika ali posameznice, stvar svobodne odločitve, ki nima nič opraviti z raso, spolom, kulturo, socialnim statusom in podobnim.

Spremembe vrednot lahko opazimo tudi v gledanju na enakost spolov. V socializmu žensko vprašanje ni bilo posebno ali sploh politično vprašanje, ampak je veljalo za sestavni del razrednega boja. Toda dejstvo je, da so bile ženske zares zaposlene za polni delovni čas, da je bilo dobro poskrbljeno za mrežo otroškega varstva, dostopnost zdravstva in drugih storitev pa je omogočala polno udeleženost žensk na trgu dela. To je po spremembah sistema - navkljub še vedno zelo izraziti horizontalni in vertikalni segregaciji - privedlo do prepričanja, da enakosti ni potrebno ustvarjati, ampak da je v resnici že tu. Zlasti pa, da ne potrebujemo posebnih politik na tem področju. Poseganje države je bilo razumljeno kot poseganje v odločitve vsakega posameznika ali posameznice, kot prisila in omejevanje svobode.

Zdi se, da je to prepričanje še vedno prisotno, čeprav v manjši meri kot na začetku prehodnega obdobja. Morda ga je nekoliko zamajalo dogajanje na trgu dela v vseh t.i. državah v prehodu. Tu je namreč postal eden od kriterijev selekcije s strani delodajalcev tudi spol in ženske so na lastni koži občutile posledice diskriminacijskih praks pri zaposlovanju. Odsotnost zaradi porodniškega in bolniškega dopusta je postala v očeh novopečenih delodajalcev nepotreben strošek, ki se mu je najlažje izogniti s privilegiranjem moških pri zaposlovanju.

V Sloveniji se brezposelnost žensk v primerjavi z moško brezposelnostjo ni tako povečala kot v nekaterih drugih državah v prehodu, ima pa vse komponente strukturne brezposelnosti. Visok delež mladih in izobraženih žensk, iskalk zaposlitve, med brezposelnimi, pa priča o aspiracijah po brezobzirnem uveljavljanju tržne logike in želje po hitrem kopičenju kapitala za vsako ceno, značilnih za prehodna obdobja.

Raziskovalke, ki se ukvarjajo s spremembami položaja žensk v t.i. državah v prehodu, posebej opozarjajo na z vsemi temi spremembami povezan vznik novih vrednot med ženskami samimi. Pravijo, da iščejo ženske iz Srednje in Vzhodne Evrope rešitev v idealni podobi zahodne družine, v kateri moški služi denar, ženska pa ostaja doma ali dela polovični delovni čas. Seveda ta romantična podoba nima prav nobene zveze z realnostjo: mnoge analize opozarjajo na številne negativne posledice tako dela s skrajšanim delovnim časom kot ekonomske neenakosti v primeru popolne finančne odvisnosti, s katero se soočajo ženske na zahodu.

K tej idealizaciji je najbrž prispevalo več dejavnikov. Po eni strani soočenje z negotovostjo zaposlitve, kar je le še povečalo stresnost usklajevanja poklica in družinskih obveznosti. Morda je šlo tudi za občutenje, da je socializem pravzaprav ženske prisilil v plačano delo in jim naložil dvojno breme. Socializem namreč kljub propagirani enakopravnosti žensk ni razbremenil gospodinjskega dela in dela z otroki.

Prav gotovo je omenjena dvojna obremenjenost zares vplivala na kakovost življenja žensk. Tudi v Sloveniji. Raziskave iz začetka devetdesetih let navajajo fenomen kronične utrujenosti žensk. A zdi se, da je samozavest žensk pri nas bolj povezana s samoumevnostjo poklicnega udejstvovanja. Opaziti pa je, da je pogledov, zazrtih v tradicionalne zahodne vzorce, več zlasti v tistih primerih, kjer je usklajevanje dela doma in v družini še posebej naporno.

Raziskovalke položaja žensk v t.i. državah v prehodu opozarjajo še na en fenomen, ki je prav tako povezan z vrednotami, s samim dojemanjem demokracije in politike v postsocialističnem obdobju. Po prvih in drugih demokratičnih volitvah se je namreč občutno zmanjšalo število ženskih predstavnic v novih parlamentih. Pri tem ne gre za naključje, splet nesrečnih okoliščin ali kaj podobnega, ampak za ideološko postavljanje svobode nad enakostjo. Logična posledica so bili seveda odpori do vzpostavljanja kakršnih koli mehanizmov za promocijo enakosti spolov.

Slovenija je glede politične zastopanost žensk med državami z najnižjimi deleži. Vendar je v zadnjem času odsotnost žensk v politiki deležna vse večje kritike, tudi v povezavi s pojmom demokracije. Raziskave javnega mnenja kažejo, da se zdi ljudem večja prisotnost žensk v politiki potrebna in nujna - ali bi drugače poslanke in poslanci podprli ustavne spremembe, ki bodo pospešile tek vse prepočasnega voza na tem področju?

Vsekakor pospešenemu in uspešnemu uveljavljanju novih vrednot in vzorcev obnašanja v času prilagajanja novemu, kapitalističnemu sistemu niso enako hitro sledile tudi spremembe na področju politike enih možnosti spolov. Prioritete so bile drugje, na drugih področjih, medtem ko je bila enakost spolov videti kot nekaj, kar lahko še počaka. Morda lahko celo rečemo, da so "nove" demokracije vgradile enakost spolov v tisti kapitalistični koncept "popolne individualne svobode in samoudejanjenja", ki so ga presegle celo "stare" zahodne demokracije. Tako so bile v družbah v prehodu zahteve po enakosti sprva videti bolj kot kaprica feministk ali celo kot nova državna politika prisilne emancipacije žensk. Medtem so v Zahodni Evropi te zahteve že zdavnaj dobile politično legitimnost in večjo podporo političnih skupin in političnih subjektov. Odrazile so se v obliki sprejemanja antidiskriminacijske zakonodaje in intenzivnem razvijanju ukrepov, metod in politikih v podporo politiki enakosti spolov tako v okviru posebnih institucij za politiko enakih možnosti kot na ravni držav in mednarodne skupnosti.

Individualizem, samoudejanjenje, pa tudi enakost spolov so vrednote, ki so v Sloveniji vgrajene v splošni sistem vrednot. Kar nam pa manjka, so mehanizmi za promocijo politike enakih možnosti, ki so razviti v drugih kapitalističnih družbah z daljšo demokratično tradicijo. Prvi korak smo storili z uveljavljanjem nove delovne zakonodaje in s sprejemom Zakona o enakih možnostih žensk in moških ter - kar je izredno pomembno tudi za enakost spolov! - z ohranjanjem modelov solidarnosti na socialnem področju. Drugi korak nas še čaka in je še veliko težji: uveljavljanje te politike v praksi. To pa je možno le v primeru, če bomo ob vrednotah individualizma in samouresničevanja enakovredno postavili tudi enakost in solidarnost. Ne samo na ravni načel, temveč tudi na ravni vsakdanjega življenja.

Mag. Tanja Salecl: Vlada RS, direktorica Urada za enake možnosti
November 2003

No documents found