Dr. Aleš Debeljak: Kozmopolitizem in koncentrični krogi identitet


Umetniško delo, ki je name najmočneje vplivalo in katerega vpliv še danes zaznamuje mojo razburjeno domišljijo, je bilo delo Danila Kiša (1935-1989). Kiš, prozni pesnik, ploden prevajalec in karizmatični bon-vivant je zame pomenil prvega prepričljivega osvoboditelja izpod jarma socialnega realizma kot režimske estetske doktrine. Njegovo zalogo smisla so poganjale židovska, srbska in madžarska tradicija, saj je ustvarjal na križišču avstroogrske in balkanske dediščine, sprejemajoč oznako poslednji jugoslovanski pisatelj, ki je izražala njegov nepopustljivi upor proti nacionalistični izključnosti. Mene pa je vodilo tudi njegovo pomembno spoznanje, da je poklicanost pisca v tem, da vzdržuje eksistencialno nujo pričevanja o univerzalni človeški kondiciji, ki presega omejitve rodu. To je Kiš, samoimenovani otrok J.L. Borgesa, argentinskega lirskega čarodeja ter Bruna Schulza, galicijskega Juda in "poljskega Prousta", pokazal z izbiro estetskih virov svojega navdiha, ki so ga nagovarjali onstran kulturnih zakladnic materne srbsko-hrvaščine.

Kiš je zadnje desetletje svojega življenja preživel v prostovoljnem pariškem eksilu. Pogosto se je srečeval s predsodki francoske intelektualne elite, katere prevladujoče mentalno okolje je bilo in še naprej ostaja prežeto z občutki civilizacijske večvrednosti in samoumevne pravice do dokončnih sodb. V že omenjenem eseju, gorečem zagovoru literature kot pristne kozmopolitske vizije, je Kiš takole zavrnil tiste zahodne sodnike dobrega okusa, ki bi različnim doživljanjem sveta radi zanikali tudi univerzalno človeškost: "Ker poezija, ker literatura (in tu postavljam, tako kot je to storil že Pasternak, med njiju enačaj), sta tako za vas kot za nas, naše barbarske sanje in vaše sanje, naše ljubezni in vaše ljubezni, naši spomini in vaši, naš in vaš vsakdan, naše nesrečno otroštvo in vaše (morda prav tako nesrečno), naša obsedenost s smrtjo in vaša (identična, upam)".

Pisec, katerega dom je njegov materni jezik, se namreč zaveda, da jezik ni zgolj orodje komunikacije, temveč je metafizični pogled na svet. "Prostolebdeči" internacionalizem pa nasprotno domneva, da je človek lahko v celoti doma v nadnacionalnem družbenem razredu, ki na primer v imenu komunistične zvestobe zahteva potlačitev etničnih in kulturnih vezi. V delih Danila Kiša, še zlasti v polnokrvnem prikazovanju posameznikovih političnih zmot v zgodbah Grobnice za Borisa Davidoviča (1976) in v čustveno vzneseni pozornosti do minljivih stvari v liričnem romanu Vrt, pepel (1965), sem našel oporo za prepričanje, da je možno hkrati ostati zvest prvotnim pokrajinam osebne geografije in zgodovine ter obenem negovati vezi z globalnimi kulturnimi gibanji.

Patriotizem je s tega vidika nujno treba ločiti od nacionalne države. Treba ga je skrčiti nazaj na njegovo izvorno področje, na pokrajino in njene ljudi, s katerimi smo imeli in imamo resnične, ne le namišljene stike. Kako lahko to storimo? Kiš nam svetuje, da prisluhnemo kronikam lokalnih dogodkov in življenjepisom ljudi, ki so ali še vedno živijo v določeni pokrajini. Lokalna zgodovina je namreč vedno že del svetovne zgodovine. Smiselno je slaviti razlike med nami, vendar ne kot nekaj naključnega ali nepomembnega, temveč kot različne načine gledanja na svet. To bi nam nemara dalo priložnost za razmislek o absolutnih vrednotah, s tem pa spoznanje, kaj sploh je to, kar si delimo z drugimi.

Danilo Kiš je to dobro vedel: "Toda moramo se zavedati, da literaturo, da poezijo beremo zoper barbarstvo, in četudi poezija morda ne 'plemeniti čustev', še vedno nečemu služi: daje nekakšen smisel skrivnosti eksistence. In vsaj na osnovi tega antropološkega dejstva smo del iste družine evropskih narodov; po naši tradiciji, ki je hkrati judovsko-krščanska, bizantinska in otomanska, pa imamo vsaj tolikšno, če ne še večjo pravico kot ostali, da pripadamo isti kulturni skupnosti!". V takšni kozmopolitski viziji in refleksiji sem našel pogum, da se poskušam upreti tako nacionalističnemu bolščanju v lastni popek kot tudi dobrovoljnemu levičarskemu sanjarjenju o "globalnem državljanstvu". Koncentrični krogi identitet navsezadnje izvirajo v podobah jaza, vsajenega v izkušnje skupnosti, razširjajoč se skozi tokove lokalnih, nacionalnih in regionalnih kultur.

Vire teh koncentričnih krogov, v katerih nastaja in se vzdržuje kozmopolitizem, je mogoče najti že v antičnem poudarku na posamezniku in njegovi solidarnosti s preostalim človeštvom. V srednjem veku je pri solidarnosti posredovala Cerkev, četudi se je omejila le na vernike. Toda taki pogledi niso nujno odražali moralne zaskrbljenosti. Srednjeveška družbena solidarnost je namreč služila ohranjanju fevdalnih oblik izkoriščanja tako, kakor je vizija globalne enotnosti koristila interesom mednarodnega trgovca v "dobi odkritij" in kolonizaciji nove celine v sedemnajstem stoletju.

V času renesanse je ponovno oživel sekularni koncept antike s svojim individualizmom. Ta je k utrditvi kozmopolitske zavesti v razsvetljenstvu prispeval s poudarkom na racionalizmu mislečega jaza. Kozmopolit se kot razumni posameznik namreč dejavno upira temu, da bi identitete le trošil. Bržkone sluti, da se drugosti ne kaže bati, pač pa je prav to, kar se umika njegovi fiksaciji, v bistvu odrešilno, ker je prav toliko začasna kolikor je negotova. Stabilne identitete namreč niso vsakdanja malica kozmopolitov.

Tu pa kozmopolitizem pride v spor z nacionalizmom kot fikcijo stabilne identitete. Nacionalna identifikacija je namreč le ena od mnogih plasti posameznikovega jaza tudi, če je vodilna. A nacionalizem ima prav tako kot kozmopolitizem veliko oblik. Medtem ko je ena od bistvenih značilnosti kozmopolitske drže povezana z vero v univerzalne pravice in svobode, pa je druga, ki ni nič manj pomembna, povezana z množenjem relativnih odnosov in zavestjo o njihovi vedno le začasni naravi. V širšem smislu potemtakem ne bi bilo napačno reči, da kozmopolitizem črpa svojo moralno energijo iz usmerjenosti naprej, na primer iz predstav o univerzalnem človeštvu, medtem ko nacionalizem vedno gleda nazaj in se krepi s spomini na pretekle zmage ali poraze.

Moč nacionalizma namreč leži v preprostosti njegovega pristopa in sporočila, ki je v bistvu čustveno. Ker nacionalizem ni intelektualno zahtevna doktrina, ga je mogoče preprosto propagirati: v tem tudi leži skrivnost njegovega uspeha. Vsak človek čuti spontano predanost pokrajinam in ljudem, s katerimi s(m)o povezani od otroštva. Če bi odprli ljudi, bi v njih našli pokrajine, je natančno rekla madžarska filmska režiserka Agnes Varda. Da pa bi to lokalno predanost razširili tudi na druge pokrajine in druge ljudi zgolj zato, ker govorijo isti jezik ali živijo znotraj istih poljubno določenih meja: to resnično zahteva uporabo domišljije. Točno to pa je uspešno dosegla ideologija nacionalizma.

Kozmopolitizmu, kot ga vidim sam, morda res primanjkuje čustvene privlačnosti, kakršno vsebuje nacionalizem, toda s prisvojitvijo določene moralne drže vseeno pridobi na teži. Kozmpolitizem je v veliki meri namreč stvar individualne etične odločitve. Morda prav v tem tiči eden od glavnih razlogov, zakaj kozmopolitizem ne privlači množic. Toda prepričan sem, da ga je potrebno krepiti, če želimo v naših skupnostih smiselno in varno živeti onkraj golega fizičnega preživetja. Prav dajem Albertu Melucciju, ki opozarja: "Naše upanje v znosno prihodnost sloni na kombinaciji moralnega impulza v smeri skupnega obstoja in zmožnosti takojšnega in osebnega doživetja naše specifične in omejene lokacije, t.j. naše prisotnosti v svetu. To pa od nas zahteva, da sprejmemo, da nismo samozadostni, ampak smo neločljivo povezani z usodo vseh prebivalcev tega planeta in samo skupaj z njimi lahko ustvarimo svet dostojanstva in človečnosti. To pa bomo lahko storili šele takrat, ko bomo resnično mi sami. Kozmopolitski globalizem in patriotski lokalizem sta potemtakem dve neločljivi plati trenutne situacije v svetu. Napetosti med njima ni mogoče razrešiti."

Kozmopolitizem mora biti torej opremljen z medkulturno kompetenco. To pomeni, da se moj način izražanja krepi v medsebojnem oplojevanju z drugimi jeziki in kulturnimi tradicijami. Medkulturna kompetenca temelji na spoznavni radovednosti in hkrati sposobnosti so-čutenja in v-živetja. Nekoga res pristno razumeti namreč pomeni, da ga "zastopimo", se pravi, da stopimo v njegove čevlje.

Kozmopolitizem kot duhovna perspektiva sicer izhaja iz medkulturne kompetence in se najlažje izraža v umetniških prispodobah, za katere je vživetje v "Drugega" pač nujni pogoj, vendar pa za učinkovito delovanje potrebuje tudi pravni okvir. Tega lahko najdemo v pojmu državljanske identitete, ki jo je možno v celoti izoblikovati zgolj v demokratičnem političnem redu. Zavestna odločitev, da posameznik sprejeme neko državljansko identiteto, se namreč razlikuje od ugodja v "naravni" etnični identiteti. Namesto da bi temeljila zgolj na liberalni strpnosti do različnih narodnih tradicij, državljanska identiteta izhaja iz spoštovanja in aktivne javne predstavitve teh tradicij. Liberalna s-trpnost zakriva svojo pasivno naravo; preprosto namreč dovoljuje drugim, drugačnim in raznolikim tradicijam, da v medsebojni ravnodušnosti pač obstajajo druga ob drugi. Kot take je ni mogoče povsem ločiti od pokroviteljske drže, ki se ponosno trka po prsih lastne večvrednosti. Kozmopolitizem, na drugi strani, pa dejavno povezuje, ne da bi poskušal poenotiti. Poganja namreč iz odprtega zanimanja za druge tradicije.

Domnevam, da je resnično kozmopolitska osebnost tista, ki brez težav sprejema drugačnost, pri tem pa se noče odpovedati eksistencialni refleksiji narodnih korenin. Tak kozmopolitizem lahko najdemo na primer v ustvarjalnih opusih in biografijah avtorjev, kot so bili James Joyce, Pablo Picasso, Rainer Maria Rilke, Samuel Beckett in Paul Celan. Še več: trdimo lahko, da so bile njihove državljanske identitete v bistvu naključne. Racionalna državljanska identiteta kot stvar posameznikove izbire se namreč ostro razlikuje od "naravne" etnične identitete, saj je zasnovana na republikanskemu spoštovanju razlik in njihovega javnega izražanja. Kozmopolitizem, utemeljen na etnično nevtralnem pojmu državljanstva, prispeva k preobrazbi "naravnih", "podedovanih", "pristnih" identitet v državljansko identiteto. Ta temelji na občih zakonih, kakršne svobodno sprejemajo svobodni in enakopravni posamezniki.

Dr. Aleš Debeljeka, Fakuletat za družbene vede, Ljubljana

November 2003

No documents found