O gospodarski prihodnosti Slovenije


Gradivo za konvencijo o prihodnosti Slovenije
Avtor: Mićo Mrkaić

UVOD

Pomen dolgoročne rasti
Glavni problem vsakega gospodarstva je pospeševanje dolgoročne gospodarske rasti, medtem ko je stabilizacijska politika problem, ki je vsaj za red velikosti manj pomemben. Tipična recesija se v sodobnih gospodarstvih zgodi enkrat na približno deset let in zmanjša bruto domači proizvod (BDP) v dveh letih za manj kot dva odstotka na leto. Pod takimi pogoji bi bila sedanja vrednost kumulativne izguba gospodarske aktivnosti v Sloveniji pri predpostavljeni realni obrestni meri 2 odstotka in ob predpostavki, da je časovna porazdelitev recesije znotraj desetletja enakomerna, približno 240 Evrov na prebivalca. Če pa z ukrepi, ki pospešijo dolgoročno gospodarsko rast dosežemo, da se ta pospeši za 2 na 4 odstotke letno, pa je sedanja vrednost kumulativne koristi takega ukrepa 2,400 Evrov na prebivalca, torej en red velikosti več. Ta enostaven račun kaže to, kar potrjujejo tudi bolj poglobljene ekonomske analize in pa seveda tudi praksa: spodbujanje dolgoročne gospodarske rasti je nujen pogoj za rast kvalitete življenja.

Pomen institucij in ekonomskih motivov
Izkušnje držav, ki so bile zaradi zgodovinskih razlogov razdeljene na sisteme z različnimi institucijami, na primer Zvezna republika Nemčija in Nemška demokratična republika ter Severna in Južna Koreja, kažejo na ključni vpliv institucij na dolgoročno gospodarsko rast. Oba primera lahko obravnavamo kot nadzorovana eksperimenta, kjer je bila edina kontrolna spremenljivka ekonomski sistem, vse ostale spremenljivke, na primer kultura, rasa in podobno, s katerimi se ponavadi na ad hoc način razlagajo razlike v gospodarski rasti, pa so v obeh primerih za vsako od razcepljenih držav enake. Izkušnja obeh držav potrjuje, da imajo razlike v institucijah lahko dramatičen vpliv na dolgoročno gospodarsko rast in pa tudi, da je odpravljanje nekonkurenčnih institucij zelo drag in počasen proces. Podobni rezultati, kot jih nakazuje zgornji primer, torej ključna vloga institucij (ki usmerjajo ekonomske motive stran od iskanja ekonomskih rent in destruktivnega podjetništva) pri oblikovanju dolgoročno uspešne gospodarske politike, pa sledijo tudi iz ekonometričnih študij dolgoročne gospodarske rasti.

Iz obeh zgoraj navedenih točk torej sledi, da je ključni problem našega gospodarskega razvoja oblikovanje institucij, ki bodo spodbujale kar se da hitro dolgoročno gospodarsko rast. Glavni problem pa je, da skupna faktorska produktivnost, oziroma učinkovitost, našega gospodarstva raste prepočasi (Mrkaić, 2002). Nadaljevanje tega prispevka je zatorej namenjeno predvsem vprašanju: kako povečati našo gospodarsko učinkovitost?

DIAGNOZA STANJA NAŠEGA GOSPODARSTVA Kje so konkurenčne prednosti slovenskega gospodarstva?

Časovno invariantne prednosti
Glavni konkurenčni prednosti slovenskega gospodarstva, za kateri lahko pričakujemo, da se s časom ne bosta bistveno spreminjali sta: (i) bližina Evrope in EU, katere formalni del EU bomo postali v nekaj mesecih in (ii) nekofliktnost v zunanji politiki.

Bližina EU
Geografska lega Sloveniji omogoča hiter dostop do ene gospodarsko najbolj razvitih regij na svetu, to je gospodarstva EU. Pri tem je potrebno poudariti, da je pri tem enako pomemben dostop do trgov Evropske unije, kot tudi lažji dostop do znanja, ki ga v EU razvijajo.

Nekofliktnost v zunanji politiki
Nekonfliknost v zunanji politiki je pomembna primerjalna prednost, ki jo lahko uveljavljamo tudi širše, ne samo znotraj EU. Nekonfliktnost je pomembna, kajti z njo se izognemo različnim trgovinskim vojnam in blokadam, ki smo jih v preteklosti že doživeli. Ne glede na to, da trenutno možnosti za podobne težave izgledajo oddaljene, je potrebno razumeti, da se lahko mednarodni položaj hitro spremeni in da je nekonfliktnost potrebno neprestano vzdrževati. Vseeno pa lahko glede na naš položaj predpostavimo, da Slovenija ne bo odstopala od nekonfliktne zunanje politike.

Časovno spremenljive konkurenčne prednosti
Konkurenčne prednosti slovenskega gospodarstva, ki se bodo s časom spreminjale, predvsem zaradi demografskih procesov in procesov realne konvergence pa se naslednje.

Povečanje števila študentov Velik odstotek mladih, ki nadaljujejo študij na univerzi in znatno povečanje števila študentov v zadnjih desetih letih. Slednje pomeni, da se izobrazbena struktura našega prebivastva izboljšuje. Povedati pa je treba, da se je v zadnjih desetih letih spremenila tudi izobrazbena struktura znotraj študentske populacije: velik delež na novo vpisanih študentov se odloča za družboslovne in humanistične vede, manjši pa za naravoslovne in tehnične. Ta proces je pripeljal do deficita diplomirancev s tehnično in naravoslovno izobrazbo. Poleg tega že zaradi demografskih procesov ne morem pričakovati, da se bo povečevanje števila študentov nadaljevalo v nadaljnjih dveh desetletjih, lahko pa pričakujemo konvergenco k deležu visoko izobraženih, ki bo ustrezal temu deležu v povprečju EU.

Cenejša delovna sila glede na "stare" članice EU
Cenejša delovna sila je trenutno še naša primerjalna prednost glede na tiste članice EU, ki imajo višji BDP na prebivalca od našega. Cenejša delovna sila bi lahko bila razlog za dotok neposrednih tujih naložb in prevzemov, seveda v tistih panogah, kjer je naša skupna faktorska produktivnost primerljiva tisti v bolj razvitih državah. 1 Potrebno je poudariti, da se bo ob naši realni konvergenci k bogatejšim državam EU ta naša prednost samodejno razblinila. Potrebno je tudi dodati, da negativen odnos reakcionarnega dela naše javnosti do teh naložb pri tem negira opisano primerjalno prednost in lahko na dolgi rok povzroči veliko narodnogospodarsko škodo.

Kje so naše konkurenčne slabosti?

Javne finance Delež javnega sektorja v BDP
Konsolidirana bilanca javnega sektorja po metodologiji GFS-IMF kaže, da so bili leta 2002 naši javnofinančni odhodki enaki 42.5 odstotka BDP, naši javnofinančni prihodki pa so znašali 39.5 odstotka BDP (vir UMAR, Ekonomsko ogledalo, številka 12/2003). Od tega je državna potrošnja znašala 20.5 odstotka BDP, ostalo pa so bili transferji. Glede na to, da tako veliki javnofinančni prihodki in odhodki praviloma vodijo do tako imenovanega fiskalnega mešanja (fiscal churning), ko je ista skupina prebivalcev hkrati obdavčena in subvencionirana, kar vodi do znatnih neučinkovitosti, je visok delež javnega sektorja v BDP nujno potrebno zmanjšati. 2 Cilj, h kateremu bi morali stremeti so javnofinančni izdatki v višini 30 odstotkov BDP. Tanzi in Schuknecht opozorita, da je rast javnega sektorja v zadnjih 30 letih predvsem povečevala fiskalno mešanje, v bistveno manjši meri pa je izboljševala kazalce družbene blaginje. Velja dodati, da izkušnje novo industrializiranih držav (Singapur, Hong Kong) kažejo, da se da doseči visoka stopnja kakovosti življenja ob bistveno manjšem javnem sektorju, kot ga imamo v Sloveniji in tudi v EU.

1 Tak primer je prevzem Leka s strani Novartisa in pa Renaultova tovarna v Novem Mestu.

Zdravstvena in pokojninska blagajna
Problem naših javnih financ, ki ga delijo tudi številne države EU, v bistveno manjši meri pa nekatere države v razvoju, s katerimi tekmujemo na svetovnem trgu, je v tem, da se tako pokojnine, kot stroški našega zdravstvenega sistema, še vedno plačujejo po sistemu sprotnih plačil (pay as you go). Ta sistem je lahko dobro deloval samo takrat, ko je bila starostna sestava populacije stacionarna, ali pa je delež aktivnega prebivalstva rasel. Ker pa vemo, da se bo delež starih prebivalcev, to je tistih, ki so starejši od 65 let, v Sloveniji v naslednjih dvajsetih letih bistveno povečal zaradi upadanja rodnosti in podaljševanja življenjske dobe, pa bo naš sistem financiranja zdravstvene in pokojninske blagajne, seveda če bo še vedno temeljil na sistemu sprotnih plačil, postal ogromno breme za aktivno populacijo. 3

Potrebno je poudariti, da gre še posebno pri zdravstvenem sistemu obstoječi predlog zdravstvene reforme v povsem nasprotno smer od tiste, ki bi jo morali zasnovati fiskalno odgovorni tvorci naše gospodarske politike. Če bo predlog sprejet, bo dolgoročno ogrozil stabilnost našega fiskalnega sistema. 4

Davčni sistem
Naš davčni sistem je izrazito progresiven, saj se mejna stopnja davka na dohodek, upoštevajoč davek na plače, za visoke dohodke bliža 70 odstotkom. Tako visoka mejna davčna stopnja pomeni, da se zmanjšuje ponudba dela tistih delavcev, ki so najbolj produktivni. Poleg tega pa v Sloveniji poleg dohodnine in davka na plače delo obremenjujejo še psevdo-davčne dajatve, na primer plačilo za vrtce, ki je močno progresivno odvisno od posameznikovega dohodka (glej Mrkaić, Finance 2003). Davčna reforma iz leta 2003 je sicer zmanjšala mejne in povprečne dohodninske stopnje, vendar je ohranila zelo močno progresivnost, najbolj pa je zmanjšala davčne obremenitve najmanj produktivnim delavcem. Če hočemo biti konkurenčni z državami, ki bodo hkrati z nami postale članice EU in pa z novo industrializiranimi državami, bomo morali dolgoročno naš davčni sistem korenito spremeniti. Velja dodati, da se v raziskavi učinkovitosti davčnega, ki jo je opravil WEF (2002-2003) Slovenija uvrsti na 27. mestom za Madžarsko (25) in Estonijo (4). 4

Konkurenčnost javnega sektorja
Treba se je zavedati, da je konkurenčnost gospodarstva pogojena s konkurenčnostjo infrastrukture, ki ga obkroža, v našem primeru pa je zelo pomemben del te infrastrukture država in njen aparat. 5 V zvezi s konkurenčnostjo našega javnega sektorja so bile opravljeni tri študije. Prva od teh študij je študija IMD iz leta 2003. Po učinkovitosti vlade (javne finance, fiskalna politika, institucionalno okolje in gospodarska zakonodaja) se Slovenija med primerjanimi državami in regijami v letu 2003 (v kategoriji države z manj kot 20 milijonov prebivalcev) v tej študiji uvrsti na zadnje, devetindvajseto mesto. Zaostane za Slovaško (24), Madžarsko (22), Češko (19) in Estonijo (9).

2 Empiričnih podatkov za Slovenijo ni. Fiskalno mešanje na Švedskem pa znaša kar 34 odstotkov BDP (vir Tanzi in Schuknecht).
3 Delež starejšega prebivalstva je bil v letu 2002 14-odstoten, do leta 2030 pa se bo približal četrtini vsega prebivalstva.
4 Poleg tega pa tako imenovana bela knjiga o zdravstveni reformi ni v skladu z navodili Svetovne zdravstvene organizacije, ki članicam nalagajo, da do leta 2010 uveljavijo stabilen sistem financiranja svojih zdravstvenih sistemov. Obsotječi predlog Ministrstva za zdravje namreč stabilnost financiranja našega zdravstvenega sistema še zmanjšuje.
5 Na ta problem me je opozoril gospod Janez Lotrič, predsednik uprave Petrol d.d. Izkaže se, da je konkurenčnost javnega sektorja v Sloveniji zelo slaba in eden od zaviralnih dejavnikov gospodarske rasti.

Druga študija je anketa WEF (2002-2003), ki je je preučila vlogo državnih subvencij, torej učinkovitost vladnega poseganja v gospodarstvo. Rezultati so zanimivi: v povprečju so slovenski anketiranci ocenjevali, da državne subvencije povzročajo dva učinka - tako učinek umetnega ohranjanja nekonkurenčnih industrij, kot učinek izboljšave produktivnosti industrij kamor se subvencije usmerjajo. (Ne)učinkovitost tovrstne državne politike pokaže šele uvrstitev Slovenije (31. mesto) za Češko (21), Madžarsko (15) in Estonijo (6), ki ocenjujejo, da je glavni učinek tovrstne politike pri izboljšanju produktivnosti.

Tretja študija pa je anketa GEM 2003. V njej so eksperti dokaj nizko ocenili našo vladno politiko, to je prednostno obravnavo novih in rastočih podjetij ter vladne programe ter različne oblike podpore. Slovenija je je med 35. državami zasedla 29. mesto.

Monopolno-oligopolna organizacija
V našem gospodarstvu imajo preveliko vlogo formalni in neformalni karteli, ki jih odgovorni za varovanje konkurence sploh ne preganjajo. Še več, nekaterim skupinam s posebnimi interesi so bile podarjene prave sinekure, na primer notarjem, kjer je v pravni formalizem zavit interes posameznikov prevladal na gospodarskimi interesi celotne države. Poleg notarjev pa je konkurenca omejena tudi med odvetniki, lekarnarji, zdravniki, projektanti, komunalnimi podjetji, dimnikarskimi podjetji in tako naprej. Večina teh skupin si je izborila pravno-formalno kritje za svoje nekompetitivno vedenje, ponavadi na podlagi posebnih zakonov. 6 Iz raziskave, ki sta jo opravila Vodopivec in Oražem (2003) sledi, da je rast skupne faktorske produktivnosti hitrejša v tistih sektorjih, kjer je konkurenca večja, zaradi tega imajo kartelne povezave škodljive učinke tako statično (prerazdelitev potrošnikovega presežka), kot dinamično (počasnejša gospodarska rast).

Dodati je potrebno, da tudi mnoge druge panoge v Sloveniji niso izpostavljene dovolj močni konkurenci navkljub odsotnosti formalnih kartelnih sporazumov, saj te sektorje posredno ščiti država. Anekdotni dokazi, ki jih bo potrebno preučiti z ekonometrično raziskavo, pravijo, da so bančni sektor, sektor telekomunikacij, distribucija električne energije in zavarovalništvo, panoge, kjer je tekmovanje na trgu prešibko.

Funkcionalna nepismenost 80 odstotkov državljanov Slovenije
OECD je opravil študijo, ki je izmerila raven pismenosti v 22 državah. Študija razdeli pismenost na pet ravni. Na prvi ravni so posamezniki, ki, na primer, po branju navodil v škatlici zdravil niso sposobni niti tega, da bi svojemu otroku dali pravilen odmerek. Na drugi ravni so tisti, ki sicer znajo brati, vendar tako slabo, da se s težavo naučijo novih poklicnih spretnosti. Posamezniki na tretji ravni pismenosti, za katero študija trdi, da je minimum za normalno delo v kompleksni napredni družbi, znajo združiti več virov informacij in reševati bolj kompleksne probleme. Ta raven približno ustreza zaključeni srednji šoli. Ravni štiri in pet pa opisujeta posameznike, ki so najbolj usposobljeni za obdelavo informacij.

Na tem testu so se prebivalci Slovenije odrezali zelo slabo, tako absolutno, kot v primerjavi z drugimi državami. Pri preizkusu razumevanja proze, ki je vključeval branje in razumevanje časopisnih novic in časopisnih komentarjev, brošur in priročnikov je bilo kar 80 odstotkov slovenskih udeležencev študije razvrščenih na prvo ali drugo raven pismenosti - med nesposobne za življenje v napredni kompleksni družbi. Test razumevanja dokumentov, ki je preveril sposobnost lociranja in uporabe informacij, ki so posredovane v različnih formatih (na primer prošnjah za sprejem v službo, plačilnih spiskih, voznih redih, zemljevidih, tabelah in grafih), je na prvo in drugo raven razvrstil 70 odstotkov slovenskih udeležencev študije. Kvantitativni test, ki je preveril znanje uporabe posameznih in zaporednih artimetičnih operacij na številkah, ki so vsebovane v tiskanih materialih ter spretnosti kot so izračun stanja na tekočem računu, izpolnitev naročilnice ali izračun obresti za posojilo, pa je med nesposobne za sodobno življenje razvrstil 65 odstotkov Slovencev. Dodatno študija trdi, da je med slovenskimi managerji le 12 odstotkov takih, ki se uvrščajo na četrto in peto raven pismenosti, na Švedskem pa ta odstotek znaša kar 46. Treba je opozoriti, da se Slovenija ne odreže slabo le absolutno, ampak tudi primerjalno.

6 Projektanti imajo po zakonu o granji objektov možnost oblikovati tako imenovane minimalne tarifne pogoje (MTP), torej minimalne cene za svoje storitve. Ni potrebno posebej opozarjati, da gre za ekonomsko nedopustno obliko zlorabe tržnega položaja. Na srečo zaenkrat možnost oblikovanja MTP ni bila uresničena v praksi. Prav tako so projektanti uveljavili omejitve za vstop tujih kvalificiranih projektantov na podlagi vzajemnosti - to pa je škodljiv povračilni trgovinski ukrep.

Dodati je treba, da po anketi WEF inovacijska dejavnost v Sloveniji ne daje dobrih rezultatov. (Ta ugotovitev se sklada z rezultati raziskave, ki sta jo opravila Kotnik in Mrkaić 2002.) Glede na oceno izjave, da ima pri poslovanju stalno inoviranje glavno vlogo pri ustvarjanju prihodka, se Slovenija uvrsti na 62. mesto, praktično za vsemi tranzicijskimi in za marsikatero afriško državo (npr. Zimbabve). Zanimivo bi bilo preučiti, kolikšno vlogo pri neučinkovitosti naših investicij ima izjemno velik delež funkcionalno nepismenih pri nas.

Neučinkovito sodstvo
Neučinkovito sodstvo je pomembna težava za hitro gospodarsko rast in za nemoteno opravljanje podjetniške dejavnosti. Gre pa za področje, kjer po informacijah Ministrstva za pravosodje že delujejo programi za zmanjševanje sodnih zaostankov, ki že dajejo prve rezultate. Potrebno je poudariti, da gre za področje, katerega eksterni učinki na gospodarsko rast so bili do sedaj negativni, vendar pa morajo zaradi speficičnih lastnosti tega področja produktivnost sodišč izboljšati predvsem znotraj pravosodja. Zato se v nadaljevanju s tem problemom ne bomo ukvarjali, navajamo ga le zaradi popolnosti pregleda dejavnikov, ki omejujejo konkurenco. 7

Negativen odnos do tujih naložb
Ekonomska stroka ugotavlja, da so neposredne tuje naložbe eden pomembnih dolgoročnih spodbujevalcev gospodarske rasti. 8 Negativen odnos do tujih naložb, še posebno takrat, kadar je podprt z implicitno ali celo eksplicitno voljo političnih oblasti, pa v očeh potencialnih investitorjev povečuje tveganje investiranja v Sloveniji in posledično zmanjšuje kapitalsko globino našega gospodarstva ter BDP na prebivalca.

Nestimulativno podjetniško okolje
IMD je leta 2003 opravil raziskavo, ki je ocenjevala število dni potrebnih za odprtje podjetja - z 62 dnevi, potrebnimi za ustanovitev podjetja, se uvrsti Slovenija na 43. mesto ob bok Madžarski (66) ter precej za Latvijo (8) in našima vzornicama Irsko (16) in Finsko (36). Slednje dokazuje, da so podjetniki pri nas podvrženi nepotrebnemu administriranju, ki duši gospodarsko rast, saj deluje kot implicitni davek na podjetništvo. IMD analizira tudi druge konkurenčne slabosti, ki dušijo podjetništvo. Glede na ustreznost, s katero bazični, tehnološki, znanstveni in človeški viri ustrezajo potrebam poslovnega sektorja, je bila Slovenija uvrščena na 27. mesto (pred Slovaško in Portugalsko), za Madžarsko (23), Estonijo (22) in Češko (20).

Preplitek in nediferenciiran finančni sistem
Eden kroničnih problemov našega gospodarstva je tudi preplitek in nediferenciiran finančni sistem. Izpostaviti velja dominacijo bank, ki so bile predolgo zaščitene kot pred tujo konkurenco in niso uvajale sodobnih finančnih produktov. Po raziskavi WEF (2002-2003), ki je primerjala sofisticiranost našega finančnega trga glede na tuje finančne trge se uvrsti Slovenija med osemdesetimi državami na 46. mesto in zaostaja za nekaterimi tranzicijskimi državami - Estonijo (23), Madžarsko (29), in Latvijo (41). Po raziskavi GEM (2003), ki je preučila finančno okolje slovenskih podjetij (tvegani kapital, poslovni angeli, izdaja delnic) so finančni eksperti naš finančni sistem v povprečju ocenili izjemno slabo in uvrstili Slovenijo na predzadnje mesto 34. mesto, celo za Argentino, Brazilijo in Hrvaško.

7 Za več informacij glej internetno domačo stran Ministrstva za pravosodje.
8 To spoznanje velja za konsenz v ekonomski stroki navkljub nekaterim aberacijam, na primer Mencinger 2003.

TERAPIJA ZA NAŠE GOSPODARSTVO

Kako okrepiti naše konkurenčne prednosti?

Izboljševanje kakovosti izobraževanja

Ključno za dolgoročno gospodarsko rast je kakovostno izobraževanje, ki ga nudi izobraževalni sistem, ki mora biti konkurenčen tistemu v najbolj uspešnih državah. Z gotovostjo lahko trdimo, da naš izobraževalni sistem ne bo mogel doseči ravni najboljših izobraževalnih sistemov, dokler bo organiziran rigidno in centralistično. Zavedati se moramo, da je izobraževanje gospodarska panoga, tako kot na primer izdelava avtomobilov, zaradi tega se mora organizirati po tržnih načelih, javni interes pa mora biti zasledovan tam, kjer izobraževalni sistem proizvaja resnične pozitivne eksternalije. Temu načelu bi moralo slediti tudi štipendiranje. 9 Prav nikakršnega utemeljenega razloga tako ni za centralistično določanje izobraževalnih programov v srednjih in osnovnih šolah, še manj pa za potrjevanje novih študijskih predmetov na univerzitetnem nivoju na Svetu za visoko šolstvo. 10

Ko govorimo o izobraževanju, ne smemo zanemariti tega, da je kvaliteta profesorskega kadra na naših univerzah v povprečju zelo slaba in da zakrivanje oči pred tem dejstvom lahko povzroči, da bomo od univerz (v sedanjem stanju) pričakovali preveč. 11 Obstajajo seveda nadarjeni in uspešni posamezniki, vendar to ni dovolj. 12 Pri tem je potrebno brez ovinkarjenja povedati, da se kadrovska struktura slovenskih univerz ne bo spremenila, vkolikor se ne bo spremenil sistem napredovanja in nagrajevanja, ki zdaj nagrajuje povprečneže in ne sili univerz v tekmovanje z evropskimi in svetovnimi tekmicami. Eden motorjev izboljševanja kakovosti raziskovalnega dela in poučevanja je ravno tekmovanje med univerzami. Uspeh v tem tekmovanju tudi določa, kakšen prihodek bo neka univerza dobila na trgu študentov in kakšen kaliber predavateljev bo lahko najemala. Gre za podoben proces kot pri profesionalnem športu - oblikovanje "ekipe" univerzitetnih predavateljev je v razvitih državah (pri tem mislim predvsem na akademski trg ZDA in v neki meri Velike Britanije) podobno oblikovanju športih ekip.

Po podatkih generalnega direktorata EU za raziskave je bilo v Sloveniji v letu 2002 726 znanstvenih publikacij (člankov) na milijon prebivalcev, kar nas med primerjanimi petintridesetimi evropskimi in svetovnimi državami postavlja na izjemno visoko štirinajsto mesto, presega pa celo povprečno vrednost za države EU (673 tovrstnih objav). Ključno vprašanje je seveda, ali to kaže tudi na povečanje kakovosti znanstvene produktivnosti v Sloveniji? Odgovor na to vprašanje nam dajo podatki MŠZŠ (kazalci za spremljanje nacionalnih raziskovalnih politik), po katerih je bila Slovenija glede na število visoko citiranih objav na milijon prebivalcev (kar je merilo za odličnost znanosti) v obdobju 1997-1999 s tremi tovrstnimi objavami uvrščena na samo dno lestvice in zelo oddaljena od povprečja EU (31 tovrstnih objav). Pri tem je najbolj zaskrbljujoč podatek, da je po meritvah generalnega direktorata EU v obdobju 1995-1999 za Turčijo in Portugalsko prav Slovenija dosegla najvišjo rast števila objav na milijon prebivalcev. Slovenska znanost se tako predvsem usmerja v pisanje člankov, ki pa niso znanilec niti znanstvene odličnosti niti povečanja prenosa znanja v gospodarstvo.

9 Na primer: ekonomska stroka uči, da je subvencioniranje zobozdravnikov in arhitektov v veliki meri subvencioniranje posameznikov, ne pa subvencioniranje dejavnosti, ki imajo pozitivne eksternalije.
10 Po mojih izkušnjah iz ZDA, ki imajo trenutno najbolj kakovosten in konkurenčen univerzitetni (še posebno podiplomski) sistem na svetu, je uvedba novega predmeta predvsem stvar oddelka, niti ne univerze ali fakultete. Visokošolski učitelji presodijo, kdaj je neka tema ali področje dovolj zanimivo za študente, da ga ponudijo kot predmet. Podobno je seveda tudi pri ukinitvi predmetov. Na primer: ko se je leta 1997 razmahnila azijska finančna kriza, so že po nekaj mesecih ameriške univerze ponujale aktualne predmete na to temo. Pri nas bi zaradi birokratskega načina odločanja o uvedbi novega predmeta lahko čakali več let. Podobno je tudi pri predmetih, ki so uvedeni zaradi napredka znanosti in tehnologije. V ZDA hitro nov predmet uvedejo dobesedno v nekaj tednih in to je cilj, h kateremu je treba stremeti, če želimo imeti fleksibilen izobraževalni sistem.
11 Večina rednih profesorjev ekonomije na naših univerzah ni sposobna opraviti magistrskega izpita na spodobnih doktorskih programih. O stanju profesorskega kadra na Ekonomski fakulteti govori članek Jožeta P. Damijana v Financah.
12 O tem je govoril že tudi akademik prof. dr. Robert Blinc na prejšnjem srečanju o prihodnosti Slovenije, ko je bilo govora o znanosti.

V zvezi z zgoraj povedanim je nujno razmisliti o tem, da se sedanji trajni nazivi, ki so jih dobili številni redni profesorji na naših univerzah odvzamejo, vkolikor njihovi nosilci ne izpolnjujejo trenutnih pogojev za izvolitev v nazive, ki jih trenutno imajo. 13 Vkolikor se temu, sicer kratkoročno za marsikoga neprijetnemu procesu izognemo, se bomo z nekonkurenčnim kadrom na naših univerzah morali soočati še nekaj desetletij.

Nujno je skrajšati čas študija, ki zdaj znaša v povprečju osem let. Slednje je najlaže uresničiti z uvedbo šolnin, saj je zdaj motiv študentov za hiter zaključek študija minimiziran. Glede na ugodnosti, ki jih imajo študentje, je razumljivo, da se jim ne mudi z zaključkom študija. 14

Povečati je treba konkurenco med univerzami. Trenutno imamo "trg", ki je v veliki meri zmonopoliziran in fakultete imajo zelo majhen motiv za tekmovanje. Primer je Ekonomska fakulteta, ki ima okoli 10 tisoč študentov in nikakršne konkurence v osrednji Sloveniji, podobnih primerov pa je še veliko. Trg univerzitetnih storitev je potrebno kar se le da sprostiti in povečati konkurenco na njem, če ne gre drugače tudi z razbitjem fakultet na manjše dele. 15 Seveda bo pri tem prihajalo do odporov, kakršemu smo na primer bili priča ob nedavni ustanovitni Medicinske fakultete v Mariboru. V primeru takih konfliktov je nujna aktivistična vloga države, ki mora zaščititi potrošnika - v tem primeru študenta.

Za povečanje konkurence je potrebno odpraviti nostrifikacijo tujih diplom, saj v sedanji obliki ta obstaja kot davek na študij v tujini in je škodljiva, tako zaradi tega, ker zmanjšuje verjetnost študija naših državljanov v tujini, kot tudi verjetnost vrnitve naših državljanov s študija v tujini. Naj dodam, da nostrifikacija doktoratov tistih študentov, ki so študirali na vrhunskih tujih univerzah dostikrat vsebuje elemente farse, ko v komisijo za nostrifikacijo izbrani univerzitetni učitelji odločajo o "ustreznosti" doktorske naloge, pri čemer sploh ne razumejo teme tega doktorata.

Izboljšati je treba pretok znanja iz univerze in institutov v prakso, za kar je spet potrebno spremeniti sistem nagrajevanja profesorjev. Na primer, na ameriških univerzah morajo predvsem profesorji uporabnih znanosti (engineering) del plače zaslužiti z "granti" iz industrije. Dokler ti mehanizmi pri nas ne bodo uveljavljeni, dotlej pretoka znanja iz univerz v industrijo v zaželjenem obsegu ne bo. Pri tem pa se je potrebno zavedati, da je osnovno poslanstvo raziskovalcev na univerzah, še posebno v osnovnih znanostih, vendarle raziskovanje, saj so pri nas pogosti populistični pritiski v nasprotno smer - da naj bi namreč tiste fakultete, ki se ukvarjajo z bazičnimi raziskavami preoblikovali tako, da bodo postale nekakšne politehnike, ki bodo neposredno "koristne" v gospodarstvu. Iz lastnih izkušenj (tako kot študent, kot tudi univerzitetni učitelj in raziskovalec s tujimi izkušnjami) vem, da je tako stališče naivno in škodljivo.

Ob povečanju sodelovanja med akademsko sfero in gospodarstvom pa mora država načrtno povečevati število raziskovalcev v podjetniškem sektorju, če želi doseči lizbonske in barcelonske cilje. Trenutno je dejavnost slovenskega raziskovanja in razvoja usmerjena predvsem v državni sektor (inštituti) in univerze, katerih glavni output je, kot smo omenili že prej, znanstvena odličnost in ne sodelovanje s trgom. V letu 2001 je bilo tako zgolj 33.6% vseh slovenskih raziskovalcev v podjetniškem sektorju, ravno obratno kot v EU, na Irskem ali na Finskem, kjer predstavlja levji delež prav delež raziskovalcev v podjetniškem sektorju (49.7%, 66.1% in 56.9%). Eden izmed načinov, kako povečati število raziskovalcev v podjetniškem sektorju je tudi usmerjanje diplomantov v gospodarstvo in selektivne subvencije za take diplomante. Druga možnost, o kateri se pri nas ne razmišlja sistematično, pa je "uvoz" strokovnjakov iz držav, katerih BDP na prebivalca je nižji od našega. Tujim strokovnjakom, ki so pripravljeni delati v Sloveniji je potrebno olajšati zaposlovanje pri nas in jim tudi ponuditi davčne olajšave, vsaj za nekaj časa.

13 Seveda je pri tem potrebno najti ustrezne pravne rešitve, morda bi bilo najbolje, da se naše univerze začasno razformirajo in da se takoj zatem ustanovijo nove, pri čemer so pogoji zaposlovanja in napredovanja zaostreni. 14 S podobnimi problemi se srečuje na primer tudi Nemčija, kjer je povprečna dolžina študija predolga. Predlagani ukrepi, to je uvedba šolnin, pa so naleteli na hud odpor študentov. Podobno reakcijo lahko pričakujemo tudi pri nas. 15 V zvezi s konkurenco na trgu izobraževanja je potrebno poudariti, da tudi srednje in osnovne šole pri nas ne morejo učinkovito tekmovati, saj so njihovi programi določeni po načelu centralizma. Če hočemo resnično tekmovanje tudi v tem sektorju, potem je treba šolam pustiti pravico, da oblikujejo večino predmetov po lastni presoji, ne pa po diktatu ministrstva. Slednje naj bi omejilo svojo vlogo na to, da bi predpisalo minimalen osnovni paket predmetov, ki jih morajo učenci poslušati.

Žal pa je zgoraj opisano usmerjanje kadrov v Sloveniji problematično, saj se večina mladih ne usmerja v naravoslovno-tehniške ampak družboslovno-humanistične študije. Tako je po podatkih generalnega direktorata komisije EU za raziskave v Sloveniji leta 2001 na področjih naravoslovno tehniških ved zgolj diplomiralo 39% vseh diplomatov, medtem ko so odločilni del - 61% vseh dipomantov - predstavljali diplomanti s področja družboslovja in humanistike (61%). Takšna struktura je precej drugačna kot v povprečju v državah EU, kjer prevladuje večja nagnjenost k naravoslovno-tehniškim vedam (48%), kaj šele ne Finskem in Irskem, kjer prihaja 59% oz 51% vseh diplomatov s področja naravoslovno-tehniških ved. Takšna struktura kadrov je neoptimalna predvsem z vidika hitrejšega dohitevanja razvitejših gospodarstev EU, saj zmanjšuje količino strokovnjakov, ki bi se morali preseliti v gospodarstvo ali ustanoviti svoja podjetja, s katerimi bi povečali inovacijski potencial narodnega gospodarstva.

Cena delovne sile
Naša primerjalna prednost glede na države EU, to je poceni delovna sila, bo z gotovostjo postala stvar preteklosti, seveda vkolikor bo raven naše produktivnosti konvergirala proti ravni produktivnosti v EU. Slednje pomeni, da bodo delovno intenzivne panoge izgubljale svojo primerjalno prednost in da bodo odmirale. Zato bo v naslednjih dvajsetih letih upadel delež predelovalnih dejavnosti v BDP s sedanjih 27 odstotkov na okoli 20 odstotkov. V zvezi s tem je smiselno razmišljati o subvencioniranju stroškov, ki nastanejo z restrukturiranjem proizvodnje, torej s subvencioniranjem dodatnega izobraževanja delavcev. Slednje je seveda bolj ali manj samo po sebi umevno in se tudi dogaja, kadar do tega pride ex post. Ker pa ni nikakršna skrivnost, da se bodo delovno intenzivne panoge umikale iz Slovenije, je nujno ta procese anticipirati in delavce v teh panogah začeti pripravljati na transformacijo njihovih panog že zdaj.

Kako odpraviti naše konkurenčne slabosti?

Javne finance

Delež javnega sektorja v BDP
Poglavitni problem javnih financ v Sloveniji je predvsem prevelik delež javnih financ v BDP. Pri tem je potrebno opozoriti, da preverjanje smortnosti porabe javnega denarja ni preučevano po ekonomskih merilih, ampak predvsem po tem, ali ustreza birokratskim merilom o ustreznosti razpisov in tako naprej, kar zmanjševanje deleža javnega sektorja v BDP otežuje. Tanzi in Schukencht opozarjata, da pri visokem deležu javnih financ v BDP praviloma prihaja do fiskalnega mešanja, to pa je neizogibno povezano z mrtvo izgubo.

O ustreznem deležu javnih financ v BDP nas uči zgodovinska izkušnja, predvsem zgodovinska izkušnja Švedske, ki velja za prototip države blaginje. Od leta 1960 do leta 1995 je trošenje države na na Švedskem naraslo od 16 odstotkov BDO na 25.8 odstotka BDP. Od leta 1960 do leta 1994 je delež zaposlenih v javnem sektorju glede na vse zaposlene narasel od 12.8 odstotka na 32 odstotkov. Subvencije in transferji pa so od leta 1960 do leta 1995 narasli od 9.3 odstotka BDP na kar 35.7 odstotka BDP. (vir Tanzi in Schukneckt). Skupni delež javnega sektorja je torej v opisanih 35 letih narastel od 28.8 odstotka BDP na 55.8 odstotka BDP. Glede na to, da je bila Švedska v začetku 60-ih let prejšnjega stoletja pripoznana kot konkurenčna država blaginje, priporočam, da se tudi v Sloveniji postavi za fiskalni cilj v naslednjih 20 letih postopno zmanjšanti delež javnega sektorja na največ 30 odstotkov BDP. Predlagam, da se sprejme ustavni amandma, ki bo predlog tudi formalno utemeljil, saj drugače zelo hitro lahko pademo v past časovno nedoslednih politik.

Za doseganje omenjenega zmanjšanja javnega sektorja je potrebno sistematično pregledati naš sistem subvencij in transferjev in takoj odpraviti vse tiste subvencije, pri katerih se ob podeljevanju ne preverja preverja premoženjsko stanje. Prav tako je potrebno ukiniti vse implicitne subvencije (na primer prepoceni železniške prevoze) in jih nadomestiti z neposrednimi subvencijami prebivalcem z nizkimi dohodki.

Naj dodam, da izkušnje novo industrializiranih držav (Singapur, Hong Kong) kažejo, da se da doseči visoka stopnja kakovosti življenja ob bistveno manjšem javnem sektorju, kot ga imamo trenutno v Sloveniji in tudi v EU.

Zdravstvena blagajna
Zaradi demografskih gibanj in tehnološkega napredka v medicini, ki ju bomo vzeli za eksogena, bo ob nespremenjenem sistemu financiranja našega zdravstvenega sistema v naslednjih treh desetletjih postalo breme financiranja zdravstva izjemno veliko breme za našo aktivno populacijo. Moji izračuni kažejo, da bi do leta 2030 ob nespremenjenem načinu financiranja samo zaradi demografskih učinkov prispevna stopnja za zdravstvo narasla na 20% bruto plače. Zaradi tehnološkega napredka v medicini pa je povsem jasno, da gre le za spodnjo mejo dejanske prispevne stopnje. Zaradi tega predlagam, da se dosedanji sistem financiranja, ki je 85 odstotno še vedno financiran iz javnih sredstev, liberalizira z uvedbo minimalnega paketa obveznega zavarovanja. Drugače povedano, predlagam, da se obseg pravic, ki jih krije ZZZS radikalno zmanjša na kritje tistih bolezni in stanj, ki resnično ogrožajo življenja državljanov, vse ostalo pa naj bo predmet dodatnih zavarovanj, ki naj jih državljani kupujejo od zasebnih zavarovalnic. Predlagam tudi, da se navzgor omeji delež javnega denarja, ki je namenjen zdravstvu na 8 odstotkov BDP - vse ostalo naj krijejo državljani iz zasebnih virov. Za državljane z nizkimi dohodki mora biti poskrbljeno neposredno, s transferji, ki povečujejo njihov razpoložljivi dohodek, ne pa skozi implicitne subvencije, katerih ena od oblik je tudi popolno plačevanje vseh zdravstvenih storitev z javnimi sredstvi.

Davčni sistem
Kot smo napisali že zgoraj, je glavni problem našega davčnega sistema ta, da so mejne stopnje na dohodek iz dela bistveno previsoke. Zaradi tega predlagam, da se sedanji prezapleteni davčni sistem radikalno poenostavi na sistem z eno samo konstantno mejno davčno stopnjo (flat tax) za vse vrste dohodka in da se odpravijo vse davčne olajšave. Ta sistem je s stališča ponudbe dela nevtralen, saj je vsaka nadaljnja ura, ki jo zaposleni ponudi na trgu, obdavčena po enaki stopnji - davek na vsako nadaljnjo ponujeno uro dela ni odvisen od prejšnje ponudbe dela znotraj koledarskega leta. 16 Treba se je zavedati, da visoke mejne davčne stopnje vodijo k dragemu izogibanju plačevanja davkov (na primer fiktivno zaposlovanje prek študentskih servisov), zato bi uvedba davka s konstantno mejno stopnjo bistveno pocenila proces pobiranja davkov. Naj dodam, da se tak davčni sistem da narediti progresiven tako, da se vsem prebivalcem da splošno in veliko davčno olajšavo. Če taka olajšava obstaja, potem je povprečna davčna stopnja naraščajoča.

Konkurenčnost državnega aparata
Kot smo videli že zgoraj, je nekonkurenčnost našega državnega aparata, ki jo potrjujejo tudi študije uglednih institucij, ena glavnih ovir našega dolgoročnega gospodarskega razvoja. Tudi naši gospodarstveniki vidijo v nizki konkurenčnosti države in v tem, da se država do njih ne vede kot servis, ampak kot oblast, precejšnjo oviro za povečevanje naše konkurenčnosti.

Kot je bilo povedano že v uvodu, je potrebno vzpostaviti pogoje za minimiziranje iskanje ekonomskih rent. Slednje pomeni, da se mora bistveno pospešiti proces odpuščanja nesposobnih državnih uradnikov. 17 Predlagam tudi materialna odgovornost za slabe politične odločitve, še posebno v primeru subvencij ali pomoči podjetjem, ko te ne prinesejo zaželenega rezultata. Slednje je bolj podrobno opisano v nadaljevanju tega besedila.

16 Tak sistem je nedavno uvedla Slovaška, kjer je stopnja davka na vse vrste dohodka enaka 19%.
17 To priporočilo velja splošno, tudi za zasebni sektor, ki ga dušijo pravila našega togega trga delovne sile.

Monopolno-oligopolna organizacija
Po odnosu do konkurence se posamezne države, tako zunaj, kot znotraj EU zelo razlikujejo med sabo. O teh razlikah in o potrebi po večji liberalizaciji tudi na področju tako imenovanih svobodnih poklicev, je govoril komisar Mario Monti (2003). Zaradi širokega spektra obstoječih ukrepov, ki koeksistirajo v državah EU, je potrebno iz vseh držav v Slovenijo prenesti najbolj liberalne ukrepe. Trenutno še ne obstaja sistematična študija, ki bi primerjalno umestila slovenske ukrepe tržne regulacije v kontekst EU. Anekdotni dokazi pa pravijo, da je naša regulacija praviloma povzeta po nemški ali avstrijski, ti dve državi pa se po regulaciji (še posebno pri svobodnih poklicih) uvrščata med najbolj restriktivne v EU. Vsekakor pa je za oblikovanje ukrepov ekonomske politike potrebno sistematično preučiti to problematiko. 18

Funkcionalna nepismenost
Za vzpostavljanje višje ravni funkcionalne pismenosti, predlagam obvezno preverjanje funkcionalne pismenosti za vse zaposlene v javnem sektorju, ali pa vsaj za tiste ki podpisujejo uradne dokumente. Posamezniki, ki ne bodo uspešno prestali preizkusa funkcionalne pismenosti, torej bodo uvrščeni pod tretji razred pismenosti po klasifikaciji OECD, bodo izgubili pravico podpisovati uradne dokumente (ali pa je ne bodo dobili) za toliko časa, dokler ne dokažejo, da se je njihova funkcionalna pismenost izboljšala.

Poleg tega predlagam, da po našem vstopu v EU postanejo prva prioriteta naše politike ukrepi za povečevanje stopnje funkcionalne pismenosti prebivalstva. Predlagam tudi, da se znotraj vlade osnuje delovna skupina, ki bo oblikovala program za povečevanje stopnje funkcionalne pismenosti. Uspeh dela te skupine pa bi morali vsakoletno meriti z javno objavljenimi rezultati testov funkcionalne pismenosti statistično velikega vzorca prebivalcev Slovenije.

Negativen odnos do tujih naložb
Pri negativnem odnosu do tujih naložb bo potrebno veliko dela, še posebej zato, ker do sedaj za oblikovanje pozitivnega odnosa do teh naložb ni bilo narejenega ravno veliko, medtem ko so nasprotniki tujih vlaganj v Sloveniji več kot desetletje kontaminirali naš medijski prostor. Predlagam, da se, tako kot se je pri refendumih za vstop Slovenije v NATO in EU oblikuje sistematična medijska kampanja, na katere čelo naj se postavijo politični voditelji, ki naj za oblikovanje konstruktivnega odnosa do tujih naložb tudi javno sprejmejo odgovornost.

Preobremenjenost podjetništva z administrativnimi zadevami
Zaposleni v javnem sektorju imajo drugačne motive kot zaposleni v zasebnem sektorju, še več, zaposleni v javnem sektorju pogosto vsaj implicitno merijo svojo "produktivnost" s številom dokumentov, ki proizvedejo, pri tem pa pri izdelavi takih dokumentov pogosto ne sodelujejo tisti, ki jih ti dokumenti zadevajo. Prav tako manjka povratna zveza, s katero bi podjetniki lahko hitro in učinkovito sporočali državnim organom probleme z neživljenjskimi predpisi, ki ne koristijo nikomur. 19

Zaradi tega predlagam, da se ustanovi stalni organ za izmenjavo podatkov o delovanju zakonov, ki bo informacije o uspehih in neuspehih posameznih zakonskih rešitev posredoval zakonodajalcu, tako da bo ta lahko zakone čim hitreje izboljševal in prilagajal potrebam. Bistveno pri takem organu je, da mora biti njegovo delovanje čim bolj neformalno zastavljeno in javno.

Preplitek in nediferenciran finančni sistem
Preplitek in nediferenciran finančni sistem je v veliki meri posledica prekomerne zaščite, ki so jo pod krinko nacionalnih interesov uživale domače banke. Zaradi tega bi bilo potrebno bistveno povečanje števila resnih tekmecev na našem finančnem trgu, kjer prevladuje regionalna usmerjenost.

18 V času pisanja tega dokumenta je UMAR zadolžil avtorja tega besedila, da sistematično preuči problem konkurence in dejavnikov, ki omejujejo konkurenco v Sloveniji. Pričakujemo lahko, da bodo rezultati te študije znani do konca avgusta 2004.
19 Tipičen primer je zahteva, da morajo imeti natakarji tudi v najbolj zanikrni beznici opravljeno gostinsko šolo, pri čemer se v gostinski šoli učijo elementov vrhunske strežbe, ki jih pri svojem delu nikoli ne bodo potrebovali. V takih primerih mora o kvalifikacijah odločati trg.

Pričakovati je, da bodo z našo priključitvijo EU in uvedbo Evra, ki je pričakovana za leto 2007, te težave na naš realni sektor vplivale manj kot do sedaj, saj bodo podjetja in potrošniki lahko iskali posojila in trgovali z vrednostnimi papirji tudi s partnerji v EU, pri čemer pa devizno tveganje ne bo igralo nikakršne vloge več. Zaradi tega posebnih ukrepov gospodarske politike, razen tega, da se finančni trg maksimalno odpre tuji konkurenci, ni potrebno uvajati, saj bi taki ukrepi najverjetneje vodili le do povečanega administriranja.

EKONOMSKA POLITIKA

Ali bi morala država izdelati "vizijo" z opredelitvijo konkurenčnih dejavnosti, ki jih podpira?
Ne! Razlog je v tem, da državni aparat, oziroma državni uradniki, nimajo informacij o produktivnosti, cenah in tehnologijah, ki bi bile boljše od tistih, ki jih imajo udeleženci na trgu. (Če jih imajo, potem je v gospodarstvu nekaj zelo narobe.) Zato pri izdelavi konkurenčne vizije in "iskanju zmagovalcev" ne morejo biti bolj uspešni od tistih posameznikov, ki izbirajo zmagovalce na trgu tako, da zanje "glasujejo" s svojimi kapitalskimi vložki in ki so za svojo vizijo pripravljeni poseči v denarnico.

Poleg tega pa državni uradniki pri poseganju v gospodarstvo niso enako motivirani za uspeh svojih posegov kot tisti udeleženci na trgu, ki se za posege odločajo za to, da bodo z njimi zaslužili. Denarna izguba državnih uradnikov je pri takih posegih ali iskanju vizije minimalna ali celo nična. Zaradi tega bi moral biti potrebni pogoj za to, da se državni uradniki (in prek njih država) lahko udeležujejo izgrajevanja nekakšnih vizij gospodarskega razvoja ta, da morajo resnost svojih pogledov in vizij dokazati tako, da ob oblikovanju ukrepov ekonomske politike deponirajo upoštevanja vreden del svojega premoženja na posebnem računu, kjer ta sredstva ostanejo, dokler se predlagani ukrepi v celoti ne uresniči. Cilje je zaradi tega potrbno zastaviti na merljive načine, ravno tako pa je treba preverjati doseganje teh ciljev.

Smotrno pa je, da država predvsem s svojimi "mehkimi instrumenti" podpre povezovanje področij, ki imajo kritično maso raziskovalcev, podjetij, prenosa znanja iz akademske sfere v gospodarstvo in tako naprej, predvsem z namenom, da jim olajša medsebojno sodelovanje. Vendar mora v takšnem primeru postaviti operativno merljive cilje, ki jih želi doseči in njihovo uresničitev tudi brezpogojno zahtevati. V nasprotnem primeru lahko pričakujemo oblikovanje monopolne rente s strani tako podprtih institucij. Rezultati monopolne rente so lahko podobni tistemu, kar imamo danes - znanost, ki izjemno veliko publicira in se ne povezuje s trgom, ter tendenco, da večina raziskovalcev preferira gotovost v znanosti (objavljanje znanstvenih člankov) pred negotovostjo na trgu (razvijanje novih izdelkov in storitev).

Koliko naj se država vmešava v gospodarstvo? Ali se sploh še lahko?
Država naj se v gospodarstvo ne vmešava, razen v naslednjih primerih: 1. Da zagotovi čim boljše delovanje trgov in regulira monopole. Pri tem je v glavnem mišljeno kvalitetno razsojanje v primerih zlorabe prevladujočega položaja na trgu in kar se da hitro in pravično razsojanje v sodnih primerih.
2. Da intervenira takrat, kadar gre za suboptimalno delovanje trgov zaradi zloma koordinacije, ali Pareto suboptimalnih izidov delovanja trga, ki so posledica tako imenovane zapornikove dileme in tistih motenj, ki nastanejo zaradi manjkajočih trgov. Primer zloma koordinacije je na primer bančna panika, ki jo mora preprečevati monetarna oblast (torej širša država); primer motenj, ki nastanejo zaradi manjkajočih trgov pa je onesnaževanje in prometna gneča na "zastonj" cestah.
3. Ter da skrbi za proizvodnjo javnih dobrin in za subvencioniranje tistih dejavnosti, ki imajo pozitivne eksternalije za družbo. Primer koristnega subvencioniranja je subvencioniranje izobraževanja; primer
4. Drugi posegi, torej subvencioniranje podjetij ali panog, kontrola cen (kadar ne gre za monopole), iskanje "perspektivnih panog" in podobno pa je nedopustno iz razlogov, ki so našteti že v prejšnji točki.

Vkolikor pa se država vendarle odloči za posege, ki so nanizani v točki 4. zgoraj, pa morajo tisti državni organi in državni uradniki, ki zagovarjajo take posege, za svoje intervencije odgovarjati z lastnimi kapitalskimi vložki. (Slednje je enako kot v zgornji točki.) S tem se bo možnost moralnega hazarda zmanjšala, saj bodo interesi državnih uslužbencev povezani s tem, da je njihova intervencija kar se da kvalitetna.

Dodatno je pomembno, da se državni posegi v gospodarstvo, če so že nujno potrebni, analizirajo s prijemi "cost-benefit" analize. Brez tega potrebnega pogoja intervencije ne bi smele biti dovoljene.

POLITIČNO EKONOMSKA VPRAŠANJA

Ali je domače lastništvo lahko garancija za ohranjanje ali razvoj vitalnih dejavnosti?
Ne! Velja povedati, da je problem določanja "vitalnih" dejavnosti v svojem bistvu enak državnemu določanju vizije, oziroma izbiranju zmagovalcev. Panoge, oziroma managerji v panogah in podjetjih , ki želijo uživati državno zaščito pred konkurenco, se zato lahko z lobiranjem proglasijo za "vitalne" in preprečijo, da bi jih prevzeli tujci. Naj dodam, da teza, da domače lastništvo garantira ohranjanje katerekoli dejavnosti, nima empirične podpore. Če je neka dejavnost uspešna, bo obstala ne glede na lastništvo, če pa ni uspešna, pa bi nedopustno, da bi jo (ponavadi s subvencijami, lahko tudi prikritimi), ohranjali pri življenju na račun družbe in to le zato, ker je v domači lasti.

Kakšna je vloga patriotizma v gospodarstvu?
Empiričnih raziskav na to temo ni. Patriotizem se verjetno izkaže za motivator takrat, ko je država v vojni in je potrebno iz vseh produkcijskih dejavnikov iztisniti čim več, vendar imamo tudi za to tezo le anekdotne dokaze. Sistematičnih empiričnih dokazov za vlogo patriotizma v gospodarstvu pa ni.

Ali multinacionalke lahko ogrožajo nacionalne interese?
Odgovor na to vprašanje je ključno odvisen od tega, kako opredelimo nacionalni interes. Zaradi tega, ker nacionalni interes ni enolično definiran, lahko pri tem vprašanju pričakujemo zelo dolgo debato, ki pa najverjetneje ne bo dobila sklepa, ki bi ga bilo mogoče uporabiti v praksi.

Če gre za to, da bi multinacionalke zniževale življenjsko raven, uničevale delovna mesta in podobno (kar se pogosto sliši v zvezi s tem), potem je odgovor negativen. Dejansko gre za to, da morajo multinacionalke spoštovati naš pravni red - če je temu pogoju zadoščeno, potem ni razloga, da bi se do naših državljanov vedle drugače, kot se do njih vedejo domača podjetja.

Kako še bolj vzpodbuditi domače podjetništvo in iniciativo?
Povedati je treba, da moramo spodnujati treba podjetništvo v celoti, ne samo domače. Zgoraj našteti ukrepi k izboljševanju konkurenčnosti bodo tudi spodbujali podjetništvo.

LITERATURA
Kotnik Patricia in Mićo Mrkaić, Inovacijska dejavnost slovenskih podjetij: obseg in učinki kapitala znanja, 2002

Mencinger Jože, Does foreign direct investment always enhance economic growth? Kyklos, 2003

Mrkaić Mićo, The Growth of Total Factor Productivity in Slovenia, Post-Communist Economies, 2002

Monti Mario: Competition in Professional Services: New Light and New Challenges, govor pred Bundesanwaltskammer, Berlin, 21. marec 2003

Mrkaić Mićo, Izkoriščanje človeka po vrtcu, Finance, 2003

Pavlič-Damijan Jože, Nemerljivi učinki znanosti, Finance, 2003

Tanzi Vito in Schuknecht Karl, Public Spending in the 20th Century, Cambridge University Press

Peter F. Orazem in Milan Vodopivec, Do Market Pressures Induce Economic Efficiency: The Case of Slovenian Manufacturing, 1994-2001, working paper

No documents found