Dr. Dušan Plut
Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, Univerza v Ljubljani

Globalnost podnebnih sprememb-globalnost izzivov

Globalne podnebne spremembe zaradi antropogenega naraščanja koncentracije toplogrednih plinov v ozračju so na vrhu planetarnih okoljskih problemov. Nobenega dvoma ni, da so v zadnjih sto letih številne človekove dejavnosti pomembno povečale količine toplogrednih plinov v zemeljskem ozračju (Middleton, 2003). Na državnem in lokalnem nivoju so bili izvedeni nekateri posamezni ukrepi za zmanjševanje toplogrednih emisij, vendar niso mogli preprečiti globalnega naraščanja toplogrednih plinov in krčenja svetovnih gozdov. Tudi v primeru bistvenega zmanjšanja globalnih emisij toplogrednih plinov v naslednjih desetletjih se bodo v 21. stoletju po napovedih podnebni sistemi še naprej spreminjali. Številni znanstveniki sodijo, da je v primeru podnebnih sprememb potrebno uporabi princip previdnosti in nemudoma ukrepati ter zmanjšati obseg in intenzivnost posledic podnebnih sprememb (Hardy, 2003).

Kljub opozorilom o civilizacijski zgrešenosti in tveganosti nadaljnjega povečevanja emisij toplogrednih plinov, so se tudi v 90. letih 20. stoletja globalne emisije ogljika povečale še za 9,1 % (Dunn, Flavin, 2002, s. 34). Emisije ogljikovega dioksida (CO2) so na začetku 21. stoletja bile ocenjene na 28,2 milijard ton letno, do tega 23,1 milijarde ton predstavljajo antropogene emisije CO2, 5,1 milijarde ton CO2 pa je posledica krčenja tropskih gozdov (+/- 50 %) oziroma 10-30 % vseh dodatnih emisij (Sustainable development…, 2003, s. 175, 179). Po podatkih Svetovne agencije za energijo (IEA, 2003) so globalne antropogene emisije CO2 leta 1973 bile 15,7 milijarde ton, leta 2001 pa 23,7 milijarde ton, 1,1 milijarda prebivalcev gospodarsko razvitih držav (19 % svetovnega prebivalstva ) pa je prispevala 12,5 milijarde vseh antropogenih emisij CO2 (53 % vseh emisij). Za zmanjševanje emisij plinov tople grede so torej najbolj odgovorne gospodarsko razvite države in nekdanje evropske socialistične države, kjer je konec 20. stoletja okoli 20 % svetovnega prebivalstva proizvajalo okoli 63 % emisij ogljika, 80 % prebivalcev držav v razvoju pa 37 % (Dunn, Flavin, 2002, s. 38). Vendar so še leta 1997 v državah OECD podpore premogu znašale 8 milijard USD (Sustainable development…, 2003, s. 177).

Leta 2001 je povprečen Zemljan prispeval 3,9 tone CO2, prebivalec razvitih držav 11,0 ton, Slovenije 7,6 tone, Kitajske 2,4 tone in Afrike le 1,2 tone. Evropska komisija predvideva, da se bodo emisije CO2 v obdobju 2000-2030 brez potrebnih ukrepov povečevale za 2,1 % na leto oziroma 1,1 % letno na prebivalca, BDP pa se naj bi povečal za 1,9 % na leto (European Energy…, 2003). Leta 2000 so bile svetovne emisije CO2 23,5 milijard ton, leta 2030 pa naj bi znašale 44,1 milijarde ton oziroma povečanje za 88 %.

Številne vidike bodočih podnebnih sprememb je zelo težko odkriti in natančno napovedati. Vendar obstoja dovolj podatkov in modelov, da bodo posledice podnebnih sprememb v prihodnost povzročile številne, praviloma negativne vplive na naravne in antropogene sestavine geografskega okolja ter s tem neposredno in posredno močno vplivale na dejavnosti človeštva, blagostanje in kakovost življenja. Opozorila o zelo verjetnem vplivu antropogenih posegov na svetovno podnebje so vse bolj zaskrbljujoča. Večina strokovnjakov torej sodi, da bodo spremembe podnebja v 21. stoletju bistveno, praviloma negativno vplivale na planetarne ekosistme, ogrožale opravljanje življenjsko pomembnih ekosistemskih funkcij, zmanjšale biotsko raznovrstnost, otežkočale materialno dejavnost človeštva in poslabšale bivalne pogoje. V primeru nadaljevanja dosedanjih trendov se bodo emisije toplogrednih plinov do konca 21. stoletja podvojile (Yamin in Depledge, 2004). Kljub številnim opozorilom so se tudi v zadnjem desetletju povečale globalne emisije toplogrednih plinov, prav tako se je nadaljevalo krčenje zlasti tropskih gozdov in s tem povezano dodatno sproščanje CO2. Večina napovedi sodi, da bi bilo potrebno dosedanje emisije toplogrednih plinov glede na količino leta 1990 do srede 21. stoletja na globalni zmanjšati vsaj za okoli 60 %, v gospodarsko razvitih državah pa za 70-80 % oziroma za faktor 4. V primeru, da ne bo prišlo do bistvenih sprememb v dosedanjih energetskih in emisijskih trendih, pa se bodo emisije po napovedih Svetovnega energijskega sveta v obdobju 1990-2020 po zmernem scenariju planetarne emisije CO2 skoraj podvojile (Plut, 2004).

Zmanjševanje emisij toplogrednih plinov zahteva drugačen pristop kot reševanje večine drugih okoljskih problemov (Strategija zmanjševanja…, 2000). Vzrok temu je, da za zmanjševanje emisij dejansko ni na razpolago čistilnih naprav, ki bi omogočale njihovo učinkovito zmanjševanje po načelu “na koncu pipe”, kot je to na primer mogoče pri emisijah SO2, ki so še nedavno dominirale kot osrednji okoljski problem. Emisije toplogrednih plinov je mogoče zmanjševati zlasti z zamenjavo tehnologij, zamenjavo goriv in surovin ter zmanjšanjem obsega ali opustitvijo nekaterih dejavnosti.

Ocena dosedanjih globalnih strategij glede podnebnih sprememb-Kjotski sporazum

Politične odgovore na podnebne spremembe lahko uvrstimo v dve skupini (Middleton, 2003, s. 192): preventivne, z ciljem zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in kurativne, usmerjene v prilagajanje na podnebne spremembe. Večina držav sveta je postopoma sprejela stališče, da je potrebno zmanjšati emisije toplogrednih plinov in izdelati strategije na spremenjene podnebne spremembe. Vendar so dejanski ukrepi na državni in zlasti na globalni ravni zelo oddaljeni od želenih, ki bi v naslednjih dvajsetih letih vsaj stabilizirali globalne emisije in omogočili pravočasno ter učinkovito prilagajanje na drugačne podnebne razmere.

Mednarodna konvencija za podnebne spremembe v okviru OZN (UNFCCC) je v zgodnjih 90. letih neuspešno poskušala doseči obvezujoči sporazum o globalni stabilizaciji emisij toplogrednih plinov do leta 2000 glede na stanje v letu 1990. Države v razvoju so predlogu sporazuma nasprotovale, saj so razvite države kot največje proizvajalke emisij najbolj odgovorne za njihovo zmanjševanje, hkrati pa imajo intitucionalne in finančne možnosti. Leta 1997 so se v starorodavni japonski prestolnici Kiotu zbrali predstavniki več kot 160 držav in podpisali pomemben protokol k Okvirni konvenciji o podnebnih spremembah iz leta 1992. Tako se je zlasti na pobudo EZ začel dolgotrajen in finančno zelo zahteven proces ponovnega vzpostavljanja globalnega ravnovesja med ozračjem našega planeta in človeško vrsto. Po Kjotskem sporazumu (protokolu) pa se naj bi emisije plinov tople grede v razvitih državah (in evropskih državah prehoda, vključno z Rusijo) do leta 2008-2012 zmanjšale za 5,2 % glede na leto 1990, cilji za države v razvoju pa niso bili opredeljeni. Predviden je torej zelo postopen, a vztrajen (upajmo!) spust z nakopičene gore toplogrednih plinov, nastalih zaradi dejavnosti človeštva v zadnjih sto letih. Končni cilj je doseči ustalitev koncentracij toplogrednih plinov v ozračju na ravni, ki bo preprečila nevarno človekovo poseganje v podnebni sistem. Ta glede na današnje stanje sicer višja vsebnost ogljika v ozračju naj bi bila dosežena v takšnem časovnem obdobju, ki ekosistemom dovoljuje naravno prilagoditev spremembi podnebja in ne ogroža pridobivanje hrane ter hkrati omogoča sonaravni gospodarski razvoj.

Ključni, glede držav fleksibilno zasnovani instrumenti in ukrepi za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov po Kjotskem sporazumu so (Europe's Environment, 2003, s. 128):
1. zmanjševanje emisij s spremembami v energetskem sektorju;
2. zmanjševanje drugih emisij toplogrednih plinov v različnih dejavnostih;
3. povečanje ponorov ogljika (npr. načrtno pogozdovanje);
4. uporaba različnih Kjotskih mehanizmov.
V razliko od neobvezujočega, splošnega dogovora šestih držav leta 2005 (ZDA, Avstralija, Japonska, Južna Koreja, Kitajska in Indija) predstavlja ti. Kjotski sporazum (1997) o zgolj nekaj odstotnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov bolj primerno osnovo, skromen, a pomemben prvi korak za globalno uspešnejšo akcijo. Tudi v primeru uresničevanja cilja Kjotskega sporazuma pa se bodo globalne emisije do leta 2010 z veliko verjetnostjo povečale (Hardy, 2003).

Kjotski sporazum torej pomeni sicer s precejšnjo zamudo sprejet, začetni korak dolgotrajnega in večplastno (zlasti finančno) zahtevnega globalnega procesa upočasnjevanja podnebnih sprememb v celotnem 21. stoletju. Zgolj 5,2 % zmanjšanje emisij toplogrednih plinov razvitih držav v dvajsetletnem obdobju (1990-2010) ne bo bistveno prispevalo k stabilizaciji svetovnega podnebja. Kjotski sporazum še niso podpisale vse gospodarske razvite države, prav tako niso določene obveznosti držav v razvoju, tudi konkretne sankcije v primeru neudejanjanja glavnega cilja niso predvidene. Države, ki ne bodo uresničile sprejete obveze, bodo za »kazen« v obdobju po Kjotskem sporazumu imele večje obveznosti glede nadaljnjega zmanjševanja toplogrednih emisij. Z določenega zornega kota je tudi sporno dejstvo, da je del obveznosti mogoče izpolniti na račun povečevanja ponorov za ogljik s pomočjo večjega skladiščenja ogljika v gozdnih ekosistemih. Vsekakor pa ni umestno prezreti pozitivne, simbolne sporočilne note Kjotskega sporazuma, ki prepoznava okoljsko globalizacijo in naravne omejitve (omejene zmogljivosti planeta za sprejemanje emisij toplogrednih plinov, izčepavanje zalog fosilnih goriv) prebivalstvene in gospodarske, količinske rasti. Pozitivno je tudi dejstvo, da sporazum prepoznava bistveno večjo okoljsko odgovornost gospodarsko razvitih držav, ki so v preteklosti in sedaj prispevale nekajkrat več emisij ogljika na prebivalca kot to velja za države v razvoju. Kjotski sporazum pomen zgolji prvi korak k ti. okoljski enakosti vseh prebivalcev planeta, ki imajo po načelih okoljske etike enake dolžnosti in pravice do varovanja in uporabe deleža naravnih virov in obremenjevanja geografskega okolja planeta.

Kljub kritičnim pripombam ostaja Kjotski sporazum v odsotnosti drugih primernih alternativ najbolj zanesljiva pot za svetovno sodelovanje in delovanje glede podnebnih sprememb (Dunn, Flavin, 2002, s. 48). Potrebno pa je upoštevati, da bi bilo potrebno za stabilizacijo podnebnih sprememb globalne emisije toplogrednih plinov zmanjšati vsaj za 60 % glede na raven iz leta 1990, torej več kot prepoloviti (Elliot, 2003, s. 38).

Globalna zasnova potrebnih odzivov na podnebne spremembe

Globalne podnebne spremembe so skupni rezultat materialnega vzorca človeštva, ki v želji za potrebnim splošnim dvigom materialnega blagostanja ne upošteva planetarnih okoljskih omejitev. Človeštvo, vse države sveta so prvič v zgodovini pred izredno zahtevnim, civilizacijsko pomembnim izzivom, katerega lahko primerjamo s kmetijsko revolucijo pred 10 000 leti in industrijsko revolucijo pred 200 leti. Če sta bila navedena izziva žariščno usmerjena v povečanje blagostanja na račun povečanih pritiskov na okolje, naravne vire, je sedaj pred nami bistveno drugačna civilizacijska naloga: dvig kakovosti življenja celotnega človeštva v okviru globalnih in lokalnih okoljskih omejitev. Prvič v zgodovini človeštva smo torej zaradi netrajnostnega in globalno ter trajno nesprejemljivega obstoječega vzorca razvoja s količinsko rastjo proizvodnje in potrošnje pred hkratnimi okoljskimi, tehnološkimi, gospodarskimi, družbenimi (socialnimi), političnimi in etičnimi izzivi: kako zagotoviti gospodarski napredek (dohodek) za vse prebivalce planeta (socialna varnost) brez ogrožanja prihodnosti človeške vrste in celotne biosfere (okoljska odgovornost).

Podnebne spremembe oziroma odzivi nanje bodo zaradi njihove večplastne globalne teže dejansko civilizacijski kazalec (ne)uspešnosti človeške vrste na izziv okoljske globalizacije, ko človeštvo kritično presega sicer veliko zmogljivost globalnih ponorov glede toplogrednih plinov. Dejstvo je, da so podnebne spremembe izredno kompleksen globalni okoljski problem, saj so emisije toplogrednih plinov prisotne v ključnih dejavnostih, od energetike, prometa, industrije do kmetijstva. V razliko od proizvodnje snovi, ki uničujejo stratosferski ozon, zahtevajo ukrepi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov obsežne investicije v rabo nefosilnih virov energije in prometne sisteme, prinašajo potrebo po spremembi življenjskega stila, lahko tudi v začetnem obdobju zmanjšajo gospodarsko rast (Fermann, 1997).

Človeštvo je na globalnem, državnem, regionalnem in lokalnem nivoju zaradi sprememb podnebja pred dvojnim civilizacijskim izzivom (Middleton, 2003; Impacts of Europe's…, 2004):

1. zmanjševanje emisij toplogrednih plinov;
2. prilagoditev na pričakovane posledice podnebnih razmer.
V primeru nadaljevanja sedanjih trendov povečevanja emisij toplogrednih plinov in s tem povezanimi podnebnimi spremembami se bodo negativne posledice na geografsko okolje in človeštvo bistveno povečale, zato so nujni odzivi človeštva, tako prilagoditve kot tudi odločni in hitri ukrepi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (Kemp, 2004). Preventivni ukrepi, vključno s pravočasno prilagoditvijo na podnebne spremembe so učinkovitejši in cenejši. Ukrepanje je nujno, saj ni izključeno, da bodo podnebne spremembe silovitejše kot kažejo sedanje napovedi.

Podnebne spremembe namreč prinašajo potencialno nepovratne škode, odzivi pa zahtevajo pa dolgoročno načrtovanje, upoštevanje regionalnih posebnosti, časovnega odloga med vzroki in učinki, znanstveno negotovost spoznanj in kompleksnost problematike ter geografske razlike med tistimi, ki prispevajo največ emisij toplogrednih plinov ter tistimi, ki bodo zaradi podnebnih sprememb najbolj prizadeti (Yamin in Depledge, 2004). Njihove posledice bodo vse večje, v kolikor ne bo prišlo do zmanjšanja rabe fosilnih goriv, pri potrebnem prehodu bo ključna vloga vlad.

Podnebne spremembe se bodo z različno intenzivnostjo pojavljale v vseh regijah sveta, zato odsevajo medsebojno odvisnost, ranljivost držav in zahtevajo tesno ter močno mednarodno sodelovanje. Po mnenju Fermanna (1997, s. 11,12) verjetno bolj kot katerikoli drug okoljski problem potrjujejo globalno razsežnost in s tem povezano nujnost globalnih odzivov, akcij. Obstoja pa velika asimetrija med državami, ki na prebivalca prispevajo največ emisij toplogrednih plinov in državami, ki bodo zaradi podnebnih sprememb najbolj prizadete. Navedeno dejstvo, skupaj z razlikami v dohodkih med državami povzročiteljicami in ogroženimi državami, dodatno otežuje iskanje rešitev na globalni ravni. Učinkovit globalni pristop k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov pa bo moral upoštevati in zmanjšati nasprotja med kratkoročnimi in dolgoročnimi interesi, potreb sedanjih in prihodnjih generacij, gospodarskimi in okoljskimi cilji, posameznimi interesi držav in svetovno skupnostjo.

Nujne so državne podpore modelu materialnega razvoja, ki je glede emisij ogljika manj intenziven od sedanjega, sredstva za raziskave in razvoj se naj usmerijo v tehnologije za rabo obnovljivih naravnih virov (Yamin in Depledge, 2004). Tehnološki razvoj, večja podpora raziskavam alternativnih virov, okolju naklonjene tržne odločitve, vključno s polnimi cenami energije (vključevanje okoljskih stroškov rabe različnih vrst energije) so nujne za večje globalno zmanjšanje toplogrednih emisij.

UKREPI ZA ZMANJŠEVANJE EMISIJ CO2 - ukinitev subvencij za rabo fosilnih goriv - upoštevanje okoljskih škod proizvodnje in rabe energije pri ceni energije - odpravo monopolov, ki nadzorujejo v večini držav proizvodnjo in potrošnjo električne energije, plina in nafte - davek na ogljik, vendar ne kot edini ukrep - spodbujanje investicij v učinkovito rabo energije - kombinirana proizvodnja in uporaba toplote ter električne energije (kogeneracija) - spodbujanje raziskovanja in uvajanje tehnologij rabe obnovljivih energetskih virov - podpore javnemu prometu in nemotoriziranemu individualnemu prometu - spodbujanje vlaganj v večjo rabo decentraliziranih obnovljivih virov - nižje cene za okoljsko primernejše modele vozil - davčne olajšave in ugodnejša posojila za smotrno rabo energije in večjo rabo obnovljivih enrgetskih virov - ohranjanje gozdov in neonesnaženih oceanov

Evropska agencija za okolje (EEA) sodi, da sta za obsežno globalno zmanjševanje emisij toplogrednih plinov ključno energetsko polje, zlasti (Impacts of Europe's…, 2004, s. 16):
1. povečanje globalnega deleža rabe obnovljivih virov energije;
2. bistveno povečanje učinkovite rabe energije.
Zmanjšanje globalnih emisij ogljika bo torej zahtevalo temeljne spremembe v obstoječem razvoju energetike. Po konferenci v Riu je prišlo do nekaterih pozitivnih premikov v razvoju tehnologij za zmanjševanje emisij ogljika, ki vključujejo tržno uvajanje vetrnih turbin, odpravljanje industrijskih plinskih emisij, pojav visoko učinkovitih vodiko-električnih avtomobilov in razvoj tehnologij gorilnih celic (Dunn, Flavin, 2002, s. 30). Velik potencial je v razvoju stotin že obstoječih tehnologij za učinkovito rabo energije v gradbeništvu, prometu in industriji.

USMERITVE ZA SONARAVNO SVETOVNO ENERGIJSKO STRATEGIJO
Globalna, trajno uravnotežena energijska strategija bi glede neobhodnosti zmanjševanja efektov plinov tople grede morala vsebovati:
1. varčevanje z energijo in zmanjšanje energijske porabe fosilnih goriv;
2. nadomeščanje fosilnih goriv z večjim deležem ogljika © s fosilnimi viri, ki vsebujejo manjše deleže C in ostalih plinov (zemeljski plin kot osnovno gorivo prehoda);
3. zaustavitev krčenja gozdnih površin in zmerno pogozdovanje v posameznih območjih;
4. zmanjšanje emisij NOx, CH4, popolna opustitev rabe CFC in halonov;
5. razvoj tehnologij in pospešen prehod na obnovljive vire, postopen prehod na sončno/vodikovo tehnologijo;
6. tudi okoljsko (emisijsko) zasnovana svetovna in nacionalna cenovna politika goriv;
7. sprejetje in izvajanje planetarne konvencije o takojšnjemu začetku radikalnejšega zmanjševanja emisij plinov tople grede (tudi CO2), zasnovane na enaki pravici vseh Zemljanov do virov ozračja;
8. okrepljena pomoč državam v razvoju pri zagotavljanju primerne in okolju prijaznejše energijske oskrbe.


Prilagajanje na pričakovane vplive podnebnih sprememb

Sodobne raziskave kažejo, da so npr. postale obsežne poplave bolj pogoste, kot so predvidevali modeli klimatskih sprememb (Sustainable development…, 2003, s. 181). Zato je razen strategij zmanjševanja emisij toplogrednih plinov nujna izdelava ti. adaptacijskih strategij podnebnim spremembam, z ukrepi prilagajanja na pričakovane vplive podnebnih sprememb na državnem, regionalnem in lokalnem nivoju (Preglednica) (Impacts of Europe's…, 2004, s. 81). Kot del geografskega okolja se je človeštvo v celotni zgodovini prilagajalo na spremembe okolja. Tudi v primeru podnebnih sprememb se bo človeštvo morala prilagoditi na spremembe v bivalnem okolju in razpoložljivosti naravnih virov (zlasti vodnih) ter spremenjene razmere za dejavnosti (zlasti v kmetijstvu, gozdarstvu, gradbeništvu in vodnemu gospodarstvu). Vendar zgodovinske izkušnje kažejo, da bodo v primeru stopnjevanja podnebnih sprememb stroški prilagajanja verjetno presegli stroške reševanja vzrokov podnebnih sprememb ali pa bodo kumulativni učinki sprememb presegli zmogljivost družbe, potrebni bodo torej zlasti učinkoviti ukrepi za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov na raven zmogljivosti ponorov (Kemp, 2004).

Ukrepi strategije prilagajanja na podnebne spremembe

Vpliv podnebne spremembe	Primeri, ukrepi prilagajanja
Povečanje temperatur	-spremembe oblikovanja, gradnje zgradb glede na višje temperature in povečano potrebo po ohrajevanju v poletju
Padavinski in pretočni ekstremi	-pretehtana gradnja jezov, nasipov in drugih protipoplavnim objektov -prilagoditev mestnih kanalizacijskih sistemov na ekstremne odtoke ob neurjih -ohranjanje poplavnih območij
Krčenje ledenikov, snežnega pokrova	-prilagajanje HE v porečjih z ledeniki na zmanjšanje poletnih pretokov in povečanje zimskih pretokov zaradi višjih temperatur -prilaganje alpskega smučanja na zmanjševanje in trajanje snežne odeje; snežni topovi so zgolj kratkoročna rešitev -potreba zaščite habitatov domačih ljudstev (in živali)
Dvig morske gladine	-spremembe infrastruktur v ogroženih območjih, npr. v pristaniščih, okrepitev objektov protipoplavne zaščite -spremembe rabe in poselitve v nižje ležečih obalnih območjih
Spremembe v biosferi	-prilagoditev ribolova in turizma pogostejšemu cvetenju morja -prilagoditev ribištva spremenjenim območjem bivanja morskih vrst -razglasitev ekoloških rezervatov vrst v gorskih območjih za zmanjšanje dodatnega pritiska rabe zemljišč in turizma
Spremembe v kmetijstvu	-spremembe v kmetijski pridelavi zaradi daljše vegetacijske dobe -razvoj dveh žetev na sezono -razvoj novih sort -spremembe kmetijske prakse, kmetijskih rastlin v občutljivih območjih (poplavnih, sušnejših)
Vplivi na človekovo zdravje	-izobraževanje za dvig zaščite pred večjo izpostavljenostjo določenim boleznim -dvig osveščenosti glede nevarnosti izpostavljanja v vročinskih obdobjih

Vir: EEA, 2004

Zaključek

Izgube svetovnega gospodarstva zaradi naravnih nesreč kot posledic globalnega segrevanja naj bi v naslednjih desetih letih dosegle 150 milijard USD na leto in se vsakih 10 let podvojile (Sawin, 2003). Državne podpore rabi fosilnih goriv pa so letno okoli 120 milijard USD, najmanj pa se namenja za zemeljski plin, ki je glede na proizvedene emisije ogljika na enoto energije najbolj sprejemljiv med fosilnimi gorivi (Dunn, 2001). Ocene kažejo, da bodo negativni vplivi podnebnih sprememb sredi 21. stoletja ob nadaljevanju znašali okoli 300 milijard USD na leto. Zato se predvideva nova dinamika investiranja, spremembe od vlaganja kapitala v goriva ogljika k obnovljivim virom, energetsko učinkovitim programom, uporabnim javnim prometnim sistemom (Dunn, Flavin, 2002, s. 41). Zaradi zelo različnega startnega položaja in vloge fosilnih goriv pri posameznih državah je zelo težko oceniti skupne stroške in koristi udejanjanja Kjotskega sporazuma. Potrebno pa je upoštevati, da bi izrazita sprememba podnebja pomembno vplivala na znižanje splošnega blagostanja in kakovosti življenja (Yamin in Depledge, 2004). Upoštevati je potrebno dejstvo, da je ocena finančnih posledic podnebnih sprememb zelo negotova, praviloma pa znaša za sredo 21. stoletja 1-2 % BDP (Fermann, 1997, s. 43). Za stabilizacijo emisij CO2 bi bilo na globalni ravni potrebno nameniti vsaj 0,5-1 % svetovnega BDP. Vendar je potrebno upoštevati tudi ti. »stranske«, vzporedne pozitivne zdravstvene, ekonomske, družbene in tudi okoljske učinke zmanjševanja emisij toplogrednih plinov. Tako naj bi 15 % zmanjšanje emisij CO2 (zmanjšanje rabe fosilnih goriv) emisije SO2 in prašne delce zmanjšalo za 24 % ter NOx za 8 % (Hardy, 2003).

Dosedanji način globalizacije gospodarstva in liberalizacije svetovne trgovine ne izhaja iz vgrajevanja okoljskih stroškov v ceno proizvodov in storitev, gospodarski razvoj (pojmovana kot količinska rast) poteka na škodo okolja in slabšanja podnebnih pogojev za prihodnje generacije. Najbolj primerna pot za prilagajanje revnih, ranljivih in gospodarsko razvitih držav na podnebne spremembe je povečana globalna in državne podpore sonaravnemu, zmogljivostim okolja prilagojenemu gospodarskemu razvoju, zlasti prehodu energetske osnove človeštva od fosilnih k obnovljivim energetskim virom. Tudi na tem polju se čuti pomanjkanje osrednje svetovne avtoritete za reševanje globalnih problemov. Svet potrebuje »varnostni« svet ZN za okolje, ki bi se ukvarjal tudi s podnebnimi spremembami.

Kljub pomembnih pomanjkljivostim predstavlja udejanjanje Kjotskega sporazuma in čimprejšnja konkretna vključitev tudi držav v razvoju globalno osnovo za prepotrebno čimprejšnjo stabilizacijo in zmanjševanje globalnih emisij toplogrednih plinov. Odgovornost razvitih držav je glede na delež v kumulativnih emisij toplogrednih plinov in sedanje emisije na prebivalca največja, hkrati imajo največje finančne in tehnološke zmogljivosti za večplastne spremembe globalne energijske osnove človeštva. Glede na geografske razmere pa bodo morale posamezne države in regije hkrati izdelati še lastne strategije prilagajanje na podnebne spremembe.

Človeštvo je s podnebnimi spremembami stopilo v novo obliko okoljske globalizacije, zato so nujne planetarne, ne zgolj državne podnebne strategije. V 21. stoletju bo moralo človeštvo na eni strani spremeniti energetsko osnovo in okrepiti energetsko učinkovitost ter v drugi polovici 21. stoletja že prednostno uporabljati obnovljive energetske vire. Podnebni sistem je inerten, zato se bo potrebno na podnebne spremembe tudi prilagoditi. Države, regije, občine, mesta morajo razen akcijskega programa zmanjševanja emisij toplogrednih plinov izdelati in udejaniti načrte pričakovanim podnebnim spremembam prilagojenega načina bivanja, dela in preživljanja prostega časa.

Slovenija-prilagajanje podnebnim spremembam in zmanjševanje emisij toplogrednih plinov
S pristopom k Kjotskemu sporazumu je Slovenija sprejela obveznost o 8 % zmanjšanju emisij toplogrednih plinov do obdobja 2008-2012 glede na količino leta 1986. V letu 2002 pa so emisije toplogrednih plinov znašale 20,383 milijonov ton ekvivalentov CO2, kar je bilo le nekaj več kot odstotek pod baznim letom 1986 (ARSO, 2004). Slovenija je v obdobju po letu 1994 ponovno začela povečevati emisije toplogrednih plinov in se je dejansko oddaljevala od ciljev Kjotskega sporazuma. V obdobju 1992-2002 so se emisije toplogrednih plinov povečale za okoli 14 %. Ključni razlog so za skoraj 100 % povečane emisije iz prometa (zlasti osebnega), ki pa še vedno nima celovitega programa razvoja. K porastu pa so prispevale tudi emisije zaradi rabe goriv v gospodinjstvih, komercialnem sektorju in emisije iz odpadkov. Emisije toplogrednih plinov pa je najbolj znižala industrija z gradbeništvom, nekoliko pa tudi kmetijstvo. Zaskrbljujoče pa je dejstvo, da se je v zadnjih letih povečal delež ti. umazane industrije, vključno proizvodnjo aluminija, ki je velik porabnik energije.

Tako je torej nujno potrebno uvesti dodatne ukrepe, zato je vlada RS leta 2003 sprejela Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov. Čeprav za obdobje po letu 2002 ni natančnih ocen emisij toplogrednih plinov, lahko glede na nadaljevanje motorizacije in osebnega prometa ter bistveno povečanje porabe električne energije sklepamo, da se Slovenija oddaljuje od sprejetega Kjotskega sporazuma. Evropska agencija za okolje (EEA, 2003) je Slovenijo glede na 3,5 % zaostanek od Kjotskega sporazuma leta 2000 uvrstila med edino takratno državo kandidatko EZ, ki ni bila na poti udejanjanja zmanjševanja emisij toplogrednih plinov.

Ob pričakovanem tehnološkem razvoju in prehajanju v energetsko učinkovitejšo informacijsko družbo je po sprejeti Strategiji razvoja Slovenije (2005) temeljni razvojno-varovalni cilj Slovenije zmanjševanje sedanje visoke rasti porabe energije vsaj na tisto, predvideno z Nacionalnim energetskim programom ter stabilizacija v obdobju do leta 2020 (2025). To je glede na energetsko intenzivnost Slovenije dejansko dokaj neambiciozen cilj, sodobni trendi pa nas celo od tega cilja oddaljujejo.

Prednostni cilji Slovenije na področju zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2013 so: (i) stabilizacija in smotrna raba energije ter umiritev emisij CO2 iz energetike, (ii) umiritev naraščanja CO2 iz cestnega prometa in (iii) zmanjšanje emisij drugih toplogrednih plinov. Slovenija je z ratifikacijo Kjotskega protokola sprejela obveznost zmanjšanja vseh toplogrednih plinov za 8 % v obdobju 2008-2012 glede na izhodiščne emisije v letu 1986. Po Operativnem (vladnem) programu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov se zmanjševanje povezuje zlasti z dodatnimi ukrepi v največjih virih, v energetiki (pri rabi in pretvarjanju energije) in prometu. Za uresničenje zgornjega cilja mora energetski razvoj Slovenije do leta 2013 v ospredje postaviti ukrepe varčevanja v smeri zmanjšanja rasti porabe energije največ do ravni, določene z nacionalnim energetskim programom, kar bo ob povečevanju gospodarske rasti z energetsko neintenzivnimi investicijami v skladu s cilji Strategije omogočilo, da se bo zmanjševanje energetske intenzivnosti vsaj približalo 3,5% letno. S tem bi Slovenija do leta 2013 več kot razpolovila sedanji presežek nad povprečjem EU-15 in se uvrstila med energetsko učinkovitejše države. Uvožena fosilna goriva se naj nadomešča z rabo tehnološko in gospodarsko izkoristljivih potencialnih obnovljivih virov, ob upoštevanju prostorske, okoljske in družbene sprejemljivosti. Povečevanje deleža obnovljivih virov energije naj bi bilo torej prednostno namenjeno postopni zamenjavi neobnovljivih virov energije, ne pa zadovoljevanju novih, dodatnih potreb po energiji. Temeljni pogoj za uresničitev takih usmeritev je večplastna državna podpora energetsko, surovinsko in emisijsko manj zahtevnim gospodarskim in infrastrukturnim sistemom ter gospodinjstvom. Verjetno je razen stabilizacije porabe energije v obdobju 2006-2013 ter vsaj stabilizacija prometnih emisij, umiritev prometnega obremenjevanja, ki najhitrejše narašča, glavna preizkusna kamna (ne)uspešnosti udejanjanja Kjotskega sporazuma. Trgovanje z emisijskimi dovoljenji in drugi kjotski mehanizmi so sicer dobrodošla pomoč, ki pa zahteva tudi druge ukrepe (npr. višje cene fosilnih goriv zaradi upoštevanja okoljskih stroškov), ki kratkoročno vedno ne prinašajo razvojno-socialnih koristi, vendar so že srednjeročno trajnostno-sonaravno večkratno koristni.

Brez radikalnejših ukrepov Slovenija ne bo dosegla sprejete obveznosti Kjotskega sporazuma o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v povprečju za 8 % v obdobju do 2008 – 2012. Emisije CO2 kot temeljnega toplogrednega plina se naj bi zmanjšale za 1,24 milijona ton, ki so leta 1986 (kot izhodiščno leto) znašale 15,66 milijona ton. V primeru, da se ne bo uresničil akcijski načrt zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, se naj bi do leta 2010 npr. emisije CO2 letno povečevale za 0,5 % (Nacionalni energetski program, 2003). Temeljni razlog za naraščanje so povečane emisije CO2 v cestnem prometu in gospodinjstvih, sicer zmanjšane emisije v energetiki pa so še vedno največji vir emisij. Obveznosti zmanjševanja emisij toplogrednih plinov dodatno izpostavljajo pomen izrabe obnovljivih virov energije (Strategija in kratkoročni…, 2000). Največji potenciali so pri izrabi lesne biomase: sistemi daljinskega ogrevanja, zagotavljanje procesne toplote v industriji, skupinska in individualna kurišča gospodinjstev. Vendar bo potrebno upoštevati, da je les prednostno pomemben za industrijsko rabo, kot neobhodna surovina. Potenciale za izkoriščanje energije vetra v Sloveniji je potrebno natančneje in pilotsko preveriti, predvsem pa dosledno upoštevati okoljevarstvene in naravovarstvene omejitve. Neizkoriščeni so tudi potenciali izrabe bioplina pri fermentaciji živalskih odpadkov, na čistilnih napravah odpadnih voda in odlagališčnega plina ter potenciali geotermalne in sončne energije.

Za obnovljive vire so značilni višji začetni stroški, a poleg okoljskih tudi drugi pozitivni vzporedni učinki, kot na primer zagotavljanje delovnih mest na podeželju pri izkoriščanju lesne biomase. Za večino področij izrabe obnovljivih virov bodo potrebne subvencije za premagovanje praviloma visokih investicijskih stroškov. Potrebno bo postaviti kvantificirane cilje o minimalnem deležu celotne porabe energije iz obnovljivih virov in pripraviti instrumente za dosego teh ciljev. Z nacionalnega vidika in Kjotskega sporazuma pa bi bilo nedopustno, da se obnovljiva energija uporablja za kritje novih potreb po energiji, namesto za postopno nadomeščanje rabe fosilnih goriv. Varčevanje in stabilizacija visoke porabe energije do leta 2010 je temeljna naloga sonaravne strategije slovenske energetike.

Z vidika obvladovanja emisij toplogrednih plinov je pomembno zagotoviti varno obratovanje JE Krško do izteka njene življenjske dobe. Nadomestitev celotne proizvodnje JE z elektrarnami, ki uporabljajo fosilna goriva, bi povzročilo povečanje skupnih emisij toplogrednih plinov v Sloveniji za najmanj 10 %. Seveda pa ne smemo prezreti, da nadaljnje obratovanje JE Krško povečuje količino radioaktivnih odpadkov in obdobje tveganja zaradi možne jedrske nesreče.

Zmanjševanje emisij toplogrednih plinov pri oskrbi z energijo je v veliki meri povezano z odločitvijo o obsegu porabe premogov. Vse projekcije emisij CO2 so ciljno usmerjene v izpolnitev zahtev iz Kjotskega protokola in kažejo na potrebo po zmanjševanju porabe premoga. Okoljskim in ekonomskim argumentom za zmanjšanje izkopa premoga nasprotuje kratkoročno socialni interes, povezan z ohranitvijo delovnih mest v rudnikih in spremljajočih dejavnostih ter strateška zahteva po rabi različnih virov energije in določeni stopnji energetske neodvisnosti. Obveznosti zmanjševanja emisij toplogrednih plinov z domačimi ukrepi brez manjše porabe premogov ne bo mogoče izpolniti (Strategija in kratkoročni…, 2000). Pomemben prispevek k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov predstavlja sprejeta odločitev o postopnem zapiranju rudnika Trbovlje-Hrastnik, kjer naj bi končali redno proizvodnjo pred prvim ciljnim obdobjem Kjotskega protokola. Hkratna proizvodnja električne in toplotne energije (kogeneracija) je učinkovitejši način pretvorbe fosilnih goriv in zmanjšuje emisije toplogrednih plinov.

Vidik zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, skupaj s pričakovanimi pozitivnimi narodnogospodarskimi učinki, delna kompenzacija izgube dejavnosti zaradi usihanja premogovništva v Zasavju in prispevek k povečani poplavni varnosti, ki se zaostruje tudi zaradi pričakovanih klimatskih sprememb, povečujejo upravičenost dokončanja verige elektrarn na spodnji Savi. Gradnja novih HE na drugih vodnih tokovih pa bi pomenila poseg v naravovarstveno pomembna območja, obstojajo pa tudi druge omejitve.

Obvladovanje emisij prometa, torej okoljsko obvladovanje porabe zlasti naftnih derivatov je ključnega pomena za uspeh celotne strategije zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, saj povečevanja emisij v tem sektorju s sedanjo stopnjo rasti ne bo mogoče nadomestiti z ukrepi v drugih sektorjih. Le povečevanje energetske učinkovitosti vozil ne bo zadostovalo za obvladovanje emisij toplogrednih plinov prometa. Potrebni bodo številni ukrepi zlasti za zmanjševanje voženj s energetsko in toplogredno potratnimi avtomobili (povprečno največ 1,5 ljudi v avtomobilu), vključno z višjo ceno goriv, spodbudami za večji delež prevoza z javnim prometom, kolesarjenja, podporami skladnejšemu regionalnemu razvoju (zmanjševanje razdalje med območjem dela in bivanja) itd.

Zmanjševanje emisij toplogrednih plinov Slovenije (2006-2012)

Kvantifikacija ciljev

Dolgoročne usmeritve za dosego ciljev Konkretni kratkoročni ukrepi za dosego ciljev

8% zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do 2008-2012 glede na emisije leta 1986 Dolgoročno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov 30 % nižja poraba energije v novih zgradbah in znižanje porabe energije v javnem sektorju za 15 % Približevanje 3-3,5 % letni stopnji zmanjševanja energetske intenzivnosti (alternativa iz javne razprave= 3,5 % zmanjševanje energetske učinkovitosti)

Dolgoročne usmeritve: - Stabilizacija porabe, večja energetska učinkovitost in smotrna raba energije v dejavnostih in gospodinjstvih - Večja raba obnovljivih virov energije, zemeljskega plina in uporabe soproizvodnje toplote ter električne energije, daljinsko hlajenje - Vključevanje v trg EU z emisijskimi dovoljenji, emisijski standardi, spodbude za kvalificirane proizvajalce energije (odkupne cene) in druge spodbude za zmanjševanje emisij TGP - Sonaravna raba prostora in povečevanje cenovne, časovne in kakovostne privlačnosti javnega in tirnega prevoza ter nemotoriziranih oblik prevoza Kratkoročni ukrepi: - Spodbujanje energijskega varčevanja in zniževanja energetske intenzivnosti, s poudarkom v javnem sektorju - Določanje emisijskih omejitev pri emitentih in vzpostavitev trgovanja z emisijskimi dovoljenji, s čimer se določi najvišja skupna vrednost emisij - Širjenje plinifikacije, daljinskega ogrevanja na biomaso in soproizvodnje električne energije in toplote - Sonaravno (z vidika ohranjanja narave in rabe obnovljivih naravnih virov) zasnovan predlog sprejemljivih prednostnih možnih lokacij vetrnih elektrarn in njihova izgradnja - Izdelava idejnih in investicijskih programov za nadaljnje demonstracijske primere proizvodnje električne energije s pomočjo fotovoltaike (sončne elektrarne) - Podpora izdelavi podnebnih modelov in ocen za regionalno prilagajanje v upravljanju z vodnimi viri, ohranjanju biotske raznovrstnosti in zaščiti pred pričakovanimi vremenskimi ekstremi - Sodelovanje z nevladnimi organizacijami pri ozaveščanju javnosti - Priprava Operativnega programa za zmanjšanje nacionalnih emisij za SO2, NOx, HOS in NH3, ter doseganje ciljnih vrednosti - Izpolnjevanje obveznosti Kjotskega protokola o zmanjševanju toplogrednih plinov in vzpostavitev sistema trgovanja s pravicami emisij - Analiza ranljivosti na podnebne spremembe in prilagajanje nanje

Količina biomase v slovenskih gozdovih narašča, zato je gozd (in gozdne prsti) v Sloveniji ponor CO2. Naraščanje količine biomase gre predvsem na račun povečanja lesne zaloge v obstoječih gozdovih, manjši delež pa ima zaraščanje opuščenih kmetijskih zemljišč. Predvsem zaradi manjšega poseka lesa (le 40 % prirastka) se je neto vezava CO2 povečala. V sektorju sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo se naj bi neto ponor CO2 povečal z 2 950 000 ton v letu 1986 na kar 5 560 000 ton v letu 1996 (Strategija in kratkoročni…, 2000). Vendar gozdarji opozarjajo, da po Kjotskem sporazumu povečanje lesnih zalog na istem območju ali nenačrtno povečanje gozdnih površin ne ustreza kriterijem povečanja ponora ogljika. Obsežno zaraščanje opuščenih kmetijskih površin (okoli 70 000 ha), ki dejansko prispeva k skladiščenju CO2 (največ v gozdnih prsteh), poteka spontano in ga zaenkrat ne moremo uveljaviti kot ponor ogljika. Z načrtnim pristopom pa bi lahko nove zaraščene kmetijske površine vsaj v omejenem geografskem in časovnem okviru uporabili kot trenutno aktualen ponor ogljika (Simončič in drugi, 2001).

Pri snovanju regionalne (zlasti kmetijske in vodnooskrbne) politike v različnih pokrajinskoekoloških območjih Slovenije bo torej potrebno upoštevati zelo verjetne klimatske spremembe, ki so po nekaterih kazalcih zadnjih desetletij že statistično zaznavne. Od vseh pričakovanih vplivov podnebnih sprememb bodo v Sloveniji verjetno ekstremni vremenski dogodki (poplave, suše, neurja, plazovi) najbolj negativno vplivali na blaginjo v prihodnjih desetletjih, saj so glede na škode v zadnjih desetletjih že močno prisotni. Strokovnjaki sodijo, da bodo nekatere pričakovane pozitivne posledice klimatskih sprememb (npr. gnojilni učinek s povečano fotosintezo rastlin, daljša vegetacijska doba, zvišanje zgornje meje uspevanja nekaterih poljščin, povečana količina sončnega obsevanja in s tem povezane manjše energetske potrebe za ogrevanje pozimi) manjše od negativnih (povečanje sušnosti in nevarnosti poplav, pogostejši gozdni požari, toča, neurja in pozeba, otežena vodna oskrba, večja ranljivost vodnih virov, povečanje potreb po klimatskih napravah v vročih poletjih), kar bo okrepilo pomen sonaravnega regionalnega načrtovanja pokrajinske rabe zlasti v bolj občutljivih pokrajinskoekoloških tipih s pričakovanimi večjimi klimatskimi spremembami.

Vsi gospodarski sektorji naj bi po mnenju Kajfež Bogatajeve (2001) morali pripraviti tudi scenarije glede na možne spremembe podnebja. Slovenija se mora na eni strani gospodarsko in poselitveno prilagoditi pričakovanim podnebnim spremembam in na drugi strani tudi zmanjšati emisije toplogrednih plinov, v prvem obdobju na osnovi podpisanih ciljev Kjotskega sporazuma. Strategija prilagoditev zahteva spremenjenim klimatskim razmeram primerno infrastrukturno omrežje, pa tudi npr. v kmetijstvu prilagoditev izbora kmetijskih kultur višjim temperaturam in sušnejšim razmeram. Prilagodljivost ranljivih ekosistemov povečamo z zmanjšanjem drugih, neklimatskih stresov. Klimatske spremembe so torej velik izziv tudi za državo, politike, ekonomiste, naravoslovce, družboslovce, učitelje na vseh ravneh izobraževanja. Prilagoditev bo zelo odvisna od ozaveščenosti, razgledanosti, poguma in znanja posameznikov (Kajfež Bogataj, 2004).

Kljub zahtevnosti doseganja obveznosti Kjotskega protokola držav podpisnic njegovo uresničevanje v prvem ciljnem obdobju seveda podnebnih sprememb ne bo preprečilo, temveč le rahlo omililo. Na podlagi tega dejstva lahko izpeljemo dve pomembni ugotovitvi.

1. V prihodnje se bomo soočali s spremembo podnebja, njena intenzivnost pa bo odvisna od uspešnosti zmanjševanja globalnih emisij toplogrednih plinov. Zato se je treba na spremembo podnebja začeti nemudoma pripravljati in izdelati strategijo ter operativne programe.

2. Za ustalitev koncentracij CO2 na dvakratnem predindustrijskem nivoju bo treba sedanje globalne emisije postopno več kot prepoloviti, zato moramo pričakovati večje obveznosti zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v naslednjih ciljnih obdobjih po letu 2012. Za Slovenijo je tudi zato pomembno, da materialni napredek gradi na vztrajnemu zmanjševanju emisij toplogrednih plinov.

LITERATURA (izbor)

Dunn S., Flavin C., 2002, Moving the Climate Change Agenda Forward, State of the World 2002, Worldwatch Institute, New York, s. 24-50
Energija za jutrišnji svet (prevod), 1994, World Energy Council, Slovenski odbor Svetovnega energijskega sveta, Ljubljana, s. 292
Energy for Tomorrows's World- Acting Now, 2000, World Energy Council, London, s. 175
European Energy and Transport-Trends to 2030, 2003, European Communities, Luxembourg, s. 219
Europe's Environment: The Third Assessment, 2003, European Environment Agency, Copenhagen, s. 341
Flavin C., Dunn S., 1998, Spremembe podnebja grozijo, Zemlja 1998, Medium, Radovljica, s. 139-160
Gabrovec M., 1998, The Triglav Glacier Between 1986 and 1998, Geografski zbornik XXXVIII, Ljubljana, s. 89-110
Gams I., 1998, O napovedani podnebni spremembi in njenem vplivu na naravne nesreče v Sloveniji, Ujma 12, Ljubljana, s. 77 - 82
Hardy J., 2003, Climate Change: Causes, Effects and Solutions, John Wiley and Sons, New York, s. 247
Impacts of Europe's Changing Climate, 2004, EEA Report 2/2004,European Environment Agency, Copenhagen, s. 100
Kajfež Bogataj L., 2001, Klimatske spremembe in njihove posledice, Gozdarski vestnik 2001/4, Ljubljana, s. 203-208
Kajfež Bogataj L., 2004, Scenariji so pripravljeni, kaj pa mi?, Znanost-priloga Dela, Ljubljana, s. 4-5
Kazalci okolja 2003, 2004, Agencija RS za okolje, MOP, Ljubljana, s. 154
Kemp D., 2004, Exploring Environmental Issues-An Integrated Approach, Routledge, London – New York, s. 444
Medved S., Novak P., 2000, Varstvo okolja in obnovljivi viri energije, Fakulteta za strojništvo, Ljubljana, s. 231
Nacionalni energetski program, 2003, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Ljubljana, s. 106
Nacionalni program varstva okolja, 1999, Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana, s. 192
Nadbath M., 2002, Spremenljivost padavin in temperature zraka ob slovenski obali, Nesreče in varstvo pred njimi, Uprava RS za zaščito in reševanje, Ljubljana, s. 47-54
Ogrin D., 2003, Spreminjanje temperature zraka in padavin po letnih časih v Ljubljani in Trstu v obdobju 1851-2002, Dela 20, Ljubljana, s. 115-131
Plut D., 2004, Zeleni planet? Prebivalstvo, energija in okolje v 21. stoletju, Didakta, Radovljica, s. 239
Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja, 2005, Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana, s. 150
Simončič P., Kobler A., Kranjc N., Medved M., Torelli N., Robek R., 2001, Podnebne spremembe in slovenski gozdovi, Gozdarski vestnik 59, Ljubljana, s. 184-202
Strategija in kratkoročni akcijski načrt zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, 2000, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Ljubljana, s. 89
Strategija razvoja Slovenije, 2005, Vlada Republike Slovenije, Ljubljana.
Sustainable Development in a Dynamic World, 2003, The World Bank, Washington, s. 250


Ljubljana, 14.11. 2005

No documents found