Dr. Boštjan Žekš: Pomen znanosti in visokega šolstva za razvoj


Ni potrebno posebej dokazovati velikega pomena znanosti in visokega šolstva za razvoj. Ta pomen je razviden že iz tega, da je značilno za vse male države, ki nadpovprečno hitro napredujejo, da
- povečujejo vlaganja v znanost in jih usmerjajo
- na visokošolskem nivoju izobražujejo in izobrazijo vedno večji delež mlade populacije.

Glede na to in zaradi očitnega zaostajanja za najhitreje se razvijajočimi državami si je Evropa zastavila ambiciozen cilj, da postane najhitreje rastoče področje na svetu. Zato je sklenila, da
- je potrebno povečati vlaganja v znanost na 3% BDP, kar naj bi vključevalo državna in privatna sredstva
- je potrebno visoko šolstvo vsaj delno poenotiti in napraviti bolj učinkovito (Bolonjska deklaracija). Sedaj, ko se znanje v svetu podvoji v treh letih, mora biti dodiplomsko šolanje krajše toda povezano z vseživljenskim izobraževanjem.

Obstajajo tudi dvomi v realnost teh ciljev, posebno v državah, ki se že sedaj hitro razvijajo. Ni namreč važno le, koliko se investira v znanost, ampak tudi kam in kako, saj so predvsem v malih državah potrebne neke prioritete. V tej zvezi omenjajo t.i. švedski paradoks, ker Švedska vlaga v znanost več kot 4% BDP brez posebnih vplivov na gospodarsko rast. Dvomljivci dvomijo tudi v to, da bodo evropske univerze s svojo klasično strukturo sposobne odigrati vlogo, ki jo imajo univerze drugod (posebno v ZDA) pri prenosu znanja v družbo.

Kaj pa pri nas? Znanost ni dovolj kvalitetna in ni primerljiva z Evropo, niti ni dovolj povezana z družbo in z gospodarstvom. Mnenje, da imamo dobro znanost in da je potrebno le poskrbeti za njen prenos, je napačno. Vlaganja v znanost bi lahko bila večja in bodo morala biti večja, toda to ni osrednji problem. Visoko šolstvo je togo in neprilagodljivo ter premalo povezano med seboj in z družbo. V visoke šole vpisujemo sicer sorazmerno velik delež mladih generacij, vendar je uspešnost študija katastrofalno slaba, saj po osmih letih študija polovica vpisanih še ne diplomira. V splošnem je študij preveč faktografski, k čemur prispeva tudi srednja šola, vključno z maturo.

Kaj storiti? Čimprej je treba tudi pri nas uvesti glavne smernice Bolonjske deklaracije, predvsem skrajšati študij in uvesti vseživljenjski študij ter odpraviti razna ponavljanja, pavziranja, absolventske staže, itd. Seveda ne trdim, da so študentje krivi, da tako dolgo študirajo, ampak je za to odgovoren celoten visokošolski sistem, v katerem smo še vedno prepričani, da se mora študent tako kot pred sto leti že na univerzi naučiti vsega, kar bo potreboval v življenju. Na dodiplomskem študiju bi morali učiti osnove, ki ne bodo zastarale že med študijem, učiti bi morali razmišljati in naučiti, kako se sam učiš, osip pa bi morali zmanjšati na tistega v srednji šoli. Zajemati bi morali vedno večji delež mlade populacije in poskrbeti, da se bodo šolali in izšolali. Zato bo naše šolanje sicer krajše, ne bo pa cenejše in ne bi smelo biti. Saj bo bolj intenzivno in diplomantov bo več. Država za to ne bo imela dovolj denarja, zato so najbrž edina primerna rešitev šolnine, povezane z masovnim štipendiranjem socialno šibkih. Koristne posledice uvajanja šolnin bi bile tudi to, da bi se povečala resnost pri šolanju na obeh straneh, za profesorje in za študente, in da bi štipendiranje omogočilo tudi usmerjanje visokega šolstva, ki se pri nas sedaj razvija naključno in ki bi ga bilo treba usmerjati bolj v tehniška in naravoslovna področja. Ob takih spremembah in povečani kvaliteti študija bi seveda potrebovali več učiteljev, ki pa jih imamo vsaj nekaj na izvenuniverzitetnih inštitutih, ki bi se radi in bi se morali vključiti v pouk, plačani pa so itak že od države. Obenem bi se morali odpreti in dobiti precejšen del kadrov iz tujine, izmed Slovencev, ki so v tujini, in od tujcev, ob čemer bi morali seveda razčistiti svoje dileme o vlogi slovenskega jezika na univerzi. Resno bi morali tudi razmisliti o strukturi univerze, ki v času, ko znanje postaja tržno blago, po svetu dobiva obliko korporacije, ki jo vodijo lastniki oz. država in imenovan rektor oziroma predsednik. Pojem "avtonomija" univerze, ki ga pri nas radi uporabljamo, nima več pravega pomena.

Kaj pa znanost? Država mora predvsem financirati osnovne raziskave in ustvariti okolje, ki bo stimuliralo prenos znanja v družbo in v gospodarstvo. Na osebnem nivoju se mora to izraziti kot osebna finančna stimulacija raziskovalca za sodelovanje z gospodarstvom. In to ne simbolična stimulacija in ne pollegalna, ampak enostavno bistveno večja plača za tiste, ki pridobe za raziskovalno inštitucijo dodatno delo izven državnega proračuna ali izven države, kar postavlja pod vprašaj status državnih uradnikov, ki ga pri nas znanstveniki sedaj imajo. Ob tem bi morala pridobiti tudi institucija in s tem raziskovalci, ki zaradi narave svojega dela nimajo toliko možnosti za sodelovanje z okolico. Ob teh spremembah na univerzah bi morali razmisliti tudi o vlogi inštitutov in o primernosti njihovega sedanjega načina financiranja, saj ni prav, da skupaj z univerzami tekmujejo za ista državna sredstva. Pri delitvi državnih sredstev moramo, tako kot druge države, usmerjati financiranje na področja, kjer lahko pričakujemo hitrejši vpliv na rast, saj bo financiranje drugih ved naraslo z zamikom zaradi povečanega BDP. Tako so ravnale tudi druge države, saj so na primer Irci na začetku svojega vzpona večino sredstev vložili v troje tehničnih področij, sedaj pa imajo zaradi splošnega napredka vrhunsko razvite tudi druge vede in nacionalno kulturo nasploh.

Stvari niso enostavne in tudi Evropi ni čisto jasno, kam gre. Mi kot majhen narod, ki je revnejši in slabše izobražen od drugih in ki mora dohitevati in prehitevati druge, moramo imeti tudi na tem področju večje ambicije kot Evropa in se moramo zgledovati po manjših, propulzivnejših evropskih državah. Za konec naj citiram v prostem prevodu zaključni odstavek iz analize o finskem razvoju, ki je bila pripravljena za evropski parlament: "Dvomimo, da se da evropski cilj 3% BDP za znanost in razvoj doseči le s povečanjem vlaganj države, saj so potrebni nekateri pogoji, da bo gospodarstvo temu sledilo. Ti pogoji so:
- visok nivo vzgoje prebivalstva
- dober izobraževalni sistem
- nacionalni konsenz o pomenu raziskav
- močna institucionalna struktura za razvoj in implementacijo raziskovalne politike
- tesno sodelovanje politike in gospodarstva - malo sreče.
Ocenjujem, da so ti pogoji pri nas dokaj dobro izpolnjeni. Začnimo vendar in upajmo na srečo.

Dr. Boštjan Žekš, predsednik SAZU
December 2003

No documents found