arhivska stran
teme

Dr. Dimitrij Rupel

Evropske dileme

1. V EU imamo probleme v zvezi z ustavo in v zvezi s proračunom za naslednja leta. Ti problemi so povezani. V vsakem primeru gre za prihodnost Evrope: se bo širila, bo nastopala enotno, se bo znala uveljaviti v tekmi z drugimi, npr. z ZDA, Japonsko, Kitajsko, Rusijo…? Na prvi pogled gre za »tehnične« zadeve, kot so britanski popust, skupna kmetijska politika in vlaganja v znanost oz. tehnologijo. V nekem smislu gre za racionalne finančno/politične argumente: kako je mogoče izboljšati položaj posamezne članice, proizvesti čim več s čim manjšim vložkom oz. s čim manj potratnosti.

2. Poskusimo interpretirati, kaj vse to lahko pomeni. Najprej opazimo, da gre za nasprotna stališča članic, tj. nacionalnih držav. Nekateri bi rekli »nacionalni egoizem«. To pomeni, da v EU še vedno ne razmišljamo o skupnem evropskem interesu ali poslanstvu, ampak o interesih posameznih držav. Spomnimo se ustavne razprave: bo EU nadnacionalna organizacija, recimo »Združene države Evrope«; ali bo mnogonacionalna, medvladna organizacija z močnimi nacionalnimi interesi?? Referenduma v Franciji in na Nizozemskem sta rešila to vprašanja: Evropo bojo še nekaj časa združevale »razlike«, ki pa so slabotno vezivo.

3. Mnogi državniki – razen tistih, ki so najbolj »napredni« in radikalni – in večina Evropejcev nam pripoveduje, da se bojijo poenotenja, uniformiranosti in enodušnosti… na neki način pa tudi modernizacije, racionalizacije in globalizacije. In zdaj smo pri vlaganjih v modernizacijo in racionalizacijo na eni strani, po drugi strani pa pri vlaganjih v ohranjanje in varovanje kmetij in kmetijstva…

4. Tu smo na terenu, kjer so mogoče različne okrajšave in bližnjice, torej gre za zelo nevarno razpravo, ki bi jo lahko kdo imenoval izbiranje med starim in novim, med starokopitnostjo in napredkom itn. Seveda smo v EU napredek uzakonili z mnogimi zakoni in direktivami, tako da izbiranje ni popolnoma svobodno. Uzakonili smo določene civilizacijske standarde, človekove pravice itn. Po drugi strani je napredek še vedno odvisen od nacionalnih politik.

5. Vendar stvar že spet ni tako definitivna in gotova, kot se zdi. Na neki način se problemi zelo jasno kažejo na ozadju naše razprave o širitvi, o Balkanu, o Turčiji, o »dialogu kultur« oz. o »zavezništvu civilizacij«. Okrog Turčije smo slišali različne razprave, večinoma v zvezi s turško kulturo, islamom, pravicami žensk, šolstvom itn. Toda podobne probleme imamo tudi bližje. V naši bližini imamo države, ki vsebujejo muslimanske večine in pomembne manjšine: Bosna in Hercegovina, Makedonija, Kosovo in Albanija. Za vse velja t.i. evropska perspektiva. Poleg njih so še severnoafriške muslimanske države, s katerimi imajo evropsko-sredozemski dialog. V neposredni bližini te bližine pa ni le islam, ampak so tudi svete vojne, verska nestrpnost, islamizem in terorizem.

6. Jasno je, da bo za vse bolje, če bomo imeli dialog in če se ne bomo vojskovali. Toda v naših družbah je poleg takšnega spoznanja še veliko nestrpnosti. Pravimo, da smo polni predsodkov. Imamo npr. nacionalne, spolne in verske predsodke. Nekateri in ponekod so tako boleči, da trdijo, da z ljudmi, ki jih imajo, ni mogoče živeti skupaj, npr. v isti državi. In potem so potrebni meje in celo zidovi. Vsi se spominjamo Berlinskega zidu, ki je ločeval celo člane istega naroda, ker so imeli različne nazore in niso mogli živeti skupaj. Takšne probleme imamo v svoji bližini (Kosovo) in takšne probleme imajo danes predvsem na Bližnjem Vzhodu.

7. Nedavno sem o tej problematiki govoril s cerkvenim voditeljem iz Vzhodne Evrope. Prebral mi je nekaj aktualnih evropskih deklaracij, ki pozivajo k svobodnemu pretoku idej, ljudi, blaga itn., in ki ob tem priporočajo, naj bi se čimprej znebili predsodkov glede različne kulture, jezika, vere itn. Rekel mi je: To je ravno nasprotno od tega, kar jaz vsako nedeljo govorim v cerkvi. Rekel je: Ne gre za problem dialoga med cerkvami ali kulturami, ampak za problem globokega nasprotja med civilno družbo in tradicionalno kulturo. Menil je, da je danes tradicionalna kultura ogrožena od postreligiozne družbe. Ta problem imajo po njegovem vse religije, Kristjani, Muslimani in Judje. Ekstremizem pa se rojeva zaradi grožnje tradicionalni kulturi.

8. In kaj bomo spričo vsega tega storili v EU? V EU nismo sposobni dati enega samega odgovora na ta vprašanja, ker imamo različne poglede nanje. Po eni strani bi lahko rekli, da pravzaprav ni nasprotja med moderno ekonomijo in tradicionalno kulturo. To je velika tema, o kateri bi lahko dolgo govorili. Najbrž je vseeno dejstvo, da so nekatere družbe bolj produktivne od drugih, da na to vplivajo zgodovina, kultura, vera, vzgoja, politični sistem itn. To tezo je poleg Marxa nekoč zagovarjal tudi Max Weber, ko je pisal o kapitalizmu in protestantski etiki. Torej bi lahko rekli, da se bodo slabši navzeli navad boljših, ali pa bomo rekli, da je treba postaviti mejo med slabšimi in boljšimi: napraviti »trdo jedro« in periferijo. To so nekoč zagovarjali Jacques Delors, Lammers in Schaeuble. Pred kratkim je nekaj podobnega predlagal Sarkozy.

9. Seveda bi lahko rekli, da bo čas napravil svoje in da se bodo s časom vse stvari počasi uredile. Lahko bi zagovarjali stališče postopnega, mehkega napredovanja. Toda po drugi strani je res, da EU ni konvoj, ki bi čakal na najpočasnejšo ladjo. Svet se hitro obrača, nagrajuje tiste (oz. omogoča preživetje tistim), ki so bolj brezobzirni in ki proizvajajo več in ceneje. Po človeški plati je takšna EU izrazito neprivlačna. Marsikdo bi rekel, da je EU potemtakem brezdušen stroj, ki ni nič boljši od Amerike ali Azije. (Neki bistroumni slovenski novinar je nedavno napisal, da je bil začetnik Evropske unije pravzaprav Adolf Hitler.)

10. V EU delujejo poleg naštetih »predsodkov« še druge težave. Evropa ima resne probleme z energijo, z ekologijo, s kulturo itn. V EU govorimo trenutno 20 jezikov in kmalu jih bo 25. Vsi vemo, da je to potrebno za preživetje EU, je pa zelo nepraktično in veliko stane. Evropski proizvodi so sicer očarljivi, vendar so predragi in niso konkurenčni.

11. Glavno vprašanje je, kako je Evropa pripravljena na vse te izzive in dileme. Poglejmo sestavo Evropskega parlamenta in evropskih vlad. Večino imajo t.i. ljudske, to se pravi konservativne stranke. Na konservativni strani so tudi predstavniki poslovnega sveta in kapitala. Ob liberalcih, ki se nagibajo na konservativno stran, so ti elementi najbolj vneti zagovorniki reform. (Tudi v RS.) Kot vemo, je ena od ovir za hitrejši razvoj t.i. evropski socialni model, ki ga zagovarjajo socialistične in leve stranke, ki predstavljajo drugo najmočnejšo skupino v EU. Vidimo, da se bo EU težko premaknila iz sedanjega položaja v bolj konkurenčno smer. Za premik so potrebne bistvene investicije v znanost, izobraževanje in v univerze. Kot je rekel Chris Patten v intervjuju za Time: Evropi se ni treba bati poljskih inštalaterjev, ampak azijskih inženirjev in znanstvenikov. Ta politika nima zadostne podpore v EU, pravo vprašanje pa je, ali je ta politika skladna z bistvom evropske tradicije. Predpostavke onstran te realnosti so glavni problem.


20. oktobra 2005





No documents found