Dr. Jože Mencinger

Junija 1990 je takratna slovenska vlada sklenila, da bo prenehala plačevati prispevke v Sklad za hitrejši razvoj manj razvitih republik in pokrajin. Sklep vlade je bil sprejet s splošnim navdušenjem. V naslednjih treh tednih je vlada dobila veliko pritožb; vse so poslala slovenska podjetja, ki so sicer tudi sama morala plačevati v Sklad. Koristi, ki so jih imela od Sklada, so bile očitno večje od plačil vanj, Sklad jim je zagotavljal s carinami zaščiten trg za blago, ki ga sicer ne bi vedela kam prodati.

Tisto in naslednje leto so se vsi ukvarjali z računanjem, koliko denarja vsak dan, teden ali mesec odteče po Savi. Trditve, da na “jug” vsak mesec odteče vsaj milijarda dolarjev, so sodile že med skromnejše ocene o izkoriščanju Slovenije. Ugovore, da to ne gre skupaj z 12 milijardami dolarjev letnega bruto domačega produkta, kolikor ga je takrat imela Slovenija, so ocenjevali kar za nasprotovanje njeni osamosvojitvi.

Zgodba je po petnajstih letih spet zanimiva, le položaj Slovenije se je spremenil. Iz «dajalke» pomoči je, skupaj z drugimi novinkami v EU, postala njena «prejemnica». S tem se je spremenila tudi logika razmišljanja – Slovenija, vse bolj prevzema razmišljanje o nekakšni »pravici do nerazvitosti« in z njo povezani pravici do »pomoči« EU kot nekaj povsem samoumevnega.

Pomisleki v nadaljevanju bodo sprožili še več pomislekov. Razumljivo. Kako lahko kdo sploh podvomi v samoumevno koristnost pridobivanja denarja iz Bruslja? Kako torej ocenjevati pomisel, naj Slovenija ostane kar ena regija na ravni NUTS2 ter naj se čimprej, tudi brez evropskega denarja, iz »prejemnice« pomoči spremeni v njeno »dajalko«. Posebno še, če se vsi povprek prepirajo le o tem, na koliko regij bi bilo treba razdeliti Slovenijo, da bi dobili največ bruseljskega denarja. Kolikšno bi bilo pravo število, je odvisno predvsem od tega, ali je ocenjevalec pristaš pozicije ali opozicije. Vlada in pozicija trdita, da bi šlo z dvema regijama, saj je malone gotovo, da nam EU ne bi priznala več kot dve, opozicija pa, da je treba zahtevati tri, saj je (samo)omejevanje na dve regiji vnaprejšnja kapitulacija pred EU.

Je ustvarjanje več regij samo za to, da bi pridobili negotov denar, res koristno? Razlogov za dvome v samoumevnost je več.

S kakršnimkoli predlogom o več regijah, ki bi ga EU zavrnila, kar je najbolj verjetno, bi se Slovenija samo osramotila. Res je, da so tudi na ravni NUTS2 v EU regije, ki imajo mnogo manj prebivalcev. Laponska na Finskem ima na primer le 26.000 prebivalcev in skoraj v vseh državah imajo kakšno regijo, ki je manjša od »idealne« številke 800.000 prebivalcev. A gre za regije, ki so jih kot takšne ustvarile druge okoliščine, zgodovinski razlogi itd..

Vzemimo, da bi s predlogom o razdelitvi Slovenije na dve ali tri statistične regije uspeli. Ali je jasno, kakšne bi bile dolgoročne gospodarske in politične posledice oblikovanja dveh ali treh statističnih regij in ali ne bi morebitne dolgoročne negativne posledice več kot odtehtale navidezne kratkoročne koristi (opomba 1: Spomnimo se odločitve Slovenije o varčevalcih LB na Hrvaškem in njihovo uvrščanje v sukcesijo.). Bi s tem dobili nerazviti del Slovenije, ki bi se oklenil »pravice do nerazvitosti«, in del, ki bi se priključil «izkoriščanim dajalcem pomoči«. Celo če zanemarimo negativne učinke »pravice do nerazvitosti« na gospodarski razvoj (opomba 2: Primerov, ki kažejo, kako nevarna je pomoč ali “pomoč”, je veliko. Ugovor, da je pomoč dobro izkoristila Irska, samo delno drži, saj gre za zelo specifično in neponovljivo kombinacijo okoliščin in ukrepov, pomoč pa je v začetku dosegla do 7 odstitkov BDP (Figura, 2002). Portugalska, Grčija in Španija pa se kljub neprimerljivo večji relativni pomoči, kot naj bi jo dobile nove članice, povprečju EU niso približale bolj kot bi se že po povsem “naravni” rasti iz teorije konvergence. ), je malo verjetno, da bi dve ali tri regije pomoč sploh znale črpati, saj je celo na ravni države z množico zato specializiranih uradnikov ne znamo. Mar ne bi s tem ustvarjali le množice novih institucij, ki jih predvideva nov Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, katerih delovanje bo najbrž mnogo dražje od količine denarja, ki bi ga potencialno pridobili.

V Tabeli 1 so podatki o denarju, ki ga je Slovenija lani in do letošnjega julija pridobila iz proračuna EU, in o denarju, ki ga je tja plačala, v Tabeli 2 je prikazana struktura naših plačil v proračun EU, v Tabeli 3 pa struktura prejemkov iz proračuna EU. Vsi podatki v milijardah tolarjev so iz zadnje številke mesečnega Biltena javnih financ.

Tabela 1

Tabela 1 kaže, da je Slovenija v letu 2004 dobila 3.2 milijardi tolarjev več, kot je plačala, v letošnjem letu pa je v sedmih mesecih v bruseljsko blagajno plačala 13.5 milijard tolarjev več, kot je iz nje dobila. Največji del vplačil v bruseljsko blagajno Slovenija plačuje kot prispevek deleža v BDP, mnogo manjši so prispevki iz DDV, še manjša, približno enaka, pa so tako imenovana tradicionalna lastna sredstva EU, to so predvsem carine, in britanski rabat, s katerim EU še zdaj plačuje vstop Velike Britanije. Struktura prihodkov iz proračuna EU kaže, da daleč največji delež tvorijo pavšalna povračila povezana s kopenhagenskim dogovorom. Sledijo sredstva skupne kmetijske politike in preostala predpristopna pomoč. Slednja usiha, podobno bodo začela usihati pavšalna povračila. Oba vira pa podobno kot denar za skupno kmetijsko politiko nimata nič skupnega z regijami. Sredstva za strukturno politiko in kohezijska sredstva, ki naj bi jih z regijami povečali, so zanemarljiva, oziroma jih ni.

Tabela 2

Narodnogospodarska škoda je že doslej nekajkrat večja od povračila dolga varčevalcem. Tega tudi morebitna končna sodna odločitev v prid slovenskim stališčem ne bi spremenila.

Tabela 3


Vzemimo, da uveljavljanje »pravice do nerazvitosti« nima negativnih učinkov, da je nesposobnost črpanja začasna in da je za smiselnost in nesmiselnost prizadevanj za uveljavitev regij odločilna potencialna količina denarja, ki naj bi jo Slovenija pridobila iz EU. Ne gre zanemariti, da je bil skoraj desetletje eden od temeljnih ciljev Slovenije in drugih novink izražen z geslom »nazaj v Evropo«. Razumljivo, saj je bila EU s politično demokracijo in socialnim tržnim gospodarstvom privlačna, novinke pa so ob tem računale še na dobro plačane službe in subvencije. Res je, da je medtem model socialno tržnega gospodarstva v EU v veliki meri propadel, da je število dobro plačanih služb v EU majhno: Vendar tudi velikih subvencij, ki bi bistveno vplivale na razvoj, ne bo (opomba 3: To ne spremeni ocene o smiselnosti vstopa v EU, saj je bila to edina racionalna možnost - nekakšen zasilni izhod.), saj se je darežljivost EU močno zmanjšala

Lanskoletne nove članice EU (zanima nas samo osem nekdanjih socialističnih držav) zaostajajo za povprečjem Evropske unije mnogo bolj kot dežele, ki so se EU pridružile prej. Zato je razumljivo, da so pričakovale večjo pomoč pri približevanju povprečni razvitosti, posebno še, ker so politiki neprestano ustvarjali iluzije o velikih vsotah denarja, ki bodo prihajale iz Bruslja. Toda, kot kaže Slika 1, ki je napravljena po podatkih ekonomistov iz Generalnega direktorata za ekonomske in finančne zadeve EU, so novinke v mnogo slabšem položaju, kot so bile »stare« kohezijske države (Grčija, Španija, Portugalska in Irska). Razloga sta vsaj dva: “big bang” širitev EU, ki je temeljila predvsem na političnih in ki je zanemarjala ekonomske vidike širitve, ter mnogo slabše gospodarsko stanje EU v primerjavi s stanjem ob prejšnjih širitvah.

Ocene fiskalnih učinkov pridružitve se razlikujejo, odvisne pa so predvsem od tega, odkod prihajajo. Hallet in Keermean (2005) iz Generalnega direktorata za ekonomske in finančne zadeve EU ocenjujeta, da bodo zaradi kopenhagenskega paketa nove članice mogle v razdobju 2004-2006 računati na skupno proračunsko malho vredno 40.9 milijard evrov. Istočasno priznavata, da bo dejanska malha mnogo skromnejša in da naj bi nove članice, skupaj s preostalo predpridružitveno pomočjo, dobile 31.4 milijarde evrov ali približno 2 odstotka njihovega BDP. Ko k temu prištejeta 14.6 milijard vplačil v proračun EU, kar naj bi bilo 0.9?? odstotka BDP, se neto plačila iz bruseljske blagajne skrčijo na 16.9 milijarde evrov, kar je 1.1 odstotka BDP novih članic. Po teh izračunih naj bi Slovenija z bruto domačim produktom v višini 78 odstotkov BDP/capita petindvajseterice dobila 0.4 odstotke BDP, Češka (z 68 odstotki) 0.5, Madžarska (s 60) 0.9, Estonija (z 49) 2.4, Poljska (s 46) 1.6, Slovaška (s 46) 2.4, Latvija (z 41) in Litva (s 46) pa 3.2 odstotka BDP. To je mnogo manj, kot dobivajo Irska, Španija, Portugalska in Grčija. V letu 2003 je Španija (z BDP/capita na ravni 98.9 EU-25, ali 90 of EU-15) dobila 1.2 odstotka, Grčija (z 80.6 ali 74) 2.2 odstotka in Portugalska (z 76.2 ali 67) 2.7 odstotka BDP. Celo Irska (s 135.7 ali 124) je dobila 1.4 odstotka BDP.

Slika 1


Gornje ocene ne vključujejo odhodkovne strani proračunov, oziroma dejstva, da je velik del transferjev iz EU “dodatnih” in ne substitutov domačim preoračunskim izdatkom. Če dodamo predpridružitveno pomoč in lastne izdatke proračunov, naj bi se neto fiskalni učinki zmanjšali na 0.5 odstotka BDP; po posameznih novih članicah pa naj bi znašali: 0.1 odstotka na Češkem, 0.25 na Madžarskem, 0.3 v Sloveniji, 0.4 na Slovaškem, 0.6 na Poljskem, 1.4 v Estoniji, 1.7 v Latviji in 1.8 v Litvi. Avtorja ocenjujeta, da so absorbcijske kapacitete (zaradi administrativne nesposobnosti novih članic pridobiti sredstva) na ravni 62 odstotkov potencialnih sredstev, kar neto fiskalne učinke pridružitve močno približa ničli. Po njunem mnenju pa je vključevanje fiskalnih izdatkov (za uveljavitev acquis communautaire, sofinansiranja, nižje absorbcijske kapacitete in zahteve po vnaprejšnjih domačih plačilih kmetom) pri presoji fiskalnih učinkov zgrešeno.

Tabela 4

Ocene fiskalnih učinkov, ki prihajajo iz novih članic EU, so precej drugačne. Predvsem upoštevajo tudi odhodkovno stran proračuna. Tako Kopits in Szekely (2002) ocenjujeta, da negativni fiskalni učinki za Češko, Estonijo, Madžarsko, Poljsko in Slovenijo znašajo med 3 in 4.75 odstotka njihovega BDP, po Antczaku (2003) naj bi poslabšanje proračunskega položaja novih članic doseglo največ 3 odstotke njihovega BDP, po Mraku (2003) naj bi skupni negativni 4 učinki za Slovenijo znašali približno odstotek, medtem ko Backe (2002) ocenjuje, da bo članstvo na kratek rok povečalo fiskalne zagate, ki pa bodo na srednje razdobje postale nevtralne. Ocene skupnih fiskalnih učinkov poljskih ekonomistov Dabrowskega, Antczakove and Gorzelaka (2004) pa so prikazane v Tabeli 4 in na Sliki 2.

Slika 2

Primerjava EU z nekdanjo Jugoslavijo se kar vsiljuje. Revnejše republike in Kosovo so ves čas vztrajale na »pravici biti nerazvit« in so zato tudi ostale nerazvite. Bolj razvite republike (opomba 4: Primerjava EU z nekdanjo Jugoslavijo naj bi bila po mnenju mnogih nekorektna in povsem zgrešena. Vendar so nekatere podobnosti obeh skupnosti presenetljive in se jim je težko izogniti. Drži, da je bil razpad Jugoslavije samo stranska posledica propada socializma. Toda, razlike v stonji razvitosti znotraj EU so na jugoslovanski ravni, razprave o novi finančni perspektivi postajajo vse bolj podoben nekdajnim jugoslovanskim. Ali je identitifikacija državljanov članic EU z Evropo močnejša, kot je bila identifikacija državljanov nekdanjih republik z Jugoslavijo? Ali tudi EU ni sestavljena iz prerazdelitvenih koalicij, ko so dovolj močne, da preprečijo spremembe, in prešibke, da jih uveljavljavijo?. Ali je demokratični deficit (v drugačni obliki) v EU kaj manjši kot je bil v Jugoslaviji? So državljani in članice EU res prepričani, da se skupna igra splača? Ali ne bi v primeru dolgoročnejše recesije začeli verjeti, da jih vsi drugi izkoriščajo?), so trdile, da so izkoriščane. Dejanski tokovi bogastva so bili neocenljivi. Podobna je v EU. Skromna predpristopna pomoč novim članicam je bila močno poudarjana, učinki odpiranja srednjeevropskih in baltiških dežel, kot so poceni nakupi podjetij v brzopletih privatizacijah ali subvencioniranje tujih investitorjev - z davčnimi počitnicami, podarjanjem zemljišč, izgradnjo infrastrukture, ali celo direktno finančno pomočjo - pa so bili popolnoma spregledani.

Reference
- Antczak M (2003): Do acceding countries need higher fiscal deficits? Studies and Analyses, 260, CESER, Warsaw;

- Backe P (2002): Fiscal effects of EU membership for central European and Baltic EU accession countries, Focus on Transition 2/2002, 151-164;

- Figura P. (2002): European Union Tax Rate Harmony: an Unattainable and Detrimental Goal, New England Journal of International and Comparative Law, Vol.8, 127-156;

- Dabrowski M., Antzak, M. in Gorzelak, M. (2004): Fiscal Challenges Facing the New Member States, presentation, 12th November 2004, CASE; www.case.com.pl;

- Hallet M. in Keereman F. (2005) Budgetary transfers between EU and the new Member States: manna from Brussels or a fiscal drag, ECFIN Country Focus, Vol.2, Issue 2, 1-6;

- Mencinger, J. in Mrak, M. (2003) Fiscal policy, public debt, and EU fiscal implications v Bohm, B., Frisch, H., Steiner, M. (uredniki) "The Slovenian EU accession and its bilateral economic effects on Austria and Slovenia" Graz, november 2003);

No documents found