arhivska stran
teme

dr. Romana Jordan Cizelj

Finančna perspektiva: domena EU, posameznih držav ali evropskih inštitucij?

Vprašanje, ali je EU le zveza držav ali nadnacionalna tvorba, je že dolgo odprto in neizogibno povezano z delovanjem evropskih inštitucij. Dogovor o FP 2007-13 nam je potrdil, da je EU skupnost držav, ki jih združujejo določeni skupni cilji in da vsaka od teh držav vidi v EU skupnost, ki ji omogoča hitreje dosegati zastavljene cilje. Iz tega izhaja, da solidarnost med državami članicami ni na prvem mestu, saj je vsaka država sama odgovorna za svoj prihodnji razvoj, skupnost pa ji nudi priložnosti, da svoje cilje lažje uresniči. Zato je še toliko bolj pomembno soglasje ob sprejemanju pomembnih skupnih politik, kot npr. Lizbonska strategija in z njo povezana FINP in 7OP, razprave, ki ob tem potekajo, pa včasih nakazujejo, da je politična unija bolj oddaljena, kot se je to morda zdelo še leto nazaj. Nacionalni interesi so gonilna sila, ki stoji za večino kompromisov na evropski ravni, pa naj nam je to všeč ali ne. Med seboj pa ne tekmujejo le države, temveč tudi glavne inštitucije EU - Svet, Evropski parlament in Komisija.

Evropska komisija je predstavila dokaj ambiciozen predlog naslednje finančne perspektive: odobritve plačil v višini 1,14 % BNP (943 milijard EUR) in odobritve za prevzem obveznosti v višini 1,24 % BNP (1022 milijard EUR). Evropski parlament je te številke sicer nekoliko znižal, a je iz finančne perspektive izvzel sredstva Evropskega sklada za razvoj (ERS) in rezerve. Če tega ne bi storil, bi Bögejevo poročilo oz. predlog EP o finančni perspektivi vseboval dejansko enako raven izdatkov kot Evropska komisija v svojem prvotnem predlogu. Bögejevo poročilo določa raven plačil v letnem finančnem okviru na 1,07 % (odobritve plačil: 883 milijard EUR) BNP Evropske unije in na 1,18 % odobritev za prevzem obveznosti (975 milijard EUR). Predlogi teh dveh institucij- Evropske komisije in Evropskega parlamenta, ki sta nesoglasja med seboj še kar nekako sproti reševali, so se porušili v Svetu. Ta je predlagal znatno zmanjšanje sredstev, predvsem v postavki 1 (konkurenčnost in kohezija za spodbujanje rasti in zaposlovanja). Če bi t.i. Luksemburški predlog doživel ustrezno podporo, bi to pomenilo, da se odrečemo izvajanju Lizbonske strategije na evropski ravni. Takšno stališče pa za Evropski parlament v danem trenutku ni sprejemljivo.

Ko pišem o pogajanjih in stališčih o finančni perspektivi, ne omenjam specifičnega položaja Slovenije in posledično njenih pogajalskih izhodišč.

Primerjava med postavkami Komisije, Sveta in EP v juniju 2005 je predstavljena v tabeli spodaj ( priložen pdf format).
JORDAN-CIZELJ_primerjava.pdf

Poudarim naj, da pomeni predlog, ki je bil v medijih predstavljen kot kompromisni, le iskanje kompromisa znotraj Sveta. To ni predlog, ki bi predstavljal možno sprejemljivo rešitev za vse tri inštitucije EU: Komisijo, EP in Svet. Zlasti poslanci EP pogosto poudarjamo, da se nismo pripravljeni odreči Lizbonski strategiji. Verjamemo namreč, da daje prave odgovore na vprašanje, kako zagotoviti blaginjo evropskim državljankam in državljanom. Verjamemo, da lahko EU uspešno odgovori na globalne spremembe le enotno, z izrabo znanja, inovativnosti in ustvarjalnosti v tem prostoru in na evropski ravni. Verjamemo, da Evropa lahko postane vodilna svetovna sila na področju okoljskih tehnologij, kar predvidevata tako Lizbonska strategija kot tudi Sedmi okvirni program o prihodnjih evropskih raziskavah. Zato je toliko bolj pomembno, da se t.i. sredstva, namenjena »konkurenci za rast in zaposlovanje« v končnem, pravem kompromisnem dogovoru bistveno ne spreminjajo.

Naj zaključim, da nesoglasja med inštitucijami pravzaprav niso nič novega, so odraz različnih vlog posameznih inštitucij in so lahko celo pozitivna, dokler je njihov cilj priti do vsestransko zadovoljive rešitve problema. Enako velja za nestrinjanja znotraj inštitucij, ki pa ne obstajajo le v Svetu. O prihodnji finančni perspektivi je precej ostro razpravljal tudi EP, kjer si je poročevalec Reimer Böge, EPP-ED, nenehno prizadeval za uskladitev mnenja političnih skupin ter parlamentarnih odborov. Predvsem financiranje kmetijske politike, vključitev Evropskega razvojnega sklada in programa Natura 2000 v proračun ter pravilo N+2 so bila najdalj odprta vprašanja v EP.

Na žalost do največjega absurda prihaja sedaj, čeprav je že izgledalo, da je vprašanje FP za poslance rešeno vsaj do novega predloga britanskega predsedstva. V parlamentu, ki bi moral kolikor je mogoče enotno braniti svoja izhodišča, zastavljena v Bögejevi resoluciji, s časom posamezni odbori odpirajo različna vprašanja in želijo spreminjati v parlamentu že usklajene in sprejete postavke. Celo poslanci iz največje politične skupine, iz katere je tudi poročevalec Böge, ne spoštujejo pragov, določenih v Resoluciji EP. (nedavno tega poslanka EPP-ED Doris Pack v okviru odbora za kulturo jasno izrazila namero, da ne bo spoštovala maksimalnih vsot, dodeljenih programu na področju vseživljenjskega učenja)

Ker verjamem, da je uskladitev in soglasje o finančni perspektivi tako v interesu posameznih držav članic kot EU, si želim, da bi se Svet uspel še letos dogovoriti o skupnih evropskih finančnih sredstvih in njihovi porabi v skladu s cilji Lizbonske strategije. Le-to so potrdile vse tri evropske inštitucije, o finančni perspektivi obstaja soglasje doslej le znotraj Komisije in EP.

Podpora Slovenije razvojno naravnani finančni perspektivi prav zaradi naših prizadevanj, da izboljšamo svojo konkurenčnost, ne more biti vprašljiva. Ne glede na končni dogovor o finančni perspektivi, je v našem interesu, da svoje politike kar najbolj približamo evropskim, ter tako iztržimo optimum iz našega članstva. Ne le v finančnem smislu – neprecenljivo je tudi izmenjavanje izkušenj, idej, razmišljanj in razprav, ki jih nudi sodelovanje na skupni evropski razvojni poti.

O finančni perspektivi ne želim govoriti kot o slabem kompromisu, temveč si želim sprejemljiv, a razvojno naravnan proračun, ki bo usklajen pravočasno in bo vsaj delno usklajen s sprejetimi evropskimi politikami.





No documents found