Akad. prof. dr. Jože Krašovec: Vrednote na osebni in družbeni ravni


Za razmišljanje o vrednotah se pogosto uporablja grška sestavljenka aksiologija (od áxios ‘vreden' in lógos ‘beseda, znanost'. Že v antiki so vrednote videli v takšnih pojmih, kot so dobro, lepo, resnično, pravično, krepostno, moralna sodba, estetska sodba. Pomemben avtor je predvsem Platon. V novejšem obdobju se pojavi mnenje, da so vsi ti pojmi istorodni, ker ne zadevajo reči, ki so bile, so in bodo, temveč tiste, ki bi morale biti - ne torej dejstvo, temveč najstvo. Vrednote imajo torej etično konotacijo. Aksiologija je del etike.

V filozofiji je pomembno razlikovanje uporabe pojma "vrednota" v ožjem in širšem smislu. V ožjem smislu pojem v pravem pomenu besede označuje le najsplošnejši pomen "dobrega", "želenega" ali "vrednega". Idejo dobrega je mogoče videti v parcialnem ali v globalnem oziroma totalnem smislu kot zbirni pojem vsega dobrega. V širšem smislu se pojem uporablja kot oznaka za osnovne vrednostne pojme, kot so dobro, lepota, pravičnost, resnica, krepost in svetost. V najširšem smislu so vrednote začeli klasificirati na področja, kot so moralnost, religija, umetnost, znanost, ekonomija, politika, pravo in običaji. Prerez vseh pogledov skozi zgodovino človeštva kaže, da je o vrednotah mogoče zares ustrezno govoriti v ožjem smislu v razmerju do temeljnih imperativov človeške narave: čut za dobro in čut za pravičnost. To je tisto, kar spominja na človekov prvinski čut po brezpogojnem, oziroma na absolutni etični imperativ. V tem se kažeta neizpodbitna etično-metafizična tendenca življenja in soglasje med bitjo in smislom.

Odločitev za dobro in pravično ter zavračanje slabega in krivičnega človeka absolutno zavezuje. Iz tega brezpogojnega bivanjskega jedra je mogoče izvajati različne vrste vrednot na osebnostni in družbeni ravni; v večini civilizacij in religij sestavljajo samo jedro vrednostnega sistema: vrednota življenja, glas vesti, potreba po pravičnosti, osebno dostojanstvo, osebna in narodna identiteta, čut za svobodo, sočutje do šibkega, pomen človeškega dela, osebna lastnina, trpljenje kot sredstvo osebnega očiščevanja - per aspera ad astra, v krščanstvu križ itn. Nekatere od teh morda niso več zadeva neposrednega uvida, zato je za njihovo sprejetje potrebna večja mera življenjske izkušnje. Pot do vrednot v družbi vodi prek priznanih vrednot na osebnostni ravni. Če brezpogojnost nravno dobrega vključuje vidike, kot so ljubezen, požrtvovalnost, zvestoba itn., po notranjem čutu veljajo na osebnostni in družbeni ravni: kdor ljubi mater, najbrž ljubi tudi domovino. Ljubezen do domovine pa ni samoumevna pri človeku z zlomljenim osebnim jedrom. Ljubezen in zvestoba na splošno veljata kot najvišja ideala, toda v vsaki družbi se najbolj očitno manifestirata v družinskih razmerjih. Nič čudnega torej, če v vseh civilizacijah družina spada med temeljne vrednote.

Kako je z avtoriteto oziroma relevantnostjo vrednot? Tako imenovane normativne teorije poskušajo razložiti, kaj je dobro samo na sebi, kaj ima torej notranjo vrednost. Klasiki, ki zavračajo hedonistično razumevanje dobrega samega na sebi, navajajo nekatere vidike dobrega. Platon in številni drugi jih poznajo več: prijetnost, znanje, estetska izkušnja, lepota, resnica, krepost, harmonija, ljubezen, prijateljstvo, pravičnost, svoboda. Aristotel govori o odlični dejavnosti (eudaimonia), Avguštin in Tomaž Akvinski vidita notranje dobro v skupnosti z Bogom, Spinoza vidi simbol dobrega v znanju, Nietzsche v moči. Po drugi strani tako imenovane metanormativne teorije izhajajo iz teze, da beseda "vrednota" ali "dobro" označuje lastnosti predmetov, tudi dejavnosti in izkušnje. Nekateri menijo, da je vrednota metafizična kvaliteta. Posebno pozornost zaslužijo tisti, ki menijo, da so vrednote predmet notranjega uvida (intuicija) in so torej nekaj samoumevnega. Naturalisti menijo, da je pot do vrednot izkušnja.

Kljub velikim razlikam v utemeljevanju vrednot obstaja soglasje v izhodišču: vrednota je nekaj, kar je dobro in človeka torej moralno zavezuje. Kar je negativno (slabo), ni vrednota. Načelo dobrega izključuje privolitev v slabo in omogoča zelo širok obseg področij, ki jih dojemamo kot vrednote na osebni in družbeni ravni: spoštovanje do življenja, pravičnost, resnicoljubnost, solidarnost, enakost, sočutje, osebna in narodna identiteta, znanje, estetski čut, pravni red, gospodarski red itn. Pri vsem tem obstaja soglasje, da je vest v presojanju dobrega in slabega odločilni osebni kriterij, medtem ko objektivni kriteriji niso v vsakem pogledu neposredno razvidni. Priznanje vesti samo poudari aktualnost metafizičnega ali teološkega dojemanja vrednot. Kategorični moralni imperativ ali zavest, da obstaja nekaj brezpogojnega, v prvi vrsti zadeva človeka kot osebno bitje. Zaradi tega je človek po definiciji bitje, ki je moralno ali etično opredeljeno. Slutnja, da obstaja nekaj brezpogojnega, in da je vesolje skladno in smiselno, ker odraža vesoljni božji zakon, je konstanta v vseh civilizacijah. Zato je vedno veljalo, da je najvišja vrednota najvišje dobro, ki ga človek sluti, čuti in instinktivno išče. Iskanje dobrega je torej najbolj samoumevna zaveza vsakega posameznika in vsake družbe.

Čut za dojemanje brezpogojnosti naše etične eksistence omogoča razčlenjevanje celote kozmičnega reda, človekovega osebnega dojemanja in zgodovinske izkušnje v različne vidike: religija, estetika, znanost, pravo, ekonomija. Po vsem tem je upravičeno reči, da Deset zapovedi med vsemi maksimami religij sintetizira temeljne vrednote na osebni in družbeni ravni. Ker gre za maksime, jih je glede na zgodovinski konsenz mogoče razčlenjevati v razne druge vidike. Danes smo posebno pozorni na to, katere vrednote so postale last vsega civiliziranega človeštva do te mere, da so našle pot v deklaracije Združenih narodov.

Ko gre za presojanje vrednot na osebni in družbeni ravni, je pomembno merilo celosten pristop na diahroni in sinhroni ravni. Nesporno je, da so vse religije in sploh vse civilizacije priznavale, da vesolje določa božanski zakon. Toda večina civilizacij je v presojanju življenja in zgodovine ostala na ravni kozmičnega determinizma. Velik del čuta za enakost ima tu svojo utemeljitev. Razmerje med zlom in dobrim je le del fizikalnega zakona razmerja med vzrokom in učinkom: slabi nameni in slaba dejanja neizbežno vodijo v propad; nasprotno dobri nameni vodijo v uspeh. Toda kako razložiti zlo, ki ga povzroča človek? Obstaja za napake možnost rehabilitacije? Obstaja po grehu možnost odpuščanja ali sprave? Je torej sprava vrednota?

Ta vprašanja temeljne človeške solidarnosti so bolj ali manj v ospredju v vseh civilizacijah, toda v nobeni drugi kakor v judovsko-krščanski religiji in kulturi ni v samem središču. Tu je v ospredju prepričanje, da je popoln samo Bog, vsak človek pa je nepopoln, zato za uresničitev svoje osebnosti med drugim nujno potrebuje Božje in človeško odpuščanje in sočutje. Merilo za prepoznavanje in uresničevanje vrednot ni le človek, temveč je zlasti presežna in brezpogojna razsežnost življenja, ki v judovstvu, krščanstvu in islamu predstavlja osebnega Boga. Tudi prizadevanje za mir in spravo spada torej med tiste danosti, ki bi morale biti, da se uresniči mesijanski načrt miru v vesoljnem smislu.

Prednost evropske civilizacije in velikega dela svetovne civilizacije je torej izrazito osebnostna naravnanost naše kulture. Človek je osebnost kot svobodno bitje in nosilec vrednot. Kot osebnost je človek sploh najvišja vrednota, ki vključuje čut za dostojanstvo, svobodo, solidarnost, sočutje. Najvišji ideal človekovega bitja je mir, ki ga ustvarja sprava. Le priznavanje in uresničevanje vrednot lahko ljudi povezuje v skupnost, ki predstavlja mir na zemlji. Človeštvo ne more preživeti brez priznanja in uresničevanja vrednot. Nesporno je prepričanje, da je osebnostno načelo v razumevanju človeka in družbe najbolj zanesljiva obramba pred nevarnostjo ideologizacije, determinizma, kolektivizma in etatizma. Ni torej naključje, da so te vrednote prišle v deklaracije Združenih narodov. Nobena druga civilizacija nima globlje in širše utemeljitve vrednot kakor judovsko-krščanska, ki vse postavlja na načelo vrednosti človeka kot osebnega bitja. Tu je razlog za prizadevanje zavednih kristjanov, naj nova evropska ustava izrecno prizna, da so krščanske korenine razpoznavni znak in prednost evropske civilizacije.

Dejstvo prednosti naše civilizacije je smiselno priznati in ga vključiti v celotni družbeni sistem državljanske vzgoje. Priznanje pomena etike je torej najbolj nujna postavka za prihodnost Slovenije in njenega prispevka na širši mednarodni ravni, ko gre za iskanje vsebin svetovnega etosa. Večkrat se postavlja dilema, kdo je odgovoren za uveljavljanje vrednot: religija, civilna družba, država. Soglasje v temeljnih pogledih na vrednote same po sebi govorijo, da so zanje odgovorni vsi segmenti družbe, čeprav za religije to velja po definiciji, ker jih zavezuje samo izhodišče čutenja in razmišljanja.

Utemeljeno je seveda tudi pričakovanje, da država deluje na temelju vrednot, ki določajo etično-metafizično težnjo človeka kot posameznika. Platon na primer od države pričakuje prav tiste štiri poglavitne kreposti, ki so temeljne za človekovo etično držo na osebni ravni: pravičnost, preudarnost, pogum in modrost. Pravičnost je nad vsemi, kajti ta drugim daje moč, da se sploh razvijejo (Država 4.10). Med relevantne dosežke zahodne civilizacije pa sodi tudi vsaj načelno temeljno zaupanje državnih institucij civilnim ustanovam, katerih bistvena dejavnost je povezana s tradiranjem in oblikovanjem skupnega življenjskega prostora, ki omogoča odločanje za vrednote.

Akad. prof. dr. Jože Krašovec Jože Krašovec
Oktober 2003

No documents found