arhivska stran
teme

Akad. prof. dr. Tine Hribar : Aksiološka orientacija (vrednote svetovnega etosa in evroslovenstvo)


Pokrajina vrednot, po kateri se gibljemo, je pestra, obenem pa zelo neurejena. Vrednote, ki naj bi usmerjale in urejale naše življenje, so zbrane z različnih koncev in kažejo v različne, pogosto tudi nasprotujoče se smeri. To ni aksiološki park, sistem vrednot, oblikovan po kartezijanskih načelih, marveč mešani gozd brez jasnih in razločnih poti od ene do druge jase, od ene do druge skupine vrednot.

Samo za osvetlitev zapletenosti položaja, v katerem glede vrednot smo, naj navedem nekaj glavnih skupin vrednot. To so antično grške, sokratovsko-platonovske vrednote na čelu s pravičnostjo. Nato so to starozavezno judovske vrednote, povzete v dekalogu, v tako imenovanih desetih božjih zapovedih. Potem so tri novozavezne vrednote vera, upanje in ljubezen, pri katerih že ni povsem jasno, če sploh gre za vrednote v ožjem pomenu besede, saj jih krščanstvo razglaša za kreposti. Sledijo temeljne vrednote francoske revolucije svoboda, bratstvo (solidarnost) in enakost, se pravi, tako imenovane buržoazne (meščanske) vrednote. Ne vem, kako je zdaj s tremi socialističnimi vrednotami delo, oblast, čast, spetimi v geslo Delu čast in oblast! Tu je nadalje sklop vrlin, kot so pridnost, poštenost, prijaznost, pripadajočih ne samo posameznikom, ampak - vsaj domnevno - tudi narodom. Končno imamo vrednote, ki se nanašajo na kvaliteto življenja, kot so zdravje, zaposlenost, prosti čas, itn. Bržkone ob navedenih skupinah vrednot obstajajo še kake druge.

Sam bom takoj navedel eno od njih. Presenetljivo je, da te skupine, ki jo imam za glavno oziroma za temelj in središče vseh drugih vrednot, običajno oz. izrecno ne uvrščajo ne med antične, ne med krščanske in ne med buržoazne, tj. moderne vrednote. Gre za skupino vrednot, ki sestavljajo to, čemur pravimo svetovni etos. Te vrednote izvirajo iz svetovnih religij, širše vzeto, iz svetovnih kultur oz. civilizacij.

Prvo od njih pozna že starodavna egiptovska civilizacija. Gre za temeljni orientir aksiološke orientacije, za aksiom v izvornem grškem pomenu, izvirajoč iz besede áksios, ki napotuje tako k vrednosti kot k pravilnosti. Pred seboj imamo torej pravilo velike vrednosti, nadvse dragoceno pravilo, ki zato upravičeno nosi naziv zlato pravilo; glasi pa se: "Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi." To pravilo kot neposredno načelo recipročnosti, kot načelo etične vzvratnosti, se pravi, medčloveške vzajemnosti je samo po sebi torej brez vsebine. Toda prav zato zlato pravilo lahko konkretiziramo na različne načine, npr. v obliki temelje krščanske zapovedi: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." (3 Mz 19, 18; Mt 22, 39) Ga kot čisto formo etičnosti napolnimo z različnimi vsebinami. Hkrati pa ga, če nočemo izgubiti njegove recipročnosti, ne moremo še bolj formalizirati. To je s svojim kategoričnim imperativom, Zakonom moralnosti kot etičnim predzakonon ali nadzakonom poskusil Kant, ko je pod okriljem praktičnega uma kot čiste volje zaukazal: "Deluj tako, da bo tvoja osebna maksima lahko obveljala kot obči zakon!" Toda s takšno formalizacijo, oprto na brezpogojno avtonomijo človeka kot posamične osebe, Kant zapravi recipročnost zlatega pravila. Potemtakem zlato pravilo slej ko prej, tudi tostran kategoričnega imperativa, ostaja edino ireduktibilno pravilo etičnosti. Zlato pravilo sotvori skupni imenovalec vsake etike, vseh etik človeka kot človeka, drugače rečeno, uvršča se v minimalni skupni imenovalec svetovnega etosa. Predstavlja okvir tega etosa. Neprekoračljivi in zato neodpravljivi okvir. Prestopiti ga je moč le z zločinom. Z zločinom, ki je za razliko od zlatega pravila kot forme vselej tudi vsebinsko določen in tako prav po svoji zli vsebini v nasprotju z njim. Določen je s tremi osrednjimi vsebinskimi vrednotami svetovnega etosa, z dejanjem zla zoper človeškost človeka, ki jo ohranja spoštovanje svetosti življenja, posvečenosti mrtvih in človekovega dostojanstva. Zločin na ravni svetovnega etosa zato ne pomeni zgolj prekrška nad to ali ono zapovedjo oz. prepovedjo, ne pomeni zlorabe kake poljubne vrednote, marveč izvira iz tistega, čemur pravi Kant radikalno zlo, zlo, ki sega do korenin svetovnega etosa. Z vidika svetosti življenja je to umor kot naklepni uboj, z vidika posvečenosti mrtvih je to njihovo skrunjenje, kakršna sta opustitev in prepoved pokopa, z vidika človekovega dostojanstva pa zloraba človeka, se pravi, uporaba človeka kot sredstva, pa naj gre za ekonomske, politične, religiozne ali ideološke namene.

Da ne bi ostal na abstraktni ravni in ker govorimo o slovenski prihodnosti, naj zdaj opozorim na slovenski zločin zoper temeljne vrednote svetovnega etosa. Na zločin, ki so ga po koncu druge svetovne vojne zaradi absolutnega prevzema oblasti nad slovenskim narodom, hkrati pa tudi nad samim seboj in svojimi otroki, zagrešili slovenski komunisti. Ko so ti komunisti, boljševiški revolucionarji naklepno pobili, pomorili na tisoče mladih slovenskih fantov, so se pregrešili zoper vse osrednje komponente svetovnega etosa. Brezobzirno so prestopili okvir zlatega pravila, zavestno so prezrli svetost življenja in posvečenost mrtvih, niso se ozirali na človekovo dostojanstvo: še žive so uporabili kot golo sredstvo svoje sle po oblasti, pomorjenih niso pokopali, pokop so celo prepovedali, ravno tako zaznamovanje in obiskovanje gomil nepokopanih mrtvecev. Ta komunistični Zločin je utelešenje radikalnega zla v vseh njegovih razsežnostih, zato smo ga prisiljeni pisati z veliko začetnico, izrekati s poudarkom. In ga ne moremo, ne smemo pozabiti. Morda bi po šestdesetih letih že lahko molčali o njem, ga morda preboleli kot našo globoko travmo, kot najglobljo odprto rano slovenstva. Morda, če Zločin ne bi bil še zmerom živ. Če ne bi zaradi prekrivanja resnice o njem zmerom znova oživljal. Toda to resnico, resnico o Zločinu in njegovih žrtvah še vedno prekrivamo in zastiramo. Nazadnje smo to neetično početje dopustili, nekateri pa neposredno zagrešili prav pred kratkim, sredi tega leta, ko je državni zbor sprejel Zakon o grobiščih ter namesto dejanskemu stanju in resnici ustrezajočega napisa Žrtve vojne in revolucije z močjo države, s pravnim nasiljem vsilil lažni napis Žrtve vojne in povojnih usmrtitev. To pa pomeni, da tudi komunistične mentalitete še ni zares konec, da državljanska vojna na simbolni ravni še zmerom traja, natančneje, da zmagovalci te vojne še zmerom niso siti svojih pirovih zmag. Pirovih, kajti slej ko prej bodo obveljali kot moralni poraženci. Ne kot poraženci nasprotnika, marveč kot poraženci samega sebe in svoje zaslepljenosti.

Ker se vse to obnavlja tako na ravni naroda kot države, ni dvoma, da smo Slovenci kot nacija podlegli globoki aksiološki dezorientaciji. Poleg najbolj, pravkar izpostavljenega pokazatelja bi bilo moč pokazati še na druge, manj pomembne, a kljub temu boleče pokazatelje naše vrednostne zablodelosti. Kljub temu smo velik korak v smeri svetovnega etosa naredili, ko smo ustavno, s temeljnim zakonom Republike Slovenije odpravili smrtno kazen. Ta korak dokazuje, da smo zmožni kaj takega napraviti tudi v razmerju do drugih komponent svetovnega etosa. Tega edinega omejevalca globalizacije kot uveljavljanja brezobzirne volje do moči: kot obvladovanja sveta s totalno instrumentalizacijo tako resnic kot pravic.

Če svetovni etos in njegove osrednje vrednote ne bodo postali univerzalni okvir globalizacije, njena aksiološka orientacija, bo o vsem odločala zgolj in samo premoč. Edino svetovni etos kot minimalni, prav zato pa tudi ireduktibilni skupni imenovalec med seboj sicer razlikujočih se svetovnih civilizacij (kultur, religij) omogoča, da se izognemo spopadu med njimi. Če ga namreč v vlogi skupnega imenovalca hkrati prepoznamo kot merilo in postavimo za kriterij, kaj je in kaj ni dobro, kaj pelje k strpnemu sožitju in obzirnemu sočutju, kaj pa vodi v brezobzirno soočanje in nasilno nestrpnost. Zdi se, da svetovnega etosa ni težko sprejeti za vrhovni kriterij. In nato pod njim hierarhično razporediti tudi vse druge vrednote; vzeto v celoti: zgraditi piramidalno zgradbo globalno veljavnih vrednot. A ni tako. Saj sprejetje svetovnega etosa in njegovih vrednot vodi do nepričakovanih, sprva nevidnih in zato nepredvidenih, za marsikoga neprijetnih posledic.

Tako z vidika zlatega pravila kot svetosti življenja se pokaže, da glavna "božja zapoved" ni prva, marveč peta zapoved, natančneje, tale prepoved iz dekaloga: "Ne ubijaj!" Prvo, ekskluzivno monoteistično, vse druge religije izključujočo zapoved je treba z vidika svetovnega etosa pomakniti, se pravi, umakniti v ozadje. Ne pa si ji tudi odpovedati. Sami še zmerom lahko verujemo v enega Boga, ni pa več mogoče vztrajati pri zahtevi, da morajo v enega samega Boga verovati tudi vsi drugi; celo pri tem ne gre več trmoglaviti, saj nas to potiska v prestižno agresivnost, da sploh mora vsakdo imeti kakega boga. Izvorni budizem nima niti bogov niti Boga, pa svetost življenja vendarle spoštuje celo v večji meri od monoteizmov ali politeizmov, saj npr. v nasprotju s krščanstvom te vrednote svetovnega etosa ne povezuje samo s človekom, marveč jo razširja na vsa živa bitja. Iz tega izhaja, da je svetovni etos širši in globlji od etik teizmov te ali one vrste; ravno tako od morale ateizmov, od katerih se nekateri, kot vemo za boljševiški borbeni ateizem, na svetost življenja sploh ozirali niso. S tem pa seveda tudi na zlato pravilo ne.

Svetovni etos je potemtakem etos tostran teizmov in ateizmov, je post(a)teistični etos. Izhaja iz svetovnih religij, toda zdaj, ko velja kot vrhovni kriterij, niso religije merilo svetovnega etosa, marveč je svetovni etos merilo religij, in naprej, različnih teologij in ideologij. Odslej so etično sprejemljive tiste religije in teologije ter tiste filozofije in ideologije, ki upoštevajo svetovni etos tako po njegovi formalni kot vsebinski razsežnosti. In če je Bog, kakršen je Jahve, z nekaterimi svojimi genocidnimi ukazi ravnal v nasprotju s svetovnim etosom, potem je te njegove ukaze treba okvalificirati kot neetične. In čeprav je kak bog razglašen za trikrat svetega, so njegovi ukazi, kolikor so v nasprotju s svetostjo življenja, v nasprotju tudi s svetim kot svetim.

Dve od komponent svetovnega etosa, svetost življenja in posvečenost mrtvih, govorita o svetosti oz. o svetem. Torej svetovni etos ni samo zadeva etike, ampak tudi religiozna zadeva. Je zadeva religioznosti v nekem globljem, teizmom in ateizmom predhodnem pomenu. Kajti svetost življenja in posvečenost mrtvih pričata o tem, da sveto kot sveto obstaja pred božjim in bogovi. Ni bogov in njihove boštvenosti brez svetega in svetosti, sveto kot sveto pa lahko obstaja tudi brez bogov. Brezboštvo samo po sebi ne izključuje spoštovanja svetosti življenja in posvečenosti mrtvih. Obenem takšnega brezboštva ali ateistične religije, kot je izvorni budizem, ne gre enačiti z brezverstvom. Svetovni etos, ki terja spoštovanje svetosti življenja in posvečenosti mrtvih, izvira iz trdne vere v sveto kot sveto, v to, da - kakor običajno pravimo - obstaja nekaj svetega. Pod obnebjem svetovnega etosa zato ni mogoče zapisati, kar je pisalo v Programu Zveze komunistov Jugoslavije, ki mu je bila podrejena tudi Zveza komunistov Slovenije in iz katerega, kakor pričajo nekatera dejstva, še zmerom izhajata tudi Slovenska liberalna demokracija in Združena lista socialnih demokratov. Gre za zadnji, sklepni, vso njegovo vsebino povzemajoči stavek Programa: "Nič, kar je bilo ustvarjenega, nam ne sme biti tako svetega, da ne bi moglo biti preseženo…" To so (bile) sveto-skrunske, za nazaj vse zločine opravičujoče, za naprej pa vse zlorabe omogočujoče besede. Besede, ki z zlim duhom še zmerom navdihujejo dediče boljševiškega komunizma pri nas. Toda obstaja sveto, ki ne more in ne sme biti nikoli preseženo in o katerem se zato ni moč pogajati.

Glede svetosti življenja in posvečenosti mrtvih ni kompromisa. Če se odrečemo tema ključnima vrednotama svetovnega etosa, zavržemo tudi svojo človeškost. Ravnamo v nasprotju z naravo človeka. Še več. Pozitivno pravo, ki uzakonja smrtno kazen ali prepoveduje pokop in zaznamovanje grobov, ni samo v nasprotju, ampak v smrtnem sporu z naravnim pravom, s pravom, ki izvira iz bistva človeka kot smrtnega bitja.

Vidimo, kako svetovni etos ni zgolj etična, marveč tudi, natančno vzeto, najprej ali predvsem ontološka zadeva: samo človekovo bit zadevajoči dogodek sveta. Samo zato se na eni strani lahko razteza na religioznost, na drugi strani pa na pravnost. Je kot etos lahko kriterij etičnosti svetovnih religij, vsake konfesionalne religije sploh, obenem pa bi se morale na njegove komponente sklicevati preambule sodobnih ustav kot temeljnih pravnih dokumentov vsake sodobne države. Sodobne države so postmoderne države, države, katerih temelj ni več absolutna suverenost, marveč suverenost, omejena z etičnimi oz. naravno pravnimi določili, tj. s temeljnimi človekovimi pravicami. Tako pravicami človeka kot posameznika kakor s pravicami naroda oz. narodov, teh naravnih, iz prvobitnih človeških občestev izvirajočih družbenih skupnosti.

Če se zdaj ozremo na temeljne vrednote na Slovenskem, moramo ugotoviti, da to niso kake posebne slovenske, marveč vse človeštvo zavezujoče vrednote. To, kaj zdaj in tu Slovenci smo, izpričuje najprej naš odnos do svetovnega etosa. Ali smo na njegovi ravni ali ne. In to, ali smo zares vključeni v evropsko izročilo ali ne, ali smo se kaj naučili iz Antigon - od grške Sofoklejeve tragedije spred skoraj 2500 leti do drame našega Dominika Smoleta z začetka 60. let prejšnjega stoletja - ali ne, odloča tudi o stopnji naše evropejskosti. O tem, ali je naše slovenstvo že moč prepoznavati kot evroslovenstvo ali pa še zmerom ne.

Akad. prof. dr. Tine Hribar
November 2003





No documents found