Prof. dr. Anton Stres: Vrednote kot pogoj za naš obstoj


Premislek o vrednotah, ki naj dajejo vsebino našemu življenju in življenju naših sodobnikov, je vedno smiseln in potreben. V teh komajda ponovljivih zadnjih letih in desetletjih slovenske narodove osamosvojitve in lastne državnosti, sedaj pa vključitve v evropsko družino narodov pa je premislek in njih posebno aktualen. Potrebno je, da se jih jasno zavemo in jih tudi jasno izpostavimo kot tiste orientacijske točke, ki jih pri zelo številnih dilemah, v katerih se bomo še znašli, in na mnogih razpotjih, na katerih si bomo izbirali smer, ne bi smeli nikoli izgubiti izpred oči.

Vrednote niso blago poljubne izbire

Vendar pa moram najprej poudariti, da vrednote niso porabniško blago, ki bi si ga lahko naročali po potrebi in poljubni odločitvi. Vrednote so vrednote samo tako dolgo, dokler jim priznavamo, da z njimi ne moremo manipulirati in jih poljubno spreminjati. Če pa postanejo porabniško blago, ki si ga po individualnih željah in potrebah izbiramo, sprejemamo, odlagamo in zamenjujemo, niso več vrednote v pravem pomenu besede, vsaj ne v tistem smislu, da bi lahko z njihovim uresničevanjem naše življenje postajalo bolj smiselno, vredno in dajale našemu življenju smisel in vrednost. Vrednote, o katerih govorimo, so tiste zadnje vrednote, ki ne morejo biti porabljene kot sredstvo za kaj še višjega in bolj odločilnega. Zato govorim tukaj predvsem o najvišjih vrednotah, o moralnih in duhovnih vrednotah, ki so povezane z vrednoto dostojanstva sleherne človeške osebe. Druge vrednote, ki so prav tako legitimne in potrebne, kot na primer biološke vrednote življenja in zdravja ter dobrega telesnega počutja, pa vrednote znanja, izobrazbe in poklicne uspešnosti, so vrednote samo tedaj in zato, ker vodijo k najvišjim, se pravi moralnim vrednotam dostojanstva človeške osebe.

Politične skupnosti so zgrajene na vrednotah človeškega dostojanstva

V zvezi s tem je treba spomniti na dvoje. Prvič, ni res, da je združena Evropa nastala predvsem ali celo samo zaradi gospodarskih interesov, pa čeprav se je začela v imenu sodelovanja med francoskim premogom in nemškim jeklom. Na začetku združevanja evropskih narodov je čisto jasno navzoča in še bolj odločilna moralna ideja in zahteva po miru, medsebojnem spoštovanju, sodelovanju in spravi. Torej se je Evropa začela združevati na osnovi skupnih vrednot in zato, da bi te vrednote ohranila in okrepila. Zato ni presenetljivo, da zavzemajo v evropski ustavni pogodbi vrednote tako pomembno mesto. Našteva jih preambula in nato jih še enkrat razčlenjuje cel drugi del ustavnega besedila kot seznam in podlago temeljnih pravic.
Drugič, ne samo združena Evropa, vsaka moderna država kot takšna, je država, ki ni nastala spontano in nezavedno, temveč je bila na začetku novega veka zavestno zamišljena in narejena kot demokratična, svobodoljubna in pravična država in se je v naslednjih stoletjih v tej smeri dopolnjevala. Sodobna svobodoljubna, demokratična in solidarnostna država je bila kot kulturna stvaritev narejena na osnovi moralne ideje dostojanstva sleherne človeške osebe in zahtev oziroma pravic, ki jih sleherni človek zaradi tega dostojanstva ima.
Zato kljub vsem trditvam o sicer nespornem, a vendar relativnem sodobnem etičnem, svetovnonazorskem in vrednostnem pluralizmu velja poudariti, da ta pluralizem še vedno poteka znotraj še globlje vrednostne enotnosti. Brez te enotnosti evropsko združevanje ne bi bilo mogoče. To enotnost glede temeljnih vrednot je treba poudarjati, osvetljevati in razčlenjevati. Samo tako lahko skupni evropski dom ostane in samo tako lahko dobi ali ohrani Evropa "dušo", kot se radi izražajo nekateri bruseljski politiki. Gre sicer za isto misel, ki jo je že v sedemdesetih letih večkrat izrazil in poudaril nemški jurist in filozof prava Ernst-Wolfgang Böckenförde: "Svobodoljubna sekularizirana država živi od predpostavk, ki jih sama ne more zagotavljati." Te predpostavke so ravno omenjene temeljne vrednote z vrednoto dostojanstva človeške osebe na čelu, iz te temeljne vrednote človekovega dostojanstva pa izhajajo jasne moralne zahteve za celotno področje sobivanja ljudi na vseh področjih njihovega življenja, pa tudi za odnos, ki ga naj ima vsak človek do samega sebe, do svojega lastnega dostojanstva.

Ni prihodnosti brez zvestobe temeljnim vrednotam

Kot pripadniki slovenskega naroda smo seveda zaskrbljeni in odgovorni za našo dediščino in za naš nadaljnji obstoj. Stoletja so naši predniki ohranili svojo identičnost in nihče od nas je nima pravice postaviti v nevarnost. Zato jo je treba zavarovati z različnih strani. Ta, o kateri se danes pogovarjamo, zagotovo ni postranskega pomena. Med drugim lahko slovenstvo zavarujemo in ohranjamo samo, če bodo člani naše narodne in politične skupnosti odločno in zavestno izbirali prave in temeljne življenjske vrednote, vrednote, ki življenje krepijo, čeprav je dejansko ta besedna zveza o vrednotah, ki krepijo življenje pleonazem. (Vrednota, ki ne krepi življenja v vseh njegovih razsežnostih, je namreč lažna, navidezna vrednota). Še več. Samo če bo Evropa ostala na vseh svojih ravneh in na vseh območjih zvesta in zavezana načelom in vrednotam, ki jih je razglasila kot svojo vsebino in bistvo svoje identičnosti, se pravi načelom spoštovanja dostojanstva človeške osebe, načelu solidarnosti in subsidiarnosti ter spoštovanja kulturne identitete posameznikov in narodnih skupnosti, ki jo sestavljajo, smemo iti Slovenci v to novo evropsko avanturo. Kajti če bo Evropa ostala zvesta načelom enakosti ljudi, svobode in razumnosti, solidarnosti s šibkimi in spoštovanja kulturne identitete narodov, ki jo sestavljajo, se nam v njej ne bo treba bati za svoj obstoj.
Kolikor lahko tukaj govorim tudi z izhodišč krščanskega in posebej katoliškega verskega občestva in njegovih vrednot, pa želim poudariti samo to, da so ista načela dostojanstva človeške osebe, solidarnosti in subsidiarnosti, ki jih izpostavlja preambula Ustavne pogodbe Evropske unije, tudi temeljna načela družbenega nauka Katoliške cerkve in se bo torej tudi zato v združeni Evropi Katoliška cerkev za spoštovanje in uveljavljanje teh vrednot še naprej prizadevala: v Sloveniji sami in v Evropski uniji. Ne glede na to, ali bo ali ne bo krščanstvo v preambuli Ustavne pogodbe Evropske unije izrecno omenjeno, pa je že sedaj jasno, da je med družbenimi vrednotami, vrednotami medčloveškega sožitja in političnega organiziranja, ki jih za svoje razglaša v Ustavni pogodbi Evropska unija, in tistimi, ki za ta področja sledijo iz krščanskega pojmovanja človeka, vsebinsko sorazmerno globoko soglasje. Gre torej predvsem za to, da to, kar je zapisano in bo razglašeno, dejansko usmerja našo skupno prihodnost v Evropski uniji.

Prof. dr. Anton Stres
November 2003

No documents found