Dr. France Bučar

I.

Sedanja finančna kriza EU ni posledica finančnih težav predvsem njenih gospodarsko najrazvitejših članic,ki največ prispevajo v njen proračun, ampak je odraz političnih razlik v temeljnih pogledih na vlogo in strukturo EU. Rešitev finančne krize je zato pogojena od razrešitve temeljnih političnih razhajanj. Finančna pogajanja so zato sekundarne narave.

Razlike v pojmovanju vloge in narave EU so, sumarno označeno s poznanimi krilaticami (democratic or ever closer union), ali naj EU

• postopoma preraste v gospodarsko in politično homogeno skupnost,
• ali naj bo bolj rahlo povezana, na interesih članic temelječa in zato izrazito gospodarsko politična demokratična skupnost z ohranjanjem individualnosti in s tem razlik med njenimi članicami, ki so posledica njihovega zgodovinskega in kulturno političnega razvoja.

Prvo stališče je dobilo svoj odraz in poskus institucionalizacije v ustavni pogodbi, ki
naj bi jo sprejele vse članice EU. Predstavlja v prvi vrsti politične poglede in stremljenja francoske uradne politike,z nekoliko podrejeno podporo Nemčije. (t.i. motorja EU).
Drugo stališče doslej formalno ni prišlo do izraza, pač pa se je izrazito uveljavilo z nasprotovanjem ustavni pogodbi s strani državljanov, ki so o njej odločali na referendumih, odločno odklonilno stališče pa vseskozi zagovarja tudi in zlasti angleška politika.

Za bodoči razvoj EU in Evrope kot celote je uskladitev pogledov na ta temeljna vprašanja življenjskega pomena. Nikakor ne gre samo za neko prehodno krizo, ki naj bi izvirala predvsem iz neutemeljenega strahu pred neznanim in premajhno seznanjenostjo ljudi z dalekosežnostjo predlaganih ustavnih določil,in ki naj bi se hitro polegla, čim se umirijo sedanje emocije.

II.

Ta ustavni predlog, točneje stališča, ki jih skuša uveljaviti, so v nasprotju s t.i. evropsko idejo o enakopravnosti vseh evropskih narodov, o nujnosti ohranitve njih individualnosti in njih različnosti kot enem glavnih izvorov evropske kulturne in gospodarske moči. Izvirajo iz pretečenih pojmovanj o supremaciji nekaterih vodilnih narodov oz.držav. Pri nas smo njihove negativne posledice neposredno izkusili na primeru Jugoslavije in poskusu srbske hegemonije. Zato ni slučaj, da je ta ustavni predlog v temeljnih izhodiščih skoraj kopija nekdanje jugoslovanske ureditve - ne da bi njeni avtorji kdajkoli sploh slišali zanjo. Gre za vrsto spornih in celo teoretično odprtih vprašanj, koliko in do kam smo sposobni živeti z različnostjo, v zvezi s tem povezanimi vprašanji solidarnosti, pomoči tistim, ki odstopajo od povprečja, s tem o vlogi strukturnih in kohezijskih skladov itd.

Ta koncept temelji na nujni vlogi vodilnih držav. Doslej naj bi to bila »motorja EU«, Francija in Nemčija. Zato ta projekt ni nastajal samo brez sodelovanja populacij, na katere se nanaša (t.i. demokratični deficit), ampak tudi brez sodelovanja političnih vodstev držav, ki niso spadale v jedro stare EU. Pogajanja, ki so jih vodile kandidatke za vstop v EU, so se nanašala na posamezne modalitete samega vstopa, niti malo pa ne na vprašanja vloge in strukture EU. (Ko angl. Economist zagovarja vstop Turčije v EU med drugim ugotavlja: »...Turki bodo vsekakor onemogočili položaj za eno državo ali nekaj njih, ki še vedno upajo, da bo celotna EU služila kot trobilo za njihove lastne politične ali geopolitične ideje, ali da se bo EU spremenila v super-državo z eno ali dvema sedanjima članicama na čelu«. Economist 8-14 okt.)

Predvsem pa je ta projekt primer čiste federalne ureditve, celo z nekaterimi elementi unitarne države, in ne upošteva, razen na besedah, da je stvarnost Evrope in tudi njena dejanska moč v različnosti njenih narodov in njihovih kultur. Federacija kot državna ureditev za upravljanje te vrste različnosti se je izkazala kot neprimerna.. Vse mnogonacionalne državne tvorbe zadnjih stoletij v Evropi so razpadle,kolikor niso bile sposobne, da se soočijo s tem vprašanjem na demokratičen način.

III.

Sprejem predložene ustavne pogodbe, ki jo je slovenski državni zbor sicer že ratificiral, pomeni odstop in zanikanje prav tistih načelnih izhodišč, ki jih je Slovenija uporabila in se nanje sklicevala kot legitimno osnovo za svojo izločitev iz Jugoslavije:

• Slovenija sama ugotavlja in določa, kaj so njeni interesi
• V sleherno mednarodno povezavo vstopa zato, da bi prek nje uveljavljala svoje interese, v prvi vrsti svojo samobitnost in državno samostojnost
• Federativna ureditev se je za tako različno skupnost narodov, kot jih je zajemala Jugoslavija, izkazala kot povsem neprimerno in je vodila do dominacije enega vodilnega naroda, ki je svoje interese uveljavljal kot skupne vsem članicam federacije
• Ob takih izhodiščih je Slovenija kot država pripravljena sodelovati le v demokratični meddržavni skupnosti sui generis, ki bo z njenega stališča služila kot sredstvo za uresničevanje njenih interesov – ob priznanju enake pravice tudi vsem ostalim udeležencem.

Ob nekritičnem prevzemanju izhodišč, na katerih temelji evropska ustavna pogodba, se lahko zastavi vprašanje idejne doslednosti, če že ne celo legitimnosti slovenskega izstopa iz Jugoslavije.

Vstop Slovenije v EU je za Slovenijo najvišja življenjska prioriteta, saj v danih razmerah sedanjih mednarodnih odnosov samo v njej in prek nje lahko zagotovi svoj obstoj kot država. Temu cilju seveda lahko služi le EU, ki bo zgrajena na načelih enakopravnosti vseh njenih narodov, demokratičnosti in t.i. subsidiarnosti.

Slovenija doslej na strukturo EU ni mogla vplivati, še manj postavljati kakršnihkoli pogojev. Ker je članstvo v EU za Slovenijo primarni interes, je morala sprejeti EU tako, kot jo je izoblikovala francosko-nemška naveza.

Sedanja politična kriza EU je za Slovenijo edinstvena priložnost, da temeljito razmisli o svojih interesih, ki jih želi uveljavljati prek EU, posredno s tem, kakšna naj bi bila struktura EU, prek katere bi te interese lahko uveljavljala. Najprej, da se odloči, katera od sedanjih temeljnih alternativnih struktur ustreza njenim interesom. Neposredno sedaj pa se bo morala odločiti o vrsti konkretnih vprašanj, ki zadevajo njene finančne odnose z EU.

Sama v nobenem primeru ne bo mogla neposredno vplivati na strukturo in dejavnost EU. Če pa se bo EU po sedanji krizi bolj približala demokratičnim načelom sodelovanja, se ji odpira pot, da bo za svoja stališča lahko iskala zavezništva z drugimi članicami, ki imajo enake ali podobne interese.

No documents found