Prof. dr. Janek Musek: Raziskovanje vrednot v Sloveniji in vrednotni univerzum Slovencev


Uvod

Vrednote so predmet proučevanja več znanstvenih disciplin. Čeprav je sam izraz vrednota oziroma vrednote (korelativen denimo z nemškim Werte in angleškim values) relativno nov in se je povrhu pojavil najprej na področju ekonomije, se kot pojem nanaša na to, kar so v antičnem času označevali s pojmi vrline in kreposti (grško arete in latinsko virtus). Vse do konca 19. stoletja se je sodobni pojem vrednote gibal predvsem v okviru filozofije, v 20. stoletju pa je definitivno postal predmet sistematičnega proučevanja v psihologiji, sociologiji in drugih družbenih znanostih. V zadnjih desetletjih so postale vrednote eminenten predmet medkulturnega proučevanja in so po mnenju najvidnejših raziskovalcev izraz samega jedra človeštva in človeških kultur. Kot pravita Smith in Bond (1998, str. 69), so prav vrednote "najboljši pojmovni okvir za medkulturno primerjalno raziskovanje, s katerim razpolagamo danes". V zadnjem času je bilo veliko pomembnih raziskav, ki so pokazala, da so določilne dimenzije značilnosti različnih kultur močno povezane z vrednotnimi sistemi in dimenzijami (Bond, 1988, 1991; Bond, Leung & Schwartz, 1992; Chinese Culture Connection, 1987; Fiske, 1991, 1992; Hofstede, 1980, 1983; Hofstede in Bond, 1988; Kagitçibasi, 1970, 1996; Hui in Triandis, 1986; Leung in Bond, 1989; Leung, Bond in Schwartz, 1995; Schwartz, 1990, 1991, 1992, 1994, 1996; Shwartz in Bilsky, 1987, 1990; Schwartz in Sagiv, 1995; Smith in Schwartz, 1997; Smith, Dugan in Trompenaars, 1996, 1997; Smith, Trompenaars in Dugan, 1993, 1995; Triandis, 1990, 1995; Triandis in sod.., 1972). Da je tako, sta dva pomembna razloga. Vrednote lahko definiramo kot življenjska vodila in kot takšna pomenijo zgostitev vsega tistega, kar neka kultura ceni, kar jo normativno usmerja in motivira. Vrednote so torej nekak povzetek notranjih norm in ciljev neke družbe in kulture. Poleg tega pa so vrednote v primerjavi z drugimi psihosocialnimi prvinami neke kulture relativno stabilne in dolgotrajne. Kulturo opredeljuje trajnostno in stabilno, kar ponovno pomeni, da so lahko njen najboljši identifikacijski znak. Če se pomembno spremenijo vrednotne usmeritve, se pomembno spremeni kultura in obratno.

Pregled tematike

V prispevku želim najprej definirati pojem vrednot (gre seveda za psihološko definicijo), nato pa kratko opozoriti na obseg znanstvenega raziskovanja vrednot v zadnjih desetletjih pri nas, v Sloveniji. V nadaljevanju prispevka se bomo osredotočil na prikaz značilnosti univerzuma vrednot v Sloveniji, nato na trende preoblikovanja vrednot v tranzicijskem času pri nas in na komparativne vidike vrednotnih orientacij Slovencev. To bo hkrati tudi izhodišče za zaključne teze, namenjene tematiki pomena vrednot v sodobnem času Slovenije in sveta.

Kaj so vrednote

Znani ameriški kulturolog in sociolog C. Kluckhohn (1951) označuje vrednote kot pojmovanja zaželenega, ki vplivajo na to, kako se ljudje odločajo za akcije in kako ocenjujejo pojave. To, dovolj široko pojmovanje vrednot naj nam bo za prvo opredelilno izhodišče. Morda bi lahko določneje opredelili vrednote kot posplošena in relativno trajna pojmovanja o ciljih in pojavih, ki jih visoko cenimo, ki se nanašajo na široke kategorije podrejenih objektov in odnosov in ki usmerjajo naše interese in naše vedenje kot življenjska vodila (Musek, 2003). Vrednote nam potemtakem lahko predstavljajo posebno vrsto motivacijskih ciljev, namreč zelo posplošene in hkrati visoko cenjene cilje. Pred leti sem predlagal shemo, po kateri lahko vrednote opišemo kot motivacijske cilje najvišjega hierarhičnega reda (Musek, 1982, str. 300; 1993b, str. 72-73; glej tudi sliko 1).

Hierarhični model strukture vrednotnega univerzuma je postal tako eden izmed temeljev moje teorije vrednot (Musek, 1982, 1991, 1993a, 1993b, 1993c, 1993d, 1994, 2000). Okvirno predstavitev modela kaže slika 1. Kot vidimo, zavzemajo vrednote v tem modelu najvišjo raven hierarhije motivacijskih ciljev. Specifični motivacijski cilji se združujejo v kompleksne cilje, ti v splošne cilje. Tudi splošne motivacijske cilje še lahko kategoriziramo v skupine, a tedaj ugotovimo, da so to prav tiste kategorije, ki jih navadno označujemo z izrazom vrednote.



Slika 1. Vrednote kot motivacijski cilji. Motivacijske cilje si lahko predstavljamo na različnih ravneh. Na najnižji ravni so zelo specifični in konkretni motivacijski cilji. Na višjih ravneh so bolj splošni in abstraktni motivacijski cilji. Na najvišjih ravneh se motivacijski cilji generalizirajo v posamezne vrednote.

Pojmovanju, da lahko vrednote ustrezno pojmujemo kot posebno vrsto motivacijskih ciljev, je blizu tudi pojmovanje, ki ga izražata Schwartz in Bilsky (1987) v svojem odličnem sestavku o vrednotah. Sklicujoč se na številne avtorje in definicije vrednot, predlagata naslednjo opredelitev, po kateri so vrednote (a) pojmovanja ali prepričanja o (b) zaželenih končnih stanjih ali vedenjih, ki (c) presegajo specifične situacije, (d) usmerjajo in vodijo izbiro ali pa oceno ravnanj in pojavov in (e) so urejena glede na relativno pomembnost. Definicija je malo daljša in je videti zapletena, a je v resnici zelo smiselna in jasna. Avtorja posebej opozarjata na motivacijski vidik vrednot in menita, da so vrednote kot posebne vrste ciljev povezane z različnimi interesi (ti so lahko spet različni - individualni, kolektivni ali pa oboje), dalje z različnimi motivacijskimi področji ali domenami (uživanje, varnost, storilnost, samousmerjanje, socialna prilagojenost, prosocialno obnašanje, socialna moč in zrelost). Vrednote se lahko nanašajo na, kot pravi Rokeach (1973), predstavo o zaželenih končnih stanjih (terminalne vrednote, npr. svoboda, nacionalna enakopravnost, lepota, zveličanje), ali pa predstavo o vedenju, ki omogoča doseganje zaželenega (instrumentalne vrednote, npr. poštenost, pogum). Na podlagi gornje definicije vrednot sta avtorja Schwartz in Bilsky izdelala poseben obrazec, ki združuje vsa temeljna določila pojma vrednote. Definicija, podana v obrazcu se zaključuje z oznako vrednot kot življenjskih vodil, kar se tudi zelo ujema z našim pojmovanjem vrednot.

Obseg raziskovanja vrednot v zadnjih 20 letih pri nas

Intenzivnejše raziskovanje vrednot se je pri nas začelo v osemdesetih letih, njegov tempo pa je močno narasel v zadnjem desetletju. Vzporedno z raziskovanjem vrednot so se oblikovali tudi instrumenti za merjenje vrednot. Med njimi velja omeniti Pogačnikove (1986) in Muskove (1986, 1993, 2000) lestvice vrednot. V naših raziskavah je bila najpogosteje uporabljena Muskova lestvica vrednot (MLV). Nekatere raziskave so zajele tudi mednarodni prostor (Musek, 2000; Musek, Pergar Kuščer in Bekeš, 2000; Piciga in sod., 1992; Toš, 1993, 1994; Toš, Mohler in Malnar (ur.), 1999). Na koncu prispevka je seznam raziskav vrednot, ki so jih opravili naši avtorji. Prav gotovo ni popoln, a že tak zajema prek 40 enot. Raziskovalno delo, ki sem ga opravil sam ali s sodelavci s pomočjo MLV je izhodišče nadaljnje razprave, objavljeno pa je v 29 enotah. Vrednotni univerzum Slovencev

V naših raziskavah vrednot se je postopno oblikoval teoretski model hierarhične strukture vrednot, kot ga prikazuje slika 2 (Musek, 1993, 2000). V raziskavah, ki so potekale v zadnjih petnajstih letih (pregledno o tem v Musek, 1982, 1986, 1987, 1991, 1993a, 1993b, 1993d, 1995 in 2000), smo s pomočjo multivariatnih analiz izločili več skupnih dimenzij, ki povezujejo posamezne vrednote v višjeredne kategorije. Kot vidimo na sliki 2, zajemajo te kategorije tri višje ravni generalnosti. Najprej se posamezne vrednote združujejo v vrednotne kategorije srednjega obsega, nato v kategorije večjega obsega (vrednotne tipe) in nazadnje v kategorije največjega obsega (vrednotne velekategorije). Na najvišjem nivoju torej lahko vrednote klasificiramo samo v dve veliki skupini, dionizične in apolonske vrednote. Ti kategoriji se zdi, da v grobem ustrezata Hofstedovi koncepciji individualističnih in kolektivističnih vrednot, Bondovi reputaciji in socialni konformnosti in morda tudi Bakanovi agentnosti in komuniji. Toda v našem modelu imamo opraviti z empirično taksonomijo vrednot, ki zajema vse pomembne nivoje generalnosti.



Slika 2. Empirična hierarhija vrednotnega prostora, dobljena v naših prejšnjih raziskavah (Musek, 1993a, 1993b, 1993d). Zajema 54 posameznih vrednot (na sliki so navedene samo tiste, ki so najbolj značilne za višjeredne kategorije), 9 do 13 kategorij srednjega obsega, 4 vrednotne tipe in 2 superkategoriji vrednot. Medtem ko so raziskave pokazale na veliko enotnost, kar zadeva vrednotne kategorije največjega in večjega obsega, pa je število ugotovljenih kategorij srednjega obsega nihalo med osem in trinajst. Najbolj pogosto ugotovljene kategorije srednjega obsega so podčrtane. Druge so prav tako pomembne, vendar so se v nekaterih raziskavah združevale s katero ali več od ostalih kategorij.

In kako so rangirane vrednote našega modela? Naše raziskave kažejo, da bi lahko govorili o dokaj reprezentativnem rangu pomembnih vrednot in vrednotnih kategorij v našem prostoru. Priloga A



slika 3 Glej besedilo

(na koncu prispevka) kaže na rang 53 posameznih vrednot, zajetih v lestvici MLV in slika 3 na rang višjih vrednotnih kategorij.

Kot vidimo, so v ospredju apolonske vrednote (zlasti moralne), med kategorijami vrednot srednjega obsega pa so v ospredju socialne, varnostne, demokratične in tradicionalne vrednote. Med posameznimi vrednotami so kot najpomembnejše v našem prostoru ocenjene zdravje, ljubezen, svoboda, mir, družinske vrednote, poštenost, prijateljstvo in pravica.

In kako je z vrednotno usmeritvijo posameznih segmentov slovenske populacije? Naše raziskave jasno kažejo na določene razlike v vrednotnih usmeritvah pri velikih demografskih stratifikacijah kot so spol, starost, smer šolanja in poklic, izobrazba, do neke mere tudi socioekonomski status, zakonski stan, število otrok in druge (o tem Musek, 2000). Naše raziskave so npr. pokazale ne le na razlike v vrednotnih usmeritvah med starostnimi skupinami (Lešnik, 1996; Musek, 2001), ampak tudi na splošne zakonitosti v razvoju oblikovanja vrednotnih usmeritev. Te se kažejo v ti. razvojni hierarhiji vrednot: v mladostniškem obdobju so relativno poudarjene (kar seveda ne pomeni tudi najviše cenjene) hedonske vrednote, nato postanejo relativno pomembne potenčne, zatem pa moralne in izpolnitvene. S starostjo dokaj izrazito narašča pomen verskih in patriotskih vrednot, upada pa pomen čutnih vrednot. Raziskave glede spola so prav tako pokazale na relativno večjo usmerjenost žensk k apolonskim (moralnim in izpolnitvenim) vrednotam in relativno večjo usmerjenost moških k dionizičnim.

Dokaj izrazite so vrednotne razlike med različnimi segmenti verske in politične orientacije (Musek, 1998, 2000, 2002). Izsledki teh raziskav nedvomno kažejo, da so vrednote zelo pomemben prediktor tako verske kot tudi politične usmerjenosti. S tem rezultati potrjujejo naša pričakovanja. Še več, glede na relativno visoko napovedno moč, ki so jo pokazale ustrezne regresijske analize, lahko sodimo, da so vrednote med najpomembnejšimi napovedovalci naše verske prepričanosti, torej vernosti na eni strani in politične usmerjenosti na drugi strani. Vendar ta ugotovitev ni tako presenetljiva. Na vrednote in vrednotne usmeritve namreč lahko gledamo kot na zelo generalne psihološke kategorije, v katerih so nekako zgoščajo in posplošujejo nizi bolj konkretnih stališč, prepričanj in mnenj. Potrdila so se tudi naša pričakovanja, da se - vsaj v našem prostoru - verska in politična prepričanja močno povezujejo. Izsledki te raziskave se vsekakor ujemajo s tezo, da so v Sloveniji verjetno verska prepričanja in vernost močna orientacija tudi v političnem usmerjanju (Musek, 2000). Zato nas ne more presenetiti ugotovitev, da so prav verske vrednote med vsemi kategorijami vrednot najboljši napovedovalec ne le vernosti (to bi seveda brez nadaljnjega pričakovali), temveč tudi politične usmerjenosti.

Prav mogoče je, da tesnost povezave med versko in politično orientacijo variira od enega do drugega kulturnega in političnega okolja. V Sloveniji je ta povezanost - primerjalno gledano - verjetno zelo močna. Identifikacija političnega prepričanja z vernostjo je v Sloveniji velika. Pri nas bomo našli npr. malo vernih volivcev, ki volijo leve stranke in malo nevernih, ki volijo desne. To nas vsekakor bolj spominja na podoben položaj v nekaterih drugih tranzicijskih okoljih, kot pa na situacijo v državah z daljšo tradicijo političnega pluralizma. Politični položaj v tranzicijskih deželah je drugačen kot v državah z dolgo demokratično tradicijo, čeprav se tudi tam najdejo včasih manj, včasih pa bolj jasne korelacije med političnim in verskim prepričanjem. V tranzicijskih okoliščinah se nove, oblikujoče se stranke, niso mogle opreti na lastno tradicijo pluralističnega političnega diskurza, ker ga pač ni bilo. Zato so pri njihovem oblikovanju toliko bolj delovali drugi orientacijski faktorji, med njimi pa sta vernost in versko prepričanje prav v ospredju.

Dodatni dejavnik, zaradi katerega je odnos med vernostjo in politično orientacijo tako jasen in razviden, je verjetno lahko tudi dejstvo, da imamo v Sloveniji po številčnosti močno prevladujoč položaj katolikov med verniki. To dejstvo lahko homogenizira odnose med raziskovanimi spremenljivkami; manj homogenosti bi npr. pričakovali v okoljih, kjer so kvantitativna razmerja med verstvi in njihovimi kategorijami bolj kompleksna.

Izsledki raziskovanj so tudi potrdili hipotezo, da obstajajo med vernostjo in verskimi vrednotami na eni strani ter politično usmerjenostjo na drugi strani specifične vzročne povezave. Pri tem je najbolj zanimiva ugotovitev, da vernost sama po sebi ne deluje na politično usmerjenost kot neposredni vzročni dejavnik, da pa po vsej verjetnosti deluje kot posredni dejavnik in sicer tako, da kot vzročni faktor vpliva na verske vrednote, te pa dalje na politično usmerjenost. Pokazalo se je namreč, da je neposredni vzročni učinek vernosti na politično usmeritev nepomemben, da pa je vzročni učinek verskih vrednot na politično usmeritev vsekakor pomemben in to deloma prav zato, ker so verske vrednote same pod vzročnim vplivom vernosti. Oblikovane vrednote so torej dejavnik, od katerega lahko pričakujemo neposreden vpliv na politično prepričanje.

Izsledki naših raziskav (Musek, 2003, v tisku) so pokazali, da se tudi znotraj regionalnih območij Slovenije pojavljajo razlike v vrednotnih usmeritvah. Tako lahko ob že znanih psiholoških in osebnostnih značilnostih regionalnih področij znotraj Slovenije navedemo tudi značilnosti v vrednotnih usmeritvah. Kot kažejo naši izsledki, se pomembne razlike med regijami pojavljajo predvsem pri kategoriji verskih vrednot, a tudi pri kategorijah kulturnih, demokratičnih, čutnih vrednot in spoznavnih vrednot. Multinomialna logistična regresijska analiza pa kaže, da imajo pomemben prediktorski učinek na regionalne razlike tudi statusne in tradicionalne vrednote. Pri generalnejših kategorijah vrednot (vrednotne kategorije večjega in največjega obsega) smo ugotovili pomembne razlike le pri kategoriji izpolnitvenih vrednot.

A čeprav smo ugotovili statistično signifikantne razlike, je treba poudariti, da te razlike niso velike. Na podlagi vrednotne usmerjenosti ne moremo z visokom odstotkom napovedovati regionalne pripadnosti. Pojavljajo se določene razlike v povprečjih pri navedenih vrednotnih kategorijah, v samem rangiranju teh kategorij pa so razlike še bistveno manjše. V vseh regionalnih območjih ocenjujejo apolonske vrednote više kot dionizične, znotraj teh pa najviše moralne, nato pa izpolnitvene, hedonske in potenčne. Tudi glede vrednotnih kategorij srednjega obsega najdemo na vseh regionalnih področjih na vrhu socialne, varnostne, demokratične in tradicionalne vrednote, na koncu pa statusne in verske vrednote. Med našimi regijami torej ni radikalnih razlik v vrednotnih usmeritvah.

Nedvomno najdemo največ različnosti med regijami pri kategoriji verskih vrednot, ta pa, kot že rečeno, sovpada s stopnjo vernosti prebivalstva. Če odvzamemo vpliv verske orientacije, se vrednotne razlike med regijami drastično zmanjšajo (mere psevdo-R pri logističnih regresijski analizi npr. padejo z vrednosti okrog 0,270 na vrednosti okrog 0,200). Zelo lepo se vidi, da je verska usmerjenost močnejša v manj urbaniziranih območjih, kar v veliki večini primerov pomeni tudi manjšo stopnjo gospodarske razvitosti. Prav nasprotni trend lahko ugotovimo za kulturno, demokratično in čutno usmerjenost, ki je na splošno močneje izražena v bolj urbaniziranih področjih. Tu je tudi signifikantno bolj izražena izpolnitvena vrednotna orientacija.

Zaključimo lahko, da v vrednotnih orientacijah obstajajo nekatere statistično signifikantne razlike med slovenskimi regionalnimi področji, vendar te razlike niso posebno velike. Lahko bi tudi rekli, da je med regionalnimi področji več podobnosti kot razlik v vrednotnih orientacijah. Kjer se pojavljajo razlike (zlasti verska, kulturna, demokratična, in čutna orientacija na ravni vrednotnih kategorij srednjega obsega in izpolnitvena orientacija na ravni kategorij večjega obsega), te razlike sovpadajo z razlikami v vernosti, tipu krajevne skupnosti (mesto, podeželje) in gospodarski razvitosti.

V mnogih raziskavah smo ugotavljali, kako so vrednote in vrednotne orientacije pomemben dejavnik in prediktor: npr. pri pomembnih življenjskih odločitvah (šolanje, poklic, partnerstvo, poroka, število otrok, zakonska zvestoba), pri stališčih in prepričanjih (verska, politična usmeritev, odnos do drugega spola, manjšin, priseljencev, družbenih norm). Zdaj vidimo, da se vrednote in vrednotne usmeritve povezujejo celo s tako "oddaljenimi" dejavniki kot je regionalna pripadnost; ne prav močno, a tudi ne povsem zanemarljivo.

Trendi preoblikovanja vrednot v tranziciji

Tranzicijsko obdobje je dokazalo upravičenost ocene, da so vrednotne usmeritve stabilen pojav in da se spreminjajo le, ko pride do večjih družbenih premikov. Tako smo nedvomno opažali nekaj sprememb v vrednotnih usmeritvah pri nas v tranzicijskem obdobju (Musek, 1995, 1997a,b, 1998, 2000; Toš, 1992, 1994, 1999; Ule in Miheljak, 1993a,b), pri čemer je zanimiv zlasti relativen porast dionizičnih vrednot, kar lahko povežemo s povečevanjem individualizma, zasebništva, storilnostne in podjetniške miselnosti. Vendar pri teh spremembah ne moremo govoriti o radikalnem spreminjanju vrednotnega sistema (Musek, 1995, 2000). Pred letom 1991 je bila dionizična orientacija nekoliko šibkejša kot po tem letu, a sodeč po podatkih se nato v nadaljnjem tranzicijskem času ni več močneje spreminjala.

Primerjalni vidiki vrednotne usmerjenosti Slovencev

Vsekakor ne smemo precenjevati medkulturnih razlik v vrednotnih usmeritvah, kakor tudi sicer ne smemo precenjevati razlik med kulturami nasploh (Musek, 2003b). Ljudje smo pač glede na svojo temeljno naravo vsi ene vrste in med nami je več podobnosti, torej univerzalnosti, kot različnosti. Toda psihološko in tudi sicer smo povsem upravičeno pozorni na razlike. Podobnosti nam ne delajo težav, razlike in drugačnosti pa pogosto. Individualnost in upoštevanje drugačnosti sta temeljni načeli sodobne globalizirajoče se civilizacije. Razumljivo je torej, da so se tako naša vsakdanja razmišljanja kot tudi psihološka in družbena raziskovanja tako močno usmerila prav na proučevanje razlik med nami. In kot rečeno, nam prav razlike v vrednotni usmerjenosti veliko povedo tako o posameznikih, kot o skupinah in nazadnje celotnih kulturah.

Kako je z vrednotno usmerjenostjo Slovencev v primerjavi z drugimi narodi in kulturami? Podatkov o tem nimamo na pretek, vendar tudi nismo brez njih. V zgoraj omenjenih medkulturnih raziskovanjih so bile med drugim izvedene tudi obsežne mednarodne primerjave, in zlasti v Schwartzevih raziskavah so bili delno zajeti tudi Slovenci (Piciga in sod., 1992). O pomembnih vidikih vrednotnih usmeritev pri Slovencih in na primerjave z drugimi narodi so poročali tudi nekateri sociologi in socialni psihologi pri nas (Toš, 1992, 1993, 1994, 1999; Toš, Mohler in Malnar, 1999; Ule in Miheljak, 1993a,b; Ule, Miheljak in Mencin, 1993; Ule in sod., 1996). V svojih raziskavah sem s sodelavci in tudi sam opozoril na nekatere izmed razlik, ki se pojavljajo npr. med Slovenci in pripadniki drugih kultur ter narodnosti v vrednotnih usmeritvah (Musek, 2000, 2003; Musek, Pergar-Kuščer in Bekeš, 2000). Že pred tem sem tudi dokaj obsežno skušal analizirati osebnostni profil slovenske populacije (Musek, 1994) in tako dopolniti pionirsko Trstenjakovo delo na tem področju (Trstenjak, 1991). Tako lahko približno lociramo slovensko skupnost glede na njen "nacionalni značaj" in prevladujočo vrednotno usmeritev.

Primerjave vrednotnih usmeritev Slovencev z drugimi narodi in kulturami obstajajo, seveda pa so razmeroma redke in nikako niso enoznačne. Pridobljene so z različnimi instrumenti, tako da jih je težko vzporejati. Zato se bom omejil na raziskovalne izsledke, ki so bili pridobljeni z obsežnima merskima instrumentoma, ki sta povrhu tudi zelo primeljiva. Gre za Schwartzovo lestvico vrednot in Muskovo lestvico vrednot (MLV). Na tem mestu želim pokazati samo nekaj ilustrativnih podatkov in sicer v zvezi z vrednotnimi kategorijami, ki so najbolj zanimive z vidika naše razprave. Tako lahko vidimo iz slike 4 primerjalne podatke za štiri narode, Slovence, Britance, Avstrijce in Italijane, dobljene s pomočjo Schwartzove lestvice vrednot, iz slike 5 pa podatke za Slovence, Avstrijce in Japonce, dobljene s pomočjo MLV.



slika 4 Glej besedilo



slika 5 Glej besedilo

Vidimo, da se Slovenci glede vrednotne kategorije univerzalnosti (ta v Schwartzovem modelu pokriva večino demokratičnih vrednot) uvrščamo po vsej verjetnosti nekam v mednarodno povprečje razvitega demokratičnega sveta, glede kategorije doseganja (kar bi ustrezalo našim statusnim in potenčnim vrednotam) pa verjetno tudi, če nismo morda celo bolj nad povprečjem.

Podatki, ki nam jih kaže slika 5, so zanimivi, saj primerjajo z nami kulturo, ki nam je zelo blizu (Avstrijci) in kulturo, ki je zelo oddaljena (Japonci). Kot vidimo, smo Slovenci glede demokratičnih vrednot za obema, glede socialnih pa smo dokaj visoko in glede aktualizacijskih, spoznavnih in tudi tradicionalnih vrednot kar lepo pred Avstrijci in Japonci.

Tudi druge raziskave kažejo, da nam ne gre očitati kakega velikega deficita na nobenem vrednotnem področju in če že, ga izravnavamo s suficitom na drugih področjih. Razlike pa vendarle so, vendar, kot pričakovano večje, če se primerjamo s kulturami zunaj evropskega prostora. Po nekaterih podatkih (ambiciozna mednarodna raziskava brežiških dijakov!) lahko npr. sodimo, da so pri Američanih bistveno više cenjene vrednote mir, svoboda, okolje in tudi strpnost, pri Slovencih pa prijateljstvo, zdravje in uživanje. Morda bi lahko zaključili, da v odnosu z bolj primerljivimi narodi in kulturami presojamo demokratične vrednote v približno enakem rangu, medtem ko presojamo socialne, statusne, samoizpolnitvene, spoznavne in tudi tradicionalne vrednote morda nekoliko višje. Glede ocene pomena verskih vrednot smo zanesljivo za nekaterimi drugimi pretežno katoliškimi deželami (Poljska, Irska, Španija, Italija, Avstrija, Hrvatska...), a še vedno pred najbolj protestantskimi okolji (npr. Skandinavija, Britanija) in npr. Češko.


Pomen vrednot v sodobnem trenutku Slovenije in sveta

Demokratične vrednote v našem prostoru

Koliko so demokratične vrednote danes prisotne v slovenskem prostoru? Kot smo videli iz mednarodnih primerjav, jih Slovenci razmeroma visoko cenimo, vendar v glavnem ne bolj kot pripadniki drugih razvitih in demokratičnih narodov in kultur. Slovenci pa, kot kaže, ob tem razmeroma visoko postavljamo tudi socialne in družinske vrednote, zdravje in varnost in vsaj primerjalno gledano dovolj visoko tudi statusne vrednote, vrednote doseganja. Če npr. primerjamo pomen, ki ga prisojamo Slovenci vrednotam, kot so svoboda, spoštovanje zakonov, pravičnost, solidarnost in sožitje z naravo, s tem, kako jih ocenjujejo drugi (glej sliko 6), potem vidimo razlike, ki so sicer lahko statistično signifikantne, niso pa prav velike.




slika 6 Primerjava ocen pomembnosti petih vrednot: z Japonci (zgoraj ) in Avstrijci (spodaj).

Vrednote in globalizacija: harmonija med odprtostjo in tradicijo

Ključno vprašanje vrednotne usmerjenosti nekega naroda v sodobnem svetu je, ali bo zmogel harmonično uskladiti potrebo po napredku, odprtosti novemu in izzivnemu s svojo lastno tradicionalno vrednotno bitnostjo. V luči našega modela vrednot bi lahko prvo povezali z demokratičnimi, drugo pa s tradicionalnimi vrednotami, na najširši ravni pa morda celo z dionizičnimi in apolonskimi vrednotami. Gre torej za to, da se relativna konfliktnost med dionizičnim in apolonskim ter progresivnim in tradicionalnim ne razrešuje v medsebojnem izključevanju, temveč v tvornem soočanju in medsebojnem upoštevanju.

Kar zadeva vrednotni univerzum Slovencev, smo videli, da med obema aspektoma vrednotne orientacije ni radikalnih razhajanj: verjamemo lahko, da nekaj takšnega v povprečju velja za posamezne Slovence. To bi lahko tudi pomenilo, da imamo dovolj potenciala za tvorno koeksistenco omenjenih aspektov. V idealnem primeru to seveda pomeni, da naša tradicija ni sovražno naravnana do napredka, in na drugi strani, da bi eventualni porast dionizične in progresivne usmerjenosti bil po vsej verjetnosti uravnotežen s stabilizacijskim elementom tradicije in konservacije.

Udejanjanje vrednot

Vendar pa menim, da glavni izvor bojazni v zvezi z vrednotami naše družbe in njenih nosilcev ni globalizacija. Nevarnost vidim drugje, v razvitem svetu in njegovem ignoriranju vrednot, predvsem pa v nezmožnosti, da bi produciral dejavne vrednote, torej obnašanje, ki je v skladu z deklariranimi vrednotami. Nismo izgubili vrednot, pač pa se je enormno povečala moč dejavnikov, ki ustvarjajo neskladje med našim obnašanjem in vrednotami. Nedvomno so med temi dejavniki tudi povečane možnosti, da si pridobimo koristi na način, ki nasprotuje našim vrednotam.

Ni družbe, družbenega sistema in kulture brez značilnega sistema vrednot. Ta sistem usmerja in osmišlja ohranjanje, reprodukcijo in napredek družbe ali kulture. Na eni strani usmerja ta sistem družbene in kulturne dejavnike in ustanove (starše, šolo…), da pri posamezniku oblikujejo sebi skladen individualni vrednotni sistem. Na drugi strani usmerja vrednotni sistem posameznike v njihovem ravnanju in medsebojnih odnosih tako, da bo to ustrezalo temeljnim vrednotam in omogočilo reprodukcijo družbe in kulture iz ene generacije v naslednjo. Vrednotni sistem tako posreduje med družbo (kulturo) in posameznikom.

Vzgojni in izobraževalni proces je pomemben del tega odnosnega dogajanja med družbo in posameznikom. Na podlagi vrednot poteka socializacija, vzgoja in izobraževanje posameznika, na podlagi vrednot prispeva posameznik svoj delež k reprodukciji, ohranjanju in napredku družbe. V tem ne more uspeti, če sam ne oblikuje svojega vrednotnega sistema. In tega ne more oblikovati brez vzgoje in izobrazbe.

Na žalost se prav na področju vzgoje premalo odločno prebija spoznanje o pomembnosti dejavnejše integracije vrednot v življenje in delovanje posameznika. To svojevrsten paradoks, kajti vzgoja, ki naj bi pomagala oblikovati posameznika in njegovo osebnost, je že po definiciji brez vsakega smisla, če ne temelji na vrednotah. Če vzgoja ne temelji na vrednotah, potem je ni. V sodobnem svetu se pomena dejavne integracije vrednot temeljito zavedajo delovne organizacije in institucije: najučinkovitejše in najuspešnejše so prav tiste, ki jim je uspelo izoblikovati jasno poslanstvo, utemeljeno na vrednotah (Adams, 2003; Beck, 1987; Blanchard in Stoner, 1997; Blood, 1969; Butler in Vodanovich, 1992; Collins, 1996; Collins in Porras, 1991, 1995, 1996, 2002; Ellsworth, 2002; Elizur, 1984, 1991; Elizur in Koslowsky, 2001a,b; Griseri, 1998; Hitchcock, 1996; Hofstede, 1984; Judge in Bretz, 1992; Kadishi-Faessler, 1995; Knoop, 1994, 1995; Kuczmarski in Kuczmarski, 1995; Mauro, Natale in Libertella, 1999; McDonald in Gandz, 1994; McNamara, 2002; Meglino in Ravlin, 1998; Musek Lešnik, 2003; Nanus, 1992; Natale, 1998; O'Toole, 1996; Peter Wildblood Consultants, 2000a,b; Peters in Waterman, 1982; Scott, Jaffe in Tobe, 1993; Talbot, 2003; Tarnow, 1998; Terez, 2002; Testa, 1999; Tracy, 2003; Wallace, Hunt in Richards, 1999). Upravljanje, ki temelji na vrednotah, je postalo geslo sodobnega organizacijskega duha (Anderson, 1997; Elizur in Koslowsky, 2001a,b; Meglino, Ravlin in Adkins, 1989, 1992; Musek Lešnik, 1998, 2003; Robbins, 2001; Turner, 2002; Wall, Sobol in Solum, 1999; Walter, 1995).

Skrajni čas je, da (ponovno) postane tudi merilo sodobne vzgoje. Danes se mnogi strokovnjaki zavedajo, da so vrednote premalo prisotne v sodobni vzgoji, ki je kljub številnim opozorilom in kritikam še vedno močno zaznamovana s permisivno in postmodernistično miselnostjo (Leming, 1996; Owen, 2001; Quong, Walker in Stott, 1998; Renchler, 1991; Sarason, 1996; Senge, 1990, 2000; Snyder, Acker-Hocevar in Snyder, 2000). Relativiziranje morale in razblinjanje odgovornosti je nujen spremljevalec tega trenda. Čeprav je oblikovanje značaja od antičnih časov temeljni cilj vzgoje (Aristotel, 1962; Teofrast, 1971), imajo težnje po bolje organizirani vrednotni in značajski vzgoji danes ponovno zelo aktualne razsežnosti (Allman, 1999; Arthur, 2003; Damon, 2002; Elam, Lowell in Gallup, 1993; Himmelfarb, 1995; Jensen, 1996; Lickona, 1992, 1997; McClellan, 1992; Murphy, 2002; Otten, 2000, 2002; Rusnak, 1998; Ryan, 1996; Schaeffer, 1999; Wynne in Ryan, 1997). Kot da danes še posebno pomenljivo odmevajo besede Martina Luthra Kinga izpred desetletij (King, 1947): "Razum in znanje nista dovolj. Intelekt IN značaj - to je cilj prave vzgoje."

Strokovnjaki in raziskovalci upravičeno opozarjajo, da se je v zadnjih desetletjih ob ekonomskem napredku in razvoju v glavnem povečevala tudi stopnja negativnih pojavov, zlasti kriminala in nasilja v medsebojnih odnosih, pa tudi v vzgoji (naraščanje vseh vrst zlorabe otrok). Zato so marsikje začeli temeljiteje razmišljati o možnostih dejavnejše integracije vrednot v vzgojni in izobraževalni sistem in vrednotna vzgoja brez indoktrinacije je postala že kar nekakšen recept za najsodobnejši sistemski vzgojni pristop. Značilne so npr. ugotovitve strokovnjakov, ki so vodili projekt integracije vrednot v šolstvo in vzgojo na Novi Zelandiji (Heenan, 1996, 2000):

"Od 1960 je naše prebivalstvo naraslo za 33 odstotkov; nacionalni dohodek se je več kot podvojil, vladne naložbe v vzgojo in zdravje so dramatično narasle. Živimo dlje, zdravi smo bolj, kot smo bili kdajkoli, verjetno smo bogatejši in tehnološko naprednejši kot večina narodov. Toda v istem obdobju je za 400 odstotkov naraslo kriminalno nasilje, za 700 odstotkov je naraslo število rojstev zunaj zakona, potrojilo se je število otrok, ki živijo doma z enim samim staršem; število samomorov med najstniki se je povečalo štirikrat, na eno ločitev leta 1960 jih imamo zdaj šest... V tem obdobju je zabeležen tudi močan porast spolnih zločinov in zlorabe otrok."

Podobne ugotovitve bi lahko zapisali tudi za mnoga druga razvita okolja, nedvomno veljajo podobni trendi tudi za naše razmere. Stanje vzgoje je po drugi svetovni vojni v razvitem demokratičnem svetu najbrž postalo res kritično, vendar v drugačni smeri, kot je bilo kritično v času prevladujočih avtoritarnih in tudi totalitarnih vzgojnih indoktrinacij. V enem in drugem primeru pa zadeva vrednotno in moralno zrelost ter odgovornost posameznika ter družbe. Če se je človek moral v imenu svobode in odgovornosti postavljati zoper avtoritarno vzgojo in indoktrinacijo, mora danes spet v imenu svobode in odgovornosti reševati vrednote same. Črtanje neutemeljenih avtoritet (beri indoktrinacije) iz vzgojnih načrtovanj je pomembno, črtanje avtoritete samih vrednot pa je nedopustno.

A zakaj si lahko od dejavnejše vrednotne vzgoje obetamo izboljšanje? Razlog je preprost. Če bi se ljudje v svojem obnašanju ravnali v skladu z vrednotami, potem bi bilo vseh omenjenih in drugih negativnih pojavov (tistih namreč, ki izhajajo iz obnašanja, ki ni usklajeno z vrednotami) bistveno manj. Pomanjkljivost vrednotne vzgoje je v tem, da ne spodbuja dovolj odločenosti (vedenjskih namer), da bo posameznik ravnal v skladu s svojo vrednotno usmeritvijo. Danes dokaj dobro poznamo psihološke razloge, zaradi katerih nastaja neskladje med vrednotami in obnašanjem (Musek, 1993, 2000). Povsem jasno je torej, da bi na podlagi tega znanja lahko z ustreznejšim oblikovanjem dejavnih vrednot (k temu pa lahko prispeva ustrezna vrednotna vzgoja) vplivali na obnašanje in zmanjšali obseg negativnih pojavov v družbi.

Zdaj se lahko vprašamo, ali je in kako daleč je pri nas dozorelo spoznanje o integraciji vrednot v našo vzgojno in izobraževalno prakso. V ta namen smo izvedli obsežno raziskavo pri večjem številu oseb, ki veljajo za eksperte na področju vzgoje in izobraževanja. Namen raziskave je bil večstranski: želeli smo ugotoviti ekspertna stališča o vrednotah in vlogi vrednot v vzgoji (ne nazadnje tudi njihove lastne vrednotne orientacije), stališča o potrebnosti integracije vrednot v vzgojne cilje in vsebine (za vrednote nasploh in za posamezne vrednotne kategorije ter vzgojno izobraževalne cilje), pa tudi njihove ocene o tem, kateri so ključni agensi vrednotne vzgoje nasploh in pri posameznih pomembnih kategorijah vrednot. Rezultati raziskave so jasno pokazali dvoje: prvič, da tudi naši eksperti ocenjujejo, da so vrednote ključna sestavina vzgojno izobraževalnega sistema in da je oblikovanje vrednot eden od najpomembnejših, če ne že najpomembnejši cilj vzgoje in izobraževanja in drugič, da so pri nas bistveno premalo vključene, integrirane v vzgojno izobraževalni proces in sistem.

Dr. Janek Musek, Filozofska fakulteta
November 2003


===================================
PRILOGA A

Priloga A


Povprečne ocene pomembnosti vrednot in vrednotnih kategorij pri dveh vzorcih slovenske populacije. Rezultati prvega vzorca so dobljeni s pomočjo MLV (ocene od 1 do 100; prva in druga ter peta in šesta kolona) in MLV-M (ocene od 1 do 10; tretja in četrta ter sedma in osma kolona)

ZDRAVJE	86,972	ZDRAVJE	9,71	SOCIALNE	83,2552	SOCIALNE	9,3950
LJUBEZ	86,938	MIR	9,68	VARNOSTNE	75,4108	VARNOSTNE	9,2781
SVOBODA	85,345	OTROCI	9,65	SPOZNAVNE	71,9238	SOCIETALNE	9,1349
DRUZ_SR	84,332	SVOBODA	9,60	AKTUALIZACIJSKE	71,2199	TRADICIONALNE	9,0583
PARTNER	83,743	DRUZ_SR	9,57	TRADICIONALNE	70,4854	AKTUALIZACIJSKE	8,7406
PRIJAT	82,777	PARTNER	9,52	SOCIETALNE	69,3429	SPOZNAVNE	8,6429
MIR	80,482	POSTEN	9,49	ČUTNE	66,3324	PATRIOTSKE	8,3142
POSTEN	78,856	PRAVICA	9,35	KULTURNE	57,7624	ČUTNE	8,1195
PRAVICA	78,387	LJUBEZ	9,30	PATRIOTSKE	50,9298	KULTURNE	7,7627
ZVESTOBA	78,101	SLOGA	9,19	VERSKE	45,7515	STATUSNE	6,1365
OTROCI	77,302	ZVESTOBA	9,19	STATUSNE	38,5685	VERSKE	5,8670
SAMOIZP	73,255	DELAV	9,14
VARNOST	72,728	VARNOST	9,11	MORALNE	77,4029	MORALNE	9,3806
RESNICA	72,711	POCITEK	9,01	IZPOLNITVENE	64,0142	IZPOLNITVENE	8,2306
DOBROTA	71,119	NARAVA	8,94	HEDONSKE	59,2230	HEDONSKE	7,7405
MODROST	71,115	PRIJAT	8,94	POTENČNE	43,3671	POTENČNE	7,0936
SLOGA	70,602	DOBROTA	8,93
ZNANJE	70,212	NAC_ENAK	8,91	APOLONSKE	72,3288	APOLONSKE	9,1625
POKLIC	70,164	ZNANJE	8,86	DIONIZIČNE	53,8451	DIONIZIČNE	7,3057
SPOLNOST	69,250	RESNICA	8,82
PROSTO_G	67,957	POKLIC	8,79
UPANJE	66,792	ENAKOST	8,77
DELAV	66,498	MORALA	8,68
POCITEK	66,413	RED	8,63
MORALA	65,451	UPANJE	8,62
USTVAR	65,382	NAPRED	8,57
ZABAVA	65,133	SOLIDAR	8,57
VZN_ZIV	65,102	SAMOIZP	8,57
PROSTI_C	64,294	USTVAR	8,56
NARAVA	64,054	PROSTO_G	8,47
ENAKOST	63,181	MODROST	8,46
NAC_ENAK	63,036	SPOLNOST	8,45
SOLIDAR	62,728	ZAKONI	8,41
LEPOTA	61,346	PATRIOT	8,32
DRUZAB	60,526	NAR_PON	8,31
RED	57,870	PROSTI_C	8,25
PRIVLAC	57,633	ZABAVA	8,04
SPORT	56,354	DOLGO_Z	8,02
NAPRED	56,167	LEPOTA	8,01
UDOBNO	55,920	DRUZAB	7,92
DENAR	53,828	DENAR	7,83
KULTURA	53,647	UGLED	7,81
UGLED	52,958	UDOBNO	7,74
HRANA	52,634	HRANA	7,65
ZAKONI	52,590	KULTURA	7,53
NAR_PON	51,260	VZN_ZIV	7,38
DOLGO_Z	51,231	PRIVLAC	7,29
UMETNOST	50,675	MOC	7,22
PATRIOT	50,674	SPORT	7,19
MOC	47,463	UMETNOST	6,95
VERA	45,752	SLAVA	6,20
SLAVA	37,736	VERA	5,87
REKORD	34,333	REKORD	4,76
POLIT	20,109	POLIT	4,70

===========================

LITARATURA

• Allman, B. (1999). Developing character when it counts. Torrance, CA: Frank Schaffer.
• Aristotel (Aristotle) (1962). Nicomachean Ethics.(M. Oswald, Trans.) Indianapolis: Liberal Arts Press.
• Arthur, J. (2003). Education with Character: The Moral Economy of Schooling. London: Routledge Falmer.

• Bond, M. H. (1988). Finding universal dimensions of individual variation in multicultural studies of values: The Rokeach and Chinese Value Surveys. Journal of Personality and Social Psychology, 55, 6, 1009-1015.
• Bond, M. H. (1991). Chinese values and health: A cross-cultural examination. Psychology and Health, 5, 137-152.
• Bond, M. H., Leung, K. in Schwartz, S. H. (1992). Explaining choices in procedural and distributive justice across cultures. International Journal of Psychology, 5, 27, 211-225
• Chinese Culture Connection (1987). Chinese values and the search for culture-free dimensions of culture. Journal of Cross-Cultural Psychology, 18, 143-164.
• Damon, W. (2002). Bringing in a New Era of Character Education. Stanford: Hoover Institution Press.
• Elam, S. M., Lowell, C. R., & Gallup, A. M. (1993, October). The 23rd annual Gallup poll of the public's attitudes toward the public schools. Phi Delta Kappan, 75, 137–152.
• Fiske, A. P. (1991). The cultural relativity of selfish individualism: Anthropological evidence that humans are inherently sociable. V: M. S. Clark (ur.), Prosocial Behavior, Review of Personality and Social Psychology, 12, 176-214.
• Fiske, A. P. (1992). The four elementary forms of sociality: Framework for a unified theory of sociality. Psychological Review, 99, 689-723.
• Heenan, J. (1996). Cornerstone values – A Values Education Curriculum. New Zealand Foundation for values Education.
• Heenan, J. (2000). Cornerstone Values – A New Zealand Values Education Initiative. http://cornerstonevalues.org/education.htm
• Heenan, J. (2003). Building Character through Cornerstone Values. New Zealand Foundation for values Education.
• Himmelfarb, G (1995). The Demoralization of Society. London: Institute of Economic Affairs.
• Hofstede, G. (1980). Culture's consequences: International differences in work-related values. Beverly-Hills, Sage.
• Hofstede, G. (1983). Dimensions of national cultures in fifty countries and three regions. V: J. Deregowski, S. Dziurawiec and R. Annis (eds.), Expiscations in cross-cultural psychology. Lisse, Netherlands: Swets and Zeitlinger.
• Hofstede, G. and Bond, M. H. (1988). The Confucius connection: From cultural roots to economic growth. Organization Dynamics, 16, 4-21.
• Hui, C.H., in Triandis, H. (1986) Individualism-collectivism: A study of crosscultural researchers. Journal od Cross-Cultural Psychology, 17, 222-248.
• Jensen, E. (1996). Brain-based learning. Del Mar, CA: Turning Point.
• Kagitçibasi, C. (1970). Social norms and authoritarianism: A Turkish-American comparison. Journal of Cross-Cultural Psychology, 4, 157-174.
• Kagitçibasi, C. (1996). The autonomous-relational self: A new synthesis. European Psychologst, 1, 180-186.
• Kashima, Y., and Callan, V. (1994). The Japanese work group. V: H. C. Triandis (ur.) Handbook of industrial/organizational psychology, 2nd ed, Vol 4, pp. 609-646. Palo Alto, CA: Consulting Psychology Press.
• Kim, M. S., Hunter, J. E, Miyahara, A., Horvath, A. M., Bresnahan, M. and Yoon, H. J. (1996). Individual versus culture-level dimensions of individualism and collectivism: Effects on preferred conversational styles. Communication Monographs, 63, 29-49.
• King, M. L., Jr. (1947, January/February). The purpose of education. Maroon Tiger (Morehouse College, Atlanta, GA), p. 10. Dosegljivo: www.stanford.edu/group/King/papers/vol1/470200-The_Purpose_of_Education.htm
• Leung, K. and Bond, M. H. (1989). On the empirical identification of dimensions for cross-cultural comparison. Journal of Cross-Cultural Psychology, 20, 133-151. Leung, K. and Bond, M. H. (1989).On the empirical identification of dimensions for cross-cultural comparison. Journal of Cross-Cultural Psychology, 20, 133-151.
• Leung, K., Bond, M. H. and Schwartz, S. H. (1995). How to explain cross-cultural differences: Values, valences and expectancies? Asian Journal of Psychology, 1, 70-75.
• Leung, K., Bond, M. H. and Schwartz, S. H. (1995).How to explain cross-cultural differences: Values, valences and expectancies? Asian Journal of Psychology, 1, 70-75.
• Lickona, T. (1991). Educating for character. New York: Bantam Books.
• Lickona, T. (1992). Educating for Character – How Our Schools Can Teach Respect and Responsibility. New York: Bantam Books.
• Lickona, T. (1997). Educating for Character: The School’s Highest Calling. Georgia Humanities Council, Lecture.
• McClellan, B. E. (1992). Schools and the shaping of character: moral education in America. Bloomington, IN: ERIC Clearinghouse for Social Studies/Social Science Education, 1992. ED 352 310.
• Murphy, M. M. (2002). Character Education in America’s Blue Ribbon Schools: Best Practices for Meeting the Challenge. Lanham: Scarecrow Press.
• Musek, J. (1994). Psihološki portret Slovencev. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče.
• Musek, J. (1995). Spremembe v miselnosti in vrednotni usmerjenosti Slovencev v prehodnem obdobju. V V. Rus (ur.). Slovenija po 1995 (str. 87-106). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
• Musek, J. (1997a). The impact of transitional change on value-system in Post-communist Europe. Foreign Psychology/Innostrannaya Psykhologia (Moscow), 1997, 8, 17-22.
• Musek, J. (1997b). The impact of transitional changes on value systems in Post-communist Europe: The implications for the higher education reform processes. Perspectives in Higher Education Reform, Vol. 6, 15-22.
• Musek, J. (1998). Political and religious adherence in relation to individual values. Studia Psychologica (Bratislava), 1998, 40, 1-2, 47-59.
• Musek, J. (2000). Nova psihološka teorija vrednot. Ljubljana: Educy.
• Musek, J. (2002a). Vrednote kot prediktorji in posredovalci verskih in političnih prepričanj. Anthropos (Ljublj.), 2002, letn. 34, št. 1/3, str. 1-18.
• Musek, J. (2002b). Število otrok, načrtovanje družine in vrednote. Anthropos (Ljublj.), 2002, letn. 34, št. 4/6, str. 1-18.
• Musek, J. (2003). Identiteta psihologije, psihološke paradigme in konstruktivizem : perspektiva socialne paradigme v psihologiji. Psihol. obz. (Ljubl.), 2003, letn. 12, št. 3, str. 79-92.
• Musek, J., Pergar Kuščer, M. in Bekeš, A. (2000). The universality of the basic structure of value categories. Jpn. soc. (Tsukuba), 2000, vol. 4, str. 45-64.
• Otten, E. H. (2000). Character education. Dosegljivo: http://www.indiana.edu/%7Essdc/chardig.htm
• Otten, E. H. (2002). Developing character through literature. Bloomington, IN: ERIC Clearinghouse on Reading, English and Communication and The Family Learning Association.
• Piciga, D. (1992). Vrednote Slovencev v prehodnem obdobju. Znanstveno raziskovalni elaborat. Ljubljana: Pedgoški inštitut pri Univerzi v Ljubljani. (sodelavci: Musek, J., Kovačev, N. A. in Peklaj, C.).
• Rusnak, T. (Ed.). (1998). An integrated approach to character education. Thousand Oaks, CA: Corwin Press.
• Ryan, K. (1996). Character Education in the United States. Journal for a Just and Caring Education 2 (January 1996), 75-84. EJ 521 443.
• Schaeffer, E. F. (1999). It's Time for Schools to Implement Character Education. NASSP Bulletin, 83 (October 1999): 1-8. EJ 594 838.
• Schwartz, S. H. (1990). Individual and cultural dimensions of human values: Alternatives to individualism-collectivism. Proceedings of the International Conference on Individualism and Collectivism: Psychocultural perspectives from East and West. Seoul, Korean Psychological Association, pp. 40.
• Schwartz, S. H. (1991). The universal content and structure of values: Theoretical advances and empirical tests in 20 countries. Advances in Experimental Social Psychology, 25, 1-65.
• Schwartz, S. H. (1992). Universals in the content and structure of values: Theoretical advances and empirical tests in 20 countries. V: M. Zanna (Ur.), Advances in experimental social psychology, Vol. 25 (pp. 1-65). Orlando, Fl.: Academic Press.
• Schwartz, S. H. (1994). Beyond individualism-collectivism: new dimensions of values. V: U. Kim, H. C. Triandis, C. Kagitçibasi, S. C. Choi and G. Yoon (eds.), Individualism and collectivism: Theory application and methods. Newbury Park, CA: Sage.
• Schwartz, S. H. (1996). Value priorities and behavior: Applying a theory of integrated values systems. V:: C. Seligman, J. M. Olson and M. P. Zanna (Eds.). The psychology of values: The Ontario Symposium, Vol. 8. (pp. 1-24). Mahwah, N.J.: Lawrence Erlbaum Assocates.
• Schwartz, S. H. in Bilsky, W. (1987). Toward a universal psychological structure of human values. Journal of Personality and Social Psychology, 53, 3, 550-562.
• Schwartz, S. H. in Bilsky, W. (1990). Toward a theory of the universal content and structure of values: Extensions and cross-cultural replications. Journal of Personality and Social Psychology, 58, 878-891.
• Schwartz, S. H. in Sagiv, L. (1995). Identifying culture-specifics in the content and structure of values. Journal of Cross-Cultural Psychology, 26, 92-116.
• Smith, P. B. in Bond, M. H. (1998). Social psychology across culture. London: Prentice-Hall Europe.
• Smith, P. B. in Schwartz, S. H. (1997).Values. V: J. W. Berry, M. H. Segall in C. Kagitçibasi (eds.), Handbook of cross-cultural psychology, 2nd edn, Vol 3. Boston: Allyn and Bacon.
• Smith, P. B., Dugan, S. in Trompenaars, F. (1996). National cultures and managerial values: A dimensional analysis across 43 nations. Journal of Cross-Cultural Psychology, 27, 231-264.
• Smith, P. B., Dugan, S. in Trompenaars, F. (1997). Locus of control and affectivity by gender nad occupational status: A 14 nation study. Sex Roles, 36, 51-77.
• Smith, P. B., Trompenaars, F. in Dugan, S. (1995).The Rotter locus of control scale in 43 countries. International Journal of Psychology, 30, 377-400.
• Teofrast (1971). Značaji. Sarajevo: Veselin Masleša.
• Toš, N. (1993). Religioznost in nereligioznost, 1968-93. Razgledi, 24. 12, str. 14-16.
• Toš, N. (1994). Comparative analyses on (non)religiosity. Teorija in praksa (Ljubljana), 31, 9-10, 794-814.
• Toš, N. (ur.) (1999). Vrednote v prehodu II. Slovensko javno mnenje 1990-1998. Ljubljana: Dokumenti SJM.
• Toš, N. (ur.).(1992). Slovenski izziv (Rezultati raziskav javnega mnenja 1990-1991). Ljubljana, FDV-IDV, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij.
• Toš, N., Mohler, P. in Malnar, B. (ur.) (1999). Modern society and values. Ljubljana: FSS Univerza v Ljubljani, Mannheim: ZUMA.
• Triandis, H. C. (1990). Cross-cultural studies of individualism and collectivism. V: J. J. Berman (ur.), Nebraska Symposium on Motivation, 1989.
• Triandis, H. C. (1995). Individualism and collectivism. Boulder, CO: Westview.
• Triandis, H. C., Kilty, K. M., Shanmugam, A. V., Tanaka, Y. in Vassiliou, V. (1972). Cognitive structures and the analysis of values. V: H. C. Triandis (ur.), The analysis of subjective culture. New York: Wiley.
• Trstenjak, A. (1991). Misli o slovenskem človeku. Ljubljana: Založništvo slovenske knjige.
• Ule, M. in Miheljak, V. (1993a). Mladina 93. Republika, 1993.
• Ule, M. in Miheljak, V. (1993b). Prihodnost mladine. Ljubljana: DZS.
• Ule, M., Miheljak, V. in Mencin, M. (1993). Youth 93. Research Report of Faculty of Social Sciences Ljubljana. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
• Ule, M., Rener, T., Miheljak, V. in Mencin, M. (1996). Življenje in vrednotne orientacije mladih v Ljubljani. Neobjavljeno raziskovalno poročilo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani.
• Wynne, E., in Ryan, K. (1997). Reclaiming our schools: teaching character, academics, and discipline. Upper Saddle River, NJ: Prentice Hall.
• Slovenski znanstveno raziskovalni prispevki o vrednotah
• Flere,
• Musek, J. (1981). Value orientation as personality dimension. Report on 7th Congress of Yugoslav Psychologists, Zagreb, 1981.
• Musek, J. (1983). Človekovi simboli in vrednote. V: Posvetovanje psihologov Slovenije, Portorož – November 1982 (str 22-46). Ljubljana, Društvo psihologov Slovenije.
• Musek, J. (1986). Temeljne kategorije in dimenzije vrednot ter vrednostne usmerjenosti. Anthropos, 1-2, 49-57.
• Musek, J. (1987). The dimensions of values. Report on Alps-Adria Psychology Symposium 1987, Klagenfurt, Universitaetsverlag Carinthia, 19-21.
• Musek, J. (1988b). Obče kategorije vrednot in osebnost. Referat na IX. kongresu psihologov Jugoslavije, Vrnjačka Banja, 1988.
• Musek, J. (1992). Dimensions of personality and value orientations. V zborniku: Department of Psychology - 40 Years. University of Ljubljana, Faculty of Philosophy, Department of Psychology, Ljubljana, April 1992, 11-27.
• Musek, J. (1982). Osebnost.. Ljubljana, DDU Univerzum.
• Musek, J. (1988a). Teorije osebnosti. Ljubljana, Univerza v Ljubljani.
• Musek, J. (1989). Spol, spolne vloge in vrednote. Anthropos, 3-4, 124-137.
• Musek, J. (1990). Simboli, kultura, ljudje. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
• Musek, J. (1991). Vrednote kot predmet psihološkega proučevanja. Anthropos, 1-3, 233-256.
• Musek, J. (1993). Osebnost in vrednote.. Ljubljana, Educy.
• Musek, J. (1993b). Znanstvena podoba osebnosti. Ljubljana, Educy.
• Musek, J. (1993c). Osebnost pod drobnogledom. Maribor, Založba Obzorja.
• Musek, J. (1993d). The universe of human values: a structural and developmental hierarchy. Studia Psychologica (Bratislava), 35, 4-5, 321-326.
• Musek, J. (1994a). Vrednote, življenjski cilji in ideali. V: T. Lamovec (ur.).Psihodiagnostika osebnosti 2. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
• Musek, J. (1994b). Values and value orientations in the background of European cultural traditions. Anthropos (Ljubljana), 1994, International Issue.
• Musek, J. (1994c). Psihološki portret Slovencev. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče.
• Musek, J. (1995a). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana, Educy.
• Musek, J. (1995b).The changes in mentality and value orientation of Slovenian people during the transition period. In V. Rus (Ed.).Slovenia after 1995 (pp 87-106). Ljubljana, Faculty of Social Sciences, (in Slovene).
• Musek, J. (1997a).The impact of transitional change on value-system in Post-communist Europe. Foreign Psychology/Innostrannaya Psykhologia (Moscow), 1997, 8, 17-22.
• Musek, J. (1997b). The impact of transitional changes on value systems in Post-communist Europe: The implications for the higher education reform processes. Perspectives in Higher Education Reform, , Vol. 6, 15-22.
• Musek, J. (1998). Political and religious adherence in relation to individual values. Studia Psychologica (Bratislava), 1998, 40, 1-2, 47-59.
• Musek, J. (1999). Psihološki modeli in teorije osebnosti. Ljubljana: Fiozofska fakutleta, Univerza v Ljubljani.
• Musek, J. (2002a). Vrednote kot prediktorji in posredovalci verskih in političnih prepričanj. Anthropos (Ljublj.), 2002, letn. 34, št. 1/3, str. 1-18.
• Musek, J. (2002b). Število otrok, načrtovanje družine in vrednote. Anthropos (Ljublj.), 2002, letn. 34, št. 4/6, str. 1-18.
• Musek, J. (2003). Identiteta psihologije, psihološke paradigme in konstruktivizem : perspektiva socialne paradigme v psihologiji. Psihol. obz. (Ljubl.), 2003, letn. 12, št. 3, str. 79-92.
• Musek, J., Pergar Kuščer, M. in Bekeš, A. (2000). The universality of the basic structure of value categories. Jpn. soc. (Tsukuba), 2000, vol. 4, str. 45-64.
• Musek, J., Lešnik, P. & Musek, K. (1993). Vrednotne orientacije skozi življenje. Psihološka obzorja, Vol. 2, 2, 25-36.
• Piciga, D. (1992). Vrednote Slovencev v prehodnem obdobju. Znanstveno raziskovalni elaborat. Ljubljana: Pedgoški inštitut pri Univerzi v Ljubljani. (sodelavci: Musek, J., Kovačev, N. A. in Peklaj, C.).
• Pogačnik, V. (1987). LV. Lestvica individualnih vrednot. Ljubljana, Zavod za produktivnost dela.
• Pogačnik, V. (1986). Jaz, struktura osebosti in vrednote. Anthropos, 1-2, 58-65.
• Toš, N. (1993). Religioznost in nereligioznost, 1968-93. Razgledi, 24. 12, str. 14-16.
• Toš, N. (1994). Comparative analyses on (non)religiosity. Teorija in praksa (Ljubljana), 31, 9-10, 794-814.
• Toš, N. (ur.) (1999). Vrednote v prehodu II. Slovensko javno mnenje 1990-1998. Ljubljana: Dokumenti SJM.
• Toš, N. (ur.).(1992). Slovenski izziv (Rezultati raziskav javnega mnenja 1990-1991). Ljubljana, FDV-IDV, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij.
• Toš, N., Mohler, P. in Malnar, B. (ur.) (1999). Modern society and values. Ljubljana: FSS Univerza v Ljubljani, Mannheim: ZUMA.
• Ule, M. in Miheljak, V. (1993a). Mladina 93. Republika, 1993.
• Ule, M. in Miheljak, V. (1993b). Prihodnost mladine. Ljubljana: DZS.
• Ule, M., Miheljak, V. in Mencin, M. (1993). Youth 93. Research Report of Faculty of Social Sciences Ljubljana. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
• Ule, M., Rener, T., Miheljak, V. in Mencin, M. (1996). Življenje in vrednotne orientacije mladih v Ljubljani. Neobjavljeno raziskovalno poročilo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani.

No documents found