EVROPA VEČ HITROSTI
Doc. dr. Cirila Toplak
Zgodovina evropske ideje nam daje vedeti, da ima projekt, ki je bil stoletja zgolj idealističen sen, prekinjen z nekaj imperialističnimi poskusi realizacije, in ki se je po drugi svetovni vojni tako počasi in postopoma udejanjal v evropskih integracijah, zares trdne temelje. Na evropskih temeljih se s sprotnim načrtom gradi kompleksna stavba. Kljub krizam in oviram se ne zamajejo zlahka.
Tudi "Evropa več hitrosti" ni koncept, ki bi se ga morali ustrašiti in ga a priori zavreči, zato ker zveni, kot da ni v skladu s temeljnimi načeli združevanja Evrope.
Zamisel o Evropi več hitrosti je bila, če že ne predvidljiva, pa kar logična reakcija držav članic, ki so zagovarjale nujnost sprejetja ustave pred veliko širitvijo EU. Zlasti Francija in Nemčija, pa tudi Velika Britanija hočejo močno, razvito in spoštovano Evropo, predpogoj katere je učinkovitost.
Učinkovitost, po kateri EU že doslej ni slovela, bo s širitvijo še otežena. Francija, država, kjer so se od francoske revolucije bili najstrastnejši besedni in tudi krvavi boji za enakost, je s pristankom na razmerje moči 50:60 nakazala, koliko ji pomeni učinkovita Evropa. Španija in Poljska, največji nasprotnici ustavnih kompromisov v imenu učinkovitosti, sta imeli vsaka svojo agendo: Španija skrb za strukturne sklade, ki so odločilno pospešili njen razvoj, Poljska obrambo odločitev iz Nice, ki so ji bile veliko bolj v prid kakor ustavni predlogi. Španija in Poljska sta torej v imenu zagovarjanja enakopravnosti med državami članicami dali prednost nacionalnim interesom pred evropskimi (zato imata njuni notranjepolitični situaciji tudi takšen vpliv na njuna evropska stališča).
Uradno gre za konflikt vrednot. Za nekatere Evropska unija temelji zlasti na enakosti, za druge pa na trajnem miru in demokraciji kot sistemu, v katerem je najlažje ohraniti trajen mir. Eni se bojijo "vodene kulturne menjave", drugi verjamejo, da socialna neenakost vodi v konflikte in lahko ogrozi trajni mir.
Evropa več hitrosti se že dogaja na področju monetarne unije, Schengena, obrambne politike in prostega pretoka delovne sile. Prihajajoče nove članice se večinoma strinjajo, da Evropa več hitrosti ni v interesu integracij, da pa se bodo potrudile biti v čelni skupini, če ne bo šlo drugače. Takšna stališča kažejo tudi na razlike v razumevanju koncepta Evrope več hitrosti.
Neuspeh pogajanj o evropski ustavi ne pomeni, da bo širitev ustavila evropske integracije, saj so bili v Nici odločeni potrebni mehanizmi za delovanje Evrope petindvajsetih. Po mnenju zagovornikov ustave pa bo oteženo uresničenje lizbonske strategije. Vztrajanje na enakopravnosti vseh članic Unije in vsakokratnem "čakanju na zadnjega" pri sprejemanju odločitev omejuje svobodo posameznih članic pri doseganju lizbonskih ciljev. Glede lizbonskih ciljev je bilo doseženo soglasje, videnj poti do njihove uresničitve pa je očitno več. Ali pa so nekaterim bolj v ospredju kot drugim?
Enakost in svoboda sta protislovni demokratični vrednoti, že odkar sta nehali biti pobožni razsvetljenski želji. ZDA so razrešile to protislovje tako, da so postavile hierarhijo vrednot, v kateri so vsi državljani imeli enako možnost dostopa in pravico do svobode, koliko so si je vzeli, pa je bilo odvisno od njihovih sposobnosti. Priseljenci so prihajali v ZDA iskat prav to svobodo in ne enakopravnosti svojih kultur. Enakost je postala cena svobode, rezultat pa je bil ameriški narod.
Evropa se ne more zgledovati po ZDA, saj je skupnost zgodovinskih narodov. Enakosti tu ni mogoče uveljavljati na ravni kolektiva oz. naroda, ampak samo na ravni posameznika. Zato zagovorniki intenzivne integracije zahtevajo krepitev evropskih institucij, kot sta komisija in parlament, in osveščanje o politični identiteti državljanov članic EU. Evropejec je tisti Francoz, Nemec, Britanec, Španec, Poljak, Avstrijec, Belgijec, Slovenec, … ki je pripravljen kaj žrtvovati za Evropo. Včasih je identiteto potrjevala pripravljenost na žrtvovanje življenja, jutri bo to mogoče odpoved svojemu komisarju.
Evropski davek na dohodek podjetij bo ena izmed prioritet Evropske unije v letu 2005. Evropska komisija naj bi predložila ustrezno zakonodajo jeseni 2004. To je tudi konkretna ambicija, ki je sprožila aktualno razglašanje "Evrope več hitrosti". Zlasti Francija se zavzema za poenotenje davčne politike, medtem ko ji v imenu ekonomskega liberalizma najbolj nasprotuje Velika Britanija. Ker Evropska unija stoji ali pade na francosko-nemškem konsenzu, je verjetno, da bo za uveljavitev enotnega evropskega davka za podjetja nastala "pionirska skupina" okrog Francije in Nemčije, ki bo manjšinsko uveljavila enotno davčno politiko.
"Okrepljeno sodelovanje", kot se to imenuje v pogodbi iz Nice, bo še zmeraj v skladu z acquis communautaire, saj gre za predvideno možnost ukrepanja "v zadnji instanci", ko Svet ugotovi, da "določenega cilja ne bo mogoče uresničiti v doglednem času". Najmanj osem držav mora biti pripravljenih za "okrepljeno sodelovanje", potreben pa je tudi zakonodajni predlog, ki ga bo v primeru evropskega davka Komisija imela. Svet nato odobri "okrepljeno sodelovanje" s kvalificirano večino. Potem ko se "okrepljeno sodelovanje" začne, mora ostati odprto za ostale članice, da se mu pridružijo. V okviru okrepljenega sodelovanja veljajo enaka pravila odločanja kot sicer, glede davčne politike torej soglasje. Ustavni predlog je predvidel za države, ki zastavijo "okrepljeno sodelovanje", da soglasno odločijo o prehodu na odločanje s kvalificirano večino v okviru svoje pionirske skupine. Velika Britanija je dosegla, da je bil ta predlog iz ustave umaknjen.
Prvi poskus "okrepljenega sodelovanja" v praksi bo imel torej za predmet davčno politiko, ki je ob sociali, kriminalnem pravu, zunanji politiki in obrambi največji problem soglasnega odločanja in predstavlja največjo nevarnost paralize EU. Morda se bo z "okrepljenim sodelovanjem" tudi obrambna politika končno premaknila z mrtve točke, saj so Francija, Nemčija, Belgija in Luksemburg, pa tudi Velika Britanija, pripravljeni na veliko intenzivnejšo integracijo na tem področju kot ostali.
Eden od poglavitnih vzrokov za današnjo razdvojenost Evropske unije je vztrajanje na veliki širitvi, s katerim si je Evropa petnajstih poskušala pridobiti čas za lastne priprave na širitev, sedaj pa se je kljub čedalje nestrpnejši vrsti v čakalnici znašla vendarle nepripravljena. Sklepati je mogoče, da bodo evropski politiki, ko bo Evropska unija prebrodila najnovejšo krizo, v prihodnje raje sprejemali manjše skupine novih članic ali celo vsako posebej. Nadaljnje širitve so eno izmed področij, kakor nasploh zunanja politika, kjer si Evropska unija verjetno ne bo mogla privoščiti "okrepljenega sodelovanja". Morda bodo lahko nastale pionirske skupine za pomoč novim kandidatkam v pripravah na članstvo. Slovenijo vidim v takšni skupini za pomoč Hrvaški, morda pa tudi Turčiji.
Bistveno je, da bodo pionirske skupine ali "okrepljena sodelovanja" spoštovali acquis in delovali pod nadzorom Evropske komisije. Čeprav naj bi se za različna področja povezovale različne članice v skladu s svojo pripravljenostjo na integracijo oz. svojimi interesi, je mogoče pričakovati, da bo sčasoma nastala "bolj združena Evropa", v kateri bodo skoraj gotovo države ustanoviteljice, a ne nujno samo te, in ki bo dajala prednost skupnim strategijam in ciljem, ter neke vrste "odprta Evropa", v kateri bodo zlasti zaradi prednosti skupnega trga in solidarnostnih instrumentov, kot so strukturni skladi, sodelovale vse države na evropski celini.
Potencialen negativen učinek tako razdeljene Evrope bi lahko bil podvojevanje institucij in birokracije ali uzurpacija institucij s strani bolj integriranih članic. Toda v ozračju neuspeha evropske ustave se zdi zasledovanje učinkovite Evrope z drugimi sredstvi najboljši način, kako se izogniti, da Evropa ne postane tako zvodenela, da ne bi več imelo smisla pridružiti se ji, kot je samozavestno slišati v eni od kandidatk za naslednjo širitev.
No documents found