Dr. Darko Štrajn: Šest pripomb k razpravi o vrednotah


1. Pojem "vrednote" nikakor ni enoznačen. V določenih rabah je to eden tistih pojmov, ki nam ustvarja iluzijo, da razumemo veliko več kot dejansko razumemo. Na drugi ravni pa v rabah, ki pojem instrumentalizirajo - sam pojem pa je v tem pogledu produkt procesa, ki ga Bourdieu poimenuje "objektivizacija" - pojem vrednote sugerira obvladljivost družbene reprodukcije, razmerij in odnosov. Mimogrede: najhuje pri tem je, da se občasno v zgodovini res zgodi, da to celo uspe tudi v grozljivih razsežnostih: totalitarni režimi in organizacije so ljudem vcepile specifične vrednote in jih podredile svojim ciljem. Ne pozabimo, da sta fašizem in komunizem temeljila na visokih vrednotah - med drugim zlasti na patriotizmu. Seveda s tem nočem reči, da je vsako govorjenje o vrednotah nujno totalitarno, saj predvsem v vrsti socioloških opredelitev pojem "vrednote" omogoča vpoglede v družbeno realnost, prav tako ima v vsakdanji govorici, s katero je preprežena sfera t.im. družbene prakse, sporazumevalno funkcijo. Gotovo pa kaže ohraniti pred očmi to, da prav v govorjenju o vrednotah lahko zdrsnemo v totalitarni diskurz.

2. Če pa navzlic vsem tem pomislekom sprejmem pogovor o "vrednotah", potem menim, da je v slovenskem kontekstu treba obravnavati liberalizem z manj poenostavljanji in prenehati z zavajajočim enačenjem liberalizma in konservativne ekonomsko politične doktrine neoliberlizma. Ne govorim o kaki zdaj aktivni politični doktrini, kajti liberalizem je kot tak skorajda povsod izginil, saj je v razvitih liberalnih demokracijah kot nekaj samoumevnega pravzprav vpisan v temelje dovolj širokega družbenega konsenza. Za Slovenijo tega ne bi mogli reči! Ne, da bi navajal možno argumentacijo, naj poudarim, da je liberalizem temelj moderne etike, katere središčni pojem je avtonomni posameznik. Kolikor lahko Kanta prištevamo k tradiciji liberalizma, je napačna vsaka redukcija njegovega kategoričnega imperativa na različne inačice zapovedi, kakršna je "ljubi svojega bližnjega" ipd. S tem, ko liberalizem poudarja svobodo kot izhodišče za konstrukcijo družbe, torej tudi v luči Kantovega moralnega zakona, zastavlja etično vprašanje kot nenehno obnavljajočo se dilemo, v kateri se razmerje z drugim rešuje v priznavanju njegove avtonomije. V liberalni etiki ni mogoče pozabiti na dilematičnost etike kot je to mogoče v dogmatičnih kodeksih, v katerih raven morale potlači etične probleme.

3. Kategorije ljubezni so glede na instanco liberalnih načel svobode, avtonomije, človekovih pravic itd. stvar zasebne sfere, lahko tudi stvar religije. Ljubezen kot načelo družbenega sožitja se neizogibno obrne tudi v svoje nasprotje.

4. V Sloveniji se je liberalizem kot temeljna naravnanost (s človekovimi pravicami in dostojanstvom kot osrednjimi kategorijami) vidneje manifestiral v dejavnosti gibanj civilne družbe v osemdesetih letih. Prav ta gibanja so sprožila slovensko demokratizacijo v kontekstu javnega nasprotovanja političnim sodnim procesom, usmerjenemu izobraževanju, smrtni kazni, militarizmu, cenzuri medijev itd. V diskurzu slovenske nacionalne samostojnosti, v prerekanju med levico in desnico, v katerem obe ti strani prispevata k "izmišljeni tradiciji" (Habshawm) te samostojnosti, se potlačuje spomin na prav ta ključni zgodovinski prispevek k demokratizaciji. Nasledki tega gibanja so se vpisali v temelje stranke LDS, kar morda pojasnjuje "misterij" njenih uspehov. Drugo vprašanje, o katerem je mogoče razpravljati, pa je koliko stranka v svoji realpolitični umeščenosti ohranja spomin na ta aspekt svoje nastalosti? 5. V splošnem lamentiranju nad domnevnim razpadom vrednot, ki ga je slišati od vsepovsod, se zdi kot, da bi pozabili, da imamo demokracijo - kajpak v kontekstu globalnega kapitalizma, ki se mu pač ni mogoče izmakniti. Odprto vprašanje pa je koliko lahko majhna država lahko amortizira nekatere njegove neljube učinke? Hkrati se prav v okviru "potrošništva in množične kulture", kljub možnim pridržkom, vendarle odvija, ne samo distribucija materialnih dobrin, ampak tako široka distribucija kulturnih dobrin kot še nikoli poprej v zgodovini - kar velja tudi za Slovenijo.

6. Izganjalci liberalizma se najbolj vznemirjajo zaradi pomanjkanja "vzgoje" v šolah, še posebej spričo domnevne odsotnosti domovinske in državljanske vzgoje. Ne, da bi se spuščal v pojasnjevanje koncepta laične šole, ki se je uveljavil tudi v šolski reformi, naj samo poudarim, da je le malokje drugje kot prav na področju problematike državljanske vzgoje, bilo toliko storjenega. Bila je vrsta posvetov, med njimi več mednarodnih, tudi s sodelovanjem Unesca in Sveta Evrope. Izšlo je več zbornikov na to temo in več številk revij kot so School Field, Sodobna pedagogika in Časopis za kritiko znanosti, ki so bile v celoti posvečene tej problematiki. Pedagoški inštitut je izvedel mednarodno primerjalno raziskavo v okviru asociacije IEA, na področju izobraževanja učiteljev pa je bilo opravljeno, brez pretiravanja, na stotine ur dela. Pri tem je jasno, da ob sodobnih metodah pouka, ki se naslanjajo na kognitivne pristope in ob upoštevanju današnje informacijske realnosti, otrok ni mogoče z ničemer indoktrinirati, mogoče pa jim je pomagati k oblikovanju zmožnosti kritičnega presojanja družbenih realnosti, k razumevanju problemov multikulturnosti, identitete, itd. V luči teh pristopov so koncepti domovinske vzgoje ali domoznanstva (Heimatkunde) zastareli in tudi zagotovo ne bi učinkovali tako kot bi si njihovi zagovorniki želeli.

Dr. Darko Štrajn, Pedagoški institut

No documents found