Dr. Marko Kos: Konvencija samozadostne znanosti
Nekatere stvari so tako trdovratne, da jih tudi revolucija ne stre. Družbena lastnina je padla, pluralizem je razveselil deželo, zaposleni brez dela, monopol znanosti pa je ostal, nedotakljiv za birokracijo, neviden v napredku države in neobčutljiv za blesteče vzore majhnih držav EU. Njihov zbor je tudi predsednika države žejnega prepeljal čez vodo. Poslušal je njihove psalme žalostink, medtem ko je bilo gospodarstvo kot predstavnik trga odsotno, ker se je navadilo opirati na lastne sile in se požvižga na znanost. Zato besede inovacija ni nihče izustil, ker bi sicer vdrl v dvorano ledeni piš proizvodnje in trga, ki iznajdbo potrdi in jo okrona v inovacijo, ki pretrese trge in dvigne izdelek v najvišji cenovni razred. Za visoko znanstveno srenjo, cvet slovenskega znanja, je to preveč pritlehtno in s svojo slabo vestjo si zakrivajo oči in ušesa pred švicarskim Inštitutom za razvoj menedžmenta IMD, ki nas je v letošnji oceni konkurenčnosti glede vpliva znanosti na gospodarstvo med 29 državami vrgel z 21. mesta v letu 1999 na predzadnje 28. mesto, na 27. mesto pa naše bazične raziskave, ker so najslabše usmerjene v tehnološki razvoj. Znanost, takšna kot je, je v prostem padu in nič ne tvegamo z napovedjo, da bo padla še za eno mesto in treščila na dno, od koder se dolgo ne bo pobrala, dokler bo na konvencijah ponavljala tridesetletno gostolenje: vse bo krasno, samo denarja nam dajte - in pustite nas na miru! Pa naj še tako grdo in vzvišeno mislimo o Češki, Madžarski, Slovaški, Estoniji, ki nas krepko prehitevajo. Da ne govorimo o naših svetlih vzorih Finski, Danski in Švedski, ki so na prvih treh mestih. Da ne bo pomote, govora je o naravoznanstvenih in tehnoloških raziskavah, saj gre 70 odstotkov državnega denarja zanje. Za medicino, družboslovje in humanistiko veljajo drugi kazalci.
Glas uspešnih visokotehnoloških podjetij, zlasti srednjih, ki so se uspela prebiti na svetovni trg, se pri tej debati ne sliši. Zgradila so si svojo raziskovalno razvojno bazo in se za etablirano znanost ne menijo. Statistika pove, da dajejo podjetja od izdatkov za raziskave samo 6 odstotkov zunanjim raziskovalcem. Znanstvena sfera je odrezana od gospodarstva, njeno poslanstvo so objave in citati in je slepa za napredek industrije in preko nje države. Na izvozu kot stebru blaginje ta znanost ni udeležena. Zato je delež visokotehnoloških izdelkov v izvozu reven (s 5,6 odstotka smo na 23. mestu, Irska je s 47,7 odstotka na prvem), povprečna razvojna intenzivnost izdelkov je nezahtevna in preprosta, dodana vrednost na zaposlenega nizka - 23.153 EUR proti irski 114.400 EUR. Vse to nam je zrcalo naše znanosti. Če bi jo črtali, se ne bi v gospodarstvu spremenilo stanje niti za las. Tako slabega spričevala ni dobila v IMD nobena svetovna (!) znanost. O tem so seveda vsi molčali. Za nič na svetu ne žele, da bi se v odnosu države do njih kaj spremenilo. Kdo pa si želi izgubiti neodgovornost, varne jasli in zajamčene plače, tri stvari, ki jih kapitalizem nikomur ne dá brez protiusluge! To so si priborili v samoupravljanju. Izločili so se iz tranzicije in zadržali samoupravno moč. Ostali so center moči, ki si določa svoje življenje in prihodek iz državne blagajne. Vedno so izbirali ministra iz svojih vrst, njihov lobi je bil vedno močan, ali v CK Partije ali drugače danes.
Koncem 60-ih let je že kazalo, da bodo raziskovalci dobro sodelovali z industrijo. V GZS smo postavili geslo: Gospodarstvo edino lahko določa, kje, kaj in s kakšno intenzivnostjo se bo raziskovalo. Samoupravljanje je to presekalo, znanost se je zaprla v svoj slonokoščeni stolp in to stanje traja že 30 let - z odgovarjajočimi posledicami, ki jih plačuje vsa država. Pa še celo res je. Ni dosegla Finske, pa bi jo lahko. To stanje je prva razkrila skupina Phare, ki je leta 1993 izdelala vladi predlog o reorganizaciji raziskovanja: prioritete, nobene samopostrežbe, ampak diktat top-down. In agencije za upravljanje. Vendar je šla karavana naprej, ne meneč se za to motnjo, ker je bil lobi močan. Predsednik države se je zdaj soočil z njim. Moral bi mu postaviti vprašanje: kaj se bo spremenilo, če vam ukinemo vsa sredstva?
Z njim skupaj lahko špekuliramo: ogromna škoda za imidž Slovenije? Ali sramota v IMD! Ali ne bi imeli večji imidž z BDP okrog 26.000 EUR? Gospodje, za to ste vendar odgovorni vi, kot so na Irskem ali na Finskem, o kateri sanjate kar naprej! Obrnite se na EU! Nekateri so se dobro znašli v 5. in 6. okvirnem programu, celo v Evreko so prodrli. Velike raziskovalne skupine se pa niso, ostale so brez evropskih projektov in denarja, ker niso imele znanja ali volje. Ali ni bolj udobno napajati se pri državi? Tisti, ki so uspeli v EU, pa so žal večinoma v skupini s tujim podjetjem kot nosilcem, ki bo imel edini korist s tako pridobljeno inovacijo na trgu. Če analiziramo naš uspeh s tega stališča poslovne koristi oz. inovacijske rente, je naš uspeh samo delen. O tej valorizaciji raziskovalnega potenciala je razmišljal prof. Aleksander Bajt ob sestavljanju Nacionalnega raziskovalnega programa (Delo - Znanost, 5. 1. 2000). Njegove napovedi so se v teh desetih letih več ali manj uresničile: prehod tehnološko relevantnih sektorjev v tujo last je skrčil njihovo povpraševanje po domačih raziskavah. Državno financiranje raziskav pri internacionaliziranem gospodarstvu izgublja smisel. Naše raziskave bi postale zanimive za tujce, če bi se dvignile na mednarodno konkurenčnost. V tem primeru bodo postale naše raziskovalne organizacije podružnice tujih, torej bi se internacionalizirale. Osnovni pogoj je, da bi proizvodnja dvignila svojo tehnološko raven in jo približala ravni razvitih. Ta pogoj dr. Bajta se ni izpolnil. Gospodarstvo se je izpostavilo tuji konkurenci. S tem pa so tudi raziskovalne organizacije ostale brez možnosti kakovostnega in eksistenčnega dviga. Bajt je svaril: Z nadaljevanjem liberalistične politike bo domača znanstvena produkcija izgubljala domači trg in upadala in se kakovostno poslabševala.
Nismo uresničili cilja oblikovanja slovenske elite v moderni nacionalni skupnosti vrhunskih menedžerjev, kapitalistov in raziskovalcev, ki bi bili nosilci inovacijske baze in ekonomske uspešnosti. Boj za odličnost raziskovalne elite je spričo tega tako neuspešen in nebogljen. Rešitev raziskovalcev je paradoksalno samo v gospodarstvu in ne v njihovem zaprtem krogu. Postati mora močno in konkurenčno, da jih bo lahko angažiralo. Gospodarstvo se bori zase in za znanstvenike. Od njega odvisi vse. Če ne bo uspelo, se bo uresničil črni scenarij. Elit bo zato ostalo zelo malo, v glavnem kulturniške.
Premier bi moral napraviti dokončen korak pri uporabi tujih metod za vtiranje raziskovalcev v nacionalni interes (če že o njem govorimo), sicer se bo soočil z zdrsnitvijo Slovenije na zadnje mesto med 29 državami. Mogoče je prav zato vladna učinkovitost ocenjena na zadnje mesto. S tem se bo boril tudi za svoj renome in za svojo kredibilnost.
Nihče se ni drznil v splošnem jadikovanju izreči pregrešne besede: za to bolezen je potrebno močno zdravilo: financiranje raziskav samo po nacionalnih prioritetah in to samo tistih projektov, katerih nosilec je industrijsko podjetje z inovacijsko strategijo. To je pogoj, do katerega so se dokopali v razvitih državah EU. Eureka je s tem dosegla tehnološko konico Evrope. Na ta način se povežejo raziskave s trgom in šele tedaj lahko govorimo o inovacijah in o inovativni industriji in družbi znanja. Vse drugo je leporečje in demagogija za črpanje državnih sredstev, kar je zelo udobno, ker je brez odgovornosti.
Stvar je čisto enostavna. Financer je država in ta postavlja pogoje. Predsednik angleškega znanstvenega sveta prof. Moor je na Forumu Bled že pred leti lepo razložil njihovo revolucijo. Tu ni samoupravljanja, ni samopostrežbe. Plačnik terja takšen rezultat. Podjetje to in to bo koordiniralo. In nihče ni prikrajšan, nihče užaljen. Pa še nekaj: to mora biti inovacija. Pri nas tega ni. Zato so stvari neuporabne. Končajo na policah, v objavah. V desetih letih nas je to stalo eno milijardo evrov (brez netehniških ved). Brez rezultatov v podjetništvu, v menedžerskih kazalcih, v izvozu, plačah, zaposlitvah novih delavcev. In ne recite, da nisem tega napovedal pred dvajsetimi leti, prav na teh straneh, vsaj v sto člankih. Zapomnite si, da peljemo s tem sistemom naravnost v nacionalno katastrofo!
Pri največji slovenski inovaciji telefonski sistem SI 2000, ki je že v peti generaciji, so bili domači iskraši sami, in še danes so sami. In še bi jih lahko naštevali: srednja podjetja s stoodstotnim izvozom in brez doktorjev, navezana samo nase - in uspešna. Slovenija si takšnega zapravljanja ne more več privoščiti. Že zaradi proračunske higijene ne, ki sešteva izdatke in prihodke. Vlada lahko podvoji svoj delež, pa ne bo rezultata, o tem bodite prepričani. Morala bo ukrepati drugače. Že s tem denarjem so možni čudeži. Postavite menedžerje znanosti iz industrije! Marsikdo se bo čutil strahovito prizadetega, ker je dal vse od sebe. To je tudi res. Vendar bo njihov občutek boljši, ko bodo videli sadove svojega dela. O tem govore v svetu zelo ponosno: to je drugačna morala, drugačen zanos, drugačen občutek. Predsednik države bi potem lahko na konvenciji slišal čisto drugačne zgodbe, številke, kot so jih navajeni industrijski menedžerji: bilanca inovacijskih prebojev, višjih cen, visokih dodanih vrednosti na zaposlenega, visoka stopnja rentabilnosti, nove naložbe v inovativno proizvodnjo, nova delovna mesta. Ne pa teh žalostnih vsakodnevnih zgodb o sesuvajočih se podjetjih z zastarelimi izdelki. O jokajočih delavkah brez plač. Nekdo je bil plačan prav zato, da bi to preprečil. Lahko bi se tega naučil pri tujcih, ki so temu ušli. Pa morebiti niso tako nadarjeni, kot so naši ljudje. Sestopiti je treba z visokega piedestala in začeti pri temeljih. Inovativna družba ne sme biti samo fraza.
Ne govorite o Lizboni 2010, ko naj bi bili blizu vrha EU! Dokler bomo imeli dva svetova, inovacijskega in neinovacijskega, odtujena, ločena, bomo samo nazadovali, ne bomo ustavili rastoče razlike v dodani vrednosti na zaposlenega do Avstrije. V vse več ocenah se bomo znašli na dnu. Samohvale na konvenciji ne bodo rešile ničesar. Premier, zdaj ste vi na potezi! Predsednik države ima zaslugo, da vidimo v zrcalu njihovo resnico.
No documents found