Prof. dr. Janez Juhant: Svet za prihodnost Slovenije v Evropi
Paradržava
Že sama udeležba na tem srečanju, je zame etični problem. Težko je govoriti o etiki, o vrednotah v družbi, kjer se ve, da se vrednote ne upoštevajo, a se delamo, kakor da veljajo. Že Aristotel je vedel, da etika lahko uspeva v polisu, se pravi če je skladna s politiko. Sodobni judovski mislec Margalit Avishai to imenuje politiko dostojanstva oz. družbo dostojanstva (decent society), s čemer hoče preprosto povedati, da država ne sme poniževati državljanov. In ravno to se pri nas dogaja. Še večji problem je, da politiki o tem sploh ne govorijo. Tudi od Vas spoštovani predsednik, nismo slišali, da bi zavzeli stališče do teh problemov. Mogoče je dvoje: 1. Da o tem nočete govoriti. Če bi bilo tako, potem je vsak pogovor v tem gremiju odveč. 2. Da ne vidite smisla govoriti o tem, ker menite, da se ne bo ničesar spremenilo. V tem primeru bi bila Vaša beseda še kako na mestu, saj bi imeli vsi, ki jih potentje te države ponižujejo in žalijo v njihovem človeškem in državljanskem dostojanstvu, svojega glasnika. Tako nimajo nikogar. Malo jih imajo tudi v drugih ustanovah, pri raznih varuhih in celo v sodstvu. Ker se pri nas večina dela, kakor da je vse v redu in se postavljajo zgolj verbalne dileme, s katerimi bi prikrili prave - to v marsičem velja tudi za uvodničarje teh srečanj - ne verjamem v smiselnost teh pogovorov. Ker nimam druge možnosti, prihajam sem, da Vam in vsem ostalim udeležencem to povem. Ti pogovori so, kakor sem zapisal v današnji izdaji MAGA le besedičenje, če ne poimenujemo na ustreznih mestih, tj. v politiki, v znanosti, v kulturi, v šolstvu stvari s pravimi imeni. Bistvo vseh teh problemov je v vzdrževanju moči vzporedne, tajne oblasti, zaradi katere se vzorci totalitarnosti in njena metodika podaljšujejo. V tem smislu je prepričljivo delo Hannah Arendt Izvori totalitarizma. Ti vzorci namreč kljub formalni demokraciji podaljšujejo laž, prevaro, nespoštovanje lastnine, arogantnost oblastnikov itd. Kakor sem dejal že na posvetu o civilni družbi, je glavni problem v tem, da je naša celotna družba pod nadzorom udbe, ki jo simbolizira Zdenko Roter in njegovi sodelavci v Centru za raziskavo javnega mnenja, ki je serviser za nadaljevanje preoblikovane vladavine iz preteklosti. To je tudi glavni vzrok korupcije in drugih anomalij v tej družbi. Kako vrednotiti, da bivši udbovec dobi odlikovanje Republike, je še dodaten etični problem.
V določene državne in paradržavne, gospodarske, medijske in druge pomembne vitalne funkcije lahko pridejo le preizkušeni ljudje. Znano je, kako se po teh scenarijih v medijih promovira določene popolnoma neetične ljudi in ubija druge (prim. Barbara Brezigar), kako mnogi v medije sploh nimajo vstopa ali pa le pod določenimi pogoji.
Konkretno: Najbolj eklatanten primer tega je zakon o med- in povojnih grobiščih, ki prvič zabrisuje resnični problem in okvir vsega, se pravi revolucijo in drugič svojcem žrtev komunističnega nasilja še bolj otežkoča identifikacijo pomorjenih. To je dvojni umor, kakor je zapisal Janez Markeš. In kje so bili ob sprejemu zakona tisti, ki imajo vpliv in zveze in danes govorijo, da bi to moralo biti drugače? Dalje: MSZŠ je izvedlo razpis koncesije za raziskovalne programe. Veliko truda je bilo vloženega in dobili smo nekaj dobrih programov. Še v samem postopku zdaj ocenjevalni gremiji iščejo načine, kako bi zmanjšali težo določenim programom, da bi ohranili tudi manj kvalitetne. Na drugi strani pa imajo nekateri a priori zagotovljen davkoplačevalski denar.
Dalje npr. poslanec LDS Anderlič na televiziji v zvezi z lovskim zakonom govori o različnosti lastnine. To naj bi se razumelo kakor da je lastnina nekaterih od vseh, seveda pa Bog ne daj, da bi kdo posegal v lastnino drugih. Skratka za ugotavljanje osnovnega aksioma, da je lastnina povsod pač lastnina je potrebno porabiti pol ure sprenevedanja na TV. V podjetjih nastajajo nesporazumi, ker na vodilna mesta prihajajo ljudje, ki imajo praviloma nalogo izpeljati politične posle. Zaposleni so postavljeni pred dejstvo in nihče jih ne vpraša, kaj in kako se bo delalo, ker so strategije naravnane v glavnem v hitro prodajo in pobiranje premij. Marsikatere prevzemajo pri nas ljudje sumljive preteklosti, država ne reagira.
To je le nekaj primerov, ki kažejo, zakaj so ljudje malodušni, zakaj ne verjamejo vladajočim oz. se nimajo na koga zanesti. Ker to organizirano delovanje služi kot pretveza za izpeljavo tranzicijskih načrtov, se tudi javno podpira ta negativen image. Zato tudi tako imenovana protikorupcijske in sanacijske posle prevzemajo ljudje, ki so bili že sami vpleteni "v afere" - da bi omenjena tiha in prikrita strategija ne doživela kakih neljubih presenečenj; z drugimi besedami, da se ti "posli" speljejo do konca. To je seveda vzrok zamorjenosti in brezperspektivnosti v naši družbi, ker je malokdo pripravljen vsaj opozoriti na te anomalije, kaj še da bi jim spremenil smer. Tudi to sooblikuje samomorilsko naravnanost Slovencev. Te stvari je torej treba povedati predvsem zaradi tistih, ki v taki državi ne morejo verjeti v vrednote. Še bolj je treba - in tema našega pogovora je prihodnost Slovenije - to povedati tudi zaradi prihodnjih rodov.
Sam nimam otrok. Čudno se mi zdi, če tisti, ki jih imajo, velikokrat delajo tako, kakor, da jim ni mar, v kakšno prihodnost rastejo. Kajti če bi jim bilo to mar, bi se zamislili v stanje, v katerem se nahajamo in ne bi soglašali ali celo podpirali odločitev, ki omogočajo družbeno klimo, v kateri se mladi počutijo utesnjene in brez perspektive. Eni so presiti in nesposobni za kakršne koli napore, drugi se čutijo odrinjeni in ne morejo uresničevati svojih študijskih in poklicnih ambicij, ker se jim že šola in univerza zapirata obzorja z ideologijo, ko pa stopijo na poklicno pot se jim pokažejo anomalije te družbe v vsej svoji protislovnosti.
Janez Svetina je porajajoči Sloveniji napisal delo Slovenska šola za novo tisočletje: V njej pravi, da se v naši šolo ne učijo po vodilu: Non multa sed multum, namreč mnoge stvari pač glavno, temeljno. Bojim se, da je podobno s pogovori o etični prihodnosti: O mnogočem bo govora, treba pa bi se bilo resno vprašati o enem: Ali se hočemo še naprej sprenevedati in ali nam je kaj za prihodnost. Nekaj dni nazaj je avtor nagrajene podobo novega grba Novak besedičil o preštevanju kosti, kar podobno kakor njegov grb potrjuje njegov nivo, nadutost in brezbrižnost za človeka in človeškost. Če bi bile seveda med omenjenimi kostmi tudi kosti njegovega sina, bi govoril drugače. Že samo govorjenje o grbu ali o čem drugim s smešenjem posmrtnih ostankov pobitih pa razodeva razsežnost družbenega cinizma določenega sloja ljudi pri nas. Kako je mogoče v takih pogojih govoriti o etiki v družbi?
Zato je razumljiva Rawlsova zahteva po pravičnosti: Pravičnost bo imela učinek, če se vsakdo na (visokem) položaju zaveda tudi svoje omejenosti, minljivosti in smrtnosti kakor bi rekel Heidegger. Tudi danes namreč nismo imuni za pasti holokavsta, kakor prepričljivo nakazujeta Arentova in Zygmund Bauman. To nevarnost je mogoče odvračati le v skrbi za človeškost, za človeško bližino, za neposrednost, ki jo omogočajo, odprtost, svoboda, pripravljenost za živi dialog in subsidiarnost. Ali pa se danes tisti, ki imajo v tej državi realno moč, sploh kaj menijo za to? Zato je prihodnost Slovencev in te države temna in negotova. Glede na naš odnos do preteklosti, glede na sprenevedanje v sedanjosti ni pričakovati uspešne prihodnosti za narod oz. za državo kot celoto. Agonija se bo tako podaljševala, nekateri bodo iz tega skušali čimveč potegniti zase. Ker pa tega ni mogoče servisirati brez urejenega družbenega reda, bodo pobudo na tem področju prevzemali tujci.
Predvideni scenarij: Udbovsko organizirani postkomunisti bodo razprodali "ljudsko premoženje" in si ob tem čimveč prisvojili zase. Bivše lastnike odrivajo pri denacionalizaciji, da bi sami prevzeti njihov položaj. Ker pa niso sposobni strateških tj. dolgoročnih odločitev, bo to premoženje prehajalo v last tujcev. V takih vsiljenih traninzicijskih razmerah se ne more krepiti etična in politična kultura, ker pač deluje mafijski sistem. Ko bodo zadeve zaključene pa bodo tako bivši komunisti kot ostali državljani prisiljeni iskati skupnih rešitev, da bodo sposobni preživeti. Vprašanje pa, če bo ostalo še kaj gospodarskih in etičnih podlag za ohranjanje te skupne identitete.
UL TEOF, Prof. dr. Janez Juhant
November 2003
No documents found