Dr. Ludvik Trauner: Vloga znanosti in univerze v Sloveniji


Vloga naravoslovno-tehniškega dela univerze je bistveno različna od klasičnega. Obstajata dva stebra sodobne univerze, ki sta v nekaterih državah pod isto streho, drugod sta pa tudi institucionalno ločena (npr. tehniške univerze).

Vloga naravoslovno-tehniškega dela univerze je predvsem v zagotavljanju tehnološke in s tem gospodarske konkurenčnosti države. Seveda univerza te naloge ne zmore sama. Država in tudi Evropa potrebujeta inovacijski sistem, katerega bistveni del je ravno univerza. Konkurenčne države – mislim na konkurenco Evropi –, kot so ZDA in Japonska, take sisteme že imajo. Tudi Evropa je take univerze nekako do druge svetovne vojne že imela, recimo Nemčija ali Francija, a so se pozneje porazgubile. Sovjetska zveza je razvijala svoj sistem, ki se je izkazal za neučinkovitega in je odločilno pripomogel k njenemu kolapsu.

• Če želi biti Slovenija uspešna, mora zavestno graditi svoj sistem in se vključevati v nastajajočega evropskega (European Research Area, European University Space, Lizbonsko-barcelonski koncept … ).

• Slovenija bi morala opredeliti vlogo posameznih "igralcev" v tem sistemu, namreč univerz, inštitutov, gospodarstva, podpornih institucij itd.

• Glavni poudarki poslanstva univerz bi morali biti razvoj novih znanj, razvoj človeških virov in prenos znanj. Pri nas je raziskovalna vloga univerz bistveno podcenjena. Pri razvoju človeških virov bi morali dajati ustrezen poudarek tudi podiplomskemu šolanju, ki ne spada v redno financiranje! Univerzitetne raziskovalne skupine si ne moremo predstavljati brez zadostnega števila podiplomskih študentov. K njihovemu delu odločilno prispevajo asistenti, zato bi jih bilo treba pedagoško razbremeniti.

• Podpiramo prizadevanja za reformo in prenovo univerze, vendar samo taka, ki bodo vodila do uspešnega inovacijskega sistema. Reformna prizadevanja brez upoštevanja celotnega inovacijskega sistema vodijo v slepo ulico. To se pri nas že dogaja. Glede tega se potrebe klasičnega in naravoslovno-tehnološkega dela univerze razlikujejo, kar je treba upoštevati.

• Univerze v Sloveniji z njim namenjenimi sredstvi iz BDP ne morejo v celoti opravljati svojega poslanstva.V Evropski uniji dajejo za univerze v povprečju več in še več v ZDA. V nacionalnem interesu je bistveno dvigniti sredstva za terciarno izobraževanje.

Sedanje stanje ne omogoča prehoda v družbo znanja in dviga dodane vrednosti na zaposlenega, ki že vrsto let stagnira in Sloveniji posledično ne omogoča mednarodne gospodarske konkurenčnosti. Pri tem izhajam iz sicer nesporne ocene vloge in pomena znanosti za razvoj Slovenije, ki jo vsebujejo nacionalni program visokega šolstva, izhodišča za nacionalni raziskovalni program in številne deklaracije na področju visokega šolstva v Evropski uniji.

Da bi dosegli zastavljene cilje znanosti in visokošolskega izobraževanja v Sloveniji, je treba razrešiti vrsto sistemskih nedorečenosti in dilem, ki onemogočajo uveljavitev znanosti in vloge, ki jo pripisujemo univerzitetnemu izobraževanju. V tem okviru bi opozoril predvsem na to:

1. Treba se je dogovoriti, v kolikšni meri je univerza še lahko tudi oblika socialnega korektiva. Osip vpisanih (velja predvsem za tehniške fakultete) v prvem letniku študijskih programov nikakor ne more biti pripisan zgolj in samo vzrokom, povezanih z delom zaposlenih na univerzi. Povraten učinek osipa ima negativne posledice na študirajočo populacijo in izvajalce. Posledice so zmanjševanje zahtevnosti študija, kar se kaže v zmanjšani kakovosti visokošolskega izobraževanja in posledično v zmanjšanju konkurenčnosti gospodarstva.

2. Univerze kot socialni korektiv, kakršno poznamo v Sloveniji, v Evropi v taki obliki praktično ne poznajo. Vse primerjalne analize med evropskim in slovenskim visokošolskim izobraževanjem, ki upoštevajo stanje študentske populacije v prvem letniku, so posledično nekorektne in zato neobjektivne. Analize bi morale izhajati iz vzorcev, dobljenih v višjih letnikih – res pa je, da je čas za pridobitev diplome na dodiplomskih študijskih programih v Sloveniji v povprečju predolg.

3. Na osip v prvih letnikih delno vpliva tudi kakovost srednješolskega izobraževanja, kot to kažejo rezultati testov znanj iz matematike, ki so vsakega oktobra. Rezultati testov kažejo, da je matura usmerjena na rutinsko pomnjenje in ne na problemski način razmišljanja. Ko gre za tovrstno sliko, povezano z visokošolskimi programi, stanje še bolj vzbuja skrb!

4. Znanost v Sloveniji ubira poti, ki niso zares primerljive z Evropo, kjer so temeljne znanosti v načelu (razen pri velikih državnih projektih) domena univerz. Zato pa so uporabne raziskave domene profesionalnih raziskovalcev, ki so tudi ustrezneje opremljeni. V Sloveniji se nepravično vrednoti raziskovalno delo visokošolskih učiteljev in sodelavcev univerz. Od njih se zahteva, da je obseg zgolj raziskovalnih rezultatov, tj. mednarodnih objav (preostale obveznosti pa se ne štejejo, kot da jih ni), absolutno primerljiv z rezultati poklicnih raziskovalcev, čeprav slednji posvečajo v povprečju trikrat več svojega časa (tj. polni delovni čas) pretežno temeljnim raziskavam.

5. Da so to zadeve, ki potrebujejo korektivne ukrepe, naj ponazori dejstvo, da se na pravkar končani javni razpis za financiranje raziskovalnih projektov univerze odzivajo tudi s številnimi uporabnimi projekti, javni zavodi pa izključno s temeljnimi projekti. Tak način podpiranja znanosti je značilen predvsem za Slovenijo in z Evropo na splošno ni primerljiv.

6. Vloga in položaj, posledično pa tudi osebni prejemki tehnično izobraženih kadrov v Sloveniji po osamosvojitvi postajajo vedno bolj marginalizirani, kar je verjetno tudi eden od vzrokov premajhnega zanimanja za tehniške študije. Vloga kulture (in kmetijske politike) je za slovensko samobitnost nesporna, toda ali se bo lahko ohranila brez dejanskih tehniških znanj? Kje je zares razvidno prelivanje močno podprtih temeljnih znanj številnih programskih skupin, ki jih financira ministrstvo za šolstvo in znanost, v dvig dodatne vrednosti slovenskih izdelkov in storitev in kolikšna je ta dejanska dodana vrednost? Ali so o tem izvedene analize raziskovalcev in njihovih institucij zares neodvisnih ustanov? Kaj menijo o tem posamezne gospodarske dejavnosti, namreč tiste, ki zaposlujejo večinski delež zaposlenih v Sloveniji? Kaj od tega se bo ohranilo in kako? Ali bo Slovenija ohranila samobitnost zgolj na podlagi storitvenih dejavnosti? Katerih?


Na podlagi povedanega želim poudariti:

Republika Slovenija potrebuje inovacijski sistem, ki bo vsaj evropski, če ne že svetovno konkurenčen. Treba je povečati vlaganja v ta sistem. Univerza je bistveni del inovacijskega sistema, kar je treba upoštevati pri financiranju in tudi reformnih prizadevanjih.

No documents found