dr. Jože Mencinger: Kam pravzaprav gremo?

1. 60000 evrov?

Najprej; nič nimam proti trditvam, da je treba povečati konkurenčnost slovenskega gospodarstva in dvigniti dodano vrednost na zaposlenega na 60.000 evrov. Le da doslej nisem slišal nič drugega kot zatrjevanje, da bi bilo to treba napraviti, ali pa občasne predloge, kako bi bilo treba vso proizvodnjo z dodano vrednostjo manjšo od 20.000 evrov enostavno preseliti tja, kjer je »delovna sila« poceni in tam pobirati tisto, kar smo v starih časih imenovali presežna vrednost. Kako bi potem tisti, ki res ustvarjajo 60.000 evrov preživeli odpuščene, seveda ne vem. Nisem namreč prepričan, da bi kaj več kot en odstotek odpuščenih našlo delo z dodano vrednostjo 60.000 evrov. Bi se prelevili v podjetnike v tehnoloških parkih, ustvarili centre odličnosti, se združili v grozde? Povedano odkrito, ideje o dodani vrednosti 60.000 evrov in raznih parkih ter centrih odličnosti se mi zde bolj ali manj sanjarije, saj vsaj približno vem, s čim se ubada večina slovenskih podjetij, tako tistih s 20.000 kot tudi tistih z 60.000 evri dodane vrednosti. Vse skupaj me tudi na moč spominja na nekaj, kar smo že poznali, čeprav so bila poimenovanja podobnih stvari takrat povsem drugačna.

Ob zdaj modernem že malo nadležnem primerjanju Slovenije s Finsko ali Irsko imam prav tako nekaj dvomov. Že zato, kar sta modela razvoja, ki nam ju ponujajo za zgled, povsem različna. Tako je naprimer Finska v zadnjem desetletju v znanost in razvoj vlagala 3 odstotke BDP in imela solidno 4 odstotno gospodarsko rast, Irska pa je vlagala le 1.2 odstotka in imela 8 odstotno gospodarsko rast. Rast na Finskem se je v zadnjih letih spustila celo pod zelo skromno evropsko povprečje, rast na Irskem, ki se je tudi upočasnila, je zaenkrat ostala nadpovprečna. Ob stalnih sklicevanjih na takšne ali drugačne modele, ne gre pozabiti, da so nas pred dobrim desetletjem poučevali, da bi morali prevzeti japonski ali korejski model gospodarskega razvoja. Nedavno pa, kako naj bi večja fleksibilnost trga »delovne sile« zmanjšala brezposelnost. Se je fleksibilnost trga dela v ZDA zdaj, ko brezposelnot hitro narašča, zmanjšala?

2. Bo univerza preživela bolonjski proces?

Prav tako ne verjamem, da je osnovna naloga univerze ustvarjati inkubatorje in »spin-off«-e, ali da gre njeno ponudbo neprestano prilagajati povpraševanju in ustvarjati “človeški kapital« namenjen trgu »delovne sile« doma ali v tujini. Seveda ne trdim, da je na UL vse dobro, ostajam pa prepričan, da je prispevek univerze družbenemu in tehnološkemu napredku največji, če študentom da splošno znanje, samozavest in pogum za svobodno razmišljanje in reševanje problemov. Cilj univerze je enostaven - avtonomen človek. Vse drugo je lahko samo njena postransko dejavnost, ki ne sme nadomestiti ali škodovati načelom iz »Magnae cartae universitatis«, ki so jo sprejele evropske univerze v Bologni 1988. leta. Po njih je univerza autonomna institucija, ki varuje humanistične tradicije in na kateri sta raziskovanje in poučevanje neločljivo povezana in svobodna. Enajst let pozneje, v letu 1999, je v istem mestu nastala mnogo bolj znana bolonjska deklaracija, ki so jo podpisali šolski ministri evropskih držav, ko so ustvarjali European Higher Education Area. Zanikati njihove dobre namene, bi bilo nepošteno, a zdi se, da vse manj vemo in vedo, kaj - razen reforme zaradi reforme - naj bi dosegli. Reforma naj bi na primer omogočila mobilnost, vendar manj mobilnost ljudi kot mobilnost »delovne sile«. Kot da bi bilo to samo po sebi nekaj dobrega in ne le izhod v sili za tiste, ki ne najdejo dela doma. Sicer pa je ne ogroža različnost v izobrazbi; mnogo bolj jo ogrožajo omejitve, ki jih naprimer novim članicam dajejo zdajšnje članice EU, ki istočasno zahtevajo povsem svobodne tokove kapitala. Podobno je s tako imenovanimi dopolnili k diplomi. Bodo res koristila študentu, ki išče delo? Ali ne gre le za pomoč delodajalcu hitro izbrati najboljše kose »človeškega kapitala«? Na vprašanje, čemu pravzaprav služi stopenjski študij, najbolj prosluli element bolonjskega procesa, (žrtev uvedbe stopenjskega študija sem bi pred dobrimi štirimi desetletji tudi sam), mi nihče ne zna prav odgovoriti. Pravijo le, da ga zahteva trg delovne sile. Ga res? To so, z drugimi besedami seveda, rekli tudi takrat. Pred kakšnimi tremi desetletji smo, že imeli jugoslovansko reformo, ki naj bi podobno kot zdajšnja, ki je evropska, naredila izobrazbo »uporabno«, rekli smo ji usmerjeno izobraževanje. Ni prav dobro končala.

Sicer pa ima vsaka reforma zmeraj dve strani, tiste, ki reformirajo, in tiste, ki naj bi bili reformirani. Prvi vedo, da je reforma potrebna, malo manj, kakšen naj bi bil njen cilj, če pa se rezultat razlikuje od cilja, jim je to le znak, da je reformo treba nadaljevati. Če tisti, ki naj bi bili reformirani, dvomijo, da bo z reformo mogoče doseči cilje, so sumljivi; vsako vprašanje, ki ga postavijo, je reformistom le dodaten znak, da jih je nujno reformirati.

3. Planiranje znanstvenih odkritij?

Marca 2000 so se v Lizboni zbrali evropski ministri za znanost in sklenili, da bo EU leta 2010 najbolj učinkovita na znanju temelječa družba s polno zaposlenostjo. Za to naj bi poskrbeli z organiziranjem evropskega raziskovalnega prostora - European Research Area, ki naj bi zagotavljal znanstvena odkritja. Spet dvomim, da jih bo res. Kaže, da njegovi ustvarjalci verjamejo, da je znanstvena odkritja mogoče planirati in znanstvenikom povedati, kaj in kako naj nekaj odkrijejo. Da bi do odkritij res prišli, naj bi zagotavljali pedantno urejeni postopki njihovega prijavljanja po navodilih, ki so priložena prijavam za finansiranje raziskovalnega dela v 5, 6 in nadaljnjih okvirnih programih EU. Kdor želi dobiti denar, naj bi podrobno opisal, kako bo prišel do znanstvenega odkritja, in po možnosti tudi, kaj bodo kontrolne točke na tej poti. Trenutni hit prijavljanja so omrežja, ki močno izboljšujejo možnosti za pridobitev denarja. Ker se tako dobi denar, je razumljivo, da nihče ne govori o »cesarjevi novi obleki«. Podobnost s tem, kar počnemo doma, ni naključna. Znanost je v resnici povsem nekaj drugega, v njej ni nič planiranega, je intuitivna in polna presenečenj.

Zato je lizbonski cilj čista iluzija urejena s pravili. Dejansko se evropsko gospodarstvo, ki je malone že na sredini razdobja do ciljnega leta 2010, ko naj bi postalo najbolj učinkovita na zanju temelječa družba s polno zaposlenostjo, ne more rešiti recesije. Še več, zaostaja in izgublja vse več delovnih mest, ki jih, v želji za hitrimi dobički, kratkovidno seli v druge dele sveta.

4. Kaj imata skupnega EU in Jugoslavija?

Nenehno ponavljanje, da je Slovenija najbolje pripravljena nova članica EU, je odveč. Prvega mesta ni bilo mogoče zgrešiti, če upoštevamo razvoj pred 1991. letom, vključno z idejami družbene lastnine in samoupravljanja. Dodajmo še srečno zavrnitev makroekonomskih naukov, ki so jih delili IMF in podobne ustanove, dejstvo, da je privatizacija naredila manj škode kot drugje, razumno denarno in fiskalno politiko, in na koncu, a ne nazadnje, “rdeče” direktorje in malo tujih prevzemov.

A to je preteklost. Bodočnost Slovenije bo malone povsem odvisna od bodočnosti EU. Razprave o suverenosti so tu povsem odveč; po 1. maju jo bomo imeli mnogo manj, kot smo jo imeli v Jugoslaviji. EU je pravzaprav le nekakšna velika Jugoslavija. Morda se to po desetletnem "trudu" slovenske politike za evroatlantske povezave zdi presenetljivo ali celo žaljivo, a presenetljive so le podobnosti med njima.

EU bo še nekaj generacij skupnost držav s samoumevno sebičnimi interesi in ne skupnost njenih državljanov. Z zdajšnjo širitvijo se bodo ustvarile razvojne razlike med najbolj in najmanj razvitimi deli EU, ki bodo podobne razlikam v nekdanji Jugoslaviji. To samo po sebi ustvarja napetosti, saj so učinki pravil za bogate povsem drugačni od učinkov istih pravil za revne. Pri tem pa malone samoumevno dohitevanje novink sploh ni zagotovljeno; njihova rast je malone desetletje temeljila na tujem varčevanju, kar kaže na njihovo gospodarsko šibkost.

Razprave o Evropi dveh hitrosti močno spominjajo na razprave, o tem, kolikšna naj bi bila hitrost najhitrejše »ladje v konvoju«. Kažejo, da je kar nekaj članic prepričanih, podobno kot je bila Slovenija v osemdesetih, da bi bile na boljšem, če v kolektivni igri ne bi sodelovale. So razprave o deležu BDP, ki naj bi namenjen zmanjšanju razlik v EU, kaj drugačne od naših razprav o posojilih za manj razvite republike in pokrajine?

Tudi Pakt stabilnosti in rasti, temelj gospodarske politike EU, ni nič manj nesmiseln, kot so bili stabilizacijski programi v nekdanji Jugoslaviji. Temelji na irelevantnem monetarizmu, sprejet pa je bil v času gospodarske rasti. Javnofinančna primanjkljaja Nemčije in Francije sta le povsem normalna in razumna reakcija ekonomske politike v recesiji. Še več, nista koristna samo za omenjeni deželi ampak tudi za vse ostale in bodoče članice EU.

Ob povedanem pa le ne gre zanemariti očitne trdnosti in celo namere širjenja EU. Čemu gre pripisati to sposobnost? Zaenkrat kaže, da jo gre iskati v:
- inerciji, ki jo ustvarjajo distribucijske koalicije, ki preprečujejo spremembe in ki je morda najbolj vidna v skupni kmetijski politiki;
- sposobnosti ignorirati lastna pravila, kar bo najbolj očitno v primeru Pakta stabilnosti in rasti. Da bi Nemčijo in Francijo zaradi proračunskih primanjkljajev kaznovali z globo v višini 0.5 odstotka BDP, ni prav verjetno;
- naprestanem ustvarjanju novih institucij in ustrezne birokracije, malo v centru, nekajkrat več na periferiji; prav slednja pa je daleč najbolj zavzeta za “evropske vrednote”;
- delovanju tkim. demokratičnega deficita. Bi do širitve sploh prišlo, če bi o njej namesto birokracije odločali prebivalci v starih članicah EU?

Ali ti stebri stabilnosti zadoščajo za postopno graditev evropske identitete in socialne kohezije, ki zagotavljata trajno sožitje? Morda. No, vprašanja ostajajo. Je evropska identiteta močnejša kot je bila jugoslovanska? So ljudje v EU prepričani, da se kolektivna igra splača? Bi EU preživela desetletje morebitne recesije, ko razdelitev produkta postane mnogo pomembnejša, kot je v razdobju rasti in ko je vsakdo »izkoriščan«? Takrat skupne vrednote izginejo, posebno še, če jih nikoli ni bilo. Vsemu navkljub, nisem evroskeptik. Iz dve razlogov. Ker alternative ne vem in ker upam, da se bo EU otresla iluzij in se zares usmerila v ponovno ustvarjanje socialno tržnega gospodarstva.


dr. Jože Mencinger – rektor Univerze v Ljubljani
Februar 2004

No documents found