Prof. dr. Mirjana Ule: Spremembe vrednot v družbi tveganj


Oblikovanje novega vrednotnega prostora
Študije mladine so se v zadnjih petdesetih letih izkazale kot dober pokazatelj (ne)relevantnosti novih družbenih teorij. Če teorija ugotavlja, da se družbeni red spreminja in da slabijo učinki klasičnih socialnih determinant, potem lahko pričakujemo, da bomo empirično evidenco teh sprememb najprej našli med mlado populacijo. Mladost in mladina sta namreč rezultat razvoja in sprememb v sodobnih družbah, obenem pa sta s svojimi hitrimi reakcijami na te spremembe občutljiv barometer in napovedovalec bodočih družbenih tokov. Že nekaj desetletij velja ugotovitev, da bo to, kar danes dela, govori, mlada generacija, jutri splošen vzorec obnašanja in delovanja.

Družbe pozne moderne sistematično proizvajajo tveganja in v tem se slovenska družba prav nič ne razlikuje od drugih razvitih evropskih družb. Prav tako ni nikakršno odkritje, da so socialna tveganja neenakomerno porazdeljena. Med družboslovnimi analitiki sodobnih družb obstaja soglasje, da modernizacijski procesi ob vstopu v novo stoletje ne vodijo k višjim stopnjam družbene enakosti, temveč prej k specifični "okamenitvi" družbene strukture. Specifični zato, ker gre za navidez kontradiktoren proces vse večje individualizacije, ki se postopoma osvobaja vplivov klasičnih strukturnih prisil ob hkratnem drugačnem, premeščenem učinkovanju strukture družbene neenakosti.

Vsekakor se klasični dejavniki družbenega razlikovanja in neenakosti danes vpeljujejo oziroma prevajajo v naraščajočo zahtevo "po individualnih izbirah", kar najbolj (pri)zadeva prav mlade ljudi. Ključni problem "nove individualizacije" mladih vidim prav v epistemološki prevari pozne moderne, v kateri poteka dekonstrukcija mladine v množico individuov, ki se vsak zase, globoko v zasebnosti potegujejo za čim boljši življenjski prostor in ne vidijo, da kolektivne in politične probleme drobijo v pesek samo-discipliniranega delovanja. Posledice take situacije ilustrirata dva možna scenarija: a) V prvem scenariju se za del populacije mladih socialna mobilnost povečuje kakor tudi individualizacija njihovih življenjskih potekov. Del populacije torej uspešno izrablja diferenciacijo življenjskih svetov, uporablja nove možnosti participacije in se uspešno identificira s kulturno hegemonimi družbenimi skupinami.

b) Drugi scenarij osvetljuje situacijo drugega dela populacije mladih ljudi. Tu se zahteva po individualnih izbirah sprevrača v tveganja, prihaja do socialne mobilnosti navzdol, saj so hkrati umanjkali tradicionalni viri gotovosti in varnosti.

To, kar oba scenarija povezuje, je ambivalentno videnje modernizacijskega procesa. Družbene spremembe potekajo v eroziji tradicionalnih oblik vednosti in znanj ter tradicionalnih oblik komunikacij. V zadnjem času se pojavljajo obrisi tretjega scenarija, ki izpostavlja predvsem dvoje: pomen sivih področij trga delovne sile in "nove arene politične kulture". Gibanje v sivem področju trga delovne sile pomeni pridobivanje dohodka zunaj stalne zaposlitve in tudi zunaj območja državnih socialnih podpor, pač pa v območju samozaposlitev, zaposlitev znotraj lokalnih polformalnih mrež in podobno. Gibanje v sivi coni dela ne pomeni niti deviantnosti niti kriminigenosti in zahteva - podobno kot v prvem scenariju - izjemno fleksibilnost in prilagajanja. Gibanje v sivi coni dela predpostavlja spremembe politične kulture v smeri večje intrageneracijske solidarnosti, pripravljenosti na osebna in skupinska tveganja in večjo potrošno abstinenco.

Fleksibilnost v tretjem scenariju se razlikuje od fleksibilnosti v prvem po tem, da sta v prvem scenariju prožnost in prilagajanja rezultat prisil, ki izvirajo iz tržnih nestabilnosti in diskontinuitet zaposlitvenih vzorcev, fleksibilnost tretjega scenarija pa je bolj rezultat osebne odločitve, rezultat izbora življenjskega stila, v katerem sta negotovost in tveganja samoumevna do te meje, da sta že modus nove kakovosti življenja.

Sodobne evropske in tudi slovenska družba zahtevajo torej zgodnja mentalna in vedenjska prilagajanja ob hkratno kontradiktornih pogojih zanje: podaljšano izobraževanje in podaljšano obdobje ekonomske odvisnosti sta v ostrem nasprotju z zahtevami po zgodnjih izbirah in prevzemanjem odgovornosti zanje. Podobno kontradiktorni so izzivi, ki prihajajo iz "zunanjega sveta": informacijske tehnologije in mediji ponujajo elemente multikulturnosti in globalnega internacionalizma ter mlade informirajo o novih kulturah in življenjskih stilih, kar po eni strani razširja njihova obzorja in jih "modernizira" (osvobaja tradicionalnih nacionalnih ujetosti), po drugi pa zlahka povzroča nove stiske in negotovosti. Zastavlja se predvsem vprašanje, ali te spremembe napovedujejo prehod v novo obdobje, katerega pomen naj bi ne bil nič manjši od pomena prehoda iz srednjega v novi vek ali pa gre le za konsekvence oziroma izteke modernizacije.

Kar se zdi kot razpad vrednot, se izkaže kot nove vrednotne orientacije za drugo moderno
Obraz pozne moderne torej ni zaželjena slika sveta in življenja. Prisiljeni smo v držo, ki se vmešča nekje med samoorganiziranjem in slovesom od razuma - ne v smislu kulturpesimističnega automatizma, ampak kot vedno obstoječe možnosti. Zato je pot v postmoderno družbo tudi pot v naraščajočo socialno in kulturno negotovost, v moralna in vrednotna protislovja in znatna stopnja negotovosti glede prihodnosti. Novi individualizem se kaže tudi v tem, da posamezniki niso več zadovoljni samo s tem, da spoštujejo moralne zakone, ampak jih hočejo aktivno sooblikovati. Zato ne gre za odklon, zavrnitev morale, ampak za zavrnitev nevprašljive dolžnosti do tradicionalno označene morale k bolj individualni morali, ki je veliko bolj občutljiva na moralne dosežke. Glavna značilnost nove generacije je, da svobodo razume kot samoumevno in to vse svobode; svobodno izbiro življenjskega sloga, izbiro šolanja in poklica, izbiro prijatelskih in partnerskih zvez in odnosov, svobodo od prisile tradicionalnih spolnih vlog. Raziskovalci/raziskovalke ugotavljamo, da se za današnji vrednostni prostor značilen dokaj neorganiziran, fluiden in praviloma nehierarhiziran sklop vrednot, ciljev, idealov. Zato danes lahko le pogojno govorimo o dobro zarisanih vrednotah in o jasnih preferencah med vrednotami in cilji. Podobno velja za "nevrednote". Gre za kompleksne vzorce reakcij na sedanje situacijske izzive in pričakovanjem prihodnosti.

Premik centralnih vrednotnih usmeritev od "materialnih-kariernih" k "postmaterialnim-osebnostnim" vrednotam pomeni tudi premik v samemu značaju vrednot. Medtem ko so se klasične industrijske vrednote kazale predvsem kot skupek jasnih norm, vedenjskih pravil, življenskih ciljev, imamo sedaj opraviti z dokaj fluidno in spremenljivo strukturo vrednotno-osebnih usmeritev, ki jih je težko pojmovno in empirijsko identificirati.

Prihodnost je postala multidimenzionalna.
Soočamo se s svetom, ki ne razpada več v dva tabora, ampak kaže nepregledno množico razlomov, preskokov, razpok. Prihodnost je postala multidimenzionalna. V njej obstaja mnogo več ugank kot rešitev in pri natančnejšem pogledu ugotovimo, da so rešitve kot vreče polne ugank. Nevarnost leži v nesposobnosti strank, sinditakov, združenj, institucij, da bi se soočile in upravljale z rastočimi mnogoterostmi. Spremembe življenjskih in vrednotnih orientacij se bistveno odražajo v vseh treh poglavitnih področjih življenja; zasebnosti, poklicnem delu in javnosti/politiki. Predvsem se je spremenil odnos do zasebnosti. Večinski odgovor mladih na hiperkompleksno življenjsko situacijo je gosta usmerjenost vase, je implozija v zasebnost in politika zmanjševanja tveganj v življenjskih izbirah. Učinki so odprti v obe smeri; v smeri povečevanja svobode in avtonomije ali v smeri pomenskih praznin in anomije.

Spremenjen odnos do javnosti/zasebnosti je skupen kulturološki fenomen, značilen za celotno generacijo mladih. Ko postajata tekmovalnost in selekcija za vstop v (prestižne) šole in (primerno) zaposlitev vse večji, so družinske emotivne podpore in družinske socialne mreže takorekoč odločilne. Družina je imaginarij intimnosti, je socialna maternica. Deluje kot prostor pobegov in zavetja pred zahtevami širnega sveta, ki v visoko kompetitivnih družbah zanesljivo niso majhne. Če so mladi v šestdesetih zavračali ta imaginarij kot prostor nadzora in prisile, se zdi, da ga danes sprejemajo z obema rokama. Razlika je v tem, da so s starši dosegli nekakšno pogodbeno razmerje, kjer otroci brez večjih odporov uresničujejo želje staršev po socialni promociji svojih otrok, starši pa morajo ščititi in podpirati svoje potomce daleč nad obdobje psihosocialne odraslosti. Danes so morda bolj starši odvisni od svojih otrok kot obratno, kajti samopodoba mnogih staršev je bistveno vezana na življenjski uspeh njihovih otrok.

S težnjo po samoodločanju so povezane spremembe v partnerskih odnosih in vodenju družinskega življenja, npr. odgovorno, načrtovano in poznejše starševstvo. Odločitev za premaknitev starševstva je dosežek pogajanja o odnosih. Te spremembe pa so tudi posledica ekonomskih sprememb. Rastoča gospodarska vloga žensk je prinesla s seboj novo izmenjavo spolnih sporazumov. V prvi fazi je to pripeljalo do popolnoma novih konflikotv in do rasti ločitev. Danes pa raziskave že kažejo povečano stopnjo zaupanja in medsebojnega spoštovanja med partnerjema. Ta premik od zakona kot institucije k zakonu kot odnosu kaže, da se je spremenil bistveni del kulture odnosov, ki se kaže v svobodi izbire. Velika privlačnost skupnega izvenzakonskega življenja pomeni tudi, da se je razparala zadrga med zakonom in starševstvom. Kot so se v zadnjih desetletjih spremenili odnosi v družinskem življenju, tako se je spremenil tudi odnos ljudi do dela. Izguba doživljenjskega delovnega mesta vzporedno z razvojem individualiziranega trga dela vpliva predvsem na nove generacije, ki vstopajo na trg dela. Povsod v zahodnem svetu je postala zaposlitev v zadnjih desetletjih negotova. Nezaposlenost je ekstremna oblika te negotovosti. Kot kažejo raziskave, so ljudje izgubili zaupanje v sposobnost velikih organizacij, da bi zagotovile varnost, izgubili so tudi zaupanje v moč sindikatov, da bi zaščitili njihove interese. Zdi se, da se spreminja tudi delovna morala, in da so nosilci teh sprememb mladi. Kot kažejo raziskave, je mladim prav tako pomembna samorealizacija na delu kot plačilo in kariera. Tudi tu prihajajo v ospredje post-materialne vrednote samorealizacije.

To je tudi posledica tega, da stari vzorci kariere ne držijo več zaradi negotovosti zaposlitve in delovnega mesta. Naše zadnje raziskave mladih so pokazale, da je mladim veselje, užitek na delovnem mestu vsaj tako pomemben kot dobro plačilo. Mladi iščejo delo, ki jim omogoča ugodno ravnotežje med delom in zasebnim življenjem. Raziskave kažejo, da mladi ljudje danes od dela pričakujejo to, kar pričakujejo tudi od prostega časa: 1. vznemirljivo delo, 2. delo, ki bo dalo njihovemu življenju smisel, 3. delo, ki razvija njihovo ustvarjalnost in imaginacijo. Tako je mobilni, fragmentirani in individualizirani trg dela prekinil z vsemi vezmi, ki so včasih povezovale armade delavcev v enoten cilj. Težnja po samorealizaciji ni prisotna samo zasebno in na delovnem mestu, tudi v stališčih mladih ljudi do politike. V zadnjih treh desetletjih so se ljudje počasi odvrnili od kolektivnih dejavnosti. Na njihovo mesto je stopila individualna politika vodenja življenja. Politične stranke težko pridobivajo novo članstvo. Podobne težave imajo tudi sodobnejša civilno družbena gibanja. Pri mladih prevladuje pa cinizem v odnosu do tradicionalne politike.

Individualizirana etika vsakdanjega življenja
Zdi se, da so sodobni mladi prevzeli svobodo prejšnjih desetletij, ne pa tudi njihov idealizem. Pa vendarle se mladi zanimajo za določene teme, kot so: socialna pravičnost, okoljske teme, problemi marginalnih skupin, so tudi tolerantnejši. Obenem pa se politiki naslanjajo na glasove starejših generacij, kar distanca med politiko in mladimi še poglablja. S pozicije mlade generacije se jih tradicionalna politika ogne in ignorira njihove izkušnje in stališča.

Za vsa tri področja; družino, delo, politiko, je torej značilen rastoč individualizem in razpad starih struktur reda, ki so prejšnjim generacijam dajale trdno orientacijo. Mladi pogosto reagirajo z mešanico navzven usmerjenega pesimizma in osebnega optimizma, kar je paradoks te generacije. Kako lahko te spremembe pojasnimo?

Zdi se, da počasi izginjajo do sedaj veljavne norme skupinskega vedenja, da izginjajo stare predstave o kolektivnih dolžnostih in lojalnostih in se uveljavlja nova individualizirana etika vsakdanjega življenja. Kakšne konsekvence izhajajo iz tega? Kakorkoli že, prehod k novim moralnim usmeritvam, ki bi bile bolj prilagojene individualizaciji življenja, je boleč. Dejstvo pa je, da se stara in navidez večna shema: več prihodkov, več kariere, več potrošnje, ruši in na njeno mesto stopajo nove prioritete, ki so pogosto težko prepoznavne, v katerih pa stopajo v ospredje nematerialne prepoznavne točke kvalitete življenja, ki prevzemajo prevladujočo vlogo.

Kot kažejo naše raziskave, so mladi izjemno občutljivi za temeljna moralna vprašanja življenja. Kaže se močno stremljenje mladih k osebni poštenosti, po tem, da najdejo smisel življenja v razvoju samega sebe. Nekateri govorijo o "uporu osebe", ki je primerljiv z odkritjem individualne osebe v času renesanse. Mlad človek želi biti neodvisen, prost strahov, vendar ne vzvišen in nadut. Zato se upira prevzemanju nepreverjenih norm, institucijam, ki ne dopuščajo sodelovanja mladih v odločanju, napačnim podreditvam, nepojasnjenim političnim odločitvam. Upira se vsemu, kar ga omejuje in skuša deformirati. Če to projiciramo v prihodnost, se zarisujeta dva scenarija. Težnja mladih po individualizirani morali se morda izteče v prazno. Mladi ne najdejo nobenega smiselnega cilja, za katerega bi se angažirali. Druga možnost seveda pa je, če bi vzeli težnje mladih po uskladitvi svobode in solidarnosti zares, bi lahko nastala kultura pravičnosti, kjer svoboda in red nista v nasprotju. Predpostavljam, da bo borbo za delitev materialnih dobrin, ki trenutno monopolizira javno pozornost, kmalu začela spodjedati boj za delitev težje dostopnih nematerialnih dobrin, ki se jih ne da meriti z denarjem, kot so odnosi (prijateljstva), (prosti) čas, ustvarjalnost in kreativnost, užitek, samorealizacija. Te vrednote pridobivajo v novi družbi tveganj in negotovosti na pomenu. Spreminjajo se kriteriji in zaznave "bogastva" in "revščine", in to celo tako daleč, da ljudje včasih raje živijo z manj prihodki in z nižjim socialnim statusom, če jim to prinaša višjo kvaliteto življenja ali napredek v samorealizaciji itd.

Razvijajo se nove prioritete, ki odgovarjajo drugi moderni; samoorganizacija, samoodgovornost, individualna politika, ki na novo razdeli odgovornost in moč. Zaključek iz teh opažanj je, da "trpimo od novih oblik svobode" in ne od "krize vrednot": Točneje; da trpimo od nepričakovanih posledic in oblik vsakdanjih zahtev po več svobode, na katero bolj ali manj verbalno prisegamo. Odtod izhaja ugotovitev, da govor o razpadu vrednot izraža strah pred svobodo, tudi strah pred "otroci svobode", ki se morajo spopadati z novimi, drugačnimi problemi, ki jih povzroča ponotranjena svoboda. Odgovorni za razvoj modernih družb ne bi smeli več podcenjevati individualizma, ampak ga prepoznati kot neizogiben produkt demokratičnega razvoja. Šele po tem prepoznavanju se lahko vprašamo, kakšne politične orientacije in prostori nastajajo v individualizirani in globalizirani družbi druge moderne. Tožbe o razpadu vrednot namreč blokirajo nove orientacije in izhode.

Prof. dr. Mirjana Ule
November 2003

No documents found