arhivska stran
teme

Dr. Ivan Janez Štuhec: Prispevek k razpravi o vrednotah v okviru srečanj o prihodnosti Slovenije pri predsedniku države dr. Janezu Drnovšku.


Človek in človeštvo si je vrednostni red oblikovalo na podlagi izkušnje in racionalne refleksije živetega ter pričakovanega. Slovenci smo skozi celotno svojo zgodovino živeli na stičišču vseh civilizacijskih tokov, ki so sooblikovali današnjo podobo starega kontinenta. Zlivanje različnih nazorskih horizontov nas je pomikalo zdaj v eno, drugič v drugo smer. Nazorski ekskluzivizmi so nas blokirali, notranje razprli in končno pripeljali do bratomora, ki nas vse, v naš čas teži, kot mlinski kamen za vratom. Ko danes merimo svoje dalje in se oziramo po prihodnjih evropskih obzorjih, si postavljamo vprašanje, kaj je tisto kar nas druži, kje bomo razlike ohranili in kako bomo oblikovali ta prostor, ki nam je od zgodovinskih posledic preostal. Naš mladi polis je naš skupni prostor in morda je prav, da ga vzamemo za izhodišče, kajti iskanje druge platforme nas spet lahko zapelje v ekskluzivizem in idejni, če ne še hujši totalitarizem. Krščanstvo in z njim katolištvo ima v tem polisu dolgo domovinsko pravico. Če katera, potem je naša generacija krščanstvo sprejela neprisiljeno, kot osvobodilno bilko v času družbene prisile. Zato je katoličanu toliko bolj nerazumljiv vedno znova izražani antikatoliški afekt, ki je dobil celo pravno obliko v tisti zakonodaji našega sodobnega polisa, ki v največji meri vpliva na vrednostni red mladih.

Za nas je tudi nesprejemljivo sleherno vsporejanje strukture Katoliške cerkve s političnimi totalitarnimi strukturami. V kolikor je potrebno posebej poudariti, s katoliške strani, da je demokratična, pluralna in sekularizirana država za nas tisti življenjski prostor, v katerem se brez dvoma prepoznamo, naj bo to eksplicite rečeno.

Temu naj dodam še drugo pomembno tezo, o kateri menim, da obstaja prav tako veliko nasporazumov, tudi v katoliški miselnosti, namreč, da evropske vrednote niso samo krščanske, so tudi vrednote bližnjega in daljnega vzhoda, ki jih je prevzelo judovstvo, so vrednote egipčanske, grške, rimske in še kakšne manjše civilizacijske reke, ki je tekla po Mediteranu. Tu so tudi vrednote romanskih, germanskih, anglosaksonskih in nenazadnje slovanskih ljudstev, ki so gnetli to zgodovino, katere dediči smo. V kolikor se danes zavedamo dostojanstva človekove osebe, mislim da se ga premalo, v toliko lahko rečemo, da je pri tem krščanstvo vsekakor imelo in ima pozitivno vlogo. In prav iz razumevanja človeka izpeljujemo tiste vrednote, ki bi naj bile družbeno relevantne, da bi človek kot oseba, v vseh svojih razsežnostih znotraj polisa najprej zaživel in biološko obstal, kasneje pa svojo ustvarjalno svobodo razvil do tistih dimenzij, ki so dosegljive samo človeškemu duhu.

Vsi se zavedamo, da obstaja etično nesoglasje, ko gre za vprašanje človeka, za njegov začetek in konec. Etični pluralizem je dejstvo, ki ga velja sprejeti, hkrati pa se zavedati, da sobivamo na različnih nivojih in da je naš skupni nivo polis, v njem pravni red, etični minimum, kaj več že težko. Zato bi skušal razmišljati predvsem o tem, kako uveljavljati vrednote, ki so pogoj za državljansko sobivanje. Če vzamemo za izhodišče Hobbsovo misel o stalni agresivnosti vseh članov družbe drug proti drugemu in njegov zaključek, da je prva funkcija civilne zakonodaje pomirjevalna, potem mora pravni red zavarovati posameznika pred kolektivom in pred močnejšimi, oziroma socialna in pravična zakonodaja mora zavarovati najšibkejši člen družbe, saj je samo tako izraz družbene solidarnosti. Posameznik, ki ni zaščiten v svoji eksistenci, ki nima temeljne gotovosti pri duševnem in duhovnem razvoju tudi ne bo mogel prispevati svojega deleža h kulturi sobivanja.

Drugi vidik sodobne države izhaja iz kantovske tradicije, ki vidi v pravnem redu predvsem usklajevanje posameznikovih svobod. Upoštevati svobodo vesti posameznika in jo uskladiti s skupnimi potrebami v družbi, je tista napetost, ki ostaja stalni izziv za iskanje mirnega sožitja. Civilni zakon zato nikoli ni in ne sme biti totalitaren, v kolikor postane, ga je potrebno nemudoma spremeniti in zaščititi posameznika, njegovo eksistenco in svobodo, zaščititi pa tudi demokracijo kot družbeni red, ki je nujno odprt sistem. Ko torej razpravljamo o vrednotah se zavedamo, da smo na polju odprte scene in da lahko samo s pomočjo stalne diskusije, na osnovi argumentov, pridemo do tistega minimalnega soglasja, ki je potrebno za sobivanje. Za tak proces bi si morali določiti pravila postopka, ki bi nas pripeljala do zavezujočih vrednostnih opredelitev. Gre za vprašanje etosa tolerance. Pri etosu tolerance je predpogoj, da se mnenje sogovornika resno upošteva, da se nesoglasje spoštuje in da se predpostavlja dober namen partnerja v dialogu, oziroma, da so vsi udeleženci dialoga radikalno enaki, da nima nihče priviligiranega položaja. To kar ima težo, je prozornost argumentov, razvidnost racionalnosti, razkritost predpostavk lastne argumentacije, ki je dostopna kritični presoji udeležencev v razpravi. Samo takšna recipročna kritičnost omogoča vedno večje soglasje o moralni resnici, ki je vredna, da jo kot vrednoto vsi spoštujemo. Etos tolerenca je tista drža iz katere nastaja demokratična kultura, ki ne izhaja iz moči oblasti ali iz institucionaliziranega privilegija, ampak iz svobodnega državljana, ki soodgovorno živi v družbi soglasij in nesoglasij, v družbi stalnih napetosti in stalnih iskanj boljših rešitev. Etos tolerance je minimalni etos, ki je potreben za to, da družba živi in preživi. Preseže ga lahko samo zastojnska solidarnost, ki je v tem, da drugega sprejmem v njegovi resničnosti, če tudi je daleč proč od moje resnice. Etos tolerance ne pomeni, da smo dali prosti tek relativizmu in sleherni družbeni nezavezanosti. Ne, etos tolerance kot demokratična krepost je pot, ki jo je mogoče skupaj hoditi med družbenim fundamentalizmom in relativizmom, je pot, ki ima za cilj najti tisto skupno vrednoto, za katero stoji spoznanje, da je neobhodno potrebna za to, da bivamo in sobivamo kvalitetno, človekovemu dostojanstvu primerno. V naši pretekli zgodovini, še posebej v polpretekli in tudi v najnovejši, nismo posvečali dovolj pozornosti etosu tolerance, zato je naša sedanja družbena in politična kultura relativno nizka. Na podlagi preteklih zgodovinsko nerazčiščenih ideoloških, političnih in vojaških konfrontacij smo nadaljevali kulturni boj, ki temelji na "našizmu" kot edinem kriteriju družbeno politične integracije. Vzpostaviti temeljno zaupanje, da smo vsi državljani tega polisa, ki smo ga po letu devetdeset ustvarili radikalno drugače, kakor kadarkoli prej v naši zgodovini, je predpogoj, za nadaljnji toleranten dialog o vseh skupnih rečeh, ki jih bomo v združeni Evropi in v globalnem svetu, na premišljen in dogovorjen način, še kako pozorno morali poiskati, izostriti, ubesediti in z dejanji potrditi. Pobuda gospoda Janeza Janše, ki je postala institucionalizirana pobuda vas gospod predsednik dr. Janez Drnovšek, je obetaven začetek poti, ki je edino pravilna in možna, če dvomilijonski narod želi sebi in svojim sosedom kolikortoliko mirno gotovost, ali kakor pravi pesnik: "žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan".

Dr. Ivan Janez Štuhec
November 2003





No documents found