arhivska stran
teme

Dr. Andrej Bajuk: Vrednote


V sodobnem tehnološko visoko razvitem svetu se pogosto zdi, da so etične kategorije, kamor sodijo vrednote, predvsem pa razmišljanje o njih nekakšen nepotreben anahronizem. Vzrok temu je neslutena človekova moč pri obvladovanju narave, ki je zlasti v zadnjem stoletju tako močno spremenila človeško družbo, način njene organizacije in odnose v njej. Odtod izhaja prepričanje, da je celotno življenje mogoče urejati z uporabo te moči, z učinkovito izrabo tehničnih zmožnosti, ki jih je prinesel znanstveni razvoj.

Takšno prepričanje zelo močno določa današnje razumevanje življenja v t. i. zahodnem, razvitem svetu, ki v procesu globalizacije vse bolj postavlja merila celotnemu svetu ali pa ga vsaj izziva k samorefleksiji in odgovoru. Ta okoliščina je pomembna za vsak današnji razmislek o problematiki vrednot. Po drugi strani pa je treba poudariti, da gre pri tem vendarle zgolj za okoliščino. Moč znanosti in tehnologije namreč ni izbrisala etičnih problemov s sporeda aktualnih človeških vprašanj. Ravno nasprotno, saj se tudi pred našimi očmi vedno znova potrjuje staro grško spoznanje, da človek "svoje spretnosti obrača zdaj v dobro, zdaj v zlo". Še več: v našem času - morda prav zaradi preveč naivnega zaupanja v znanost in zaradi očaranosti s tehnologijo - so v resnici vprašanja vrednot postala še bolj pereča kot kdaj prej. To današnje posvetovanje je torej nadvse dragocena priložnost, da se jasno zavemo, kako odločilna so ta vprašanja, ki so sicer potisnjena v ozadje javne zavesti.

Slovenci smo skozi vso svojo zgodovino bili in smo del t. i. zahodnega sveta. Seveda so naš položaj pri tem vseskozi določale pomembne otežujoče posebnosti, med katere prav gotovo spada malo številčnost in z njo povezani čut eksistenčne ogroženosti, razdrobljenost narodnega telesa, ki je živelo pod različnimi upravnimi in državnimi oblastmi, da nismo imeli lastne države v obdobju nastanka t.i. nacionalnih držav. Vse to je našo pripadnost Evropi, prostoru, iz katerega so, zgodovinsko gledano, izšle vse vitalne spodbude za razvoj sodobnega globaliziranega sveta, obložilo z določeno mero provincializma in odvisnosti od tujih središč. Toda navzlic temu je naša kulturna in etična zavest nesporno evropska; in ko priznavamo svoje otežujoče posebnosti, moramo dostaviti, da je v takih okoliščinah ohranitev lastne kulturne in nacionalne identitete v okvirih evropske še toliko večji dosežek.

Vsaj od protestantskih bojev za uveljavitev narodnega jezika v bogoslužju naprej smo bili sredi procesa oblikovanja, prebujanja in razcveta evropskih narodov. To je proces v katerem so se zrcalili ne le njihovi kulturni dosežki, temveč tudi etična stremljenja. Etični temelji slovenske družbe kot integralnega dela Evrope so bili zasnovani na grško-rimskem in judovskem izročilu, na krščanstvu in na dosežkih razsvetljenskega duha. Rečemo lahko, da je tudi pol stoletna izkušnja s totalitarnim sistemom, katerega posledice še niso bile predmet resnične refleksije, kaj šele, da bi bile odpravljene, pristno evropska izkušnja, ki jo - kajpak spet s svojimi posebnostmi - delimo z mnogimi narodi. O naši etični tradiciji torej ni nobenega dvoma. A ta ugotovitev, čeprav ni nepomembna, nam sama po sebi vendarle še ne ponuja nobenih dokončnih odgovorov. Vprašanje je, kaj moremo in kaj hočemo s tem izročilom napraviti v sedanjem trenutku.

Po drugi strani pa globalizirani svet postavlja pred nas vprašanje svetovnega etosa, etičnih pravil ali napotil, po katerih naj bi se organiziralo življenje v vse bolj enotnem življenjskem prostoru. Tudi ko razmišljamo o slovenski skupnosti in njenih etičnih problemih, ne moremo mimo te "velike slike", mimo ozadja, s katerim je povezana tudi slovenska realnost in njena notranja vprašanja. Ti dve razsežnosti etične problematike, notranjo in zunanjo, je treba obravnavati povezano.

Za ustvarjalen obstoj naroda je neobhodno, da ga povezujejo skupne osnovne vrednote. Ob tem se seveda dobro zavedamo, da je ne le naša polpretekla zgodovina, ampak tudi sedanjost in najbrž sploh vsaka zgodovinska situacija zaznamovana z velikimi etičnimi razhajanji: skratka, etični pluralizem je nespregledljivo dejstvo. Kako doseči, da bo to dejstvo imelo pozitivne posledice za življenje v skupnosti in se ne bo sprevrglo v kulturni boj ali celo kulminiralo v ideološkem ekskluzivizmu in nasilju, na kakršnega hranimo Slovenci še svež spomin? Tu se ponujata predvsem dva odgovora, ki sta med seboj povezana: eden je etos tolerance, drugi pa iskanje najmanjšega skupnega imenovalca različnih etičnih vrednot. Toda obe usmeritvi lahko plodno učinkujeta samo, če sta podzidani z nekim drugim temeljem: pozornostjo na resničnost. Etos tolerance namreč ne pomeni preprosto priznavanje sleherne različne etične orientacije, ne glede na to, kakšni so njeni cilji in posledice. Svoj smisel doseže tedaj, ko so ljudje pripravljeni upoštevati stališča drug drugega, ko so sposobni v odprtem dialogu revidirati lastna prepričanja pod vplivom argumentacije sogovornika. Podobno velja za iskanje skupnega imenovalca etičnih vrednot: samo dosledno in do samega sebe brezkompromisno upoštevanje resničnosti in nujnih pogojev sožitja nas lahko privede do sporazuma. To pa pomeni da mora pri razpravljanju o etičnih vprašanjih vsakdo imeti distanco do samega sebe, obenem pa ne sme pristajati na to, da bi se v imenu nekakšne politične korektnosti odpovedal tistim spoznanjem, ki jih ima za resnične. Pot dialoga je vsekakor težja pot, še posebej zato, ker je to pot, ki se nikdar ne konča; vendar je to edina pot, ki zagotavlja obstoj odprte, demokratične družbe.

Ključna zahteva pri etičnem razmisleku je torej upoštevati resničnost; ne gre se slepiti o tem, da je naša polpreteklost ostala nerazčiščena; da so vrednote tistega obdobja v poosamosvojitvenem obdobju pustile prazen prostor; da je ta vrednostni vakuum pustil svoje posledice v gospodarski morali, na področju kulturnih vrednot in v perspektivah mladih. Ne bi smeli zapreti oči pred tem, da vsakdo nosi za to svoj delež odgovornosti. Vendar cilj etičnega razmisleka ni iskanje krivca: njegov pravi cilj je spoznanje, da ima vsak človek neizbrisno vrednost. Šele na tej podlagi postane razmislek o vrednotah zares zavezujoč in ploden. Velik dosežek te konvencije bo, če bo v javnosti prebudila zavest o vrednosti posameznika in vsaj za hip potisnila pojme razumevanja, solidarnosti in sočutja pred kategorijo gole uspešnosti in socialne moči.

A vendar, ta razprava ne poteka na nekem filozofskem simpoziju na katerem bi utegnila ostati le na abstraktnem nivoju, marveč poteka na konvenciji o prihodnosti Slovenije. Neizogibno predstavlja posebno velik izziv za politike in politiko na sploh. Politika je svet konkretnega, aktualnega, možnega, nastajajočega. A vendar je pa tudi vedno odraz določenih vrednot, naj bo to eksplicitno priznano ali ne. Na to nas danes opozarja v svojem prispevku, med drugimi tudi dr. Hribar. In ne glede na to ali se z njegovimi ugotovitvami ali ocenami strinjamo ali ne, nas le te vabijo k refleksiji in odpirajo dodatna vprašanja, ki ne bi smela ostati brez odgovora: katere pa so tiste vrednote, ki so podlaga sprejetemu zakonu o grobiščih? Takšna vprašanja pa še zdaleč niso omejena na našo sicer žalostno preteklost. Na primer, kakšne in katere vrednote so bile in v veliki meri še vedno so tista gonilna sila in navdih za konkretni način--ne kako smo načrtovali--marveč kako smo dejansko izvedli in še izvajamo preoblikovanje družbene lastnine? Kaj nam pove o prevladujočih vrednotah ta očitna brezbrižnost do pravic številnih državljank in državljanov, posebno onih, ki najmanj zmorejo?

Za to konvencijo pa ostane izziv ali lahko preko razprave, upoštevajoč resničnost in temeljne norme pravičnosti pridemo do nekih neizpodbitnih, bolj ali manj konsenzualnih ugotovitev, ki naj nas vodijo pri razlagi konkretne resničnosti, pri njenem ovrednotenju in napotilu, kaj je treba storiti.

Dr. Andrej Bajuk, predsednik stranke NSi
November 2003





No documents found