Dr. Drago Čepar
Direktor Urada Vlade RS za verske skupnosti

1. Uvod

Lep pozdrav gospodu predsedniku in vsem prisotnim. V veselje in čast mi je sodelovati z vami. Zahvaljujem se gospodu predsedniku za vabilo, za oblikovanje in uresničevanje zamisli o teh pogovorih in za izbiro teme današnjega srečanja "Dialog in odnos države z verskimi skupnostmi", za katero menim, da je za prihodnost Slovenije zelo pomembna.

Sam bom opozoril na tri vidike tega dialoga oziroma odnosa: odprtost, preglednost in rednost dialoga; potrebo, da ta dialog dá sadove v obliki primernih zakonov in drugih predpisov; in potrebo, da pri oblikovanju teh predpisov upoštevamo izkušnje drugih držav.


2. Odprtost, preglednost in rednost dialoga.

"Evropska ustava", ki jo je ratificiral Državni zbor Republike Slovenije, v 51. členu med drugim govori o odprtem, preglednem in rednem dialogu.

Vlada Republike Slovenije je to določbo spoštovala še pred vstopom v EU in preden jo je ratificirala. Na vladni ravni dialog poteka v okviru vladnih komisij. Pred letom 2000 je vlada imenovala vladne komisije za reševanje odprtih vprašanj posamezne verske skupnosti. Na podlagi izkušenj pri tem dialogu pa je vlada marca 2001 zaradi večje učinkovitosti ustanovila za vse verske skupnosti eno Komisijo Vlade RS za reševanje odprtih vprašanj verskih skupnosti (Komisija). Komisija je imela 14 sej. Eno samo komisijo je imenovala tudi sedanja vlada in sicer februarja 2005. Komisija ima predsednika in 9 članov (večina je ministrov) ter obravnava odprta vprašanja verskih skupnosti, ki se nanašajo na njihovo razmerje do države, oblikuje stališča in jih posreduje vladi. Strokovne, organizacijske, administrativne in tehnične naloge za Komisijo opravlja Urad Vlade RS za verske skupnosti (Urad), ki določi sekretarja Komisije, ki ni član Komisije. Na Uradu je tudi sedež Komisije. Doslej je imela 4 seje. Te komisije so do sedaj pripravile 5 sporazumov in eno soglasje, ki je bilo osnova za podpis mednarodnega sporazuma s Svetim sedežem, obravnavale pa so tudi osnutke Zakona o verski svobodi in veliko število drugih odprtih vprašanj. Pomembna in dragocena razsežnost dela je osebno srečanje in pogovor članov komisije s predstavniki verskih skupnosti.

Posebno obliko dialoga predstavljajo božično novoletni sprejemi (letošnji je bil predvčerajšnjim), ter Posveti predstavnikov verskih skupnosti, ki jih pripravlja Urad o temah, ki zanimajo verske skupnosti. Letos jih je bilo pet o naslednjih temah: Zakon o javni rabi slovenščine, Skrb Republike Slovenije za družino in družinske vrednote – predstavitev zakonodaje in načrtov, Dohodninska zakonodaja za verske delavce, Etična vprašanja sodobne družbe, Zakon o verskih skupnostih in verski svobodi ter mnenje vlade o zakonu.

Naj omenim še Srečanje verskih skupnosti za mir in sožitje - pohod na Krn 2005. Dvodnevno srečanje (5. in 6. julij) sem vodil pod vidiki prizadevanja za mir in ohranitev narave ter spoznavanja slovenske zgodovine. Vodilna misel je bila skupaj prehoditi pot (iz Bohinja na Krn), ki so jo v težjih pogojih morali prehoditi v času soške fronte naši dedje in pradedje – pripadniki velikega števila evropskih narodnosti in ver. Prvi dan je bil žegen z neba obilen in enakopravno velikodušno porazdeljen na udeležence vseh ver, in ni bilo niti v čevljih, niti obleki vladnih uradnikov, adventistov, mormonov, evangeličanov, muslimanov, judov, katoličanov, budistov, vernikov Skupnosti za zavest Krišne in Združitvene cerkve ničesar več suhega, drugi dan pa je bil najlepši dan tega leta. Pot smo prehodili. Na teh spominskih krajih smo spoznali, kako so lahko pripadniki različnih ver v hudih časih in nevarnostih skupaj molili, delali in skrbeli drug za drugega, in da vera ter različnost ver nista vzrok za nasprotja. Ta pozitivna izkušnja skupaj prehojene poti je za vse udeležence nepozabno doživetje in dobro izhodišče za medsebojno razumevanje in spoštovanje.

S temi oblikami dialoga je smotrno nadaljevati in morebiti uvesti še katero.


3. Zakon o verski svobodi

Področje verske svobode poleg Ustave ureja zakon iz leta 1976, ki je bil pozneje dvakrat dopolnjen, zadnjič leta 1991. Zakon je zastarel, saj je iz drugačnih časov in določa na primer obveznost prijave verske skupnosti, kar ni v skladu s sedanjo ustavo, in pomanjkljiv, saj ne opredeljuje niti postopka in pogojev registracije niti registra verskih skupnosti.

Inštitut za pravo človekovih pravic je leta 2004 po naročilu Urada za verske skupnosti pripravil strokovne podlage za normativno ureditev področja verskih skupnosti v Republiki Sloveniji. Obsežno študijo na skupno 230 straneh, ki vsebuje tudi osnutek zakona, si je mogoče ogledati na spletni strani vladnega Urada za verske skupnosti (www.gov.si/uvs). Osnutek odpravlja pomanjkljivosti sedaj veljavnega zakona in ureja še nekatere pravice, ki izhajajo iz verske svobode.

Marca 2004 ga je obravnavala Komisija Vlade RS za reševanje odprtih vprašanj verskih skupnosti pod predsedstvom ministra mag. Ivana Bizjaka in sklenila, da je ustrezno izhodišče za strokovno in medresorsko usklajevanje. Od sedanje vlade imenovana komisija ga je pod predsedstvom ministra dr. Lovra Šturma obravnavala marca ter junija 2005, poleti in septembra pa so potekala koalicijska usklajevanja. Med pripravo osnutka in potem med usklajevanjem je Urad pripravil več posvetov predstavnikov verskih skupnosti na to temo. Podane so bile pripombe, vendar je bil zakon večinsko podprt, saj izboljšuje položaj in možnosti dela vseh cerkva in verskih skupnosti. Opredeljuje pogoje in kriterije za registracijo (100 oseb, deset let delovanja), postopek registracije, vsebino registra ter pravice do verske duhovne oskrbe v vojski, policiji, zaporih, bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih, pri gradnji verskih zgradb in pravico do plačila prispevkov za socialno varnost. Nekatere cerkve, med njimi članice Sveta krščanskih cerkva, so ga določno in pisno podprle, nasprotovali sta mu dve verski skupnosti. V medijih so se pojavile trditve, da je zakon pristranski, vendar te trditve v besedilu zakona nimajo osnove, saj vsa določila veljajo za vse enako.

Poslanec Državnega zbora je 29. julija prehitel vlado in v DZ vložil v obravnavo svoj zakon.

V mnenju, ki ga je poslala Državnemu zboru, je vlada ugotovila, da je koncept zakona zastavljen na napačni interpretaciji načela verske svobode in z njim povezanega načela ločitve države in verskih skupnosti. Verska svoboda je pravica pozitivnega statusa, predlagatelj pa zanemarja njen pozitivni vidik. Republika Slovenija v okviru načela ločitve države in verskih skupnosti ohranja sistem sodelovanja. Predlog ukinja ustaljeno, že desetletja trajajoče delno plačevanje prispevkov za socialno varnost za duhovnike in redovnike in sedanji način izvajanja verske duhovne oskrbe v vojski, določa 18 vrst glob za verske skupnosti in druge pravne subjekte, državni upravi in verskim skupnostim nalaga zelo obsežno nepotrebno delo, s prepovedjo zaposlitve posvečenih oseb po mnenju vlade krši ustavne določbe o prepovedi diskriminacije, o svobodi vere in svobodi dela. Vlada je zakonu nasprotovala, in menila, da ga ni mogoče z amandmaji dopolniti tako, da bi ga lahko podprla. Državni zbor je zakon zavrnil dne 25. 10. 2005.

Rešitve, ki jih prinaša vladni zakon in jih je želel ukiniti omenjeni zakon, so stvar dolgoročnega soglasja več vlad, v katerih so bile tudi sedanje največje opozicijske stranke. Osnutek vladnega zakona je vladna Komisija potrdila že leta 2004, verska duhovna oskrba vojakov je bila razvita in prvi duhovnik za zapornike je bil zaposlen v času prejšnje vlade. Prispevke za socialno varnost duhovnikov so sofinancirale vse vlade po osamosvojitvi in desetletja pred osamosvojitvijo. Tudi na ravneh občin in mestnih občin gre razvoj v smer spoštovanja vloge cerkva in verskih skupnosti: v Ljubljani so nagrado mesta v zadnjih štirih letih prejeli jezuiti in Škofovi zavodi, priznanje pa Frančiškani in celovška Mohorjeva družba.. Vse to pomeni, da so nekatere zamere presežene, in daje upanje, da ureditev tega področja dozoreva. Samostojna Slovenija je na področju verske svobode naredila nekaj korakov v pravo smer in sprejem Zakona o verski svobodi bo eden od pomembnejših.


4. Tuje izkušnje

Pri oblikovanju in sprejemanju zakona, ki bo urejal področje verske svobode, bo gotovo prišlo do različnih pogledov glede posameznih določb in rešitev. Pri iskanju primerne rešitve se je posebej pri takih določbah smotrno ozreti po izkušnjah drugih držav. Urad tu lahko pomaga s posredovanjem zbranih gradiv in s pridobivanjem izkušenj, ki so jih druge evropske države pripravljene posredovati.


5 Zaključek

Če na primer Klic dobrote zbere 77 milijonov za družine v stiski, je treba to omogočiti.

Verske skupnosti s svojim obstojem, ugledom, socialno mrežo, potenciali dobrodelnih, socialnih, zdravstvenih, izobraževalnih, kulturnih in drugih dejavnosti so lahko državi v veliko pomoč pri opravljanju njene naloge zagotavljanja blaginje in uspešnosti na vseh področjih. Smotrno je, da jim država s primerno zakonodajo to omogoči.

V Ljubljani, 14. 12. 2005
Dr. Drago Čepar

No documents found