Prof. dr. Matjaž Ravnik
nacionalni koordinator za raziskave na področju energetike
Institut Jožef Stefan

Izvleček: V prispevku je podana ocena posledic klimatskih sprememb, ki bodo prizadele Slovenijo v naslednjih petdesetih letih, ocena njihovih eksternih stroškov in strateški dolgoročni predlogi za njihovo ublažitev.


Uvod

Z vedno večjo verjetnostjo lahko trdimo, da se klimatske spremembe kot posledica antropogenega učinka tople grede že dogajajo in celo stopnjujejo. Meritve kažejo, da se je povprečna globalna temperatura ozračja povečala za približno 0.50 C glede na predindustrijsko dobo. Glede na svetovno rast porabe energije in industrijske proizvodnje, ki sta največja krivca za emisije toplogrednih plinov, lahko pričakujemo do sredine stoletja v globalnem povprečju porast za 20C, torej nekajkrat toliko kot doslej. Po klimatoloških napovedih sodi Slovenija v tisti del Evrope, kjer bodo podnebne spremembe znatno večje od povprečnih. Zato lahko pričakujemo, da se bodo posledice podnebnih sprememb, ki jih že opažamo, v Sloveniji še močno stopnjevale.

Osnovne značilnosti podnebnih sprememb v Sloveniji lahko strnemo v naslednje:

• milejše zime in toplejša poletja
• več padavin pomladi in jeseni, manj poleti in pozimi
• več vremenskih ekstremov (neurja, nalivi, vročinski valovi, suše).

Najpomembnejše neposredne posledice podnebnih sprememb bodo na okolju (preobrazba bioloških sistemov v termofilne, izumiranje nekaterih živalskih in rastlinskih vrst, povečana hudourniška narava vodotokov, erozija, zemeljski plazovi, večji požari v naravnem okolju), v kmetijstvu in gozdarstvu (zmanjšanje pridelave zaradi suše in neurij, propadanje iglastega gozda), zdravstvu (posledice zaradi vročinskih valov, zlasti pri starejših), energetiki (spremenjen in bolj hudourniški pretok rek), na transportni infrastrukturi (posledice hudournikov in plazenja), na gradbeni infrastrukturi in objektih (posledice orkanskih neurij in toče), preskrbi s pitno vodo in vodo za namakanje (suše), turizmu (propadanje in preobrazba naravne in kulturne krajine, zelene zime) itd. Gospodarstvo bo poleg naštetih neposrednih vplivov čutilo tudi posredne posledice, predvsem skozi višjo ceno energije in transportnih stroškov, saj se bodo stroški klimatskih sprememb odrazili v višji ceni fosilnih goriv.


Ovrednotenje posledic klimatskih sprememb in eksterni stroški

Ovrednotenje posledic klimatskih sprememb je zaradi njihove raznolikosti zelo težavno, saj je treba upoštevati številne aspekte, od konkretne ekonomske škode do težko merljivih vplivov na javno zdravje in okolje. Kljub temu se v zadnjem času začenjajo pojavljati kvantitativne ocene t.im. eksternih stroškov uporabe fosilnih goriv, ki povzročajo klimatske spremembe. Eksterni stroški so tisti, ki niso zajeti v ceni fosilnih energentov, ki pa jih družba čuti (in deloma plačuje) na posreden način, npr. skozi degradacijo okolja, stroške sanacije naravnih nesreč in pomoč prizadetim, višje stroške za zdravstvo, zmanjšanje gospodarske rasti, višje zavarovalne premije itd. Po oceni Evropske raziskovalne mreže ExternE, ki deluje pod okriljem Evropske komisije, znašajo eksterni stroški, ki jih povzroči emisija ene tone ogljikovega dioksida približno 20 evrov.

Slovenija emitira letno približno 16 milijonov ton ogljikovega dioksida. Vsaj pol tega ustvarja eksterne stroške, saj bi morali po ocenah strokovnjakov v vseh industrijsko razvitih državah zmanjšati porabo fosilnih goriv na polovico, da bi omejili klimatske spremembe približno na sedanjo raven. Slovenija torej ustvari letno približno 160 milijonov evrov eksternih stroškov. Ti se sicer razpršijo po celem svetu, vendar jih tudi Slovenija dobi od vseh drugih, in to celo v večji meri, ker so klimatske spremembe in njihove posledice v Sloveniji precej večje od globalnega povprečja. Ocenimo jih torej lahko krepko čez 200 milijonov evrov. Ker se bodo klimatske spremembe stopnjevale, bodo eksterni stroški v Sloveniji že čez nekaj desetletij dosegli milijardo evrov letno. K eksternim stroškom pa je treba prišteti še škodo, ki nima cene: izumrtje kakšne avtohtone rastlinske ali živalske vrste, zmanjšana kvaliteta življenja, trajna sprememba pokrajine, itd.

S temi stroški bo treba računati, dokler se okolje, družba in gospodarstvo v Sloveniji ne prilagodijo novim podnebnim razmeram. V stanje pred klimatskimi spremembami se namreč ne bomo povrnili več stoletij, ker se ogljikov dioksid kopiči v ozračju in rabi več stoletij, da se izloči. Poleg tega pa se njegove emisije ne bodo začele zmanjševati še vsaj 50 let.


Reševanje problema klimatskih sprememb

Ključ do omilitve (ne rešitve) problema posledic klimatskih sprememb je predvsem v čimbolj učinkovitem prilagajanju nanje. Žal je odpravljanje njihovega vzroka, to je zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, v globalnem smislu neuresničljiv (čeprav načelen) cilj. Kjotski sporazum, če bi bil v celoti uresničen, bi zavrl naraščanje temperature ozračja za manj kot desetinko stopinje (od dveh stopinj, ki ju pričakujemo v naslednjih 50 letih). Globalni politični dogovori tipa Kjoto so sicer koristni s stališča osveščanja politike in javnosti, nimajo pa občutnih realnih posledic v pogojih globalne ekonomije. Analitiki so si edini, da bodo v teh pogojih edino ekonomski razlogi lahko zavrli naraščanje porabe fosilnih goriv. To pa se bo zgodilo šele, ko bodo globalni eksterni stroški tako veliki, da se fosilna energija ne bo več splačala. Danes so globalni eksterni stroški približno 200 milijard evrov, oziroma trikrat manjši od globalnega trga fosilnih goriv, ki znaša več kot 600 milijard evrov. Šele 2050 bodo zaradi stopnjevanja posledic klimatskih sprememb znašali okoli 1000 milijard evrov, kar bo primerljivo trgu fosilnih goriv. Resnih ekonomskih povratnih učinkov na porabo fosilnih goriv torej ne moremo pričakovati prej kot v nekaj desetletjih.

Reševanje problema klimatskih sprememb v Sloveniji se nakazuje torej v dveh smereh:

• zmanjševanje porabe fosilnih goriv in s tem odprava vzrokov ter
• prilagajanje na klimatske spremembe.

Zmanjševanje porabe fosilnih goriv

O zmanjševanju porabe fosilnih goriv je bilo že veliko povedanega. Preden obdelamo specifične možnosti pa lahko v splošnem ugotovimo, da je to globalen problem in da je naraščanje ali zmanjševanje koncentracije toplogrednih plinov v ozračju povsem odvisno od velikih igralcev (ZDA, Kitajska, Rusija, Indija). Fosilna goriva tudi niso edini vir toplogrednih plinov. Veliko jih prispevajo tudi drugi viri (npr. kmetijstvo, krčenje pragozdov), ki so posledica rasti prebivalstva in kjer naša država prav gotovo ni del problema. Zato bi moral biti naš strateški cilj prevzemanje mednarodnih obveznosti v manjšem ali kvečjemu enakem obsegu, kot bodo veljale v povprečju za EU. Večje samoomejevanje bi bilo lahko škodljivo za konkurenčnost našega gospodarstva, po drugi strani pa ne bi znatno prispevalo k rešitvi globalnega problema. V bodočih pogajanjih v EU (post-Kyoto) bi si morali prizadevati za zmanjšanje obveznosti, tako kot so si jih v kjotskih omejitvah izposlovale nekatere primerljive druge članice (Irska, Španija). S tem bomo predvsem razbremenili gospodarstvo, ki bo že itak prizadeto zaradi posledic klimatskih sprememb.

Največ fosilne energije se porabi v energetiki (toplarne, elektrarne) in prometu. Pri povečevanju potreb po energiji lahko zmanjševanje porabe fosilnih goriv dosežemo predvsem s prestrukturiranjem in pravilnim načrtovanjem v (elektro)energetiki. Realno lahko pričakujemo, da bo poraba energije v Sloveniji naraščala, saj vse države v svetu in v EU, ki imajo veliko gospodarsko rast, beležijo tudi veliko rast porabe energije (empirična ugotovitev za primerljive države: približno en odstotek rasti porabe energije na tri odstotke gospodarske rasti). Leta 2004 smo uvozili 15,5% električne energije, primanjkljaj moči elektrarn znaša trenutno 500MW (za primerjavo: moč našega dela JE Krško je 350MW), že leta 2008 bo primanjkljaj 700MW (Vir: ELES, Ocena zadostnosti proizvodnih virov el. Energije v RS za obdobje 2005-2008).

V naslednjih 10-20 letih bo treba zgraditi več velikih elektrarn s skupno močjo več kot 1000MW. Če želimo zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, je dolgoročne načrte treba graditi na virih z nizkimi izpusti toplogrednih plinov, torej predvsem na obnovljivih virih, zemeljskem plinu in jedrski energiji. Vendar obnovljivi viri ne bodo zadoščali rastočim potrebam, saj je hidro-potencial v Sloveniji že močno izkoriščen, ostali viri (male elektrarne, veter) pa zaradi svojih značilnosti (majhne enote, nezanesljivost dobave električne energije, ekološki problemi, cena) ne bodo mogli prispevati več kot nekaj odstotkov v celotni proizvodnji električne energije v Sloveniji. Tudi različni tehnološki ali ekonomski mehanizmi za zmanjševanje porabe (fosilne) energije (kogeneracija, zeleni certifikati, trg z emisijami) ne morejo bistveno zmanjšati porabe fosilne energije v elektroenergetiki.

Ostaneta torej samo dve realni opciji: plinske ali jedrske elektrarne. Prednost plinskih je kratek rok in nizki stroški izgradnje, obratovalni stroški in cena elektrike pa so relativno visoki (cena plina raste skupaj s ceno nafte). Poleg tega je plin fosilni vir, v smislu emisij toplogrednih plinov le nekoliko boljši od premoga. Prednost jedrske elektrarne so nizki obratovalni stroški in cena elektrike, ne emitira toplogrednih plinov, problematičen pa je dolg rok izgradnje (8-10 let), začetna investicija (preko milijardo evrov) in družbena sprejemljivost. Kljub temu je jedrska energija v dolgoročni perspektivi (20-50 let), ko bodo potrebna radikalna znižanja emisij ogljikovega dioksida, edina realna opcija, saj bo poleg novih kapacitet treba nadomestiti tudi obstoječe elektrarne na premog in plin. Na enak način začenjajo razmišljati številne države v EU in celo ZDA, kar se že kaže v oživljanju gradnje jedrskih elektrarn (Finska, Anglija, Francija, celo Italija).

V zvezi z jedrsko energijo lahko ugotovimo tudi naslednje. Trenutno je predvideni rok za zapiranje JE Krško 2023. Po ocenah strokovnjakov in izkušnjah drugih elektrarn je JE Krško tehnično sposobna varno obratovati še vsaj do leta 2033. Poleg tega je in bo cena elektrike iz JEK precej nižja od katerekoli fosilne (še zlasti plinske), saj je začetna investicija odplačana, obratovalni stroški pa so majhni. Slovenija bi si morala prizadevati za odkup hrvaškega deleža JE Krško, saj na tak način takoj pridobimo 350MW nefosilnih kapacitet, skrb za jedrsko varnost in odpadke je pa že itak de facto na plečih Slovenije.

Dolgoročne zahteve glede zmanjševanja emisij toplogrednih plinov in realne možnosti, ki iz tega izhajajo, bi bilo treba bolj upoštevati tudi v Resoluciji o nacionalnem energetskem programu, (ki je že v parlamentarnem postopku), saj bo začrtala smernice razvoja energetike v obdobju, ko bo treba začeti radikalno zmanjševati emisije toplogrednih plinov.

Velik porabnik fosilnih goriv je tudi promet, zlasti cestni. Zmanjšanje in prehod na druge vire bo tu težavnejši, saj poceni obstoječih tehničnih alternativ še ni, preusmeritev na železnico pa ne prinese velikega prihranka pri emisijah. Cestni in letalski promet sta tudi predpogoj za ekonomsko konkurenčnost v številnih gospodarskih panogah, zato ne bo obstajal ekonomski interes za preusmeritev na emisijsko manj potratne načine transporta, dokler se v ceni goriv ne bodo upoštevali tudi eksterni stroški. Za to pa je potrebno počakati na širši mednarodni dogovor, saj bi vpeljevanje plačevanja eksternih stroškov (npr. v obliki novih dajatev v ceni goriva) samo na nivoju ene države zmanjšal njeno gospodarsko konkurenčnost. Mednarodni procesi v to smer že tečejo, vendar so še bolj zapleteni in neučinkoviti kot kjotsko dogovarjanje.

Pri zmanjševanju porabe fosilne energije za ogrevanje in v industriji pa lahko veliko prispevajo alternativni obnovljivi viri (biomasa, sončna in geotermalna energija), kogeneracija in racionalna raba energije. Ključnega pomena pri tem je osveščanje uporabnikov in razvoj tehnologije, ki je prilagojena specifičnim potrebam.


Prilagajanje posledicam klimatskih sprememb

O prilagajanju posledicam klimatskih sprememb doslej ni bilo dosti govora, večina (politične) energije se je porabila za prizadevanja okoli zmanjšanja emisij, torej za odpravo vzrokov. Za bodočnost Slovenije pa je prilagajanje bolj pomembno, saj z gotovostjo lahko trdimo, da je za odpravo vzrokov klimatskih sprememb že prepozno.
Pozornost in sredstva bi bilo vsaj deloma treba preusmeriti iz načelnih, a jalovih prizadevanj kjotskega tipa v pragmatične, a potrebne konkretne ukrepe za odpravo posledic in prilagajanje na klimatske spremembe.

Prilagajanje klimatskim spremembam zahteva organiziran, sistematičen in premišljen pristop. Po desetletju inkubacijske dobe dela v razpršeni, večinoma volunterski obliki, je nastopil čas, ko bi bilo treba problematiko klimatskih sprememb in dejavnosti institucionalizirati na nivoju države, od ustrezne, samo temu namenjene vladne službe (uprava RS za problematiko klimatskih sprememb? agencija? direktorat? urad?), do raziskovalne podpore (konkretni programi in projekti). Razlogi za institucionalizacijo problematike blažitve posledic prilagajanja klimatskim spremembam so povsem praktične narave. Naj naštejem samo nekatere.

Ena od značilnosti prilagajanja klimatskim spremembam bodo transferi, podobni socialnim. Številne gospodarske panoge se bodo morale preusmeriti ali preoblikovati. Pogosteje se bodo pojavljale škode zaradi vremenskih ekstremov. Pojavljale se bodo zdravstvene posledice, ki bodo selektivno prizadele določene starostne skupine. Pravično je, da v takih primerih država nudi pomoč, saj celotna družba prispeva k ustvarjanju problema, ki pa selektivno prizadene določeno gospodarsko panogo, geografsko enoto ali celo skupino prebivalstva. Dosedanje mehanizme za dodeljevanje pomoči, ki so namenjeni predvsem posamičnim izrednim dogodkom (potresi, poplave, suše), bi bilo treba prilagoditi na specifiko dolgotrajnih potreb ublažitve posledic klimatskih sprememb.

Sistematično, na nivoju države bo treba koordinirati, spodbujati (in financirati) nekatere ukrepe, ki so sicer v pristojnosti različnih resorjev, a so pretežno posledica klimatskih sprememb (od uvajanja namakanja, gradnje vodnih rezervoarjev, melioracij hudournikov, sanacij novonastalih plazov, do opremljanja vrtcev, šol, bolnic in domov za ostarele s klimatskimi napravami, itd.).

Spodbujati bi bilo treba tudi raziskave na področju klimatskih sprememb, saj bo za načrtovanje in izvajanje ukrepov potrebno probleme natančno preučiti. Raziskave bi morale pokrivati cel spekter problematike klimatskih sprememb, od klasične klimatologije, energetike, preko raziskav v zdravstvu do raziskav prilagajanja gospodarstva in družbe novim pogojem. Omeniti velja, da so sredstva, ki se trenutno namenjajo za raziskave na področju klimatskih sprememb, marginalna.


Zaključek

Tako za prestrukturiranje porabe primarnih virov energije kot za blažitev posledic in prilagajanje na klimatske spremembe bodo potrebna velika sredstva. Vendar se moramo zavedati, da je velika tudi škoda, ki jo že in jo še bodo povzročale klimatske spremembe. Investiranje v zmanjševanje posledic je z ekonomskega stališča neprivlačno, saj ne prinaša dobička, ampak samo zmanjšuje izgube. Zato je iluzorno pričakovati, da se bodo samodejno sprožili ekonomski mehanizmi, ki bi vodili k odpravi vzrokov ali posledic klimatskih sprememb. Tudi partikularni interesi različnih gospodarskih in drugih segmentov družbe so različni, lahko so celo nasprotni. Zmanjšanje posledic klimatskih sprememb in prilagajanje nanje pa je v splošnem interesu, ki ga zastopa država. Zato je zelo pomembno, da država prevzame pobudo in se sistematično in organizirano loti reševanja tega problema. To posvetovanje je pomemben korak v to smer.

No documents found