arhivska stran
teme

Jože Snoj: S šolo nad "delitev duhov"


Vrednota kot pojem je nekaj, kar je vredno. In kar je vredno, je dragoceno. Brez česarkoli še tako majceno vrednega je karkoli, pa če je še tako veliko, brez vrednosti. Brez življenjskih vrednot je človeško življenje brez vrednosti. Po njih je dragoceno in vredno čuvanja in ohranjanja.

Med dragocenostjo človeškega življenja, katero je po človeku razumsko ozavédeno, in življenja vsega živega na zemlji in v vesolju sploh, o katerega zavestnosti bo človeštvo ugibalo, dokler bo obstajalo, ter med življenjskimi vrednotami teče sklenjen obtok - dragoceno poraja vredno in vredno dragoceno.

Dragocenost/svetost človeškega življenja je - kot ugotavlja tudi Tine Hribar, ko dela polemičen razloček med primordialno Svetim in religiozno sakralnim - posledica darú življenja. Od tega, kako to podarjenost umevamo in čustvujemo - ali kot dar Boga Stvarnika, Najvišjega bivajočega, Absoluta itd. itd. ali kot, popreproščeno rečeno, samozadostno životvorno zmožnost narave/materije -, je odvisno, kako dojemamo izvornost v naši zahodni civilizaciji obstoječih etičnih, estetskih, moralnih itd.itd. vrednot: ali metafizično ali, spet poenostavljeno povedano, fizično, se pravi, historično, sociološko in kar je še takih območij, ki jih je mogoče meriti z vatlom razuma.

Na tej točki svoje replike, ki želi biti konkretna in konstruktivna, se odrekam razglabljanju o zmeraj bolj globalni krizi zahodnoevropskega moralnoetičnega kodeksa vrednot, ki mu po mojem prepričanju vse od novoveškega kartezijanskega obrata usodno zmanjkuje orientir metafizične Instance in s tem resnične - ne papirnate! - medčloveške solidarnosti, ter se omejujem na specifično slovensko kriznost te krize.

Najbrž med zahodnocivilizacijskimi narodi nismo edini, zagotovo pa smo paradigmatični v tem, da med nami že od konca 19. stoletja zdaj silovito, zdaj enako zastrupljajoče potuhnjeno divja boj, ki se mu učeno reče delitev duhov, po domače pa poniglavo krepeljenje - v polpretekli zgodovini pa tudi neizmerno krvavo klanje! - med tako imenovanimi klerikalci in liberalci. Kar so prvi večinoma patinirano okorno in nerodno kdaj etičnomoralnega izbesedovali in izpostavili kot vrednoto, so drugi prebrisano posmehljivo in cinično pregriznili. Vrednota je morala biti osmešena in razvrednotena zato, ker je bila "klerikalska", ali, seveda, tudi narobe - zato, ker je bila "liberalska". S strani dedičev tistega zaplotniškega liberalstva - in nikakor ne pravega liberalizma! - se tako in spet zmeraj bolj žolčno dogaja še dandanašnji. Tudi Hribarjevo filozofsko briljiranje na temo vrednot mi s svojim prikrito pristrastnim antikrščanstvom, denimo, žal kaže v to smer.

Vzemimo za primer vrednote, kot so družina, posvečenost spočenjanja in rojevanja, domovinska ljubezen. itd. itd. - katoliška cerkev jih ne zna sodobnemu času primerno razumno prilagoditi, levica zna učinkovito minirati tudi tisto, čemur bi morala v korist nas vseh pazljivo prisluhniti. In posledica te prikrite anahronistične "delitve duhov" - zmeraj bolj prazne šole domovinsko zmeraj bolj indiferentnih otrok. A kaj bo Slovenija v EU brez slovenskih otrok? Čemú ves trud brez njih?

Rast človekove osebnosti se začne v družini in nadaljuje v šoli. Sedanji učenci bodo jutrišnji starši in krog se bo z vsemi vzgojnimi napakami in zlorabami vred spet zasukal. Šola, ki daje samó znanje in zanemarja temeljne življenjske vrednote, iz generacije v generacijo pomlajuje stare primanjkljaje. Šola je zato tudi edini člen, kjer lahko zavestna družbena volja pretrga ta pogubni circulus vitiosus.

A kakšna šola? Nikakor ne tako imenovana nevtralna, ki je ali utvara ali prevara, pač pa taka, ki bi mladim ljudem z enako zavzetostjo posredovala tako konzervativno privrženost žlahtni tradiciji kot liberalno drznost v iskanju novega, saj je interakcija med tema poloma edino ustvarjalen in prvi pogoj vsakega dosežka. Tak vzgojnoizobraževalni sistem, ki bi porajal ideološko neobremenjene, življenju odprte, samostojno misleče in ustvarjalne nove rodove Slovencev je tudi prvi pogoj za ohranjanje in razvijanje naše človeške in narodnostne identitete.

Investicija v tako šolo je za kronično obolelost slovenskega duha, ki maliči naše bistvene eksistencialne in eksistenčne vrednote, nas slabi in hromi za nov zgodovinski izziv, zato edino urgentno zdravilo in poživilo. Če se nam ta ne posreči, so in bodo tudi vse druge zaman.

Jože Snoj, pisatelj
November 2003





No documents found