Pavel Fonda: Slovenija v EU: Izziv multikulturnosti


Tesnost slovenskega prostora je postala razvidna s posodabljenjem prometnih zvez. Že danes se Ljubljančan ne more peljati z avtom v nobeno smer dalj kot eno uro, ne da bi se znašel na ozemlju, kjer ne obvlada jezika, kjer ne more prebirati časopisov, kupovati knjig, razumeti televizijskega dnevnika, obiskovati predstav, prireditev in srečanj, izmenjevati izkušenj s kolegi, ki tam raziskujejo in delajo na istem področju. Ne more zaplavati in zadihati v kulturi sosednjega območja in se okoristiti s kulturno produkcijo, ki se tam razvija. Ko bodo čez nekaj let na razpolago hitri vlaki, se bo ta razdalja skrčila na dvajset minut. Delovanje na skoraj vsakršnem področju nujno zaobjema ozemlja, ki bodo vedno širša in torej zdaleka preko slovenskih meja. V bližnji bodočnosti bo nujna, še bolj kot danes, za malodane cel slovenski narod določena mera multikulturnosti. Še posebno velja seveda to za aktiviranje 'vmesnih koncentričnih krogov', ki jih predstavljajo za Slovenijo zelo važna sosednja območja Italije, Avstrije, Hrvaške in Madžarske.

Zaznavna ovira pri razvoju znanosti so tudi ostanki “slovenske samozagledanosti”, to je težnje po nekakšni samozadostnosti, ki pa v resnici odraža le prikrit strah pred soočanjem s tujino. V ekstremnih pozicijah postane to težnja po ustvarjanju nekakšnega idealnega slovenskega prostora, kjer naj bi sami proizvajali vse, kar rabimo. To bi nam navsezadnje dovolilo, da na magičen način zanikamo omejitve, ki nam jih tesna slovenska dvomilijonska stvarnost v resnici postavlja. Za nekatere je zavest teh omejitev preboleča, da bi njihov obstoj upoštevali in da bi se z njimi spoprijemali. Zaprtost pa lahko tudi vzbuja skušnjavo, da se v domači topli gredi goijo in ponujajo proizvodi, ki se ne soočajo s širšim zunanjem okoljem in za katere nihče pravzaprav ne ve koliko v resnici veljajo.

Če se pa slovenske maloštevilčnosti zavedamo in o tem razmišljamo, naletimo na dva problema. Prvi je količina in kakovost tega, kar slovenski narod lahko ustvarja. Drugi pa zadeva potrebo po izmenjavi-interakciji s širšem območjem, ki presega slovensko ozemlje, še posebno s sosedi, kot bi tu rad poudaril.

Poglejmo najprej prvega. Noben narod, pa še tako velik, ni v stanju biti povsem samozadosten in to ne samo na ekonomskem, ampak tudi na znanstevnem, humanističnem, umetniškem in vseh ostalih področjih. Povsem logično in naravno je, da manjši narod proizvaja in ustvarja manj kot veliki narodi. Če se pojavi povprečno en vrhunski matematik na vsakih deset milijonov ljudi, jih bo v sto milijonskem narodu stalno deset - kar dobra delovna skupina - medtem ko se bo pojavil v Sloveniji eden le vsako peto generacijo in še ta se bo znašel izoliran. Nekaj podobnega bi se lahko reklo za marsikatero stroko in področje, pa čeprav v različnih številčnih razmerjih.

V športu dosegamo vrhunske rezultate v nekaterih panogah, smo povprečni v drugih, v nekaterih smo prav slabi, z nekaterimi se pa pri nas sploh nihče ne ukvarja. To je povsem naravno in ni vzroka, da bi tako ne bilo tudi na ostalih področjih. Dvomilijonska razsežnost ni zadostna, da bi lahko zadovoljivo prekrili vsa področja. Kot ne moremo imeti diplomatskih predstavništev v vseh državah, tako ne moremo imeti specialistov za vse panoge. Vedno nam bo manjkal kak izvedenec za kakšno posebno stroko.

Dvomilijonska razsežnost tudi ni zadostna zato, da se statistično dovolj enakomerno porazdelijo talenti in sposobnosti. Tako se mi zdi, da so za slovensko ustvarjalnost značilne zelo velike razlike v kakovosti. Poleg odličnih dosežkov na nekaterih področjih, najdemo včasih skromne na drugih. Že pri prebiranju časopisov naletimo na zelo velike razlike med kakovostjo enega ali drugega članka. Pri večjih narodih tega ni v tolikšni meri, ker je med večjim številom ljudi, ki se z nečim ukvarja, lažje bolj homogeno izbirati sposobnosti.

Neizbežno je torej, da smo na nekaterih področjih na svetovni ravni, na drugih na nacionalni, na tretjih pa le na skromni krajevni. Na nekaterih senčnih področjih naše kulture bomo torej vedno postavljeni pred izbiro: ali se zadovoljiti z domačo skromno proizvodnjo (na nekaterih panogah bo celo praznina) ali pa poseči po bogatejši tuji. Če se omejimo le na domače, bo seveda v naših kulturnih vodah pestra in kvalitetna hrana včasih pešala.


Nujna je torej intenzivna izmenjava in interakcija s širšim območjem, ki presega slovensko ozemlje.

V znanosti, tako kot na najrazličnejših drugih področjih in strokah, rabimo stalne in razvejane stike s širšim krogom ljudi, ki se ukvarjajo s podobnimi problemi. Če pomislimo na današnjo vse večjo razvejanost raziskovalnih področij, na neprestano cepljenje posameznih strok v subspecializacije, bomo ugotovili, da je verjetno na marsikaterem od teh področij v Sloveniji le kak osamljen raziskovalec, ki mu je zdaj zmanjkalo še tistih nekaj sogovornikov, ki jih je prej imel v bivšem jugoslovanskem prostoru.

Če pogledam na svojo stroko, vidim, da se danes s psihoanalizo ukvarja v Sloveniji le par kolegov in je zato možnost izmenjave izkušenj, kroženja mnenj o prebrani literaturi in o različnih tehničnih prijemih zelo omejena. Obstaja seveda možnost kontaktov na mednarodni ravni preko literature, kongresov in srečanj, ki so v glavnem v angleščini. Vendar je na teh osebni kontakt le bežen, nima prave kontinuitete, vse je koncentrirano v nekaj dneh predavanj in razprav, kjer so udeleženci velikokrat le pasivni. Mednarodna raven je vsekakor nujna in potrebna, vendar pa ni zadostna. Ni mogoče preskočiti vmesnih krogov med najširšim mednarodnim in lokalnim. Ti krogi so pravzaprav humus, v kateren se lahko razvijajo prav tiste “konice”, tisti vrhunski znanstveniki, ki so tako zelo potrebni. V medčloveških odnosih igra zelo veliko vlogo direktna interakcija, to se pravi komunikacija, ki ni le papirnata ali internetska, ampak taka ki vključuje tudi dovolj redne neposredne medosebne stike. Vsi vemo, kako udeleženci kongresov včasih odnesejo dragocenejše informacije iz neformalnih pogovorov med pavzo za kavo, kot pa iz samih uradnih predavanj.

Kolegi v Italiji, v Avstriji in v večini drugih držav, imajo širšo možnost, da se med seboj redno srečujejo v zadostnem številu, zato da razpravljajo, da najdejo dovolj zainteresiranih kolegov za sestavo raziskovalnih skupin na specifične teme, da prirejajo dovolj bogate programe srečanj, predavanj, seminarjev itd. Če bi Slovenci bili multikulturni in večjezični, bi pri takih dejavnostih s sosedi lahko redno sodelovali.


Vse to nakazuje potrebo, da svoj kulturni prostor na primeren način razširimo.

Pred osamosvojitvijo so matični Slovenci v svojem prejšnjem multikulturnem partnerstvu s srbsko-hrvaško kulturo imeli na razpolago, kot širši interaktivni prostor, bivše jugoslovansko ozemlje. Danes je potrebno, da se ta prostor obnovi in razširi še na zahod in na sever, da bodo Slovenci lahko interagirali s sosednjimi kulturami, da bodo lahko 'plavali' bodisi v nemških in italijanskih, kot tudi v hrvaških in madžarskih vodah. Diverzifikacija v vse te smeri bi pomenila še večjo obogatitev in obenem manjšo nevarnost, da bi katera od sosednjih kultur zadobila pri nas hegemonično vlogo.

Da lahko razširimo svoje interaktivno kulturno območje, je pa nujno, da vsak Slovenec pozna, poleg mednarodne angleščine, vsaj enega izmed sosednjih jezikov (nemščino, italijanščino, srbo-hrvaščino ali madžarščino). Dejansko se pri skoraj vseh manjših evropskih narodih v šolah redno učijo večje število tujih jezikov. Celo v Italiji bodo v kratkem uvedli v obvezno šolo učenje dveh tujih jezikov. Italijani niso bili doslej zainteresirani za učenje slovenščine, ravnotako je bil pa tudi pri Slovenci v matici viden odpor do učenja italijanščine.

Namesto naroda, ki se poteguje, da bi na lastnem zaprtem vrtičku pridelal, pa čeprav včasih v simbolično majhnih količinah, vse kar na svetu raste, nakazujem tu hipotetično podobo naroda, ki se drzno odpira, ki tesno in intenzivno sodeluje z drugimi, še posebno s sosedi in s tem gradi in opremlja zgradbo lastne kulture, a je obenem sovdeležen pri razvoju evropskega in svetovnega znanja.

Dušeča atmosfera samozagledanosti miselno bolj odprte Slovence odbija in jih sili v tujino. Tudi za nas zamejce je Slovenija zanimiva, le če se odpira in bogati na vse strani. Če je pa to slepa ulica, ki se konča v Ljubljani, smo prisiljeni (in smo za to jezikovno in kulturno dovolj opremljeni), da se obračamo drugam, na vitalnejša in bogatejša območja.

Naj na kratko opredelim, kaj mislim s terminom multikulturnost. Pojem kultura, bi se dalo ponazoriti s prispodobo vode, v kateri vsi kot ribe plavamo in dihamo ter iz nje črpamo, kar je pač v njej raztopljeno. Vsaka skupinska jezikovno-etnična kultura ima svoje specifične sestavine. Recimo, da bi lahko multikulturnost ponazorili kot sposobnost plavanja v več kot samo eni vodi, kot sposobnost življenja in polne izmenjave-interakcije v več kot enem samem kulturnem območju.

Poudaril bi, da učenje in poznavanje nekega tujega jezika še ni multikulturnost. S tem, iz območja jezika, ki smo se ga naučili, lahko le zajemamo iz bolj površinskih, racionalnih ravni védenja: prebiramo literaturo, poslušamo predavanja, vendar ne uspemo zajemati iz širših in globljih nivojev. Kdor dobro obvlada angleščino še ni multikulturen, vsaj dokler nima dovolj širokih, globokih in stalnih osebnih stikov z angleško govorečim svetom, dokler se ne izpostavi polnejši izmenjavi, na zavednih in nezavednih nivojih. Multikulturni smo le, ko drugo kulturo doživljamo, ne pa če jo le poznamo! Ko tuj jezik dovolj obvladamo in ko smo s tujim okoljem toliko neposredno v stiku, da smo včasih sposobni čutiti in misliti tudi tako, kot čutijo in mislijo člani dotičnega naroda, da lahko zaznavamo tudi skrite utripe tiste kulture. Skratka, tako kot se je dogajalo z nemščino do leta 1918 in s srbo-hrvaščino po tem letu.

Multikulturnost je dragocen instrument pri presojanju vsebin skupinskih kultur. Skupina na mnogih področjih izvaja na posameznika izredno močan pritisk, da sprejme kot dane resnice tiste, ki so v kulturi skupine, v kateri živi, splošno priznane in v katere le maloštevilni dvomijo. Včasih pa niso to objektivne resnice, temveč le skupinski miti, bolj ali manj neosnovane iluzorne predstave, ki se izven kulturne atmosfere dotične skupine izkažejo kot nekonsistentni. Multikulturnost nudi torej neprecenljivo možnost, da gledamo na stvarnost iz več zornih kotov istočasno. Vidimo jo lahko od znotraj, a obenem tudi od zunaj, kar nam vsekakor daje popolnejšo sliko. Dogajanje in čutenje znotraj skupine pa tako veliko lažje relativiziramo.

Slovenski narod je živel celo tisočletje v multikulturni dimenziji in le dvanajst let je odkar - prvič v svoji zgodovini - eksperimentira monokulturnost.

Dejansko smo Slovenci živeli stoletja v ne vedno lahkem sožitju z nemško kulturo. 1918. leta pa smo za 70 let zamenjali kulturnega partnerja in bili v veliki meri bikulturni z ozirom na srbsko-hrvaško kulturo. Z osamosvojitvijo so se tudi te vezi v glavnem pretrgale. V zadnjem desetletju je v ospredju neznanka monokulturnosti, na katero Slovenci doslej nismo bili vajeni. Na pragu so pa že odnosi v okviru združene Evrope, kjer se nujno zopet srečujemo z multikulturnostjo. Nadvse aktualno je torej, da resno razmišljamo o potrebi po tesnejšem sodelovanju s sosedi.

Pavel Fonda
December 2003

No documents found